2) Naj jo spozna ves svet

Ljubezen do Božje Matere svete Device Marije, je od nekdaj - vse od tiste svete betlehemske noči dalje - gorela v srcih tistih, ki so vzljubili Gospoda Jezusa Kristusa in so se odločili slediti mu po poti evangelija. A naš pogled v preteklost bo segel le do začetka 13. stoletja, v čas, ko so se v Cerkvi razcvetela različna znamenja poživitve vere in pobožnosti.

Sveti Frančišek iz Assisija (1182-1226) je bil s svojim korenitim evangeljskim življenjem eno izmed njih. V svojih bratih ter v vseh, ki so mu sledili, je prebudil in poživil ljubezen do Gospoda Jezusa Kristusa in ji dal nov okus. Kdor je sledil asiškemu ubožcu, je skupaj z njim na poseben način okušal živo Gospodovo navzočnost v skrivnostih njegovega rojstva, trpljenja in smrti. Evangelij je spet postal kvas »tako ljubke, privlačne in ljudske svetosti, kot je bila frančiškovska svetost« (Pij XI.).

Na ta način je Jezus Kristus ponovno intimneje »vstopil« v pobožnost, bogoslužje in krščansko življenje. In kjer je Gospod, je z njim tudi njegova Mati… Kdor ljubi Gospoda Jezusa, ne more, da ne bi ljubil tudi njegove Matere. Kdor ljubi Mater, še globlje vzljubi njenega Sina. Gospod Jezus se neizmerno veseli ljubezni in časti, ki jo izkazujemo njegovi Materi, saj vendar ve, da del njegovega bitja pripada njej.

Sveti Frančišek nam je dal čudovit zgled. Skupaj z ljubeznijo do Kristusa, se je ob njegovem preprostem pričevanju v srcih ljudi vžigala tudi ljubezen do svete Device Marije. Tako kot lahko smatramo cerkvico svetega Damijana za kraj, kjer se je začel vsak trenutek prežemajoč in vse življenje trajajoč pogovor med Frančiškom in trpečim Kristusom, je prav gotovo Porciunkula kraj, kjer se je vžgal frančiškovski ogenj občudovanja in ljubezni do najsvetejše Gospe – rodilo se je nezadržno hrepenenje po zrenju slavne Device, obdane s kori angelov ob njenem ljubljenem Sinu, našem Gospodu in Učitelju.[1] Življenje svetega Frančiška Asiškega, njegova dela, molitve in pesmi ter številna svetišča posvečena Devici in Materi v čast so vzcveteli iz ognja nežne ljubezni, ki jo je Duh zanetil v ubožčevem srcu. Za svojim svetim očetom so po poti predanega, ljubečega odnosa z Devico Marijo stopali mnogi bratje in sestre in v vseh Frančiškovih redovih se je oblikovala globoka marijanska pobožnost in v njej zakoreninjena teološka misel.[2] Sveta Devica Marija je v tako v prenovljeni in poglobljeni pobožnosti dobila priložnost, da se še bolj približa ljubljenim sinovom in hčeram. Sveti Frančišek in njegovi bratje – ne smemo pozabiti njegovih sester - so v svet vse do danes vedno znova prinašali hvalospev njeni lepoti in slavi, ki se razodeva v luči njenega Sina Jezusa.

Najpomembnejša življenjepisca svetega Frančiška Tomaž Čelanski in sv. Bonaventura sta svetnikovo ljubezen do svete Device Marije povzela z besedami: »Z neizrekljivo ljubeznijo je obdajal Jezusovo Mater, ker nam je podarila za brata Gospoda veličastva. Prepeval ji je posebne hvalnice, k njej je dvigoval molitve in ji posvečal svoja čustva – takšna in toliko, da ni moč izreči s človeškim jezikom. In – česar se moramo najbolj veseliti – jo je izbral za Zaščitnico Reda in skril pod njene peruti vse sinove, ki jih je zapuščal, da bi jih ona hranila in branila do konca« (Celano, Vita II).[3]

Zgled sv. Frančiška je izziv kristjanom 21. stoletja. To velja na poseben način za nas, njegove brate in sestre.

Med mnogimi nalogami, h katerim je Cerkev poklicana v tem času, je tudi ta: pomagati svetu ponovno spoznati brezmadežno Devico Marijo, pripeljati ljudi k njenim nogam.

Kako zelo jo potrebujemo – danes še veliko bolj kot nekdaj. Če hočemo pripeljati človeštvo ponovno na pravo pot, pripeljati ga h Kristusu in k Bogu, je nujno potrebno govoriti o sveti Devici. To izjemno bitje, postavljeno na mejo med vidnim in nevidnim, ki v sebi povzema lepoto vsega ustvarjenega in nas dela bolj občutljive za lepoto in dobroto Stvarnika, ostaja očarljivo, skrivnostno in nezadržno privlačno tudi v naših dneh. Bog jo je postavil v človeško zgodovino in jo najtesneje pridružil Odrešenikovemu delu. Zgodba svete Device je naša zgodba: naše življenje, življenje slehernega med nami, je skrivnostno povezana z njenim delovanjem kot Matere, Srednice in Zaščitnice.

Ljudje morajo vedeti! Da bi jih rešili, je potrebno »pospeševati marijanski čas«. V bližini Božje Matere Marije, bo »novi« človek lažje našel poti k Bogu in bo v teh zahtevnih, spremenljivih časih z globljo zavestjo živel svoj čudoviti krščanski poklic.[4]

Sv. Bonaventura nas spodbuja: »Če hočemo najti Kristusa, se moramo najprej približati Mariji!« In sv. Bernardin Sienski dodaja: »Vsaka milost, ki nam je podarjena na tem svetu je sad trojnega procesa: od Boga h Kristusu, od Kristusa k Devici, Devica pa jo razdeli nam«.[5]

Svet mora ponovno spoznati Materino ljubezen! Potrebuje jo!

Naj jo spozna, naj Božjo Mater brezmadežno Devico Marijo spozna ves svet!