PRVA LJUBEZEN SVETA

Fulton J. Sheen

(1895 – 1979, častitljivi Božji služabnik, nadškof)

 

17. POGLAVJE

MARIJA IN MUSLIMANI

 

Islam je edina velika post-krščanska religija na svetu. Ker ima svoj izvor v sedmem stoletju pod Mohamedom, je bilo možno združiti v njej nekatere elemente krščanstva in judovstva skupaj s posebnimi običaji Arabskega polotoka. Islam jemlje za svoj nauk o enosti Boga, Njegovem veličastvu in Njegovi ustvarjalni moči in ga, deloma, uporabi kot osnovo za »odpis« Kristusa, Božjega Sina. Ker je napačno razumel pojem Svete Trojice, je Mohamed Kristusa naredil za preroka, ki je napovedoval njega, tako kot sta za kristjane Izaija in Janez Krstnik preroka, ki napovedujeta Kristusa.

Evropski krščanski Zahod je komaj ušel uničenju s strani muslimanov. V določenem trenutku so bili zaustavljeni pred Toursom in na drugem mestu, časovno kasneje, pred vrati Dunaja. Cerkev po vsej severni Afriki je bila praktično uničena z muslimansko močjo in v tej uri se muslimani ponovno dvigajo.

Če je islam krivoverstvo, kot verjame Hilarie Belloc[1], je edino krivoverstvo, ki se ni nikoli zmanjšalo. Ostala so imela trenutke vzpona, potem – po smrti voditelja - pa so zašla v doktrinalni razpad in se končno razblinila v zgolj nejasno družbeno gibanje. Nasprotno pa je imel islam samo prvo fazo. Nikoli ni prišlo do zmanjšanja: niti v številu niti v predanosti njegovih sledilcev.

Misijonarska prizadevanja Cerkve v odnosu do te skupine so bila, vsaj na površju, neuspeh, kajti muslimani so doslej skoraj »nespreobrnljivi«. Razlog je v tem, da je za pripadnika islama postati kristjan zelo podobno kot bi kristjan postal jud. Muslimani verjamejo, da imajo zadnje in dokončno razodetje Boga svetu in da je bil Kristus samo prerok, ki je napovedoval Mohameda, zadnjega izmed resničnih Božjih prerokov.

V sedanjem času je postalo sovraštvo muslimanskih držav do Zahoda sovraštvo do krščanstva samega. Čeprav tega državniki še niso vzeli v obzir, obstaja še vedno velika nevarnost, da se vrne svetna moč islama in z njo grožnja, da zatrese Zahod, ki je prenehal biti krščanski, in se tako islam potrdi kot velika protikrščanska moč. Muslimanski pisatelji pravijo: »Ko roječe kobilice zatemnijo velike dežele, nosijo na svojih krilih te arabske besede: 'Mi smo Božja vojska, vsaka izmed nas ima devetindevetdeset jajčec, in če bi jih imele sto, bi popolnoma uničile svet in vse kar je v njem.'«

Problem je, kako preprečiti, da bi se izvalilo stoto jajčece? Naše trdno prepričanje je, da se strahovi, ki jih nekateri širijo glede muslimanov ne bodo uresničili, ampak da se bo islam namesto tega spreobrnil v krščanstvo in to na način, ki ga niti nekateri naši misijonarji niso mogli slutiti. Naše prepričanje je, da se bo to zgodilo ne preko neposrednega oznanjevanja krščanstva, ampak skozi vabljenja muslimanov naj častijo Božjo Mater. To je bistvo naše trditve…

Koran, ki je sveta knjiga muslimanov, vsebuje mnogo odstavkov, ki se tičejo Blažene Device. Predvsem Koran »verjame« v njeno brezmadežno spočetje in prav tako v njeno deviško rojstvo. Tretje poglavje Korana umešča Marijino družino v rodovnik, ki gre nazaj do Abrahama, Noeta in Adama. Ko primerjamo opis Marijinega rojstva v Koranu z apokrifnim Evangelijem Marijinega rojstva, se znajdemo v skušnjavi, da bi verjeli, da je bil Mohamed zelo odvisen od slednjega. Obe knjigi opisujeta visoko starost in nerodovitnost Marijine matere. Ko pa spočne, Marijina mati – v Koranu – pravi: »O Gospod, zaobljubljam in posvečujem ti, kar je že v meni. Sprejmi ga od mene.«

Koran preskoči Jožefa, kar se tiče Marijinega življenja, toda muslimanska tradicija pozna njegovo ime in ga sprejema z domačnostjo. V tej tradiciji je Jožef tisti, ki govori z Marijo, ki je devica. Ko je poizvedoval, kako je spočela Jezusa brez očeta, mu je Marija odgovorila: »Kaj ne veš, da Bog, ko je ustvaril pšenico ni potreboval semena, in da je Bog s svojo močjo storil, da drevesa rastejo brez pomoči dežja? Vse, kar je Bog moral storiti je bilo, da je rekel: 'Bodi in je bilo narejeno'.«

Koran vsebuje tudi verze o Oznanjenju, Obiskanju in Rojstvu. Angeli so prikazani, kako spremljajo Blagoslovljeno Mater in govorijo: »O Marija, Bog te je izbral in te očistil in te je izvolil nad vse žene sveta.« V devetnajstem poglavju Korana je enainštirideset verzov o Jezusu in Mariji. Tu je tako močna obramba Marijinega devištva, da Koran v četrti knjigi, vsebuje obsodbo Judov zaradi njihovega pošastnega klevetanja Device Marije.

Marija je za muslimane prava Sayyida oz. Gospa. Edina možna resna tekmica v njihovi veri ji je Fatima, hči samega Mohameda. Toda po smrti Fatime je Mohamed zapisal: »Bodi najbolj blagoslovljena med vsemi ženskami v raju, za Marijo.« V različici besedila pravi Fatima: »Presegam vse ženske, razen Marije.«

To nas privede do naše druge temeljne točke, namreč, zakaj se je Blažena Mati v tem dvajsetem stoletju razodela v nepomembni majhni vasi Fatimi, tako da jo bodo vse prihodnje generacije poznale kot »našo Gospo iz Fatime«. In ker se nič iz nebes ne zgodi brez dodelanosti v vseh podrobnostih, verjamem, da je Blažena Devica izbrala, da jo poznamo pod imenom »naša Gospa iz Fatime« kot obljubo in znamenje upanja za muslimane ter zagotovilo, da bodo oni, ki ji izkazujejo toliko spoštovanja, nekega dne sprejeli tudi njenega Božjega Sina.

Dokaz, ki podpira te vidike, se skriva v zgodovinskem dejstvu, da so muslimani stoletja okupirali Portugalsko. V času, ko so bili končno pregnani, je imel zadnji muslimanski voditelj prelepo hčer z imenom Fatima. Nek fant, katoličan, se je zaljubil vanjo in ne le, da je zaradi njega ostala, ko so ostali muslimani odšli, temveč je tudi sprejela vero v Kristusa. Mladi mož je bil tako zelo zaljubljen vanjo, da je spremenil ime mesta, v katerem je živel, v Fatima. Torej, prav ta kraj, kjer se je 1917. leta prikazala naša Gospa, je zgodovinsko povezan s Fatimo, Mohamedovo hčerjo.

Zadnji dokaz za povezanost Fatime z muslimani pa je navdušenje, s katerim muslimani v Afriki in Indiji ter drugod sprejemajo romarski kip naše Gospe iz Fatime. Muslimani so se celo udeleževali cerkvenih bogoslužij v čast fatimske Gospe; dovolili so procesije in celo krščanske molitve pred njihovimi mošejami; v Mozambiku so muslimani, ki se do tedaj še niso spreobrnili, kmalu zatem, ko je bil izpostavljen kip naše Gospe iz Fatime, postali kristjani.

Misijonarji bodo v prihodnosti bolj in bolj videli, da je njihov apostolat med muslimani uspešen do te mere do katere oznanjajo našo Gospo iz Fatime. Marija je Kristusov advent: prinaša Kristusa ljudem preden je Kristus sam rojen. V vsakem apologetskem prizadevanju je vedno najboljše začeti s tem, kar ljudje že sprejemajo. Ker imajo muslimani pobožnost do Marije, bi naši misijonarji morali biti zadovoljni s širjenjem in razvijanjem te pobožnosti, v polni zavesti, da bo Blažena Gospa nosila muslimane ostali del poti do svojega Božjega Sina. Ona je vedno »izdajalka« v smislu, da ne sprejema nobene pobožnosti le zase, temveč vedno vodi vsakogar, ki ji je vdan, k svojemu Božjemu Sinu. Kot tisti, ki izgubijo pobožnost do nje, izgubijo vero v božanskost Kristusa, bodo tisti, ki to pobožnost povečajo, postopoma dobili to vero.

Mnogi izmed naših misijonarjev v Afriki so že zlomili grenko sovraštvo in predsodke muslimanov proti kristjanom z dejanji ljubezni, s šolami in bolnicami. Sedaj preostane še uporaba tega drugega pristopa, namreč, vzeti moramo enainštirideseto poglavje Korana in pokazati, da je vzeto iz evangelija po Luku: da Marija ne bi mogla biti, celo v njihovih očeh, najbolj blagoslovljena med vsemi ženskami v nebesih, če ne bi rodila njega, ki je bil Odrešenik sveta. Če sta bili Judita in Estera predpodobi Marije v Stari zavezi, je možno, da je bila Fatima njena popodoba! Muslimani naj bi bili pripravljeni priznati to, v kolikor mora Fatima pripraviti pot v čast Blažene Matere. To pa zato, ker je ona drugačna od vseh ostalih mater na svetu, a tudi ona bi brez Kristusa ne bila nič.



[1] Joseph Hilaire Pierre René Belloc (27 Julij 1870– 16 Julij 1953) je bil francosko-angleški pisatelj in zgodovinar. Bil je eden izmed najbolj vplivnih pisateljev v Angliji v začetku dvajsetega stoletja. Znan je bil kot pisatelj, pesnik, mornar, satirik, vojak, in politični aktivist. Njegova katoliška vera je močno vplivala na njegova dela.

Dodatne informacije