1. Nekaj besed za uvod

Ko smo začeli govoriti o milosti, smo ugotovili, da je milost v svojem bistvu način, na katerega se Bog obnaša do človeka. Resničnost milosti, znotraj katere obstaja vse kar biva, smo opredelili kot Božjo usmiljeno naklonjenost človeku.

Prav s tega vidika razmerja med Bogom in človekom izhaja okrožnica papeža Janeza Pavla II. O Božjem usmiljenju (Dives in misericordia), katero bi vam radi predstavili. V njenem okrilju pa se želimo ustaviti še ob nekaterih vidikih našega življenja v milosti, kakor jih predstavi Katekizem katoliške Cerkve.

2. Jezus Kristus je razodetje in utelešenje usmiljenja

Jezus nam je s svojim življenjem razodel Boga, ki je bogat v usmiljenju, razodel nam ga je kot Očeta. Ravno z razodetjem Božje ljubezni do človeka, njegove ljudomilosti, pa nam je odkril tudi najglobljo resnico o nas; človeka namreč ne moremo razumeti v polnem dostojanstvu njegove narave, če ga celostno bivanjsko ne povežemo z Bogom. V Jezusu Kristusu je vsaka pot, ki vodi k človeku, hkrati tudi bližanje k Očetu in njegovi ljubezni. Prav v Jezusu dobiva resnica o Bogu, Očetu usmiljenja do te mere očitna, da moremo videti, kako blizu je Bog človeku in to še posebej tedaj, ko trpi, ko je ogrožen v jedru svoje biti in svojega dostojanstva. Današnji svet, ki velikokrat skuša iztrgati pojem usmiljenja iz človekovega srca, potrebuje živo znamenje skrivnosti Očetove ljubezni – Jezusa Kristusa.

Prav Jezus nam razodeva, kako je v svetu, ki v njem živimo, navzoča ljubezen, dejavna ljubezen, ki se obrača k človeku in objema vse, kar sestavlja njegovo človeškost. Usmiljenje je namreč posebna moč ljubezni, ki je močnejša od greha in nezvestobe človeka.

3. Skrivnost Božjega usmiljenja in človekove privolitve

Naš Gospod je usmiljen in milostljiv Bog, prizanesljiv in velik v milosti in zvestobi. On premaguje greh, to človekovo bedo, prav z veličino svojega usmiljenja, ki presega samo zahtevo po pravičnosti. Z večno ljubeznijo nas ljubi in ničesar ne sovraži, kar je naredil. Razodetje Božje ljubezni-usmiljenja pa vsebuje tudi zahtevo, naj se človek prepusti ljubezni in usmiljenju, da ga vodita; kesanje in resnično spreobrnjenje sta potrebna za sprejem milosti (medosebni odnos lahko obstaja le ob svobodni privolitvi obeh partnerjev – Boga in človeka). Človek je svoboden do te mere, da lahko dokončno zavrne Božjo milostno naklonjenost.

V povezavi z možnostjo takšne zavrnitve naletimo na srhljivo skrivnost pekla, ki jo Katekizem katoliške Cerkve osvetli takole:

(KKC 1033-1041)

Poslednja sodba bo dokončno razgalila resnico odnosa vsakega človeka do Boga. Oče nam bo ob njej podaril spoznanje poslednjega smisla celotne odrešenjske zgodovine in nam razodel, da je ljubezen Boga močnejša od smrti.

Kdor pa se bo kljub tem spoznanju svobodno odločil za življenje brez odnosa do Boga, bo deležen pekla. Pekel je stanje dokončne samoizključitve iz občestva z Bogom in z blaženimi, do katerega pride kadar nekdo umre v smrtnem grehu, ne da bi se skesal in tako po svoji svobodni izbiri ostane za vedno ločen od Boga. Človek je ustvarjen za srečo in življenje v Bogu, pekel pa je večna ločenost od Boga, zato ni čudno, da Jezus govori o njem kot o muki, ognju, ki ne ugasne.  Vse trditve Cerkve o peklu so poziv k odgovornosti in spreobrnjenju…od Boga namreč nihče ni vnaprej določen za večno pogubo.

 

4. Usmiljenje, ki presega pravičnost

Spomnimo se na Jezusovo priliko o izgubljenem sinu, da nam bo veličina usmiljenja še bolj zasijala pred očmi. Pot izgubljenega sina nazaj k očetu je namreč pot odkrivanja ljubezni, ki se spremeni v usmiljenje takrat, ko je potrebno preseči natančno – in pogosto prestrogo – zahtevo pravičnosti. Usmiljenje, kakor ga je Jezus prikazal v tej priliki, ima notranjo obliko ljubezni, ki jo nova zaveza imenuje agape. Ta ljubezen je sposobna skloniti se k slehernemu izgubljenemu sinu, k sleherni človeški bedi, še posebej h grehu. Če je pa tako, se tisti, ki mu je usmiljenje izkazano, ne čuti ponižanega, ampak čuti, da je kakor znova najden, spet "ovrednoten". Usmiljenje ne žali tistega, ki mu velja; ne žali njegovega dostojanstva. Odnos usmiljenja temelji na skupnem izkustvu tiste dobrine, ki je človek, na skupnem dostojanstvu, ki mu je lastno. To skupno izkustvo pripomore, da izgubljeni sin začne gledati sebe in svoja dejanja v vsej resnici (takšno gledanje je v resnici prava ponižnost). Zaradi Božje usmiljene ljubezni sin ne preneha biti zares sin svojega očeta kljub svoji izgubljenosti. Ne izgubi svojega človeškega dostojanstva, sinovskega dostojanstva. Tega nič ne more uničiti.

Pravi obraz usmiljenja moramo vedno znova odkrivati.

Poskusimo ga odkriti tudi v stvarnosti smrti in vstajenja.

Velikonočna skrivnost je vrh uresničenja Božjega usmiljenja, kajti po njej je človek opravičen in znova postavljen v stanje tiste pravičnosti, katero je Bog od vsega začetka hotel v človeku in po njem v svetu. Božja razsežnost odrešenja se ne uresničuje le v pravični sobi nad grehom, ampak v tem, da v ljubezni obnavlja tisto ustvarjalno moč v človeku, ki mu spet omogoča polnost življenja in svetosti, ki prihaja od Boga. Tako odrešenje obsega tudi razodetje usmiljenja v njegovi polnosti.

V skrivnosti Kristusove smrti in njegovega vstajenja se razodeva vrhunec Božjega usmiljenja, saj verovati v Ljubezen, ki je za nas šla na križ, da bi nas odrešila, pomeni verovati v usmiljenje. Usmiljenje je njeno drugo ime in hkrati način, kako se zoperstavlja zlu v človeku in svetu.

Ob Kristusovi smrti in njegovem vstajenju je prav, da se ozremo tudi na resničnost naše smrti in na dejstvo, da bomo tudi mi vstali.

Kaj torej pomeni umreti v Kristusu Jezusu?

(KKC 1006 – 1019)

Pri smrti se duša loči od telesa. S svojim telesom se bo združila na dan vstajenja mrtvih. Smrt je konec zemeljskega življenja. Je posledica greha. Po Kristusu pa je smrt preoblikovana. Jezusova pokorščina je preoblikovala prekletstvo smrti v blagoslov.

SMISEL KRŠČANSKE SMRTI: Sv. Terezija Avilska: "Gledati hočem Boga, in da bi ga gledala, je potrebno umreti." Smrt je konec človeškega romanja. "ljudem je določeno enkrat umreti"(Heb 9,27). Nikakršne reinkarnacije ni po smrti.

Zaradi izvirnega greha mora človek pretrpeti telesno smrt, s katero bi mu bilo prizaneseno, ko bi ne bil grešil. Jezus je s svojo smrtjo premagal smrt in tako vsem ljudem omogočil zveličanje!

Kristusova smrt, njegov križ, je torej temeljito razodetje usmiljenja, se pravi ljubezni,  hkrati pa s svojo zmago nad grehom in smrtjo postaja tudi znamenje eshatološkega upanja. Ker je Kristus umrl in vstal, bomo v naši smrti tudi mi rojeni za vstajenje.

Kakšna pa je sploh vsebina novozaveznega upanja na vstajenje?

 

(Ratzinger, Uvod v krščanstvo, 260-270)

Gre za dve predstavi – biblično in grško. Glede na dve različni podobi o človeku.

grška: človek je iz dveh različnih substanc – telo/duša …dialoškost

biblično: človek je nedeljiva enota

SP govori o odrešenju enega, nedeljenega človeka. Tako jedro vere v vstajenje ni v ideji o vrnitvi teles. Ratzinger s soočanjem obeh predstav poskuša priti do prave vsebine. (Neumrljivost bi morali imenovati OBUDITEV MRTVIH LJUDI.)

NEUMRLJIVOST – je rešujoče delo tistega, ki ljubi in ima moč obuditi človeka znova k življenju. Zato, ker je človek predmet Božjega spoznanja in Božje ljubezni. Božja ljubezen pa je večnost. Vstop v Kristusa – vera – pomeni vstop v poznanost in ljubljenost od Boga, ki je naša neumrljivost. Kdor veruje, ima večno življenje. Verujoči je v pogovoru z Bogom, ki je Življenje in smrt nima tu več moči. (tu se dialoška im biblična ideja združita)

In kaj pravi katoliška Cerkev o vstajenju mrtvih?

(KKC 988 – 996) – Vstajenje mesa, Kaj je vstajenje…

Krščanska veroizpoved doseže višek v razglašanju vstajenja mrtvih ob koncu časov in v izpovedi vere v večno življenje. Kakor je kristus vstal, tako tudi pravični, ki jih bo obudil. To bo delo Svete Trojice, tako kot ob Jezusovem vstajenju.

"Meso" pomeni človeka v stanju slabotnosti in umrljivosti. Tako bo vstajenje mesa, ne le vstajenje mesa, ne le vstajenje duše, ampak tudi umrljivih teles. "Zaupanje kristjanov je vstajenje mrtvih; ko to verujemo, obstajamo" (Tertulijan).

Kristusovo vstajenje in naše vstajenje

Razodetje telesnega vstajenja mrtvih je bilo postopno. To je posledica vere v Boga Stvarnika duše in telesa. Drugi vidik je zaveza Abrahama in njegovih potomcev.

Kralj sveta nas bo spet obudil k večnemu življenju, ker umiramo za njegove postave (2Mkb 7,9). Radi izgubljamo po ljudeh življenje, ko smemo imeti od Boga dano upanje, da bomo po njem zopet obujeni (2Mkb 7,14; prim. 7,29; Dan 12,1-13).

Jezus jasno uči nauk vstajenja. Bog "ni Bog mrtvih, ampak živih" (mr 12,27). Posebej pa naveže ta nauk s svojo osebo: "Jaz sem življenje in vstajenje" (Jn 11,25). Znamenje za to so obuditve mrtvih, ki jih je storil. O svojem vstajenju govori kot o "znamenju preroka Jona" (mt 12,40) ali o znamenju templja (prim. Jn 2,19-22).

Biti Kristusova priča pomeni biti "priča njegovega vstajenja" (Apd 1,22). To pomeni tisti, ki je z nji jedel in pil, ko je vstal od mrtvih.

Ta del vere je najtežji, kot pravi sveti Avguštin: "V nobeni točki krščanstva vera ne naleti na več nasprotovanja kakor pri vstajenju mesa" (psal. 88,2,5).

In kako mrtvi vstajajo?

(KKC 997 – 1004) – Kako mrtvi vstajajo…In obujeni s Kristusom

Kaj se pravi "vstati od mrtvih"? Kdo bo vstal od mrtvih? Kako? Kdaj? Vsa ta vprašanja si človek marsikdaj zastavi v svojem življenju; sigurno pa takrat, ko začuti v svoji bližini, da se nekdo od bližnjih poslavlja s tega sveta.

Kristus je vstal s svojim lastnim telesom: "Poglejte moje roke in moje noge, da sem res jaz" (lk 24,39). Vendar ni prišel nazaj v zemeljsko življenje. Prav tako bodo v njem "vsi vstali s svojimi lastnimi telesi, katera nosijo sedaj, "a to telo bo "preobraženo" po podobnosti s Kristusovim "poveličanim telesom", preobraženo v "duhovno telo" (1 Kor 15,44). V pričakovanju tega dneva sta telo in duša verujočega že deležna dostojanstva pripadnosti Kristusu; iz tega izhaja zahteva po spoštovanju lastnega telesa, a tudi telesa bližnjega, še posebej ko trpi.

Vstali Gospod nam torej naklanja dar večnega življenja, v to trdno verujemo. Jezusovo vstajenje je za nas veselja polno znamenje, ki vnaprej naznanja novo nebo in novo zemljo, ko bo Bog obrisal vse solze z njih oči in ko smrti ne bo več… Prisluhnimo kako Katekizem katoliške Cerkve osvetli našo vero v večno življenje in kaj vsebuje upanje na novo nebo in novo zemljo.

 

(KKC 1042 – 1065) – Upanje na novo nebo in novo zemljo…

Po poslednji sodbi bodo pravični na veke kraljevali s Kristusom, poveličani po telesu in duši, pa tudi vesolje bo poveličano kot pravi SP "novo nebo in nova zemlja". V novem vesoljstvu bo Bog sam prebival med ljudmi, to bo uresničitev edinosti človeškega rodu v skupnosti odrešenih. Bog se bo neizčrpno odpiral izvoljenim. Tudi svet bo preoblikovan, da bo služil pravičnim. Pričakovanje nove zemlje nam mora biti iniciativa za to, da napredek človeške družbe usmerjemo v boljšo ureditev družbe, ki naj bo obris novega sveta.

V eshatološki dopolnitvi se bo usmiljenje razodelo kot ljubezen, medtem ko se mora v času, v človeški zgodovini, ki je tudi zgodovina greha in smrti, ljubezen razodevati in uresničevati zlasti kot usmiljenje. Kristusov mesijanski program usmiljenja postaja program njegovega ljudstva, Cerkve. "Blagor usmiljenim, zakaj ti bodo usmiljenje dosegli" je namreč sinteza celotnega veselega oznanila.

Prav v današnjem svetu, ki kljub napredku še vedno ostaja izpostavljen mnogim skušnjavam in ki človeku poleg veselja prinaša tudi množico različnih pritiskov, se mora razodevati Božje usmiljenje. Pravičnost sama, čeprav resda vse bolj cenjena, ne zadostuje. Lahko celo vodi do zanikanja in uničenja same sebe, če ne pustimo, da jo vodi še neka globlja moč – ljubezen. Zato se Cerkev trudi, da bi v svetu uresničevala tisto usmiljenje, ki ga je sama po milosti Jezusa Kristusa tako obilno deležna. Ljubezen in usmiljenje namreč edina omogočata človeku, da zaživi svoje dostojanstvo v polnosti. Zato je potrebno, da se naše hrepenenje spremeni v gorečo molitev, v krik, ki prosi usmiljenja ob človekovih potrebah v današnjem svetu. Naj nam Mati usmiljenja stoji ob strani!

Dodatne informacije