• 

OPOMBE K ODLOMKU 2 Mz 32 - 34

32. poglavje

1–34,35        Besedilo je razmišljanje o prelomljeni in znova sklenjeni zavezi. Bog se razsrdi na nezvesto ljudstvo (32,10). Na Mojzesovo prošnjo (32,11–13.31–32; 33,12–16), zaradi odločnega dejanja Lévijevcev, ki so ostali zvesti (32,26–29), in kesanja ljudstva (33,4–6) pa mu odpusti (32,14) in obnovi zavezo (34,1–28).

1     bogove: hebr. besedo ´elohím je mogoče prevesti kot edninsko ali kot množinsko (gl. op. k 1 Mz 1,1). Za množinsko obliko v prevodu govori množinska oblika glagola (hodili). Enako je v v. 4. – S svojo zahtevo ljudstvo prekrši drugo od desetih zapovedi (prim. 20,4). Imeti hoče malika, tj. predmet, ki predstavlja božanstvo in je viden in otipljiv. Zavržejo svobodnega in nevidnega Boga s Sinaja in hočejo Boga, s katerim bi mogli razpolagati po svoji volji, čeprav bi na videz hodili za njim.

4     oblikoval s kalupom negotov prevod. Nekateri prevajajo sam. kot dletce ali črtalo in temu primerno tudi glag. Po v. 20 bi sklepali, da je bila podoba lesena in le prevlečena z zlato pločevino. – tele: na starem Vzhodu so boga viharja včasih upodabljali, kako stoji na mladem biku, podobi moči in plodnosti. Tako je mogoče tudi tu mišljena podoba bika kot podnožje nevidnega Boga.

10   tebe pa napravim za velik narod: Bog pravi, da bo vse začel znova z Mojzesom, kakor je nekoč začel z Abrahamom; prim. 1 Mz 12,2.

11–13           Mojzes ravna kot pravi prerok (prim. 1 Sam 12,19.23; Am 7,2sl.). Pri posredovanju se ne opira na zasluge ljudstva, temveč na čast Boga samega in na njegovo zvestobo lastnim obljubam.

20   dal piti: ta glag. manjka v 5 Mz 9,21. Nič ni povedano o posledicah tega pitja; morda je namig v v. 35. Mojzesovo ravnanje spominja na Božjo sodbo (prim. 4 Mz 5,11–31).

29   za ceno svojega sina ali brata: besedilo je precej nejasno. Morebitni smisel je, da je bilo nepristransko dejanje Lévijevcev (prim. v. 26–28) storjeno v duhu pravičnosti in vdanosti, ki ga morajo imeti duhovniki; prim. 5 Mz 33,9.

32   knjige: morda je to namig na sezname, ki so jih sestavljali ob popisih prebivalstva. Če so koga izbrisali s seznama, je bil izobčen iz skupnosti.

33   Posameznik je odgovoren za svoj greh; gl. op. k 20,5.

33. poglavje

Odstavke pogl. 33 preveva nemir iz 32,1: Ali bo Bog od Sinajske gore naprej še spremljal svoje ljudstvo? Po grehu odpada je to vprašanje zastavljeno še bolj ostro; prim. 32,34.

7     zanj: lahko pomeni zase, tj. za Mojzesa, ali za Boga.

14   Moje obličje: Božji obraz pomeni Boga samega, njegovo osebo; prim. Iz 63,9.

23   me boš videl v hrbet: človek ne more videti Božjega veličastva, ker ne bi prenesel njegovega sijaja. Ne more gledati Boga v obraz, saj bi to pomenilo, da vnaprej pozna Božja dejanja in jih določa. Po milosti pa lahko spoznava sledove Božjega delovanja v stvarstvu in v zgodovini.

34. poglavje

6     Tako kakor pri sklenitvi zaveze (pogl. 19) se tudi pred obnovitvijo zaveze razodene Božja navzočnost, ki tu ustreza obljubi iz 33,19–23. Bog o sebi razglaša, da je ljubezen in da odpušča greh.

13   spomenike: gre za pokonci postavljene kamne, imenovane stele. Lahko so bili spomin na sklenitev pogodbe (prim. 1 Mz 31,51sl.), spomenik umrlemu (prim. 1 Mz 35,20) ali znamenje Božje navzočnosti (prim. 1 Mz 28,18). Postava jih prepoveduje kot možne upodobitve božanstev; prim. 3 Mz 26,1. – svete kole (hebr. ed. ´ašeráh): to so leseni predmeti, ki so bili v kánaanskih svetiščih postavljeni v čast boginje Ašere (prim. 1 Kr 15,13), Báalove družice in varuhinje rastlinstva; prim. 5 Mz 16,21; Sod 6,25–30.

14–26           Te vrstice včasih imenujejo »jahvistični« ali »bogoslužni dekalog«, vendar ni jasno, kako naj bi teh »deset besed« (prim. v. 28) šteli. Predstavljajo izročilo, ki skrbno varuje čistost vere in češčenja Boga. Besedilo spominja na 23,12–19.

14   Ljubosumni: Božja ljubezen ne trpi bogov, ki jih ljudje postavljajo poleg Boga; prim. 20,5.

29   žari hebr. qarán; podobna beseda je qéren ›rog‹. Od tod prevod Vg njegov obraz je bil rogat in z njim povezana ikonografija (npr. Michelangelov Mojzes). – z njim tj. z Bogom.

MISLI OB ODLOMKU 2 Mz 32 - 34

Posledica Izraelove izvolitve in zaveze je, kakor smo videli, zahteva po zvestobi in svetosti. Kako se je izvoljeno ljudstvo ravnalo glede na te zahteve? Stara zaveza zelo pogosto govori o razočaranju, ki ga doživlja Izraelov Bog. Gre za

odgovor, poln očitanj in celo obsodb.

Pripovedni spisi prinašajo dolgo vrsto odpadov in uporov Božjemu glasu, vrsto, ki se začenja ob izhodu iz Egipta. Ob življenjskih tveganjih, ki bi morale biti priložnosti za dokaz zaupanja v Boga, so Izraelci »godrnjali« in zavzeli uporno držo do Božjega načrta in nasprotovali Mojzesu do te mere, da so ga hoteli kamnati (2 Mz 17,4). Komaj so sklenili sinajsko zavezo (2 Mz 24), se je ljudstvo razpustilo in odpadlo, v češčenje malika (2 Mz 32,4–6).

Pred tem odpadom Gospod ugotavlja: »Videl sem to ljudstvo, to je trdovratno ljudstvo« (2 Mz 32,9). Ta ostra oznaka se nato večkrat ponovi in postane neke vrste stalni pridevek za označitev Izraela. Druga zgodba ni nič manj značilna: ko je ljudstvo prišlo na mejo s Kanaanom in bilo povabljeno, naj vstopi v deželo, ki mu jo daje Gospod, se je postavilo nasproti in se uprlo, češ da je podvig

preveč tvegan. Gospod torej očita ljudstvu pomanjkanje vere (4 Mz 14,11) in ga obsodi na 40-letno blodenje po puščavi, kjer morajo umreti vsi odrasli (14,29.34), razen nekaterih, ki brezpogojno sledijo Gospodu.

        Stara zaveza pogosto spominja, da se neposlušnost Izraelcev začenja »od dneva, ko so njihovi očetje odšli iz Egipta«, in dodaja, da se nadaljuje »do tega dne«.

VATIKAN (sreda, 1. junij 2011, RV) – Papež Benedikt XVI. je današnjo splošno avdienco namenil Mojzesu, človeku molitve. V središče kateheze, ki je že peta v ciklu katehez o molitvi, je postavil 32. poglavje iz druge Mojzesove knjige. Mojzes je bil veliki prerok v obdobju izhoda izraelskega ljudstva iz Egipta. Izvršil je svojo vlogo posrednika med Bogom in Izraelom, ljudstvu je prinašal božje besede in ukaze ter ga povedel v svobodo obljubljene dežele. Izraelce je učil živeti v pokorščini in zaupanju v Boga na dolgi poti skozi puščavo. Mojzes pa je bil predvsem človek molitve, o čemer priča vrsta svetopisemskih odlomkov, med drugim tudi odlomek iz druge Mojzesove knjige, v katerem Mojzes prosi Boga za izraelsko ljudstvo, ki je začelo častiti zlato tele.

Svetopisemski odlomek pripoveduje, kako je Mojzes na Sinajski gori čakal da, da mu Gospod izroči plošči desetih zapovedi, ter se ob tem štirideset dni in štirideset noči postil. Izraelsko ljudstvo pa ga je čakalo ob podnožju gore, in medtem ko je Mojzes prejemal postavo, jo je ljudstvo že kršilo. Ker niso mogli prenesti odsotnosti svojega posrednika, so Izraelci prosili Arona, naj jim 'naredi bogove, ki bodo hodili pred njimi'. Ljudstvo, utrujeno od hoje z nevidnim Bogom, sedaj, ko je izginil tudi Mojzes, zahteva otipljivo navzočnost Boga in v teletu najdejo boga, ki je človeku sprejemljiv, vodljiv in dostopen, je pojasnil papež in opozoril: »To je stalna skušnjava na poti vere: izogniti se božji skrivnosti in ustvariti sprejemljivega boga, ki ustreza lastnim shemam, lastnim načrtom.« Gospod Mojzesu na gori pove, da se je ljudstvo pokvarilo in ga pošlje k njemu ter reče: ''Zdaj me pusti, da se vname moja jeza proti njim in jih pokončam, tebe pa napravim za velik narod'' (2 Mz 32,10). Bog Mojzesu razkrije svoj namen, kot da hoče njegovo privolitev. Besede 'pusti, da se vname moja jeza' so izrečene ravno zato, da bo Mojzes posredoval in Boga prosil, naj tega ne stori, ter tako pokazal, da je volja Boga vedno odrešenje. Kazen in uničenje, s katerima se izrazi Božja jeza kot zavrnitev zla, kažeta na velikost storjenega greha. Hrati pa prošnja prosilca kaže na Gospodovo pripravljenost odpustiti. »To je Božje odrešenje, ki nakazuje usmiljenje, a obenem tudi razkriva resnico greha, zla, ki obstaja,« je dejal papež. Grešnik, ki prepozna in zavrne lastno zlo, Bogu dopusti, da mu odpusti in ga preoblikuje. Tako prošnja sredi stvarnosti, ki jo je pokvaril človeški greh, omogoči delovanje božjega usmiljenja, ki najde glas v prošnji molilca in preko njega postane navzoča tam, kjer je potrebna rešitev, je izpostavil papež.

»Mojzesova prošnja je v celoti usmerjena na Gospodovo zvestobo in milost,« je nadaljeval Benedikt XVI. Začeto delo odrešenja mora biti izpolnjno. Če bi Bog pokončal svoje ljudstvo, bi se to lahko razumelo kot znamenje božje nezmožnosti, da bi izpolnil načrt odrešenja. In Bog tega ne more dopustiti, saj je dober Gospod, ki odrešuje, je porok življenja, je Bog usmiljenja in odpuščanja, osvoboditve od greha, ki ubija. Mojzes ni le zaskrbljen za usodo ljudstva, ampak tudi za dobro ime Boga. Želi namreč, da se v odrešenju ljudstva pokaže resničnost Boga. »Ljubezen do bratov in ljubezen do Boga se v molitvi prežemata in sta neločljivi,« je dejal papež.

Mojzes prosi, naj Bog v zvestobi nadaljuje svojo zgodovino odrešenja in odpusti ljudstvu. Ne navaja opravičil za grehe in ne zaslug, ampak se sklicuje na Gospodovo zastonjskost. Gre za svobodnega Boga, ki je popolna ljubezen, ki ne neha iskati tistega, ki se je oddaljil, ki vedno ostaja zvest samemu sebi in daje grešniku možnost, da se vrne k njemu in z odpuščanjem postane pravični in zmožen zvestobe. Mojzes Boga prosi, naj se pokaže kot močnejši tudi od greha in smrti. Papež je izpostavil, da z molitvijo, ki želi to, kar želi Bog, molilec vedno globlje vstopa v zavest Gospoda in v njegovo usmiljenje ter postane zmožen ljubezni, vse do popolne podaritve samega sebe. V Mojzesu, ki na vrhu gore stoji pred Bogom iz obličja v obličje ter postane posrednik svojega ljudstva in se zanj daruje, so cerkveni očetje videli napoved Kristusa, ki na vrhu križa resnično stoji pred Bogom, ne le kot prijatelj, ampak kot Sin. In ne le da se daruje, ampak se s svojim prebodenim srcem izniči, nase sprejme naše grehe in odreši nas; njegova prošnja ni le solidarnost, ampak je indentifikacija z nami: vse nas sprejme v svoje telo. Celotno njegovo življenje kot življenje človeka in Sina je klic k Božjemu srcu, je odpuščanje, ki spreminja in prenavlja, je izpostavil papež.

»Molitev je boj z Bogom, ki se odvija v svobodi in z vztrajnostjo kot iskren pogovor s prijateljem. Ta molitev spreminja naše srce, kajti pomaga nam bolje spoznati Boga, kakršen je v resnici.

Današnje berilo govori o pogovoru med Mojzesom in Bogom na gori Sinaj. Bog namreč želi kaznovati svoje ljudstvo, kajti naredilo si je malika, zlato tele. Mojzes pa odločno prosi Gospoda, naj premisli. Ta molitev je pravi boj z Bogom. Boj poglavarja ljudstva, da bi rešil svoje ljudi, saj so Božje ljudstvo. Mojzes svobodno govori pred Gospodom in nas tako uči, kako naj molimo: brez strahu, svobodno, tudi vztrajno. Mojzes vztraja. Pogumen je. Molitev namreč mora biti tudi 'pogajanje z Bogom', vsebovati mora 'argumentiranje'. Mojzes na koncu prepriča Boga. Beremo, da je 'bilo Gospodu žal zaradi zla, o katerem je govoril, da bi ga storil svojemu ljudstvu'. A kdo se je tukaj spremenil? Se je spremenil Gospod?

Tisti, ki se je spremenil, je bil Mojzes, kajti Mojzes je verjel, da bi Gospod bil zmožen narediti to zlo, verjel je, da bi Gospod lahko uničil svoje ljudstvo. Mojzes se spominja, kako dober je bil Gospod s svojim ljudstvom, kako ga je rešil suženjstva v Egiptu in ga vodil naprej z obljubo. S tem utemeljevanjem, poskuša prepričati Boga, a med tem ponovno najde spomin svojega ljudstva in najde Božje usmiljenje. Ta Mojzes, ki ga je bilo strah, da bi Bog storil to zlo, na koncu sestopi z gore z nečim velikim v srcu: naš Bog je usmiljen; zna odpuščati; odvrne se od svojih odločitev; je Oče. Mojzes je vse to že vedel, a vedel je bolj nejasno, v molitvi pa je ponovno prišel do spoznanja.

Ravno to naredi v nas molitev: spremeni nam srce. Molitev nam spremeni srce. Pomaga nam razumeti, kakšen je naš Bog. In zato je pomembno govoriti z Gospodom. Ne s praznimi besedami, kot to delajo pogani, pravi Jezus. Treba je govoriti realno: 'Poglej, Gospod, imam to težavo … v družini, z mojim otrokom, glede tega, glede tistega … Kaj lahko naredim? Glej, ti me ne moreš pustiti kar tako!' To je molitev! Takšna molitev zahteva veliko časa. To je čas, ki je potreben, da bi bolje spoznali Boga, kot je to pri prijatelju, saj Sveto pismo pravi, da je Mojzes molil h Gospodu, kot prijatelj govori s prijateljem. Sveto pismo pravi, da je Mojzes govoril z Gospodom iz obličja v obličje kot prijatelj. Takšna mora biti molitev: svobodna, vztrajna, z utemeljitvami. Tudi z malo 'oštevanja' Gospoda: 'Obljubil si mi to in tega nisi storil …' Tako kot se govori s prijateljem. Odpreti moramo srce za takšno molitev.

Mojzes je sestopil z gore okrepljen. Bolje je spoznal Gospoda. Z močjo, ki mu jo je dala molitev, je nadaljeval svoje delo in popeljal ljudstvo v obljubljeno deželo. Kajti molitev nas okrepi, okrepi nas. Naj Gospod vsem nam da to milost, kajti molitev je milost. V vsaki molitvi je Sveti Duh, saj ne moremo moliti brez Svetega Duha. On namreč moli v nas, nam spreminja srce in nas uči, da Bogu pravimo Oče. Prosimo Svetega Duha, naj nas nauči moliti, kot je molil Mojzes, pogajati se z Gospodom s svobodnim duhom, s pogumom. Sveti Duh, ki je vedno navzoč v naši molitvi, naj nas vodi po tej poti.«

(papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 3.4.2014)

 

VZPOREDNA MESTA 2 Mz 32 - 34 (Reference)

32. poglavje

1     13,21   32,23   5 Mz 9,9–12   Apd 7,40–41

2     Sod 8,24–27

4     20,23   24,35   32,8   5 Mz 9,16   Sod 17,3–4   1 Kr 12,28   14,9   2 Kr 10,29

17,16   Iz 30,22   42,17   Oz 8,6   Ps 106,19–23   Neh 9,18   Apd 7,41

5     2 Kr 10,20

6     20,24   34,15   4 Mz 6,14   25,2   Ezk 43,27   Neh 8,12   Apd 7,41  

1 Kor 10,7

7     10,5–11   33,1    1 Mz 6,11–12   Ezk 20,8

8     20,4   22,19    1 Kr 12,28   Jer 7,26   16,12   31,32   Mal 2,8

9     33,3.5   34,9   5 Mz 9,5–7   10,16   31,27   2 Kr 17,14   Jer 7,26   Oz 4,16

Ps 78,8   Neh 9,16   2 Krn 30,8   Apd 7,51

10   22,23   33,3   4 Mz 14,12–20   1 Sam 7,9   Jer 7,16   11,14   Neh 1,10

11   5 Mz 9,18.26–29   1 Sam 7,9   Ps 106,23   Neh 1,10

12   4 Mz 14,13–16   5 Mz 9,28

13   1 Mz 12,7   15,5   22,16–17   26,3   28,13

14   5 Mz 9,19   1 Sam 15,11   2 Sam 24,16   Jer 18,8   26,3.19   Am 7,3.6

Jon 3,10   Ps 106,45   1 Krn 21,15

15   24,12   31,18   34,4.29   5 Mz 9,15   2 Kor 3,3   Heb 9,4

16   24,12   31,18

19   34,1   5 Mz 9,16.17   Ps 119,53.158

20   5 Mz 7,25   9,21   12,3   2 Kr 23,6   Mih 1,7   1 Krn 14,12   2 Krn 34,7

22   1 Mz 8,21   5 Mz 9,24   2 Kr 21,15   Jer 4,4

23   32,1   Apd 7,40

26   5 Mz 33,9–11

27   4 Mz 25,5   Ezk 9,5   Mt 10,37   Lk 14,26

30   3 Mz 1,4   4,20.26   5,6.10.13.26   1 Sam 12,20   Ps 25,11   85,2

31   20,23   34,9   5 Mz 9,18

32   4 Mz 14,19   Mal 3,16   Dan 12,1   Lk 10,20   Rim 9,3

33   17,14   Ps 69,29   Dan 12,1   Raz 3,5

34   14,19   15,17   23,20   5 Mz 32,35   Iz 27,1   Jer 5,9   11,22   Ps 89,33

99,8  

33. poglavje

1     13,11   1 Mz 12,7   4 Mz 10,11–13

2     14,19   23,20.23   5 Mz 7,1

3     3,8   32,9–10

4     4 Mz 14,39

5     32,9

6     3,1

7     26,1   1 Mz 25,22   27,21   4 Mz 12,4–8

9     19,9   29,42   5 Mz 31,15   Ps 99,7

11   33,20   34,34   4 Mz 12,8   5 Mz 34,10   Sir 46,1

12   3,10   15,17   Iz 43,1   45,3   49,1

13   3,7   5 Mz 26,29   Ps 25,4   51,15   103,7   143,8

14   Joz 11,23   21,44   Iz 63,9   Jer 31,2

15   34,9   Ps 80,4.8.20

16   34,10   3 Mz 20,24.26   4 Mz 14,14   23,9   5 Mz 2,7   4,7.32.34

17   5 Mz 10,10

18   16,7   1 Kr 19,9–18   Jn 1,14

19   3,14   6,3   34,6–7   1 Kr 19,11   Rim 9,15

20   3,6   4 Mz 4,20   5 Mz 5,24.26   Sod 6,22–23   Iz 6,5   Jn 1,18

22   1 Kr 19,9   Iz 2,21   49,2   Ps 27,5   62,8   91,1.4

34. poglavje

1     24,12   31,18   32,19   5 Mz 10,2.4

2     19,11

3     19,12–13

4     32,15   5 Mz 10,3

5     6,3   13,21   19,9   33,19

6     3,14   4 Mz 14,18   5 Mz 5,9–10   Jon 4,2   Ps 78,38   86,15   103,8   108,5

Jl 2,13   Rim 2,4   Jak 5,11

7     20,5–6   23,7   5 Mz 5,10   Joz 24,19   1 Kr 8,30   Iz 43,25   Nah 1,3

Ps 86,5   103,3   130,4.8   Dan 9,9   Jn 1,14–17   1 Jn 1,9

9     6,7   19,5   32,11–14   33,15–16   4 Mz 14,19   5 Mz 4,20   7,6   14,2

1 Kr 8,30.51.53   Jer 33,8   Oz 14,2   Ps 28,9   74,2   2 Krn 6,21

10   3,20   20,1–18   23,20–33   33,16   1 Mz 6,18   9,15   15,18   5 Mz 5,2–3

11   23,28   5 Mz 7,1–26

12   Sod 2,2

13   23,24   4 Mz 33,52   5 Mz 7,5   12,3   Mih 5,12–13   2 Krn 15,16   34,3–4

14   20,3.5  

15   5 Mz 31,16   Sod 2,17   1 Krn 5,25   1 Kor 8,4

16   5 Mz 7,3.4   20,18   Joz 23,12   Sod 3,6   1Kr 11,1–2.4   16,31   Mal 2,11

Ps 106,34–41   Ezr 9,2.12   10,3   Neh 10,31   13,25–26

17   20,4

18   12,17   13,4   23,14–15   3 Mz 23,6   Mt 26,17   Lk 22,1   Apd 12,3

19   13,1–16

20   13,2.13   22,29   23,15   5 Mz 16,16

21   20,8   1 Mz 2,2–3   Iz 56,2   58,13   Neh 13,15

22   23,16.19   3 Mz 2,12.14   23,10.17   4 Mz 28,26

23   23,14

24   23,28   5 Mz 19,8

25   12,8   23,18

26   22,28   23,18–19   4 Mz 18,12

27   17,14   34,10   1 Mz 6,18   15,18   17,2

28   24,18   31,18   1 Mz 7,4   5 Mz 9,9.18   Ezr 10,6   Mt 4,2

29   32,15   Mt 17,2   2 Kor 3,7–18

31   16,22

32   21,1   35,1.4   Jn 1,17–18

33   2 Kor 3,13