REŠITELJ EVROPE

bl. Marko iz Aviana (1631 – 1699)

Večkrat se mi zazdi, da se mnogi kristjani znajdemo v nemajhni zadregi, ko je potrebno vzpostaviti povezavo med našim življenjem in sijem svetnikov, ki so odšli v Domovino stoletja nazaj. Brez najmanjšega dvoma sicer priznavamo njihovo veličino, a se nam zdi tako odmaknjena od naših vsakdanjih izzivov, da jo le stežka vtkemo vanje. Kadar pa nam – ob obilni pomoči Graditelja – vendarle uspe razpeti most preko brezna stoletij, so naša srečanja s svetimi brat in sestrami vedno nepozabno doživetje.

Si za to, da greva danes naproti blaženemu Marku iz Aviana, kapucinu, ki je svoje 68 let dolgo življenje končal tik pred iztekom 17. stoletja?

Najprej si oglejva, kje sva – da se bova znala vrniti: v Sloveniji 70 let po koncu druge svetovne vojne; v združeni Evropi, v kateri sobivajo evangeličani, katoličani, muslimani, Judje, …; v svetu čudovitih možnosti, ki pa žal pozablja na Boga in na brata v stiski; v Cerkvi, ki nosi v sebi neizmerni Božji zaklad, a ji primanjkuje pogumnih pričevalcev, ki bi bili pripravljeni sami sebe popolnoma darovati Kristusu. Od tu stopava svetniku naproti, v upanju, da naju bo svetloba njegovega obličja vsaj malce oplazila in da jo bova uspela »prešvercati« domov.

Prva stvar, ki jo ob srečanju z bl. Markom iz Aviana ni moč prezreti, je dejstvo, da je bil slaven mož. Zaradi izrednih pridigarskih sposobnosti, zaradi čudežev, ki jih je po njem delal Gospod, in zaradi pomembnega političnega poslanstva, ki ga je v papeževem imenu opravljal na dunajskem dvoru, ga je poznala vsa Evropa. In glej, v hipu je tu že tudi prvi pomislek: se za kapucina to sploh spodobi?! Naslednja stvar, ki bode v oči in ki ni na videz nič manj sporna od prve, je njegovo sodelovanje v bojih med Turki in krščansko vojsko. Kako je lahko svetnik nekdo, ki je vzpodbujal k boju in je celo blagoslavljal vojake, ko so odhajali izvrševat svoje krvavo poslanstvo?

Ker si se verjetno tudi ti že kar nekajkrat opekel/la, ko si svojo sodbo o drugem izoblikoval/a predvsem na tistem, kar se vidi, predlagam, da poskušava p. Marka spoznati predvsem od znotraj. Samo tako bova namreč odkrila resnico o njem.

Da je bil Bog središče njegovega življenja, je možno dobro razbrati iz preproste pesmice, ki mu je bila že od otroštva posebej pri srcu: »Ljubi Boga in ne boš zašel. Delaj dobro in se ne oziraj na druge. Ljubi Boga iz vsega srca!«

Največja skrivnost Markovega življenja je bila prav ljubezen do Boga. Kadarkoli je le mogel, se je odmaknil od množic, ki so ga neprestano iskale, in v molitvi umiril srce v Božji bližini. Velikokrat so ga slišali ponavljati: »O, kako lepo je, če človek vse dela iz ljubezni do Boga, kako je to lepo!« Posebej Jezusova navzočnost v evharistiji ga je napolnjevala z neugasljivim veseljem. Vsak dan je maševal tako zbrano in pobožno, da se je »njegovih« maš kmalu oprijel sloves, da so »angelske«. Po več ur dnevno – če je le mogel in to je bilo predvsem ponoči – se je zadrževal pred tabernakljem. Priznal je: »Kadar nisem zavzet z razgovorom z ljudmi, sem sam s svojim Bogom in zdi se mi, da sem v nebesih.«

Gojil je posebno pobožnost do križanega Gospoda; med pridiganjem je imel vedno križ v roki in ko je vernikom opisoval trpljenje Božjega Sina, so mu od ganjenosti po licih tekle solze. Marijo je častil predvsem kot Brezmadežno in Pomočnico kristjanov. Pogosto jo je klical na pomoč: »O preblažena Devica! Mati usmiljenja! Mati milosti! Ti nisi nikoli odrekla nikomur kakšne milosti!«

Iz njegovega življenja in dela je odsevala globoka vera; hrepenel je celo po mučeništvu za Kristusa, pripravljen je bil na vse, samo da izpolni Božjo voljo: »Nočem vedeti niti razumeti nobene stvari na svetu, ampak vedno misliti na smrt in večnost, na Božjo ljubezen in na Božje usmiljenje do mene… Bog daj, da se bo vse zgodilo V Božjo slavo in zveličanje duš, to je edino, kar želim… Ne morem biti v raju (v miru samostana) proti Božji volji… Bog naj napravi iz mene to, kar mu je drago… Bog pozna namen vseh mojih del… Vse sprejemam in priznam urejeno od Boga.«

To popolno razpoložljivost p. Marka je Gospod nenehno uporabljal za širjenje evangelija. Kot apostol Božjega usmiljenja je kapucinski čudodelnik bos prehodil skoraj vso Evropo. Nepregledne množice so ga hodile poslušat, mnogo bolnikov je bilo ozdravljenih, sprti vladarji so po njegovem posredovanju spet začeli sodelovati. P. Marko je ostajal skromen in preprost, a to ni nič zmanjševalo njegove odločnosti, ko je bilo potrebno grajati bogate in mogočne ter jih opozoriti na krivice, ki so jih povzročali. Celo vladarjem, ki so ga prosili za pomoč v boju proti Turkom, si je drznil v Božjem imenu postaviti pogoje: »…naj se odpravijo prepiri (vojskovodij in drugih odgovornih), ki so v največjo škodo revežev… naj preneha z zapravljanje na bogatih mizah, pretiran blišč, oblačila, psi, konji in druge nečimrnosti. Brez obzira naj se kaznujejo krivci in naj se pomaga nedolžnim. Naj se znižajo plače ministrom in dvorjanom, plače, ki po pravičnosti pripadajo tistim, ki delajo in vojakom, ki so si ta denar zaslužili s krvjo in svojim življenjem, a jim je zmanjšan ali celo odvzet njihov kruh za preživljanje.«

Naziv »rešitelj Evrope« si je p. Marko iz Aviana zaslužil s svojo vlogo pri združitvi in spremljanju krščanske vojske v boju proti Turkom. Leta 1683 je turški sultan Mohamed IV. poslal iz Carigrada pismo avstrijskemu cesarju Leopoldu I. in poljskemu kralju Janu Sobjeskemu: »Nameravam napasti vašo deželo. S seboj bom pripeljal 13 kraljev z vojaki, konjenico in pešci, da strem vašo nepomembno deželo. Uničil jo bom z ognjem in mečem.« Turki so resnično z bliskovitim pohodom osvojili Beograd, nato Madžarsko in na Dunaju je zavladala panika. Papež Inocenc XI. je poslal p. Marka in ga pooblastil, naj združi krščanske vojske pod eno zastavo, kajti le tako se je bilo možno upreti 150.000 glavi turški vojski, ki je že oblegala Dunaj. P. Marko je o tej svoji nalogi zapisal: »Dvakrat sem spravljal in pomirjeval poljskega kralja, ki je bil zelo skregan, in sem ga pripravil, da je za več kot teden dni pohitel s pohodom. Z Božjo pomočjo mi je uspelo urediti mnoge in težke razlike, ki so se pojavile med vojskovodji… Pri obleganju Dunaja mi je Bog podelil toliko milosti, da sem mogel pospešiti pomoč vsaj za deset dni. Če bi bili zamudili samo za pet dni, bi bil Dunaj verjetno padel sovražnikom v roke.«

Kako dobro se je p. Marko zavedal, da je usoda bitke, ki jih je čakala, v Božjih rokah, je možno povsem jasno razbrati iz dejstva, da je – kljub temu, da se je zelo mudilo - ukazal ustaviti vojni pohod na praznik Marijinega rojstva (8. septembra). Poljski kralj je to nenavadno obliko vojskovanja opisal takole: »P. Marko je zelo pobožno maševal. Imel je zelo navdušujoč govor. Prosil nas je, da bi imeli veliko zaupanje v Boga in Marijo. Dal nam je blagoslov. Za njim smo morali večkrat ponoviti vzklike: Jezus! Marija!«

Pod varstvom Božje Matere je združena krščanska vojska 12. septembra 1683 čudežno premagala turško. Poljski kralj je pisal papežu: »Prišli smo, videli smo in Bog je zmagal.« In p. Marko? Medtem ko so vsi slavili zmago, se je umaknil v dunajsko kapucinsko cerkev, da bi molil za vse žrtve spopada – kristjane in muslimane. Kljub dejstvu, da je jezdil na čelu krščanske vojske v mnogih bitkah, so bili zanj vsi ljudje bratje in Božji otroci.

Svojo zadnji boj je p. Marko iz Aviana dobojeval leta 1699 – v letu, ko je bil z mirovno pogodbo v Karlowitzu končno vzpostavljen mir, je neutrudni apostol Božjega kraljestva našel svoj mir v objemu Boga, kateremu je vse življenje ponižno služil.