Ko smo nekoč pri Sv. Makariju imeli bratske pogovore, smo vprašali nekega meniha, kdaj nekomu dovolijo, da lahko začne živeti kot puščavnik. "To je zelo preprosto," je odgovoril: "Dovolj je, da zna moliti! Zares pa zna moliti, kadar ga Bog usliši, ker mu je njegova molitev prijetna."

 

Toda "uslišanja" ne moremo meriti s človeškimi merili ali z merili za ugotavljanje čudežev. Edino in najbolj bistveno, kar more kristjan prositi v molitvi, in je lahko prepričan, da bo uslišan, je Sveti Duh (prim. Lk 11, 13).

Božji Duh nam omogoča, da spoznamo Božjo voljo glede nas samih in glede drugih in da jo znamo ločiti od osebnih želja in lastne volje. "Celotno kristjanovo življenje," je nadaljeval naš sogovornik, "je neprestan napor, da bi postali sposobni z Jezusom ponavljati: "Ne moja, ampak tvoja volja se zgodi." Pri tem prizadevanju so sobratje dragocena pomoč.

Duhovni načrt je pot, ki človeka ne oddalji od bratov, ampak ga napolni z ljubeznijo do njih. Človek molitve ne prinaša in ne daruje Bogu samo svojih bratov, ki so v njegovem srcu, ampak prinaša Boga svojim bratom in vsem ljudem, predvsem grešnikom. Grešnik, ki je prejel od Boga milost, da spozna svoje grehe, in postane človek molitve, bo mogel v drugem človeku prepoznati Božjo podobo, ki jo nosi vtisnjeno v sebi, in jo vzdigniti iz greha, ki jo kazi. Moliti, pomeni klicati duha, Duha ki razkriva našo grešnost in nam prinaša tolažbo (prim. Jn 16, 8. 7). Po molitvi postanemo deležni milostnega daru, ki nam vrne naš sinovski odnos, v katerem kličemo: "Abba, Očka!"

Matta el Meskin, koptski menih
in puščavnik, Nasveti za molitev

 


Dodatne informacije