1)   MOJE SREČANJE S KNJIGO

Na prvi pogled drobna in nič kaj ugledna knjiga me je verjetno pritegnila predvsem zaradi zanimivega naslova »Začetnik krščanstva«, ki je obetal malce samosvoj pristop k osvetlitvi življenja Jezusa Kristusa.

Pričakovanja so se izkazala za upravičena, saj sem v delu C. H. Dodda dejansko naletel na cel kup izvirnih misli ob srečevanju z evangeljskimi poročili. Njegov poizkus izluščiti zgodovino iz dokumentov vere me je v marsikakšni stvari na novo popeljal na pot, hkrati pa sem ga doživel kot dragoceno osvetlitev lika našega Gospoda.

Veseli me, ker je avtor vzel za izhodiščno točko resničnost Cerkve in njen spomin na Jezusa Kristusa, ter tako uspel neločljivo povezati Jezusov zgodovinski lik z večno živečim Kristusom vere.

 

2)   UVOD

Dejstvo je, da je Cerkev živ organizem, ki je neprestano življenjsko povezan s svojim začetnikom. Brez te povezave, ki se še posebej izraža v živem spominu nanj, njen obstoj ne bi bil mogoč in tudi ne smiseln.

Ko se avtor poda v zgodovinski pregled življenja Cerkve, vedno znova naleti na ime Jezusa Kristusa kot tistega, od katerega je vse odvisno. Resda, mu mnogi v zgodovini niso bili naklonjeni, a dejstvo je, da s svojimi zapisi prav tako potrjujejo njegov obstoj. Jezus Kristus je resnično živel in iz njegovega življenja je zrasla Cerkev.

Evangeliji torej, kot dokumenti vere, neizpodbitno govorijo o Človeku, ki je resnično živel in ki živi še danes. Krščanska vera raste iz zgodovinskega dogodka, ki je spremenil svet.

 

3)   DOKUMENTI O JEZUSU

Med knjigami, ki opisujejo Jezusovo življenje in ki jih je Cerkev sprejela za verodostojne, je vsaj ena, ki se predstavlja bralcu kot zgodovinska. To je zgodovina o začetkih krščanstva v dveh delih: Lukov evangelij in Apostolska dela. Luka sam pravi, da je vložil precejšnje napore v natančno poizvedovanje, da bi le kar najbolj zanesljivo predstavil življenje Jezusa Kristusa, Božjega Sina.

Tudi drugi dokumenti prinašajo nedvomno mnogo zgodovinskih podatkov, pa čeprav niso pisani kot zgodovinske knjige, temveč kot dokumenti vere. Vsi trije  sinoptični evangeliji nam prinašajo jasen, nedvoumen lik samo enega, edinstvenega učitelja. Matejev evangelij je sicer pisan kot učna knjiga za poučevanje spreobrnjencev in tudi Marko ima svoje teološko ozadje, na osnovi katerega niza dogodke, a Jezus Kristus dobiva prav po dopolnjujočih se vidikih še pristnejši obraz. K njegovi podobi, kot jo poznamo danes, pa dragocen prispevek prinaša tudi Janezov evangelij, ki z metodo teološke refleksije, v obliki podobni grškim filozofskim dialogom, še globlje odkriva Jezusov notranji svet. Janez, zvesti in ljubljeni učenec, je prav gotovo prodrl najgloblje v skrivnost Učiteljevega srca.

Evangeliji so resnično dokumenti vere, a so tudi zgodovinski. V njih ponovno odkrivamo dejstvo, da Bog razodeva svoja pota po resničnih zgodovinskih dogodkih.  Evangeliji, katerih središčni motiv je nedvomno vera v vstajenje, nam prinašajo spomin na resnično in dobro znano osebo. So pa hkrati tudi pripovedi o skrivnosti, ki presega moč razumskega spoznanja, zato so nujno polni simbolizma in prispodob, proza namreč ne zadošča. Za prehajanje med dvema svetovoma, za zbližanje neba in zemlje, je nujno uporabiti metafore in simbole. Pa vendar pesniški simbolizem evangelijev ne beži v domišljijo, temveč resničnost samo osvetljuje v globino.

Prav ob srečevanju s čudeži, ki jih je v Jezusovem življenju resnično veliko, se smemo vprašati kako uskladiti trditve o zgodovinskosti evangelijev s te vrste poročili. Čudeži se v navadnih okoliščinah resda ne dogajajo, toda Jezusovo življenje je bilo od začetka do konca povsem nekaj nenavadnega. Čudež v novozaveznem pomenu pa poleg tega ne pomeni predvsem dejanja, ki bi se zgodilo mimo naravnih zakonov, čeprav tudi to ni izključeno, temveč je predvsem nenavaden ali izjemen dogodek, ki daj nedvoumen občutek Božje pričujočnosti in moči. Poročila o čudežih tako ne jemljejo evangelijem zgodovinske teže; izhajajo namreč iz vere, ki pa je nastala iz pristno zgodovinskih spominov.

Dogodki, ki jih prinašajo evangeliji, so veliko več kot zgolj zgodovinskega pomena, a je Bog resnično vstopil v zgodovino in kot takšnega ga predstavijo tudi sveta poročila.

 

4)   JEZUSOVE OSEBNE ZNAČILNOSTI

Iz zapisanih Jezusovih besed lahko prepoznamo precej značilnosti njegove osebnosti. Po slogu se spozna človek.

Slog Jezusovega nastopanja in poučevanja je velikokrat kratek, zbadljiv, poln skrivnostnih in namigujočih primerov, ki se včasih zdijo paradoksalni. Predstavljen pa je tudi kot pesniško navdahnjen um, poln domišljije, ki zna enkratno opazovati življenje okrog sebe in razpoznavati njegove bistvene poteze. Slikoviti prizori in podobe, ki jih je Jezus velikokrat uporabljal nam dajo slutiti človeka z velikim čutom za konkretne stvari in z veseljem za ustvarjanje podob. Predvsem v prilikah pride njegov dar dobrodušnega, nesentimentalnega, hudomušnega opazovanja  do izraza. Nobena okoliščina vsakdanjega življenja ni bila premalo pomembna, da je Jezus ne bi mogel uporabiti kot pot v območje višjih vrednot.

Avtor prilik se je moral resnično zanimati za ljudi, rad se je družil z njimi. Velikodušno je sprejemal vabila, tudi od družbeno nepriljubljenih. Pa vendar pri druženju ni šlo zgolj za socialne odnose. Jezus sam se imenuje zdravnik. Resnično pa je bilo ravno prijateljstvo glavni del zdravljenja »bolnih«.

Jezus je bil dovzeten za potrebe ljudi, bil je sočuten, prijazen in izžareval je moč. Njegov pristop je razodeval usmiljenje, jasno pa je pokazal posebno simpatijo do tistih, ki jih je mučil občutek krivde. Do njih ni bil popustljiv, nasprotno, bil je zahteven, a v njegovem usmiljenju in ljubezni so vsi, ki so se z njim resnično srečali, zmogli moči, da so spremenili življenje.

Jezusova avtoriteta je bila nesporna, priznavali so jo celo njegovi nasprotniki. Ni pa je gradil na trdoti in moči, temveč je izhajala iz njegove očarljivosti in miru. Pa vendar je moral biti Jezus ob srečanju silen človek. Njegova avtoriteta je izhajala iz utelešenih vrednot, ki so jih ljudje odkrivali v njem, predvsem iz pokorščine Božji, Očetovi volji.

Kljub avtoriteti pa Jezus nikdar ni vsiljeval odgovorov na življenjske izzive. S prilikami je izzival poslušalce, da so sami iskali odgovore. Njegova avtoriteta ni nikdar posegla na področje človeške svobode. Vsak sam je moral spoznati in se odločiti.

Evangeliji pa Jezusa predstavijo tudi kot zadržanega človeka. Njegovo poslanstvo ga je namreč nepremostljivo ločevalo od ljudi kljub njegovi pripravljenosti za vse vrste družbenih stikov. Osamljenost je bil Jezusov delež, ki se je vedno bolj stopnjeval. Le Oče je lahko zapolnil samoto.

 

5)   JEZUS KOT UČITELJ

Glede na poročila evangelijev je Jezus v judovski družbi nedvomno našel mesto kot učitelj vere in nravnosti.

Če pa se vprašamo kaj je Jezus učil, pa neizogibno pridemo do ugotovitve, da je bila smer njegovega nauka sicer v marsičem podobna učenjem drugih rabijev (Bog kot eden, vsemogoče, stvarnik, usmiljen, strog sodnik,…moralno splošno sprejete stvari…), a vendar je bila popolnoma prežeta z oznanilom »tiste ure«. Kaj je bila tista ura? To je bila ura dopolnitve, čas, ko je zgodovina Izraela dosegla dopolnitev, to je bil Jezusov čas: »Srečne oči, ki vidijo, kar vi vidite!« Jezusov nauk je bil neizbrisno zaznamovan z veselim oznanilom o Božjem kraljestvu! Božje kraljestvo pa ni pomenilo nič drugega, kot da je Bog sam navzoč tu z vso svojo močjo in veličastvom in da srečuje slehernega človeka tam, kjer je. Ljudje so slutili, da je Jezus več kot rabi…

Oznanilo Božjega kraljestva je objemalo razlago sodobnih razmer v luči Jezusovega spoznanja Boga; v njem je Bog srečeval ljudi najbolj neposredno. Božje kraljestvo je delo samega Boga in z Jezusovim prihodom na svet se je to delo začelo. Zato je bila »tista ura« tudi ura odločitve. »Spreobrnite se!«, je klic, ki naj bi prebudil Izraela iz lažne gotovosti in ga pripravil na novo srečanje z Bogom.

Jezus je prinesel nove barve izraelski podobi Boga. Podobi pastirja je dodal pastirjevo skrb za vsako posamezno izgubljeno ovco. Boga pa je predstavil kot Očeta, o katerem se lahko govori s toplino, domačnostjo, preprostostjo. (Abba je bila v bistvu prisrčna otroška beseda, s katero so se otroci obračali na Očeta.) Jezus je odprl novo pot odnosov do Boga, pot otroškega zaupanja in hvaležnosti. Postati kot otrok je postala bistvena drža vere.

Ko pa se ozremo na Jezusov etični nauk, ugotovimo, da iz odnosa do Očeta izhaja želja, da bi ga posnemali v pravičnosti, usmiljenju in zvestobi. Ker je on enako dober do dobrih in hudobnih, lahko ljubezen do sovražnikov postane nova zapoved. Človek, ki okuša Očetovo dobroto in usmiljenje, ne more, da ne bi tudi sam odpuščal.

Jezusova etika se ukvarja predvsem s človekovim dostojanstvom in njegovo odgovornostjo pred Bogom, zato pa se Jezus velikokrat nestrpno postavi proti malenkostnim zahtevam navidezne pobožnosti, ki je zaradi pravil delala nasilje nad človekom. Jasno mu je bilo, da se morajo predpisi, ko pridejo v nasprotje z osnovnimi človeškimi potrebami, brezpogojno umakniti. In to je vedno, kadar onemogočajo delati dobro človeku, ki ga srečaš. Jezus je dejansko nastopil kot oster kritik nekaterih pomembnih stebrov judovske vernosti in zato se je zazdel nevaren judovskim oblastem. Obsodili so ga zaradi krivoverstva.

 

6) BOŽJE LJUDSTVO

Judje so v Jezusovem času silno upali na ponovni Božji poseg v korist Izraelcev.

Pričakovanja obljubljenega Sina Davidovega so dobivala vedno bolj politične okvire. Pričakovali so osvoboditelja, ki bo podoben Davidu. Vse bolj in bolj se je širil uporni mesijanizem.

Po drugi strani pa je v sinagogah še živela molitev, prošnja k Bogu naj on sam spet postane kralj Izraela. Živa je bila misel o Bogu, ki prihaja: živi Bog, pričujoč in mogočen vladar.

Jezus se je zavestno izogibal strankarsko obremenjenega pojma mesija, ker se je povsem odrekel reformam družbene ureditve in bi bila uporaba mesijanskega imena samo ovira pri njegovem poslanstvu. Prišel je namreč, da bi sredi stisk, v katerih je bil njegov narod, zbral sveti ostanek Božjega ljudstva v novo, neomajno skupnost – novo Božje ljudstvo. Kriterij za vstop v to Božje ljudstvo je bil zgolj osebni odgovor Bogu, služenje drugim pa edina oblika gospodovanja v njem. Novo Božje ljudstvo živi iz Božjega odpuščanja, vsak član pa se mora odpovedati samemu sebi in se popolnoma odločiti za Boga.

 

7)   MESIJA

Dejstvo je, da je Cerkev zrasla zgolj iz osebne povezanosti z Jezusom, njegova oseba je bila odločilna. Od nekdaj ga je Cerkev imenovala Mesija, Maziljeni, Christos, Kristus.

Kristus ni osebno ime in ne teološki pojem, temveč gre za Jezusovo zgodovinsko vlogo.

Jezus je nastopal, vsaj v večini primerov, proti temu, da bi ga imenovali Mesija (zaradi obremenjenosti pojma). Bil je Mesija, to je razvidno tudi iz njegovih odgovorov učencem in sinedriju med zaslišanjem, a vendar je bistveno vprašanje kakšen Mesija je bil.

Vseskozi je namreč povezoval svoje življenje s trpljenjem in smrtjo za mnoge in prepričani smo lahko, da je Jezusovo mesijanstvo najtočnejše mogoče opredeliti s podobo zvestega Gospodovega služabnika kot nam ga je predstavil Izaija. V zgodovinski osebi, Jezusu Kristusu, sta se v eno zlili podobi Mesija in Gospodovega služabnika. Jezus je prišel na svet kot Mesija – Služabnik, da bi se žrtvoval za vse svoje in nosil krivdo vseh.

Tega se je Jezus vseskozi zavedal. A dejstvo, da je prišel trpet in umret, je bilo neprestano osvetljeno s trdnim prepričanjem o novem življenju po smrti, v katerega Jezus nikdar ni dvomil. Vstajenje je bilo od vedno zapisano v njegovo življenje.

8)   JEZUSOVA ZGODBA

Zadnjih štirideset strani knjige posveti avtor rekonstrukciji Jezusove življenjske zgodbe. Na osnovi vseh štirih evangelijev sestavi potek Jezusovega življenja od krsta v Jordanu pa tja do vstajenja in srečanj z učenci. Zanima ga predvsem Jezusova vpetost v tedanje razburkane razmere v rimski Palestini in prav v teh trenjih velikokrat odkrije zanimive vidike Jezusovega življenja.

Jezus je že od svojega rojstva dalje, mejnik ob katerem ne more nihče ostati nevtralen, neopredeljen. Je enkraten lik, ki je zaznamoval zgodovino, je Božji Sin, ki nas je odrešil. Slava mu na veke!

Rezultat iskanja slik za jesus christ

Dodatne informacije