Božje življenje in psihologija

 

     Preostane nam še vprašanje odnosa med Božjim življenjem v nas in duševnostjo vsakega posameznika. Poudarili smo že, da je nemogoče ločevati psihološko in duhovno stran spremljanja. Ti dve razsežnosti sta neločljivo povezani, čeprav pripadata različnima področjema. Z enako težavo se srečujemo, ko gre za to, da prestrežemo ali da prepoznamo vzgibe Duha ali njegove sadove v svoji duševnosti ali v duševnosti drugih.Ta ugotovitev nas ne sme čuditi, saj izvira iz tega, kar je klasična filozofija imenovala bistvena, ne pa slučajna, povezanost duše in telesa. Utelešeni duh pri človeku pripada hkrati duhu in telesu in vsako ločevanje teh dveh resničnosti prinaša smrt oziroma prehod v drugo metafizično stanje. Tudi ta ugotovitev izvira, in to še na globlji ravni, iz bistvene povezanosti Besede in človeške narave, povezanosti, ki se je uresničila pri učlovečenju. Beseda je privzela celega človeka, v celoti njegove človeškosti in torej tudi duševnosti.

     V zvezi z našo temo iz tega sledi, da Božjega življenja, ki smo ga deležni po svoji vključitvi v Kristusovo telo pri krstu, ne moremo osamiti in ločiti od svoje duševnosti. Seveda ga ne moremo čisto preprosto istovetiti z duševnostjo, toda do neke mere, ki jo je težko natančneje določiti, ne more biti od nje v celoti oddeljeno. Kirurg pri operaciji zna odlično ločevati en organ od drugega in razlikovati na primer živec in žilo. Toda bolnikove duše njegov kirurški nož ne bo nikoli izločil, četudi bi jo bolnik pri operaciji izdihnil. Prav tako ne obstaja nobena duhovna kirurgija, ki bi lahko natanko razmejila, kaj bi bilo zgolj psihološko in kaj bi bilo izključno nadnaravno. Nadnaravno ali duhovno kot taka nista v pristojnosti ne samo kirurga, temveč tudi psihiatra in psihologa. Strokovnjak v psihologiji, ki bi se zaradi svoje usposobljenosti čutil pooblaščenega, da izreče moralno ali duhovno sodbo, bi v tistem trenutku preprosto prekoračil meje svoje pristojnosti. Če je torej pomembno, da vsak ostane na svojem področju in spoštuje področje drugih, ravno tako danes ni več mogoče opravljati duhovnega spremljanja, kakor da psihologije ne bi bilo, kakor da raziskave na tem področju ne bi prišle do določenih spoznanj, ki jih ne moremo več postavljati pod vprašaj. Malo je ljudi, ki bi danes še dvomili, da psihološka znanost ponuja bistveno pomoč, pod pogojem, da vsak ostane na področju, ki mu je lastno.

     Če pri določeni osebi ne moremo ločevati življenja Duha in duševnosti, je razlog tudi to, da se življenje Duha v njej nujno opira na njeno duševnost, to se pravi čisto konkretno na pozitivne in na negativne vidike te duševnosti. Potrebno je poudariti in jasno povedati, da tudi na »negativne« vidike človekove duševnosti. Stvar je pomembna, kajti če nam je razmeroma lahko razločevati Božje delovanje v pozitivnih in zato spodbudnih vidikih duševnosti, nam je na splošno veliko težje razločevati Božje delovanje po njenih negativnih vidikih, ki ogrožajo nas in ves svet.Vendar Bog deluje v enih in drugih in pri duhovnem razločevanju je treba vedno računati s pozitivnimi in negativnimi vidiki duševnosti.

     Vzemimo zelo jasen in običajen primer: razločevanje redovniškega poklica. Tudi če človek ni učitelj novincev ali psiholog, se bo brez pomislekov strinjal, da idealnega kandidata za redovniško življenje, kandidata, ki bi imel same pozitivne lastnosti, ni. Na srečo! Lahko pa rečemo še več: pri razločevanju poklica niso pomembne predvsem pozitivne lastnosti neke osebnosti, pač pa njeni negativni vidiki, ali bolje rečeno, način, kako oseba doživlja te negativne vidike v odnosu do morebitnega poklica. Kajti – in to je izjemno pomembno – če je poklic resnično od Boga, se bo opiral tako na negativne vidike duševnosti te osebe kakor na pozitivne vidike. Tako bo morda kandidat nekega dne, ob upoštevanju pozitivnih in negativnih vidikov svoje duševnosti, opravil izbiro in svobodno privolil, da odgovori na Božji klic.

     Lahko gremo še dlje. Če gre za pravi poklic, to nujno še ne pomeni, da pozitivni duhovni razvoj osebe sčasoma privede do izboljšanja ali celo do ozdravitve duševnosti. Ta postopek je seveda možen, in včasih se to res zgodi, toda ni nujen in v nobenem primeru ne more veljati kot odločilno merilo pri odločanju za poklic (češ če ni psihičnega izboljšanja, pomeni, da se je glede svojega poklica zmotil). Psihoterapija in duhovno zdravljenje se včasih  povezujeta ali lahko kdaj delno potekata vzporedno, popolnoma pa se ne pokrivata. V določenih primerih, ki so na srečo dovolj pogosti, se z duhovnim napredovanjem umirijo tudi bolj ali manj izrazite duševne motnje. Lahko si mislimo, da gre tedaj za resničen in dragocen sad delovanja Svetega Duha. Toda ta sad je vedno čisti dar. Nikoli ni vnaprej zagotovljen, niti ni nujno potreben, in v nobenem primeru ga nikakor ne smemo obravnavati kot nezmotljivo merilo duhovnega sadu. Kajti Sveti Duh lahko spodbudi tak sad tudi v stanju duševnih ovir ali resnih motenj. Pri razločevanju bo vedno pomemben način, kako oseba sprejme preizkušnjo in kako jo prebrodi. Pri tem je namen razločevanja spoznati, koliko je človek notranje usklajen s tem, kar mu Sveti Duh razodeva v jedru te stiske, četudi je še tako težka. Kajti Sveti Duh je na delu povsod in pričakuje od nas samo eno: da smo pozorni na njegove vzgibe in da se jim voljno prepustimo ter pustimo, da nas oblikuje. »Kajti vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi« (Rim 8,14). Tistim, »ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu…« (Rim 14,28). Ob teh besedah svetega Pavla je neki pisatelj iz 12. stoletja z imenom Avguštin, bil toliko drzen, da je dodal: etiam peccata, celo grehi!(17) Še toliko bolj hibe, frustracije in psihične motnje.

       Seveda ne smemo biti zaradi pravkar povedanega naivni, kadar gre za razločevanje o resničnosti kakšnega poklica. Obstajajo namreč še druga pomembna merila in ne samo to, ali je kandidat kljub oviram popolnoma uglašen z življenjem Duha v sebi.Zadnje merilo bo vedno Božji klic, kadar ga lahko prepoznamo po svobodni izbiri človeka, ki privoli jasno razpoznani milosti. Sicer pa prav na tej točki razločevanje postane težko. Mnogo bolj mirni bi lahko bili, če bi Bog klical v redovno življenje samo ljudi, ki imajo popolnoma uravnovešeno duševnost. Toda očitno to ni njegova volja. In dejstvo, da včasih kliče k pristni ljubezni in v resnično svetost ljudi, katerih duševnost je dokaj motena, je samo izraz moči njegovega usmiljenega načrta skozi zgodovino, na katerega nas Sveto pismo vedno znova opozarja: Bog izbira uboge in dviga ponižne.

 

 

(17)Prim.Ernest Dutoit, Tout saint Augustin, Fribourg 1988, str. 173-174. Vsekakor je isti nauk jasno oblikovalo že Avguštinovo pero: De correptione et gratia, 24.

 

Iz knjige MILOST ZMORE VEČ

               André Louf

               stran od 68 - 71 

Dodatne informacije