Kristjan – Marijin otrok
Isti Sveti Duh, ki je vodil Cerkev pri razvoju marijanskega nauka in čaščenja, vodi tudi čustva posameznih vernikov, ki jih le ti gojijo do blažene Device. S krstno milostjo prejmejo, skupaj z drugimi darovi, tudi posebno otroško naklonjenost Božji Materi.
V načrtu odrešenja je ljubezen do Božje Matere del »duha posinovljenja«, ki je temeljna značilnost krščanstva. Ker je Božja Mati soudeležena pri našem posinovljenju s strani Očeta, pri našem odrešenju v Kristusu in posvečenju v Svetem Duhu, prejmemo ob krstu tudi dar otroške ljubezni, ki nam omogoča vzpostaviti pravi odnos do nebeške Matere. Kolikor bolj raste v nas milost, kolikor bolj se v naši notranjosti razvija »duh posinovljenja«, toliko večja in globlja postaja tudi naša ljubezen do Božje Matere. Sveti Bonaventura je to dejstvo povzel z besedami: »Med svetniki nisem nikdar našel nikogar, ki bi ne imel posebne pobožnosti do slavne Device«. (In to ni samo preprosta potrditev nekega dejstva, ampak gre hkrati tudi za teološki zaključek nedvomne vrednosti.)
Marijanska pobožnost svetnikov ima zelo različne oblike, pogojene z osebnimi značilnostmi in s časom, v katerem so živeli: a vsi – brez izjeme – so zelo ljubili in častili Božjo Mater. Ko so se približevali Izviru vse dobrote, so spletali tudi vedno intimnejše vezi z njo, ki je za Jezusom, najsijajnejši odsev Božje dobrote in ima nalogo razlivati jo na vse mistično Telo.
Kardinal J. Goma y Tomas pritrjuje: »Marija je mesto združitve mladik s trto Kristusom; življenjsko stičišče, po katerem prihaja v nas – resda v drugotnem pomenu, a na normalen in potreben način – limfa Božjega življenja. Ne moremo živeti iz Kristusa drugače kot po Mariji. Trditi, da lahko po drugi poti dobimo moč za krščansko življenje, je enako okrnjenju Božjega načrta v ključni točki in izpostavljanju izsušitvi in smrti«.
A ta dolžnost – čaščenja Božje Matere – je toliko bolj ljuba tistim, ki jih je razsvetlil Duh. Ti iz izkustva vedo koliko lažja je pot h Kristusu in po njem h Bogu, če gre preko Marije. Zato je dobro še posebej skrbno preiskovati marijanske poti duhovnega življenja, ki učijo delati vse po Mariji, z Marijo, v Mariji, za Marijo. To je kraljevska in hkrati običajna pot, ki vodi k Bogu: to je ista pot, ki jo je on sam izbral, da je prišel k nam, da se je združil z nami.
Skoraj nemogoče je pregledati vse načine, na katere so hčere in sinovi izkazovali svojo ljubezen Materi: od privatnih pobud do narodnih in mednarodnih, od osebnih pobožnosti do tistih, ki so dobile svoj izraz v umetnosti – v literaturi, glasbi, običajih.
Vendar pa – tako kot v vseh duhovnih stvareh – najgloblji vidiki marijanske pobožnosti ostajajo skriti očem in neizrazljivi. Kadar se poglabljamo v skrivnost Matere Marije v luči vere in teologije pravimo, da je njena veličina nedoumljiva. Podobno lahko rečemo, da se tudi pobožnosti do nebeške Matere, ki jo Sveti Duh skrivoma prebuja v srcih, ne da izraziti z besedami. Kakor ljubezen, ki jo je Jezus izkazoval svoji Materi v skritosti Nazareta, ostaja skrivnost, tako ostaja skrivnostna tudi ljubezen, ki jo »posinovljeni otroci« gojijo do svoje svete Matere.[1]