SVETA VOJNA KOT KAZEN IN ZAŠČITA
Pozornost je namenjena Izraelovemu Bogu, ki nima izvora in je najvišji vladar nad vsemi bogovi, drugimi nebeškimi množicami in nad vesoljem – iz česar se poraja smrtni boj z okoliškimi kulturami. (V bistvu zadeve tiči razlika med politeističnim razvojem in monoteistično vero…) Gospostvo Izraelovega Boga je posebno; presežnost tega Bitja nad vsemi drugimi bogovi vsebuje najvišjo božansko moč in dobrohotnost…
Poznamo mnoge primere upora proti pravični volji Stvarnika, zato se včasih zazdi, kot da ne bi Božje gospostvo in dobrohotnost več delovala, toda Bog vedno porazi nasprotne sile in obnovi prvotni red. Nadaljevanje reda je mogoče le zaradi večne čuječnosti zvestega in dobrotnega gospodarja sveta. Med stvarjenjem in kaosom stoji zavezna Božja zvestoba, ki se je razodela v slovesni obljubi Noetu…
V svetem pismu se pojavlja množica božanskih bitij z mnogimi imeni. Vendar nebeška bitja niso neodvisna in samozadostna, temveč so vedno podrejena Božji volji. Češčenje teh pomeni odpad in zato terja neusmiljeno sodbo. Svetopisemska vera ne dopušča prestopanja določenih meja niti upora teh nebeških bitij…
Ps 82 posnema preroško govorico in razodeva osrednjo skrb za pravičnost in najvišjo Jahvejevo avtoriteto… Vera v skladnost Božjega zbora z Božjo voljo je vedno očitna…
Zato je razumljivo, da so v Svetem pismu pomembni tudi angeli in satan… Satan je podrejen Bogu, ni antagonist ali načelnik rivalskega gospostva, zato lahko deluje le z Božjim privoljenjem. Šele v poznejših judovskih religijskih dokumentih se je satan začel pojavljati kot določeno osbeno bitje, ki je neposredno nasprotje Bogu.
…
Mitične prikaze kozmične vojne med bogovi in drugimi silami vodi določen namen: ustanovitev kraljestva in postavitev svetišča na zemlji. Božanstvo, ki zmaga, postane vrhovni vladar ne le nad bogovi in naravo, temveč tudi nad ljudmi in njihovo zgodovino. Prvotne, popolnoma mitične vojne med bogovi so pozneje postali spopadi, v katerih so se bojevali za svoje človeške predstavnike, navadno kralje. Ti so pričakovali, da bodo bogovi posredovali v boju, skrbeli za varstvo pred zunanjimi sovražniki določenega naroda ali kraljestva ter podpirali red in blaginjo. spričo tega je bilo po definiciji vsako zemeljsko kraljestvo teokratično. Tu tiči idejna podlaga Božje (svete) vojne kot zgodovinske razsežnosti. V nesvetopisemskih in svetopisemskih dokumentih veljajo vse vojne za svete vojne. Zato so človeški poveljniki presojali vojno kot Božje poslanstvo, zato so bili prepričani, da jih v boju vodi Božja volja, naklonjenost in moč, zato so v vsakem boju posvetili nekatere vrste plena Božjemu bojevniku.
…
Kaj je bilo opravičilo za Božjo vojno v nesvetopisemskih kulturah starega Bližnjega vzhoda?
Odločilni vzrok vojne je bilo odpravljanje krivičnosti, ki jo je povzročila prelomitev prisege. Sovražnikov poraz je naznanjal, da so bogovi zapustili krivca, čeprav velike nesreče, kakršna je padec kraljestva, niso bile vedno posledica človeškega greha, temveč posledica neodvisnega Božjega ukaza. Bogovi nesvetopisemskih kultur so pravzaprav delovali po naravi in končni izid dogodkov je lahko dobil obliko usode, ki so jo določali nespremenljivi Božji ali kozmični zakoni – ta nazor je podpiralo ciklično pojmovanje časa in zgodovine, ki ne dopušča napredka, kaj šele mesijanska ali eshatološka pričakovanja.
…
Nasprotno pa temelji Sveto pismo na zgodovinskem religiozne izražanju in obrednem obhajanju znamenitih Božjih dejanj. Njegov pogled na zgodovino je linearen in progresiven v dolgem časovnem razponu od stvarjenja sveta do eshatoloških mejnikov novega stvarjenja… Jahveja slavijo kot najvišjega vladarstva vesoljstva in ga imajo za Božjega bojevnika. Po pogostosti prevladuje uporaba besedne zveze »Gospod nad vojskami«, saj je v Svetem pismu omenjena 285-krat, večinoma v preroškem slovstvu….
…
Izraelci so bili v vseh časih izpostavljeni vplivu tujih mitov, ki so obravnavali kozmična nasprotja in vojne… Toda pri tem so zavestno ali nezavedno preoblikovali tuje mitično gradivo, ko so ga mirno uporabljali za zatrjevanje, da je Izraelov Bog edini vladar vesoljstva, sodnik nad vsemi zemeljskimi in nebeškimi silami in Bitje, ki bo dopolnilo zgodovino stvarjenja… Mite so torej preoblikovali pod vplivom zgodovinskih dogodkov in njihove razlage; prav s to povezavo so izražali eshatologijo v drami odrešenja.
V Svetem pismu ni glavni poudarek na bojevanju Boga proti drugim božanskim bitjem in silam kaosa niti ne na kozmični sodbi nad močmi teme. Kar je v Izraelu posebnega in normativnega, je nenehno pojavljanje Jahveja in nebeških vojska v svetu, da bi se borili proti Izraelovim nasprotnikom. Obstaja spoj kozmičnega in zgodovinskega, vendar zadnje prevladuje… Ker je Izrael izkusil Boga kot močnega in tistega, ki ima pozitiven namen s celotno zgodovino, se je lahko skliceval na izvolitev in dar obljubljene dežele…
Res je, da hebrejsko Sveto pismo omenja aktivno Božjo udeležbo v Izraelovih vojnah z omejitvijo. Različno obravnava razmerje med Božjimi in človeškimi osebami v vojni in pomoč, ki jo dobi ljudstvo v zagatah svoje zgodovine… Bilo bi neutemeljeno, če bi poskušali identificirati zgodovinski razvoj od čisto posvetnih junaških dejanj do popolnoma teocentričnega razumevanja Izraelove zgodovine, kajti najbrž celo prvo vključuje vero, da je bila zmaga navsezadnje Božji dar,… Temeljna razlika med nesvetopisemskimi in svetopisemskimi držami je v tem, da odsevajo nasvetopisemski stari dokumenti dozdevno »naravno« verovanje v kozmični, vgrajeni moralni red, medtem ko Sveto pismo priznava tudi neposredni Božji poseg… v vseh religijah ni bistveno vprašanje, kolikšen delež pripada Božjemu ali človeškemu dejavniku, temveč ali prvi upošteva drugega in ali poskuša človeštvo delovati v skladu z Božjo voljo. Bistveni vzrok nasprotja v svetu je prevelika človeška samozavest in samovolja. Ko je hebrejski monoteizem prevladal, je postala zahteva po človeški pokorščini absolutna.
…
Zato hebrejski preroki pojasnjujejo, da Izraelove izvolitve, eksodusa in daru dežele ne smemo pojmovati tako (kot nagrado za človeške zasluge). Bolj utemeljen je sklep, da je zavrženje posledica hudobije v kaki osebi ali narodu. V 5 Mz 9,4-7 je omenjeno svarilo Izraelcem pred ponašanjem: »Ko jih bo GOSPOD, tvoj Bog, pregnal izpred tebe, ne reci v svojem srcu: »Zaradi moje pravičnosti me je GOSPOD pripeljal, da vzamem to deželo v last.« Temveč zaradi krivičnosti teh narodov jih bo GOSPOD pregnal izpred tebe. Ne boš prišel in si vzel njihove dežele v last zaradi svoje pravičnosti in zaradi iskrenosti svojega srca, temveč zaradi krivičnosti teh narodov jih bo GOSPOD, tvoj Bog, pregnal izpred tebe in da uresniči besedo, ki jo je GOSPOD prisegel tvojim očetom, Abrahamu, Izaku in Jakobu.
Vedi torej, da ti GOSPOD, tvoj Bog, ne daje v last te lepe dežele zaradi tvoje pravičnosti, kajti trdovratno ljudstvo si! Spominjaj se, ne pozabi, kako si v puščavi jezil GOSPODA, svojega Boga! Od dneva, ko si odšel iz egiptovske dežele, do tedaj, ko si prišel v ta kraj, ste se upirali GOSPODU.«
…
Čeprav ni gotovo, ali so bile izraelske vojne vedno popolnoma defenzivne, je povsem jasno, da je bil namen svetopisemskih zgodovinarjev poveličevati »magnalia Dei«: Božjo moč, ki se razodeva v odrešilnih dejanjih za zavezno ljudstvo, v spopadanju z norostjo ljudi in njihovimi spori, ki so se porajali iz samovolje, ter v podeljevanju milosti kljub Izraelovi trdovratnosti. V središču podobe so čudeži, ki jih je delal Jahve, ko je rušil moč Izraelovih nasprotnikov. Poraz sovražnika je navsezadnje vedno Božja zmaga.
…
»V svetih vojnah ni Izrael branil Jahvejeve vere, temveč je Jahve branil Izrael, kajti vse skupnost rodov so bile pod njegovim varstvom, Izrael je bil Jahvejeva lastnina.« (Gerhard von Rad)
…
Osvajanje Kanaana je bilo povezano z dolgim agresivnim vojskovanjem. Toda pripovedi o svetih vojnah prvenstveno zadevajo temeljna vprašanja: razlago svete vojne in opravičilo zanjo. Vse pripovedi odsevajo vero, da je bila dežela Izraelcem obljubljena in dana, ne glede na zasluge ali pravičnost, ki je bila vedno pomanjkljiva. Toda suveren Božji načrt je zadel na prazne predstave narodov. Njihov odpor se ne presoja v zvezi z navadnimi človeškimi strastmi . Preroški pisci so prodrli do skritega bistva tega odpora: do slepega upora proti Božji volji. Tako svetopisemske svete vojne ne odsevajo predvsem spopada Izraela z drugimi narodi, temveč bolj spopad med pravicami Božje avtoritete in pretirano človeško samozavestjo. Božji »zbor« zavrača neomejene človeške pravice, zagotavlja pa Božjo svobodo in suverenost. Navsezadnje se pripovedi ukvarjajo s temeljnim vprašanjem pokorščine ali nepokorščine. Odziv narodov določa samovolja, ki dejansko izziva Božji odgovor in sodbo…
Pripovedi o vojskovanju pod Jozuetom so povzete v Joz 11,20: »Kajti od GOSPODA je bilo sklenjeno, da zakrkne njihovo srce za boj z Izraelom, da jih izroči zakletvi, ne da se jim izkaže milost; resnično, da jih pokonča, kakor je GOSPOD zapovedal Mojzesu.« Ni naključje, da je odziv vseh Izraelovih glavnih sovražnikov poimenovan kot najslabša oblika upora: kot svojeglavost in trdovratnost.
Posebno pozornost zbujajo redki primeri popolne poslušnosti med Kanaanci. Bileam dela samo to, kar mu veleva Jahve; namesto da bi preklel Izraelce, jih blagoslovi ob sklicevanju na Božjo suverenost in zanesljivost: »Bog ni človek, da bi lagal, ne sin človekov, da bi se kesal. Ali morda reče in ne stori, govori in ne izpolni?«(4 Mz 23,19) Rahaba, hotnica v Jerihi, izpoveduje vero pred Jozuetovimi ogledniki: »Vem, da vam je GOSPOD dal deželo. Tudi nas je popadel strah pred vami in zaradi vas trepetajo vsi prebivalci dežele. Slišali smo namreč, kako je GOSPOD pred vami posušil vode Trstičnega morja, ko ste šli iz Egipta, in kaj ste storili dvema amoréjskima kraljema Sihónu in Ogu onkraj Jordana, ki ste ju pokončali, kakor ste se zakleli. To smo slišali, in upadlo je naše srce, in ni več duha v nikomer zaradi vas. Resnično, GOSPOD, vaš Bog, je Bog zgoraj v nebesih in spodaj na zemlji.« (Joz 2,9-11)
Pripovedi o osvajanju dežele odsevajo vero v brezpogojno Božjo obljubo, da bodo Izraelci dobili deželo. To je temeljni vzrok, zakaj človeški udeleženci nikoli ne morejo odločilno vplivati na dogodke.
…
UNIVERZALNI MORALNI RED IN IZRAELSKA POSEBNOST
S stvarjenjem je Bog postavil kozmični in duhovno-moralni red ter omejitve vsem drugim bitjem. Božje gospostvo ima torej ontološke temelje. Enako velja za vse druge poglavitne vrline, kakršne so pravičnost, zvestoba in ljubezen. Vse to omogoča zavezo s človeštvom in Izraelom in je hkrati zagotovilo, da bo Bog ostal brezpogojno zvest ustvarjenemu svetu in zaveznemu ljudstvu. Tudi vse, kar je na voljo človeštvu in Izraelu je v bistvu Božji dar, zato ni upravičena nobena zahteva, ki temelji na človeških pravicah ali zaslugah. Vsako nagrado ali kazen je potrebno presojati predvsem v razmerju do te teološke podlage.
Kljub Božji suverenosti se pojavljajo v vseh dobah človeške in nadčloveške sile zla in se na različne načine upirajo Bogu. Božja kazen pomeni razodevanje Božje moči in suverenosti, hkrati pa ponovno uveljavitev reda in prava. Načelo Božje suverenosti ne prizadeva svobodne izbire. Ker je odrešenje mogoče le ob strogem upoštevanju Stvarnika in Gospodarja zgodovine, se zaradi neupoštevanja grožnje pojavljajo popolne odtujitve in uničenja posameznikov ali celo skupin. Vsa človeška bitja, Izrael kot izvoljeno ljudstvo in tudi posamezne osebe bodo obstajali le. če bodo svobodno pravilno izbirali. V luči stvarjenja je popolnoma upravičeno trditi, da Izrael »že dolguje svojo svobodo in svoje življenje Bogu, s katerim je vedno bil v večni zavezi, ki je bila razglašena in o kateri ni bilo nikoli nobenega pogajanja.«