O živi plamen ljubezni,
ki raniš neskončno nežno
mi duše najgloblje središče,
ker nisi več neusmiljen,
dovrši že, če hočeš,
v blaženem srečanju zastor pretrgaj poslednji!
O sladko to žarenje!
O blagodejna rana!
O blaga roka, nežni dotik,
ki večnega življenja daje predokus,
ki dolg vsak poplačuje;
ko umoriš, se smrt v življenje spremeni.
Ognjene te svetilke,
ki v njih bleščečem siju
globoke votline čutenja,
ki temno je bilo in slepo,
s popolnostjo prečudno
toploto, luč Ljubljenemu dajo.
Kako ljubeč in mil
se v prsih mi prebujaš,
kjer na skrivaj in sam stanuješ,
tvoj čudovito sladki dih,
dobrote, blaženosti poln,
ljubezen nežno meni navdihuje.
(sv. Janez od Križa)