• Natisni

Od Boga posebej obdarovana

Kadar Bog določi koga za posebno poslanstvo, ga zanj tudi primerno pripravi in usposobi. Ker govorimo o Devici Mariji, ki je bila določena za mater Bogu, je potrebno poudariti, da jo je Bog s polnostjo svoje milosti usposobil za to vzvišeno nalogo. Zaradi edinstvene vloge, ki jo ima v zgodovini odrešenja, je bila Marija obdarovana z izrednimi darovi.

Njene posebne vrline so duhovne narave in preko njih je dosegla najvišje vrhove svetosti: bila je obvarovana vsakršnega moralnega madeža ali nepopolnosti in bolj kot vsako drugo ustvarjeno bitje potopljena v Božjo svetost. Trajno devištvo v celotnem teku življenja in vnebovzetje z dušo in telesom ob koncu zemeljskega romanja očitno razodevata, kako je ta blagoslovljena žena dragocena v očeh Svete Trojice, ki jo je Marija proslavila bolj kot kdorkoli izmed angelov in ljudi.

a)     Najčistejša

»Tako ona, vedno povsem svobodna od vsakega madeža greha, vsa lepa in popolna, poseduje takšno polnost nedolžnosti in svetosti, da si, razen pri Bogu, ni možno zamišljati večje, in da noben razum, razen Božji, ne zmore razumeti njene globine« (Pij IX, Ineffabilis Deus).

S temi besedami je papež Pij IX. začel dokument, s katerim je  razglasil versko dogmo Marijinega brezmadežnega spočetja. Čeprav Marija pripada človeškemu rodu, ki je vse od prvega greha Adama in Eve zaznamovan z madežem izvirnega greha, se je greh nikdar ni dotaknil. In čeprav je bila tudi ona, tako kot vsi ljudje, odrešena z daritvijo Božjega in njenega Sina Jezusa Kristusa, pa ji je bilo odrešenje podarjeno na bolj vzvišen način. Zaradi njenega čudovitega poslanstva Božje Matere jo je Bog po Kristusovi odrešenjski daritvi vnaprej obvaroval madeža vsakega greha. Preden se jo je dotaknila senca krivde, je posvečujoča milost preplavila dušo Device Marije, kakor sonce prodre v najčistejši kristal, in jo napolnila z Božjim bliščem, ki se ni nikdar zmanjšal ali zasenčil.

V papeški buli Inefflabilis Deus je ta čudovita resničnost opisana takole: »Gotovo je, da je bilo nadvse primerno, da tako častitljiva Mati vedno sije okrašena z bleskom najpopolnejše svetosti in da, popolnoma prosta vsakega madeža izvirnega greha, dosega najpopolnejšo zmago nad staro kačo: kajti njej je Bog naklonil, da je dala Edinorojenega Sina – ki izhaja iz Očetovega naročja, je njemu enak in ga Oče ljubi kot samega sebe – na način, da je on po naravi Edinorojeni od Boga Očeta in iz Device; in ta Sin je sklenil odrešiti svojo Mater na podstaten (substancialen) način…«

Devica je bila na vzvišen način obvarovana tudi poželenja, ki iz greha izhaja in žene v greh. Devica Marija – čeprav tudi sama izhaja iz grešnega človeškega rodu – ni grešila in ni mogla grešiti. Ona, ki je svetu rodila Svetega, je bila tudi sama vedno sveta.

Za popolno Božjo svetostjo, po svetosti, ki jo je človeška narava deležna v Jezusu Kristusu, ni čistejše bolj celostne svetosti od Marijine. Med vsem ustvarjenim Marija predstavlja popolno celovitost, uteleša izvirno nedolžnost in se dviga neprimerljivo nad vse ustvarjene čistosti – vključno z angelsko – kot Najčistejša.[1]

b)     Polna milosti

Ko je angel Gabrijel pristopil k Devici, jo je pozdravil z besedami: »Milosti polna« (prim. Lk 1,28). Tudi za svetega mučenca Štefana je v Apostolskih delih rečeno, da je bil poln milosti (prim. Apd 6,8). In ne nazadnje evangelist Janez za samo učlovečeno Besedo Jezusa Kristusa pravi, da je bil poln milosti in resnice (prim. Jn 1,14).

Kot sem že omenil na drugem mestu, sv. Tomaž Akvinski trdi, da: »Vsak prejme milosti z ozirom na poslanstvo, za katerega je bil izbran« (Summa theol. III). V skladu s to zakonitostjo lahko rečemo, da čim bolj vzvišeno je poslanstvo, tem večje so milosti, ki jih poslani prejme.

Zanesljivo je torej, da je bil s polnostjo Božjih milosti obdarovan bogočlovek Jezus Kristus, ko se je vsa polnost Božjih dobrin izlila v njegovo človeškost. Ta popolna prepojenost Jezusove človeške narave z Božjim, mu je omogočala, da s človeškim srcem ljubi, poseduje in poveličuje Sveto Trojico na popoln način, bolj kot vsa druga ustvarjena bitja skupaj.

Sinu, pred vsakim drugim ustvarjenim bitjem, sledi Mati.

Prejela je milosti v skladu s svojim vzvišenim poslanstvom Božje Matere. Neizrekljivemu dostojanstvu pripada izredna milost: glede na obseg in intenzivnost veliko večja kot pri ostalih ustvarjenih bitjih. Nihče namreč ni bil tako tesno združen s Kristusovo človeškostjo kot Mati. Nihče ni ljubil Boga bolj kot ona in nihče ni prejel večje milosti od nje, saj ima Devica Marija edinstveno vlogo Srednice vseh milosti in Matere vseh.

Marija je polna milosti vse od svojega spočetja. A vendar je vse svoje življenje rasla v milosti, ko se je pustila voditi Svetemu Duhu in je sodelovala z milostmi, ki jih je Bog podelil. Z veliko gotovostjo lahko trdimo, da je Sin s svojo Božjo močjo v duši svoje Matere iz dneva v dan množil darove milosti. Ko je bil njej in sv. Jožefu podložen v preprostem nazaretskem domu, je »izpolnjeval najprijetnejši in najbolj vzvišen del svojega poslanstva: posvečevanje Marije in Jožefa« (M. J. Lagrange). V srcu Božjega Sina bila neopisljiva naklonjenost Materi, ki se ni izražala samo v spoštljivi in ljubeči učljivosti, temveč v neprestanem prizadevanju, da v Mariji oblikuje najlepšo umetnino svojega zemeljskega poslanstva. Hkrati pa je bila tudi Marijina duša edinstveno občutljiva za delovanje Sina - Posvečevalca. Nikdar se nista dve srci tako zlili v eno. Sin je Materi posredoval svoje notranje bogastvo, ona pa je bila povsem zatopljena vanj in odprta za občestvo z njim. Iz Jezusa, iz njegove najsvetejše človeškosti, se je milost, dobrota, dobro širilo v Marijino dušo kot neizmerno, čisto in mirno morje, ki se je z vsakim novim izlitjem samo še poglabljalo.

Najlepši in najvišji sad Jezusovega delovanja na zemlji je posvečenje Device Marije. Njegove globine, njegove neizmerne razsežnosti pa za nas ostajajo skrivnost, ki sta jo Mati in Sin ponesla v večnost.[2]

c)     Popolna Častilka Boga

V teoloških iskanjih se vprašanju milosti, ki jo je bila deležna Devica Marija, mnogokrat pridružuje vprašanje o verskem spoznanju, ki ga je Mati imela v času svojega bivanja na zemlji. Razpon teoloških mnenj se širi od tistih, ki menijo, da je bilo njeno vedenje skoraj univerzalno, do drugih, ki ji ne pripisujejo kaj dosti večjega spoznanja od tistega, ki ga je imelo povprečno judovsko dekle.

Bolj kot spoznanje v smislu vedenja oz. razumevanja pa je za poznavanje Marijine vloge v zgodovini odrešenja pomemben svetopisemski pogled, v katerem »spoznati« ne pomeni samo nekaj poznati ampak predvsem z voljo se okleniti, objeti predmet (s)poznavanja.

Devica Marija je imela raven »spoznavanja« v skladu s svojim poslanstvom. Njena vzvišena, edinstvena poklicanost predpostavlja tudi povsem edinstven, najvišji način spoznavanja.

Kot Božja Mati je Marija živela tesen, neposreden odnos s svojim Sinom: tako na ontološkem (bitnostnem) kot moralnem področju. Med Devico in osebami Svete Trojice obstaja obojestransko poznavanje, vzajemna ljubezen. Njej, ki je Soodrešiteljica in Razdeljevalka milosti je dobro znana veličina Boga in teža razžalitve, ki jo povzroča greh. Zato si neprestano prizadeva za spravo človeških otrok z Bogom in pri njej aktivno posreduje.

Poleg posredovanja pa Mati v službi vsega človeštva stoji pred Božjim veličastvom tudi kot popolna Častilka. Ona, ki pozna globočino Božje ljubezni in težo greha ter je v delu odrešenja tesno pridružena svojemu Sinu, je tista, ki lahko Vsemogočnega časti najbolj primerno temu, kar on zasluži.[3]

d)     Devica

Takoj za Božjim materinstvom je vse od dobe cerkvenih očetov dalje v teologiji in bogoslužju največkrat obravnavana marijanska tema Marijino devištvo. Mati devica, Devica mati!?!

V osrčju Svete Trojice je bistvena Očetova lastnost, da je rodoviten in hkrati deviški. S stvarjenjem je angelom podaril deviškost, ljudem pa rodovitnost. Marija pa na nek način v sebi povzema vse stvarstvo: je devica in mati. V njej sta čudovito združena Očetovo devištvo in rodovitnost.

Ko govorimo o Marijinem telesnem devištvu izpovedujemo, da je bila Marija devica pred porodom, med porodom in po porodu. In čeprav so se skozi zgodovino Cerkve pojavljala mnogi krivoverski ugovori proti takšnem verovanju, Cerkev še danes neomajno veruje, da je Božja Mati deviško spočela, deviško rodila in ostala devica tudi po porodu.

Predvsem čudežno deviško spočetje je predmet velikega občudovanja vernih. Zaradi njega je Jezus vso svojo človeško naravo prejel samo od Matere in je tako kot človek tudi telesno tesneje povezan z njo, kot smo ostali ljudje s svojimi materami. Gospod Jezus je od Matere prejel celoten genski zapis: vse biološke, morfološke, psihološke … značilnosti. Lahko trdimo, da je bil Božji Sin kot človek na moč podoben svoji Materi.

Marijino devištvo pa se razteza tudi na devištvo duše, ki je vezano na Marijin odgovor Bogu. Devica se je od rane mladosti vsa predala Bogu in neprestano skrbela, da nič, kar bi jo odvrnilo od te popolne pripadnosti, ni vstopilo v njeno srce. Nobena hči iz Adamovega rodu ni želela globlje pripadati Bogu kot Devica Marija. Nobena žena ni nikdar tako globoko živela ideala popolne pripadnosti Bogu za vselej. In zato lahko rečemo, da je že preden je Marijino telo postalo prebivališče učlovečene Besede, v njeni duši prebival Bog na še bolj celosten in resničen način. V srcu Device ni bilo in tudi ni moglo biti razpoložljivosti za nič drugega kot le za popolno in dokončno pripadnost Bogu.[4]

e)     Vnebovzeta

Papež Pij XII. je 1. novembra 1950 slovesno razglasil dogmo Marijinega vnebovzetja in s tem uradno potrdil še enega izmed darov, ki jih je Devica Marija prejela v povezavi s svojim vzvišenim poslanstvom. Božja Mati je bila z dušo in telesom – kot prva izmed ljudi – vzeta v nebeško slavo.

Čeprav ta vsebina verovanja v Svetem pismu ni očitno izražena, pa je nauk o Marijinem vnebovzetju od ranih začetkov krščanstva del verovanja. Marijino materinstvo je ustvarilo najtesnejše, nerazdružne vezi med Sinom in Materjo, tako da bi bilo neprimerno misliti, da Sin ne bi obvaroval telesa svoje Matere pred razpadljivostjo.

Kot je Bog posredoval, ko je Marijo ohranil nedotaknjeno od vsakega greha in jo tako pripravil za spočetje učlovečene Besede, je smiselno verovati, da je podobno storil tudi, ko je bilo potrebno obvarovati telo Device pred razkrojem. Svetišče učlovečene Besede je čudežno ostalo nedotaknjeno vse življenje in takšno je moralo ostati tudi po smrti.

Ker je bila Marija tesno pridružena svojemu Sinu v boju zoper peklenskega sovražnika, bi bilo dejstvo, da njeno telo propada v grobu, hudičeva zmaga, in tako zmaga nad grehom in smrtjo ne bi bila popolna in dokončna.

Končno pa lahko rečemo, da dar brezmadežnosti v sebi že vključuje tudi vznebovzetje. Immaculata, ergo et assumpta! Nanj lahko gledamo kot na krono izjemnega življenja Božje Matere:

Bila je edinstvena v jutranji zarji, ko je vstopila v svet brez madeža izvirnega greha. Bila je edinstvena opoldne, ko je kot devica postala mati in ostala deviška. Bila je edinstvena ob večerni zarji, ko je bila – edina med vsemi otroki človeškega rodu – z dušo in telesom vzeta v nebeško slavo.

Materino vnebovzetje se tiče tudi nas. Je znamenje in obljuba ter ima vesoljni pomen. Kot je Kristusovo vstajenje vir upanja, da bomo v njem nekoč tudi mi vstali, tako je tudi Marijino vnebovzetje čudovita najava našega prihodnjega poveličanja.[5]



[1] prim. Quaderni di Spiritualita francescana 5: La Madonna nella Spiritualita francescana, 25-26.

[2] prim. Quaderni di Spiritualita francescana 5: La Madonna nella Spiritualita francescana, 26-29.

[3] prim. Quaderni di Spiritualita francescana 5: La Madonna nella Spiritualita francescana, 29-30.

[4] prim. Quaderni di Spiritualita francescana 5: La Madonna nella Spiritualita francescana, 30-33.

[5] prim. Quaderni di Spiritualita francescana 5: La Madonna nella Spiritualita francescana, 33-35.