• Natisni

Hermov Pastir zavzema eno izmed pomembnejših mest med spisi apostolskih očetov in to kljub dejstvu, da je njegov avtor znan le po imenu (Herma), ozadje nastanka Pastirja pa je negotovo. Vrednost Pastirja izhaja iz dejstva, da je bil ta, za preprosto krščansko ljudstvo napisan spis izredno popularno duhovno čtivo v zgodnjem obdobju krščanstva. Delo je najverjetneje nastalo sredi 2. stoletja v Rimu, o čemer nam najbolj zanesljivo priča Muratorijev fragment. Z veliko gotovostjo lahko predvidevamo, da je Herma pri pisanju Pastirja uporabljal starejše judovske in poganske tekste, se zgledoval v judovski apokaliptiki, starozaveznih apokrifih in disciplinskem priročniku esenske skupnosti, prav posebno zanimiv pa je odnos Pastirja do Svetega pisma.

Ob branju ni moč odkriti prav nobenega “čistega” navajanja svetopisemskega besedila, pa vendar je Hermov Pastir prežet z bibličnim duhom in res ni težko ugotoviti tesnih povezav s svetimi besedili. Vzporednice Pastirju se raztezajo že čez celotno Staro zavezo, tako da jih lahko najdemo v Postavi, med Preroki, v psalmih in tudi v modrostnih knjigah, še veliko pomembnejša pa je primerjava z novozaveznimi spisi. Zdi se, da je poleg Pavlovih pisem na Herma močno vplival tudi Matejev evangelij, vendar pa ob branju še posebej pade v oči sorodnost s pismom apostola Jakoba. Tako po vsebini, predvsem tu mislim na jasno izraženo občestveno razsežnost pravičnosti, solidarnosti in ljubezni, kot tudi po načinu, na katerega avtor vzpodbuja brate in sestre po veri k doseganju krščanskega ideala, sta Pastir in Jakobovo pismo zelo podobna drugo drugemu.

Ko gledamo na odnos Pastirja do Svetega pisma, nikakor ne smemo prezreti mesta, ki so ga temu krščanskemu psevdo-apokaliptičnemu spisu pripisovali pomembni ljudje znotraj antične Cerkve. Tako sv.Irenej Lyonski navaja Pastirja kot kanonični del Pisma (he graphe), podobno visoko pa so ga uvrstili tudi sv.Ciprijan, Origen in Tertulijan (v svojem predmontanističnem obdobju). Evzebij ga uvršča med apokrife, a poroča, da Pastirja javno berejo v Cerkvah in da se uporablja pri pouku katehumenov, sv.Atanazij ga uvršča med izvenkanonske knjige, ki pa se berejo katehumenom, in tudi sv.Hieronim ve, da se v Cerkvi javno bere Pastirja.

Kakšna sta  torej namen in vsebina Pastirja?

Herma je to delo napisal predvsem kot priročnik krščanske morale, tako da spekulativna teologija razumljivo ne predstavlja najpomembnejšega dela vsebine. Pravzaprav je samo teološko razpravljanje, ki vsebuje veliko arhaičnih prvin,  kar nekako potisnjeno v ozadje, toliko bolj pa prideta do izraza oznanilo pokore in oris krščanskega duhovnega ideala. Herma je moralist in učitelj duhovnega življenja in ne teolog.

Temeljna vsebina Pastirja je tako oznanjevanje pokore oziroma spreobrnjenja. Avtor vsebino poda v treh, predvsem oblikovno različnih sklopih, ki pa vsi nosijo jasen apokaliptični značaj. Vizije, preko katerih nam Herma posreduje svoj nauk, so bolj verjetno literarni postopek opisovanja, kot pa prave vizije.

Videnja, pet jih je, so prvi del spisa. V prvem videnju se Herma sreča najprej s svojo dobrotnico, ki ga opozori na njegov greh in nato s starko, ki je podoba Cerkve. Ta ga na slovesen in jasen način povabi k pokori (spreobrnjenju). Tudi drugo videnje je v bistvu srečanje s starko, ki Hermu da nalogo oznanjevanja pokore in mu v ta namen pusti prepisati knjižico, v kateri je vsebina oznanila. Tretje videnje je Herma pričakoval in se nanj pripravljal s postom in molitvijo, vsebina videnja pa je bilo ponovno srečanje z ženo-Cerkvijo, ki mu tokrat pokaže zidanje stolpa. Prvorojeni angeli vanj vzidavajo vse tiste, ki so se spreobrnili in bili zvesti Gospodu. Predstavi mu sedem kreposti: vera, potrpežljivost, preprostost, nedolžnost, čistost, vedenje in ljubezen. V četrtem videnju pa se pred Hermom pojavi najprej grozna pošast, ko pa gre v veri v Božjo moč mimo nje, se sreča z že poznano ženo, ki pa se je neverjetno pomladila, le lase ima še vedno bele. S petim videnjem se že začenja drugi del Pastirja. Cerkev se več ne prikazuje, Herma pa spremlja Pastir, angel pokore, ki mu tudi naloži poslanstvo oznanjevanja razdetih reči.

V drugem delu knjige Herma zapiše dvanajst zapovedi. Prva govori o veri v enega Boga. Druga vzpodbuja k preprostosti in čistosti in k dobrim delom. Tretja je posvečena ljubezni do resnice. Četrta se spusti na povsem konkretno področje zakonske morale, kjer Pastir Hermu razodene možnost pokore tudi po krstu. Gospod je namreč usmiljen in milostljiv. Tema pete zapovedi je potrpežljivost in njej nasprotna slabost jeza. Šesta zapoved govori o dveh poteh oz. o dveh angelih, dobrem in hudobnem, ki spremljata človeka. Sedma tolmači strah pred Bogom in strah pred hudičem. Osma pa pokaže razliko med pravo in napačno vdržnostjo. Deveta zapoved uči moliti in svari pred notranjo razdvojenostjo. Deseta pa opozori na nevarnost žalosti. V enajsti zapovedi je govora o pravih in lažnih prerokih. Zadnja zapoved pa govori o človeških željah in teženjih.

Tretji, najdaljši del sestavlja deset prispodob. Prvi dve govorita o pravilnem odnosu kristjana do lastnine: prva kaže na svet kot tujino, druga pa s pomočjo trte in bresta pokaže soodvisnost reveža in bogataša. Tretja preko podobe dreves brez listja spregovori o nerazločljivosti dobrih in slabih pred poslednjo sodbo, četrta pa pokaže kako bodo nekoč stvari postale očitne. Peta prispodoba zaobjema vprašanja krščanske askeze (posta...), hkrati pa vsebuje lepo podobo zvestega sužnja, ki jo angel razloži soteriološko. Šesta prispodoba pokaže angela nasladnosti, opozori na resnost blasfemije in pokaže na nujnost pokore v procesu spreobrnjenja. Sedma prispodoba pokaže smisel trpljenja za druge in ovrednoti stisko. Osma prispodoba je prispodoba o veliki vrbi in o ljudeh, ki so prejeli žive veje. Iz te prispodobe veje resno svarilo, pa tudi Božja dobrota in prizadevanje, da se ne bi nihče pogubil. Deveta prispodoba je najobširnejša, najbolj zapletena in gotovo tudi najpomembnejša. Govori o gradnji stolpa - Cerkve, ki je zgrajena na skali - Božjemu Sinu. Deseta prispodoba pa je v bistvu naročilo angela naj Herma oznanja pokoro in naj se zaveda, da brez milosti, ki jo daje Bog, ni moč živeti po zapovedih.

Teologija Hermovega Pastirja je v senci moralnih sporočil, a se tudi po moralnih smernicah kaže teološka usmritev avtorja. Kultni elementi v Pastirju ne igrajo skoraj nikakršne vloge, pa vendar brez povezanosti z Bogom ni moč živeti po Postavi. V odnosu do Boga prednjačita vera in strah, medtem ko je ljubezen začudoma le redkokdaj omenjena. Zdi pa se, da je močno vsebovana v vseh mislih o karitativnosti, ki je za Herma najpomebnejša tema moralnega nauka. Ustaviti se moram še ob pojmu pokore, ki kaže na zelo pomebno možnost, da se lahko spokorjeni grešnik tudi po krtu še vrne v občestvo. Ni povsem jasno ali gre tu res za zametek institucionalne pokore v Cerkvi, ve pa se, da je takšna pokora mišljena kot enkratna priložnost. Verjetno Pastir tudi v tej temi dokaj verno odslikava razmere v tedanj Cerkvi.

Kar se tiče kristologije je presenetljivo, da Jezus ni  nikdar omenjen po imenu. Bralcu se soteriološka razlaga pete prisopdobe lahko celo zazdi nekoliko sumljiva (adopcijanizem), pa vendar vsesplošna sprejetost Pastirja v prvi Cerkvi govori v prid pravovernosti. Res pa je, da razmerje med Kristusom in angeli ni ravno najbolj jasno predstavljeno. Kristus je v delu predstavljen kot Nomos - Božji zakon, Postava, vendar pa se je ta kristologija kasneje morala umakniti bolj prodorni logos kristologiji.

Nauk o Svetem Duhu v Pastirju izhaja iz esenskega izročila o dveh duhovih, a je dovolj jasno, da je Sveti Duh za Herma Bog različen od Očeta. Nejasen pa je odnos med Sinom in Duhom.

Cerkev je v Pastirju glavni predmet obravnave, zato ni čudno, da je predstava o njej tudi najbolj dodelana. Predstavljena je kot transcedentalna resničnost (žena) in kot sociološka resničnost krščanske skupnosti, ki potuje k eshatološki dopolnitvi (stolp). Odkrijemo lahko vzporednice z Janezovim Razodetjem, kjer Cerkev nastopa kot mesto in žena. Herma izhaja iz predpostavke, da zunaj Cerkve ni zveličanja, pa vendar pušča veliko prostora tudi za razodetje Božjega usmiljenja.

Pastir je vsekakor zelo zgovoren tudi danes. Osebno me je nagovoril predvsem v svoji občestveni razsežnosti morale, saj so pravičnost, solidarnost, pravi post in dobra dela tudi danes najbolj potrebna znamenja Božje ljubezni v svetu. Hvaležen sprejemam Pastirjev pogled na Božje usmiljenje in se čudim pronicljivosti, s katero Herma klasificira različne primere življenja iz vere.