• 

Kaj je duhovno spremljanje?

Pojmovanje duhovnega vodstva je zelo odvisno od razumevanja temeljne krščanske poklicanosti, ki je sveto in večno življenje: »Pred stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni« (Ef 1,4). Vsi smo torej poklicani k svetosti, polnosti življenja v Bogu, da bi bili sveti kakor je svet Bog sam. Toda v našem odgovoru na to poklicanost in v našem prizadevanju zanjo se razlikujemo. Oglejmo si dvoje različnih pojmovanj naše svetosti oziroma dvoje različnih razumevanj človekovega cilja, da bi postal popoln in svet: etično-moralna in ontološka svetost.

- Etično-moralna popolnost. Ta se kaže v neoporečnosti v mišljenju, besedah in dejanjih ter v popolni poslušnosti zapovedim zakonom in nauku. Svet je tisti, ki ne greši. To je izrazito moralistično pojmovanje krščanstva, v katerem gre za neko etično-moralno posnemanje Kristusa, ki postane etično-moralno norma in vrednota. V luči takšnega gledanja je kristjanova naloga, da se vadi v krepostih in vrednotah, se zanje napreza, jih skuša v čim večji meri doseči in se z njimi vedno znova primerja. Poudarjena je predvsem askeza in človekov lastni napor. V takšnem gledanju na krščanstvo postane duhovno vodstvo neke vrste dresura, moraliziranje, oblikovanje po določenih modelih, psihologiziranje itd.

- Ontološka svetost. Ta se razkriva v vedno večjem in celostnem odpiranju našega življenja Svetemu Duhu ter v vedno globlji zedinjenosti s Kristusom v Svetem Duhu. Svetost je torej v naši razpoložljivosti delovanju Svetega Duha. Človek je poklican, da sodeluje z Božjim delovanjem in da vedno bolj celostno sprejme in živi odrešenje. Ko dopusti, da ga povsem prežme Sveti Duh in Očetova ljubezen, more postati ljubeča daritev svetu, tako da v vsem razodeva Božjo ljubezen in moč Svetega Duha. Za takšno duhovno življenje ne zadostuje le  razumsko spoznanje Boga, tudi ne voluntaristična vztrajnost, ki je pogosto podobna trmoglavosti, prav tako pa tudi ne sentimentalna navdušenost. Graditev takšne duhovnosti, takšnega celovitega odnosa s troedinim Bogom je pogosto zelo dolgotrajen proces, pot mnogih padcev in vstajanj, pot velikega petka in sobote, ki edina more pripeljati do velikonočnega vstajenja in popolne duhovne preobrazbe. In prav takšna duhovnost potrebuje pomoč duhovnega vodstva, ki je tako rekoč kraljevska pot k ontološki svetosti.

            Duhovnost, ki se ne omejuje zgolj na etično-moralno življenje, temveč odpira človeka za življenje v Svetem Duhu in iz njega ter mu pomaga živeti življenje novega človeka po krstu, tj. resnično bivanjsko zraščenost s Kristusovo smrtjo in vstajenjem, omogoča prav razumeti duhovno vodstvo in ga tudi sprejeti. V tej luči je duhovno vodstvo izkustvo duhovne pomoči, ki se uresničuje v medosebnem odnosu med duhovnim spremljevalcem in spremljancem v duhovnem pogovoru, katere bližnji cilj je razločevanje Božje volje, ki omogoča spremljancu človeško in duhovno zorenje, da bi dosegel polno zrelost v Kristusu.

            Duhovni spremljevalec torej pomaga hoditi spremljancu po poti razločevanja, poti razbiranja čutenj in misli, da bi lahko prepoznal, kako in na kakšen način mu govori Bog, kateri vzgibi in misli prihajajo od Duha in kateri ne. Brez te modrosti razločevanja notranjih duhovnih vzgibov pravzaprav ne more vedeti, katerim vzgibom naj da prednost. Prav tako pa je nemogoče, da bi izpolnjeval Božjo voljo, če se ne nauči, kako živeti z Bogom, mu prisluhniti in prepoznati njegovo govorico, ki jo Bog rabi samo zanj.

 Duhovno vodstvo ni niti psihološka pomoč niti preprosto klepetanje z duhovnim spremljevalcem, temveč srečanje treh, pri čemer ima Sveti Duh odločilno vlogo. Zato je potrebno pred duhovnim pogovorom moliti, da bi se zavedli te njegove navzočnosti in da bi to srečanje izročili povsem njegovemu vodstvu. Če nimamo te gotovosti, da on deluje po duhovnem vodstvu, potem je pravzaprav čas srečanja zapravljanje časa. Sveti Duh je dar. Zanj mora prositi tako spremljevalec kot spremljanec. Prav po molitvi za navzočnost in vodstvo Svetega Duha v duhovnem pogovoru ter zase in za duhovnega spremljevalca, postaja duhovno vodstvo resnični dar, ki nam je dan za našo človeško in duhovno rast.

 Vsebina duhovnega pogovora

Na kratko bi lahko rekli, da so osnovna vsebina duhovnega pogovora ali dialoga pretekla in sedanja duhovna izkustva. Duhovni pogovor najprej preveri pretekla duhovna izkustva, nato ozavesti sedanja izkustva, da bi potem ob vsem tem našel smer življenja v prihodnosti.

Mnogi želijo natančno vedeti, katere teme se morajo vključiti v duhovni pogovor. O tem je zelo težko govoriti, kajti vanj je vključen ves človek, vse njegovo konkretno življenje, torej vse, kar vpliva na njegovo duhovno življenje in rast le-tega. Podamo lahko samo neki splošni pregled tem oz. področij, katerih se lahko bolj ali manj dotikajo duhovni pogovori, odvisno pač od konkretne osebe ter njenega fizičnega, psihičnega in duhovnega stanja:

• Medsebojno poznavanje: splošni opis lastnega življenja na vseh ravneh in področjih. (To je potrebno še posebej na začetku duhovnega vodstva.)

• Stanje telesnega zdravja.

• Splošno duševno stanje (zadovoljen, žalosten, navdušen, potolažen, potrt itd.). Predvsem je pomembno, da pridemo do spoznanja »zakaj« in da analiziramo njegove globlje motive.

• Afektivna uravnovešenost (simpatije, antipatije, prijateljstva, odnosi s starši itd.).

• Odnosi z drugimi in prilagajanje drugim (družina, šola, služba, prosti čas, čas razvedrila, družbena angažiranost, župnija, združenja, društva, gibanja ali duhovna občestva itd.)

• Ideje in pogledi na splošna življenjska vprašanja (Kaj misliš ti o ...? Kako vidiš ti ...?).

• Uspehi in neuspehi v družini, šoli, službi, s prijatelji ...

• Napake, razvade in notranja teženja. (Tudi grehi? Duhovnega spremljevalca pravzaprav ne zanimajo grehi kot takšni, saj duhovno vodstvo ni zakrament svete spovedi. Lahko pa včasih pomagajo globlje razumeti določene težave in stiske, ki jih ima spremljanec. Vendar se je potrebno vedno zavedati, da to ni potrebno vključiti v duhovni pogovor v okviru duhovnega vodstva, kajti le-to ni nujno povezano s spovedjo. Duhovni spremljevalec je lahko vsaka oseba posvečenega življenja ali pa krščanski laik, moški ali ženska), ki ima ta dar in je tudi za to v zadostni meri usposobljena.

• Uresničevanje teologalnih kreposti vere, upanja in ljubezni (Zdi se, da smo danes premalo pozorni na krepost upanja).

• Uboštvo, čistost, pokorščina in tudi druge kreposti.

• Pogled na človeka in čut za njegovo skrivnost.

• Razumevanje in odnos do Boga, Jezusa Kristusa, Cerkve, Marije, svetnikov itd.

• Čut in razpoložljivost za žrtvovanje, odpoved, torej za najrazličnejše askeze.

• Molitev, Božja beseda, zakramenti: razumevanje in prakticiranje le-tega.

• Apostolat, pričevanje, služenje: razumevanje in prakticiranje le-tega.

• Odločitve: od najbolj pomembnih, kot so odločitev za življenjski stan, do vsakdanjih odločitev v luči izpolnjevanja Božje volje; odločitev za duhovni poklic ...

            Vsakomur je hitro jasno, da bi lahko ta seznam še nadaljevali, kajti, kot smo videli, duhovni pogovor vključuje vso osebno življenje, ne samo molitveno, da bi mogli vse to upoštevati in razčleniti v luči naše vedno bolj pozorne in jasne hoje za Kristusom ter bi mogli tako vedno bolj človeško in duhovno zoreti in nekoč doseči polnost življenja v troedinem Bogu. Duhovni spremljevalec je še posebej pozoren na vzgibe tolažbe in potrtosti, ki jih spremljanec čuti v sebi v času molitve in v vsakdanjem življenju, kajti le-ti na poseben način razkrivajo, kako Bog deluje v njem in ga vodi.

Kaj se zahteva pri duhovnem spremljanju?

            Najpomembnejše je, da smo iskreni in konkretni: duhovni pogovor ne sme biti nekakšno teoretiziranje, izmenjava idej, lepih misli temveč mora izhajati iz konkretnega življenja in biti vanj usmerjen. V današnjem času sta navzoči predvsem dve nevarnosti:

— ne dopustimo, da nam kdo pomaga (»Jaz grem in bom videl; če se mi bo zdelo dobro, bom sprejel, če pa ne, pa ne bom!«)

— pričakujemo, da nas bodo drugi nadomestili, se odločili namesto nas (»Hočem vse! Kar mi bo rekel, bom storil! Upam, da mi bo rekel, kaj naj storim!«)

Kaj se pričakuje od spremljanca?

® Vsaj nekaj resnosti: vztrajna volja spremljanca, da bi rasel, da bi šel naprej ...

® Odprtost in iskrenost: kdor želi, da bi bil spremljan, mora biti zelo odprt in odkrit.

® Zaupanje v duhovnega spremljanca in navzočnost Svetega Duha: pripravljenost, da prisluhne tudi »nadležnim« stvarem, ki ji jih razkriva Duh po duhovnem spremljevalcu.

® Ponižnost: samo kdor je ponižen, more prositi in sprejeti duhovno pomoč spremljevalca. Duhovni spremljevalec išče skupaj z spremljancem, ga posluša, zanj moli, mu pomaga soočiti se z njegovimi težavami, odkriti in razločevati Božjo voljo, mu razkriva navzočnost Svetega Duha v njegovem vsakdanjem življenju, v njegovih vzgibih tolažbe in potrtosti ter različnih občutkih, ga vodi k Jezusu itd. Če duhovno vodstvo ne daje nobenih sadov, je gotovo napačno zasnovano in je najbolje, da se prekine.