Petek, 6. 1. 2017 – Slovesni praznik Gospodovega razglašenja (Sveti trije kralji)

Hvaljen Jezus!
Mir s teboj!

Morda bi bilo prav, da tale prvi zapis v letu 2017 posvetim prazniku Gospodovega razglašenja, ki ga praznujemo prav danes. Kdo ve?! Sam sem se odločil drugače …
Čeprav me dejstvo, da je Gospod Bog tako čudovito vodil modre z Vzhoda, da so prepotovali dolgo in zahtevno pot v želji spoznati novorojenega Kralja, napolnjuje z občudovanjem in veseljem, pa bi s teboj tokrat rad delil izkušnjo malce drugačnega potovanja.
Zadnje dni me namreč navdušije poezija, s katero Daniel Ladinsky predstavlja dvanajst veliki osebnosti duhovnih tradicij Vzhoda (islam, hinduizem) in Zahoda (katolištvo). In čeprav bi rad varuh pravovernosti v meni marsikatero pesnitev označil kot sporno ali vsaj vprašljivo, pa iskalec Boga v meni z navdušenjem prikimava avtorjevemu poskusu, da prodre v globine duš Rumija, Frančiška Asisškega, Hafisa, Terezije Avilske, mojstra Eckharta, Tukarama, Rabie, Katarine Sienske, Mire, Tomaža Akvinskega, Janeza od Križa in Kabirja.
Resnično z veseljem in nestrpnim pričakovanjem listam stran za stranjo Ljubezenskih pesmi Boga in se kakor čebela na cvetu napajam s sladkim okusom Lepote, Dobrote, Ljubezni. Hvaležen sem Gospodu, ki me je pred nekaj dnevi popeljal do knjigarne v BTCju (iskal sem povsem druge stvari) in moj pogled ustavil na  preprostih rdečih platnicah precej debele knjige (400 strani). Takšnih Gospodovih daril sem posebej vesel … In ko listam ter prebiram – večinoma kratke – pesmi, čutim, da se v moje srce pretaka okus polnega življenja. Saj ne, da bi sedaj Ljubezenske pesmi Boga imel za neko novo Sveto pismo – nikakor ne – a tako dobro je videti in okušati besede, ki niso plitve, površinske, prazne. Tako prijetno je z njihovo pomočjo poromati globlje v notranjost duše in širše v svet okoli mene. Včasih se mi ob prebiranju verzov celo zazdi, da bi tudi jaz lahko objel celotno vesolje in z razširjenimi rokami zapel čudovito hvalnico Gospodu, ki je vse ustvaril. Resnično, Sveti Duh veje, kjer hoče!
Naj ti za konec tega kratkega pisanja v predokus prepišem “naključno” izbrano pesem:

(Avtor v “usta” sv. Tereziji Avilski polaga tudi tole pesem.)

TO VAM POVEM

Razcveteli smo se v pomladi.

Naša telesa so listi Boga.

Navidezna obdobja življenja in smrti
lahko zavedejo naše oči,

toda naše duše, dragi, naj jasno povem:
so sam
Bog,

nikoli ne bomo preminili –
razen, če premine
On.

Vse dobro v Gospodu Jezusu Kristusu ti želim!

BTBpM

br. Jaro