Pojem razodetja, predvsem pa njegova vsebina, je prav gotovo najpomembnejši temelj krščanske vere. Brez samorazodevanja Boga bi ljudje tavali v mraku negotovosti, kajti spoznanje, do katerega se je sposoben dokopati naš razum, je že posledica razodevanja Stvarnika v vsem kar je ustvaril. Nedvomno pa je razodetje v smislu razkrivanja tistega o Bogu in človeku, kar človeškemu razumu samo po sebi ni dojemljivo, vrhunec ljubezni Boga, ki nas hoče imeti za svoje prijatelje in nas sprejeti v svoje občestvo.
Vsebina Dogmatične konstitucije o Božjem razodetju je premišljeno oblikovana tako, da vsakega bralca z gotovostjo vodi k globjemu razumevanju katoliškega pojmovanja Božjega razodetja. Zato je bistvenega pomena, da prvo poglavje najprej pojasni kaj razodetje sploh je in kakšne so njegove bistvene značilnosti. Brez te osnove je sprejemanje vsebine lahko le delno, če že ne popačeno.
Razodetje je svobodno samorazodevanje Boga in njegove volje in to z enim samim namenom, da bi ljudje imeli po Jezusu Kristusu v Svetem Duhu dostop k Očetu. Ne gre torej samo za resnice oziroma nauk o Bogu, temveč za neposredno podarjanje Boga samega. To podarjanje se uresničuje z dejanji in besedami, ki so med seboj v notranji zvezi.
Razodetje je najtesnejša oblika odnosa med Bogom in človekom, saj se v njem Bog sklanja do najbolj intimnih temeljev človeške osebe in človeka nagovarja, naj z vero stopi v zaupno, ljubeče prijateljevanje z njim. Bog je absolutni pobudnik tega prijateljstva, saj tudi človeku z vnaprejšnjo milostjo omogoči odgovor vere, vendar pa je človek v svojem odgovoru svoboden partner. Njegov odnos pa mora biti, vkolikor hoče v polnosti živeti s svojim Bogom, celosten: ves, z razumom in voljo, se mora izročiti Gospodu.
K osnovi, brez katere razodetja ni mogoče sprejeti v polnosti, sodi tudi opredelitev oblike oz. oblik razodetja, kajti v široko razumljenem pojmu razodetja je v katolištvu vključeno tudi nezapisano apostolsko izročilo, kot dopolnjujoči oziroma bolje pojasnjujoči del, ki nastaja kot razodevanje Svetega Duha v času. Sicer ne prinaša nekih, za zveličanje potrebnih novosti, ki jih Sveto pismo ne bi vsebovalo, pač pa pomeni njihovo osvetlitev in utelešenje v času. Pojem izročila je v Katoliški cerkvi nerazdružljivo vezan na Sveto pismo, kajti iz njega izhaja in nanj je naravnan: na osnovi premišljevanja, preučevanja in duhovnega izkustva raste razumevanje Svetega pisma. Tako sta svetopisemsko razodetje in izročilo le dva kanala, ki prinašata vodo iz istega izvira. Vendar pa Svetemu pismu pripada posebno dostojanstvo, ker je v njem prvotno “apostolsko oznanjevanje” izraženo na poseben način.
Razodetje je nedvomno vir življenja Cerkve, kajti po njem Jezus Kristus vstopa vanjo, jo oblikuje in oživlja. Oče nam v razodetju prihaja naproti in vsaka krščanska dejavnost mora izhajati iz srečanja z njim. Razodetje je tako temelj življenja slehernega kristjana, ko se prek Svetega pisma in izročila v moči Svetega Duha združuje z Bogom in svoje življenje usmerja po njegovi volji. Prav tako pa celotna Cerkev prav po razodetju prejema svoje poslanstvo in postaja orodje srečevanja z Bogom za vse ljudi. Ona je varuhinja in posredovalka razodetja. Tudi teologija, govor o Bogu, je smiselna le, če raste iz substance razodetja, ki pomenivir vsega, za zveličanje potrebnega vedenja in je luč,ki osvetljuje vse, kar je. Teologija, ki ne izhaja iz samorazodevanja Boga, postane bolj “ples slepca v temi” kot pa hoja v luči.
Koncil vsem kristjanom, še posebej pa tistim, ki so po milosti izbrani za službene oznanjevalce Božje besede, naroča naj se redno oblikujejo ob razodetju, da bo njihovo oznanjevanje izhajalo iz srečanja z Bogom in ne iz zgolj človeških prizadevanj in miselnih akrobacij.
Za srečevanje z Bogom, ki se daje v razodetju, pa je potrebno poznati načine branja Svetega pisma. Povsem neprimerno je fundamentalistično branje, ki velikokrat vodi do slepih razlag in poenostavljenih odgovorov na življenjska vprašanja; dobesedna, brez globjega razumevanja sprejeta vsebina Svetega pisma je za tistega, ki tako bere, največkrat zid, v katerega se zaletava, namesto da bi poiskal vrata v njem. Obstaja pa cela vrsta drugih metod branja, ki odpirajo zaklad razodetja: Zgodovinsko-kritična, retorična, pripovedna, semiotična, metode humanističnih ved,...Po njih Bog resnično vstopa v naše življenje.
Najplemenitejši način srečevanja z razodetjem pa je molitev, v primeru Svetega pisma je to lectio divina, molitveno, premišljujoče branje s poudarkom na osebnem odnosu z Gospodom.