Sveta Devica Marija v cerkvenem izročilu

Čaščenje Matere Božje ima Božji izvor. Prvi, ki je priznal veličino nje, ki je polna milosti, je bil nadangel Gabrijel, k Devici poslan od Boga (prim. Lk 1,26-28). Malo zatem je tudi Elizabeta, napolnjena s Svetim Duhom, z navdušenjem razglasila dostojanstvo in blaženost Božje Matere (prim. Lk 1,41-46). Odgovor ponižne Gospodove služabnice Marije je bila navdihnjena hvalnica, v kateri je vzhičenje svoje sorodnice prelila v napoved prihodnosti: »Od tega trenutka dalje me bodo vsi rodovi imenovali blažena, kajti On, ki je mogočen, je v meni storil velike reči« (prim. Lk 1,48-49).

Sveti Duh, ki je tako očitno vodil osebe, tesno povezane z učlovečenjem Boga, je vodil tudi Cerkev pri razvoju čaščenja Božje Matere. Z besedami sv. Elizabete in blažene Device je napovedal prihodnost, ki jo je po svojem tihem, a neprestanem in za življenje Cerkve neobhodno potrebnem delovanju, čudovito uresničil.

Cerkev je sprejela Božjo Mater kot eno izmed najdragocenejših dediščin, kot enega izmed najdražjih zakladov, ki jih je prejela od Boga. S tremi čudovitimi biseri je Bog obdaril svojo Cerkev: s Svetim pismom, zakramenti in Devico Marijo. Cerkev vse tri dragulje skrbno hrani in jih z materinsko skrbjo daje vernikom. Gre za tri med seboj tesno povezane darove. Božji načrt odrešenja se izvršuje po Jezusu Kristusu, ki nas vse vodi v skrivnost Boga; Sveto pismo, zakramenti in Božja Mati pa imajo – pod vodstvom cerkvenega učiteljstva – ključno vlogo pri življenju po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu.

Cerkev se čudovite Marijine vloge v procesu odrešenja dobro zaveda. Ve, da je Oče, preden je svojega Sina razodel ljudem, po Svetem Duhu zapisal svojo večno Besedo v Devico Marijo. Ona je odprta knjiga, ki svetu razodeva učlovečeno Božjo Besedo. Zato je papež sv. Pij X. povsem upravičeno zapisal: »Marija je največja in najzanesljivejša pomoč pri doseganju spoznanja in ljubezni Jezusa Kristusa« (Ad diem illum). Spoznati Kristusa in njegovo ljubezen ter iz nje živeti pa je nedvomno tudi poglavitni smoter Svetega pisma in vseh zakramentov.

Cerkev ve, da je sveta Devica Marija tesno povezana z zakramentalno »ekonomijo«. Ne samo, da je bila kot Mati in sodelavka ob svojemu Sinu odrešeniku ob izvirih zakramentov, ampak si, s svojim materinskim posredovanjem, prizadeva, da bi se verniki na pravi način bližali zakramentalnim izvirom milosti.

Cerkev ve, da ima v Devici Mariji neprecenljiv zaklad – tako kot v Svetem pismu, tako kot v zakramentih. Vnema, s katero si je Cerkev v teku stoletij prizadevala razlagati in vernikom ponujati Božjo besedo, jim vedno bolj približevati globino zakramentalnih milosti, se povsem smiselno izraža tudi v gorečnosti in vztrajnosti, s katerima razodeva svojim sinovom in hčeram obličje Božje Matere in jih vodi vse bliže k njenemu srcu.

Uradno cerkveno čaščenje Božje Matere je del poslanstva Cerkve. Cerkev mora svetu oznanjati Božja dela, ki jih je Vsemogočni izvršil v tej izredni »ustvarjenini«. Cerkev mora častiti in slaviti Boga v Mariji![1]

In kljub temu, da Cerkev s hčerinsko vdanostjo časti Mater in Devico, lahko pritrdimo besedam, ki jih je zapisal Monsabre: »Katoliška cerkev z vsemi svojimi pokloni, z vsemi svojimi svetišči, z vsemi svojimi oltarji, z vsemi svojimi kipi, z vsem svojim kadilom, z vsemi svojim hvalnicami, z vsemi svojimi pesmimi, z vsem svojim cvetjem, z vsemi svojimi prazniki, z vsem svojim spoštovanjem, z vsem svojim zaupanjem, čaščenjem in ljubeznijo ni postavila Device tako visoko, kakor je to storil evangelij s tako preprosto in kratko, a tako zgovorno besedo: Marija, iz katere je rojen Jezus, imenovan Kristus (prim. Mt 1,16).[2]

Edinstveno bitje

Devica Marija je edinstveno bitje.

Med vsemi ustvarjenimi bitji zavzema posebno, enkratno mesto.

Je »svet« najvišjega dostojanstva, milosti in slave, ki jih ne bo nikdar doseglo nobeno drugo ustvarjeno bitje.

Za Jezusom, Devica Marija zavzema prvo mesto v »Božjih mislih«, v zgodovini človeštva in v srcu slehernega kristjana. Njena veličina je v njeni edinstvenosti in v poslanstvu, za katerega je bila določena.

Bog nas »misli« vnaprej, na večnostni način. »Misli« nas z dobrohotno ljubeznijo in zadovoljstvom ter že »sedaj« vnaprej pripravlja vse stvari, da bi posameznik lahko živel svoje življenje, ko bo poklican v bivanje.

Tudi edinstveno poslanstvo Device Marije lahko občudujemo v tem kontekstu: v večni Božji volji ali vnaprejšnji določenosti; v zgodovinski pripravi – bodisi v prerokbah ali v podobah, ki ga naznanjajo človeštvu; v njegovi uresničitvi, ki se začenja z učlovečenjem Besede v najčistejšem telesu Device in se nadaljuje vse do konca sveta.