Francesca Battistelli

Be Born In Me

 

Everything inside me cries for order

Everything inside me wants to hide

Is this shadow of an angel or a warrior?

If God is pleased with me, why am I so terrified?

Someone tell me I am only dreaming

Somehow help me see with Heaven's eyes

And before my head agrees, my heart is on its knees

Holy is He; blessed am I.

 

Be born in me, be born in me

Trembling heart, somehow I believe that You chose me

I'll hold You in the beginning, You will hold me in the end

Every moment in the middle, make my heart Your Bethlehem

Be born in me

 

All this time we've waited for the promise

All this time You've waited for my arms

Did You wrap yourself inside the unexpected

So we might know that Love would go that far?

 

Be born in me  …

 

I am not brave

I'll never be

The only thing my heart can offer is a vacancy

I'm just a girl

Nothing more

But I am willing, I am Yours

 

Be born in me …

 

Božja beseda:

Rim 8,1-17 (Življenje po Duhu)

1 Zdaj ni torej nobene obsodbe za tiste, ki so v Kristusu Jezusu. 2 Kajti postava Duha življenja v Kristusu Jezusu te je osvobodila postave greha in smrti. 3 Kar je bilo namreč nemogoče postavi, ker je bila zaradi mesa brez moči, je uresničil Bog s tem, da je poslal svojega Sina v podobi grešnega mesa; da bi premagal greh, je obsodil greh v mesu. 4 Zapovedi postave naj bi se tako izpolnile v nas, ki ne živimo po mesu, ampak po Duhu. 5 Kajti tisti, ki so po mesu, mislijo na to, kar je meseno; tisti pa, ki so po Duhu, mislijo na to, kar je duhovno. 6 Toda meseno mišljenje je smrt, duhovno mišljenje pa življenje in mir. 7 Kajti meseno mišljenje je sovraštvo do Boga,  ker se ne podreja Božji postavi in se podrejati tudi ne more. 8 Tisti, ki živijo po mesu, ne morejo biti všeč Bogu. 9 Vi pa niste v mesu, ampak v Duhu, če le prebiva v vas Božji Duh. In če kdo nima Kristusovega Duha, ni njegov. 10 Če pa je v vas Kristus, je telo sicer mrtvo zaradi greha, duh pa je življenje zaradi pravičnosti. 11 In če prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, bo on, ki je obudil Kristusa od mrtvih, po svojem Duhu, ki prebiva v vas, priklical v življenje tudi vaša umrljiva telesa. 12 Potemtakem, bratje, nismo dolžniki mesu, da bi živeli po mesu. 13 Če namreč živite po mesu, boste umrli, če pa z Duhom morite dela telesa, boste živeli. 14 Kajti vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi. 15 Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: »Aba, Oče!« 16 Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci. 17 In če smo otroci, smo tudi dediči: dediči pri Bogu, sodediči pa s Kristusom, če le trpimo z njim, da bomo z njim tudi poveličani.

 

Apd 20,22-24

22 In glejte, zdaj grem, zavezan Duhu[1], v Jeruzalem, in ne vem, kaj me bo tam doletelo. 23 Vem edinole to, na kar me Sveti Duh v vseh mestih opominja, da me čakajo vezi in stiske. 24 Vendar mislim, da moje življenje ni omembe vredno, samo da dokončam svoj tek in dovršim službo, ki sem jo prejel od Gospoda Jezusa, da izpričam evangelij o Božji milosti.

 

Iz spisov sv. Frančiška Asiškega:

Sveta Devica Marija,

ni tebi enake med vsemi ženami sveta,

hči in dekla vzvišenega Kralja,

Očeta v nebesih,

mati najsvetejšega Gospoda Jezusa Kristusa,

nevesta Svetega Duha;

prosi za nas,

skupaj s svetim nadangelom Mihaelom

in vsemi nebeškimi močmi

in z vsemi svetniki,

svojega presvetega ljubljenega Sina,

našega Gospoda in Učenika.

                                 (antifona Molitvenega bogoslužja Gospodovega trpljenja)

 

1 Vsi, ki ljubijo Gospoda “z vsem srcem in z vso dušo in mišljenjem in z vso močjo” (prim. Mr 12,30) in ljubijo svoje bližnje kakor sami sebe (prim. Mt 22,39), 2 sovražijo svoja telesa z zablodami in grehi 3 ter prejemajo telo in kri našega Gospoda Jezusa Kristusa 4 in obrodijo vredne sadove pokore: 5 O kako srečni in blagoslovljeni so tisti in tiste, ki vse to delajo in v tem vztrajajo, 6 kajti “Duh Gospodov bo počival nad njimi” (prim. Iz 11,2) 7 ter bo pri njih “prebival” in “ostal” (prim. Jn 14,23); ti so “otroci nebeškega Očeta” (prim. Mt 5,45), čigar dela izvršujejo, in so ženini, bratje in matere našega Gospoda Jezusa Kristusa (prim. Mt 12,50). 8 Ženini smo, kadar se zvesta duša po Svetem Duhu združi z našim Gospodom Jezusom Kristusom. 9 Bratje smo mu, kadar izvršujemo “voljo Očeta, ki je v nebesih” (Mt 12,50). 10 Matere smo, kadar njega nosimo v svojem srcu in telesu (prim. 1 Kor 6,20) po božji ljubezni ter po čisti in iskreni vesti; rodimo ga s sveto dejavnostjo, ki mora svetiti drugim za zgled (prim. Mt 5,16). 11 O kako nekaj slavnega je imeti svetega in velikega Očeta v nebesih! 12 O kako nekaj svetega, slavnega, lepega in čudovitega je imeti takšnega ženina! 13 O kako sveto in kako ljubo, prijetno, ponižno, miroljubno, sladko, prisrčno in nad vse zaželeno je imeti takšnega brata in takšnega sina: našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki je svoje življenje dal za svoje ovce (prim. Jn 10,15) 14 in je prosil Očeta, rekoč: “Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu” (Jn 17,11), “ki si mi jih dal na svetu; tvoji so bili in si jih dal meni” (Jn 17,6). 15 In “besede, ki si jih dal meni, sem dal njim in oni so jih sprejeli” in so resnično verovali, “da sem izšel od tebe”, in spoznali, “da si me ti poslal” (Jn 17,8). 16 Prosim zanje “in ne za svet” (prim. Jn 17,19). 17 Blagoslovi in “posveti jih” (Jn 17,17). “In jaz se posvečujem zanje” (Jn 17,19). 18 “Ne prosim samo zanje, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame” (Jn 17,20), da bodo posvečeni in popolnoma eno (prim. Jn 17,23), “kakor sva midva eno” (Jn 17,11). 19 In hočem, Oče, “da bodo tudi ti z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali mojo slavo” (Jn 17,24) “v tvojem kraljestvu” (Mt 20,21). Amen.

                                                                (iz Pisma vsem kristjanom)

 

Iz knjige Marija (Hans Urs von Balthasar):

»Ker je Marijina pritrditev tako brezmadežna in popolna, zato častiti njo in jo posnemati tudi ne pomeni nikakršne posebne duhovnosti. Reči moramo nasprotno: nobena v Cerkvi odobrena duhovnost si ne more privoščiti, da bi hotela najti dostop k Bogu mimo tega zgleda krščanske popolnosti, se pravi, da ne bi bila tudi marijanska. Saj v celotnem območju Cerkve ni nobene druge točke, na kateri bi tisti odgovor vere, katerega Bog pričakuje od Cerkve, zadonel čisteje in glasneje in bi ga kdo živel dosledneje. Tudi ni nikakršne vrste krščanskega izpopolnjevanja, ki ne bi obstajalo v dejanju neomejene pripravljenosti, v dejanju, kakršnega so v potekanju časov vedno znova opisovali: cerkveni očetje kot »brezstrastnost« (apatheia), srednji vek kot »spokojnost« (Gelassenheit, to pomeni ne obviseti na svetnih rečeh), Ignacij Loyolski kot »indiferenco« (to pomeni vnaprej biti zadovoljen z vsem, kar Bog napravi z nami). Vse to so le različice, spregatve tega, kar je bilo v Marijini pritrditvi že vedno izvršeno za vse kristjane, da, za vse ljudi. Seveda pa ta pritrditev, ta spokojnost in indiferenca (ravnodušnost) pri kristjanu ni nič drugega kakor dejanje žive, ljubeče, upajoče vere, za katero je Abrahamova poslušna pripravljenost položila prvi kamen.

… enoto med Očetovo odreditvijo in odgovarjajočo pritrditvijo pa izposljuje Sveti Duh.«

 

Pridi, Sveti Duh, pridi

po mogočni priprošnji

brezmadežnega srca Marije,

tvoje preljube neveste.



[1] Katoliški liturgični prevod pravi takole: »In glejte, ujetnik Duha grem zdaj v Jeruzalem, ne da bi vedel, kaj se mi bo tam zgodilo; le da mi Sveti Duh po vseh mestih spričuje in pravi, da me čakajo vezi in bridkosti.«

Dodatne informacije