Prvi korak

Vsak ima svoje ime. Z vseh vetrov so. Radi se pogovarjajo, a še rajši stegnejo roko v prošnjo za kakšen tolar. Njihovi obrazi govorijo o trpljenju, mrazu in alkoholu – prav vsaka guba ima svojo zgodbo.

Življenje brezdomcev je trdo in prav nič lepo, so pa lepi ljudje, ki ga živijo.

…

Starka, oblečena v zdelan plašč in z ruto na glavi me je prosila, če ji lahko pomagam nesti vreče polne »bogvedičesa«; sama namreč težko hodi, pa tudi s stiroporjem, ki ji služi za posteljo, ima precej opraviti. Ne vidim je prvič, sem se pa prvič ustavil ob njej za kaj več kot tistih nekaj sekund, potrebnih za površen gib roke, ki od daleč ponudi bankovec ali dva. In šele danes sem se resnično srečal z njo.

Vreče, stiropor in njena obleka zaudarjajo in ko se odpraviva proti tržnici – tam je namreč najboljša voda (gospa Jagica nikdar ne pije alkohola) – skrbno pazim, da se mi vreče ne dotikajo sveže opranih kavbojk. Ta skrb postaja vedno napornejša: roke me bolijo in končno vreče spustim, da mirno zadrsajo ob modrini jeansa. Zdi se mi, da sem naredil prvi korak v svet brezdomstva.

…

Ivo sedi na paleti pred Papirografiko in z vljudnim »doberdan« pozdravlja mimoidoče. Večina jih ve, da prosi ubogajme, saj kljub uglajenosti in prijaznosti Ivo ne skriva, da je brezdomec. Tistim, ki z njim spregovorijo kakšno besedo, priraste k srcu: duhovit je, spontan in otroško igriv. Nekoč je bil alkohol njegov gospodar, zadnji dve leti pa zelo lepo shaja tudi brez njega. Kadar mu uide »kakšna manj primerna«, se s svojo zidarsko pestjo nežno »kresne« po bradi, usta pa se mu raztegnejo v nagajiv: »Oprosti.« Lepo je srečati človeka, ki ga trpljenje ni zagrenilo.

…

Viktor je silno nemiren duh. Hodi in išče, govori in posluša, zbija šale…samo, da mu ni treba biti pri miru. Kapo dol, ta človek je tako brihten, da bi brez problemov diplomiral na kakšni izmed fakultet, a izbral si je drugačno pot. Končal je gimnazijo, dobil službo, pristal v zaporu in nazadnje na cesti. Močno je preizkušan, a ohranja optimizem, le prijateljev mu manjka. Pogovori z njim, sprehod ob Ljubljanici in smeh, ki ga prinaša, so sveti trenutki zapisani v moje srce. Srečati človeka kot je Viktor, je Božji dar.

…

Marko se me vedno razveseli, nikakor pa ne zdrži, da me ne bi podražil s pornografijo in »dobrimi mrhami«. V tem zbadanju je skrito njegovo iskanje. Ne govoriva pogosto, a poveva si veliko, zelo veliko: o smislu življenja, o njegovih in mojih hrepenenjih, o preteklosti…Rad se spominja let, ko je hodil k verouku. Med smehom si seževa v roke in ponavadi pravi: »Saj ne zameriš? Saj vem, da se midva razumeva.« Dober prijatelj je.

…

Tako kot je bil Mike, ki mi je vedno ponudil roko, se opravičil, kadar ga je imel »preveč pod kapo« in diskretno položil roko na usta, če mu je ušla kakšna kletvica. Le sem ter tja je vprašal za kakšen tolar, a je bil hvaležen tudi takrat, ko ni dobil ničesar. Ne bom pozabil njegovih besed: »Tako dobro je, kadar se usedeš med nas. Vsaj takrat ne govorimo samo o ženskah in pijači.«

…

Tudi Ane, Toneta, Jureta, Jožeta, Lojzeta ni več z nami. Vsak na svoj način, vsi pa tiho in neopazno, so zapustili ljubljanske ceste. Smrt je brezdomcem prava sestra: blizu jim je in pogosto jih obišče.

Rad bi se spomnil še Ane…

Z Ančo, kot so jo klicali prijatelji, sva se srečala na klopci pred samostanom. Zabuhel obraz jo je izdal, da pije. Zobe je imela razbite – posledica življenja z nasilnežem, ki ji ni prizanašal – a vse to ni moglo skaziti njene lepote.

Anča ni bila brezdomka, imela je stanovanje, resda brez elektrike in z razbitim oknom, a topel kotiček kamor se je lahko umaknila. Veliko časa je preživela na ulici, tako da so jo brezdomci vzeli za svojo. Vračala jim je naklonjenost in včasih se je kdo izmed njih lahko pogrel v njenem stanovanju, se obril, stuširal.

Prav ob enem izmed takšnih obiskov je prišlo do pretepa s smrtnim izidom. To jo je zlomilo. Tablete in alkohol so ji postali še pogostejši spremljevalci skozi dni, njeno življenje je postalo še večja muka. Borila se je, kljub mnogim padcem. Hotela je živeti. Rada je brala, veliko je premišljevala o sebi in o odnosu do partnerja. Trudila se je ljubiti, pri tem pa odkrivala kako težko se je izviti iz klešč strahov in samoljubja…

Dušan je jokal, ko mi je prišel povedat, da je umrla. Moje oči so ostale suhe… Prepričan sem bil, da je odšla prezgodaj, Gospod pa je vedel, da je njena čaša trpljenja pri dobrih štiridesetih že do roba polna.

…

Zgodb, ki jih pišejo slovenske ceste je še mnogo. Brezdomcev je veliko, preveč.

Če ti je bila dana milost, da si se resnično, osebno srečal s katerim izmed njih, potem lahko lažje razumeš naslov knjige, ki jo bereš. Če izkušnje takšnega srečanja še nimaš, pa naj ti bodo strani te knjige kakor stopnice, ki vodijo v svet brezdomstva.

Knjiga je nastala kot sad želje bolje spoznati in globlje razumeti življenje sester in bratov brez doma. Beri jo kot povabilo, da bi se tudi sam ustavil ob njih in jim prisluhnil. Kdo ve, morda ti bo ob srečanjih z njimi srce prišepnilo, kako jim lahko pomagaš. Poslušaj ga!

BREZDOMSTVO

Kako to, da so nekateri ljudje brezdomci

Srečevanje z ljudmi brez doma je danes, ko našo družbo upravičeno imenujemo družba izobilja, izziv, ob katerem lahko v praksi preverjamo, kako zares jemljemo brezpogojno dostojanstvo slehernega človeka. Človek je sicer svoje dostojanstvo vedno nosil z enako neodtujljivo pravico, a priznati moramo, da je zavest o njegovi veličini vsesplošno zaživela šele v stoletju, ki je za nami. Dostojanstvo človeške osebe je namreč  dobilo temeljno, dokončno in splošno sprejeto potrditev leta 1948 s sprejemom Splošne deklaracije človekovih pravic.

V človeško srce zapisana zahteva pomagati bližnjemu, ki je v stiski,[1] dobi še dodatno težo ob spoznanju, da imamo danes na voljo zelo veliko sredstev, ki bi jih lahko zastavili ubogemu človeku v prid. Res je sicer, da nam moderni način življenja in mišljenja postavlja tudi prenekatero oviro pri odločanju za uboge, a vendar ostajajo sestre in bratje brez doma živa vzpodbuda h graditvi »civilizacije ljubezni«. Kakšna naj bi bila »civilizacija ljubezni« je preroško razložil papež Pavel VI. na božič 1975, ob zaključku svetega leta. Papež je med drugim dejal: »Kristus … bomo sposobni prepoznati kot znamenje časa ljubezen do bližnjega, v kateri si ti objel vsakega človeka, da, vsakogar, ki je potreben razumevanja, pomoči, ljubezni, tolažbe, žrtve, čeprav nam neznanega, četudi sovražnega ali tistega, ki nam je napoti, toda zaznamovanega z neprimerljivim dostojanstvom našega brata? Modrost bratske ljubezni, ki je s krepostmi in deli, ki se po pravici smatrajo za krščanska, zaznamovala zgodovinsko pot Cerkve, bo vzplamtela z novo plodnostjo, zmagoslavno srečo, obnovljeno skupnostjo. Razvoja Cerkve ne bo vodilo niti sovraštvo, niti nasprotovanje, niti skopost, temveč ljubezen. Ljubezen, ki rojeva z ljubeznijo, ljubezen človeka do človeka, ki ne izvira iz nikakršnega začasnega in nasprotujočega interesa, temveč je to ljubezen do tebe, Kristus, ki te odkrivamo v trpljenju in potrebi vsakega našega bližnjega. Civilizacija ljubezni bo prevladala nad skrbjo, tožbo socialnih bojev in bo dala svetu preobrazbo človeštva, ki jo sanjamo, da bo končno krščansko (prim. T. J. ŠAGI-BUNIĆ).

Brezdomstvo v svojih raznoterih oblikah je eden izmed sunkov človeškega trpljenja, ki nam, ljudem visoko razvite in na svoje velike razvojne potenciale upravičeno ponosne družbe, majejo temelje zaupanja v naše moči. Zdi se, kot da trpljenje ne bi več smelo imeti prostora v družbi, ki vlaga tolikšne napore v skrb za vse njene člane.

Brezdomstvo je zelo raznolik pojav. Na vprašanje, zakaj nekdo postane brezdomec, ni lahko odgovoriti. Pri iskanju odgovorov ne smemo pozabiti, da je mnogo ljudi ostalo brez doma brez lastne krivde, zaradi vojn, naravnih katastrof in krivičnih razmer v družbi. Vendar pa se v primeru mnogih brezdomcev[2] v zahodnih družbah – le ti bi sodeč po tem, kar mi vidimo, lahko živeli urejeno človeško življenje, njihova resničnost pa je popolnoma drugačna – še posebej dramatično kaže nemoč človeške družbe, da bi izkoreninila trpljenje. Ne gre namreč pozabiti, da veliko držav[3], še več pa požrtvovalnih ljudi, vlaga nemajhne napore v pomoč tistim, ki so brez doma.

Ne bi bilo prav, če bi brezdomstvo poskušali zaobjeti le kot družbeni pojav. Njegov pravi obraz je skrit predvsem v skrivnosti človeške osebe, ki pa se v spletu medčloveških odnosov lahko izrazi celo v nerazumljivih težnjah, ki vodijo k samouničenju.

Vsa socialna prizadevanja naj bi zato, v kolikor hočejo biti pristno človeška, temeljila na neomajnem spoštovanju človekovega presežnega dostojanstva (prim. KKC 1929). Oseba namreč predstavlja poslednji cilj družbe in je zato hkrati tudi kriterij vseh njenih prizadevanj. Napore družbe je tako potrebno vedno usmeriti prvenstveno v spoštovanje človeške osebe. To se izraža predvsem v spoštovanju konkretnih pravic, ki izhajajo iz dostojanstva človeka.  Vsi ljudje se namreč rodimo svobodni in imamo enako dostojanstvo in enake pravice. Obdarjeni smo z razumom in vestjo in bi morali ravnati drug z drugim kakor bratje. Iz našega dostojanstva izhajajo: pravica do življenja, prostosti in osebne varnosti, pravica do svobodnega gibanja, pravica do dela, pravica do take življenjske ravni, ki zagotavlja nam in našim družinam zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem ter zdravniško oskrbo (prim. SPLOŠNA DEKLARACIJA ČLOVEKOVIH PRAVIC). Te pravice imajo vedno prednost pred družbo in so nad njo (prim. KKC 1930).

Z brezdomstvom se je torej potrebno srečevati na dveh, sicer tesno povezanih nivojih: osebnostnem in družbenem. Predvsem mora biti rdeča nit vseh prizadevanj za zmanjšanje bede brezdomcev poudarjena skrb za posameznika. Pot v brezdomstvo je bistveno osebno zaznamovana. Vedno je pomemben predvsem vsak brezdomec kot oseba.

 Naj bo zato tudi ob vprašanju odkod brezdomstvo na prvem mestu prav človek kot najpomembnejši vir odgovorov na vprašanja življenja. Šele, ko bomo vsaj v grobem razumeli nekatere skrivnosti človeške osebe, se bo smiselno soočiti tudi z družbenim okoljem, ki prav tako prispeva svoj delež k pojavu brezdomstva.

Prvo razmišljanje je tako posvečeno njemu, ki v iskanju lastne izpolnitve lahko postane tudi brezdomec.

 Skrivnost človeškega življenja

Človek je uganka, verjetno največja uganka na svetu. In to ne predvsem kot živo in kot družbeno bitje, temveč kot oseba. Ves svet se ne more primerjati s človeško osebo, z enkratnim likom človeka, z njegovo enkratno usodo (N. BERDJAJEV). Kot neponovljivo, svobodno, v odnose odprto bitje, ki je zmožno ljubezni in ki hkrati mora biti ljubljeno, da se v polnosti uresniči, živi človek svoje življenje.

Temeljna razsežnost človeškega življenja je zavest zastonjskosti, obdarovanosti. Človek živi življenje kot dar, sprejema ga, ne da bi ga mogel sam utemeljiti. In prav ta obdarovanost človeka nagiba k iskanju temeljnega vzroka lastnega bivanja, k odprtosti za resničnost, ki ga presega. Po tej odprtosti in transcendentnosti je človek vedno skrivnost. Za znanost ostaja do konca nedojemljiv (V. TRUHLAR).

Človekovo življenje pa ni samo dar, temveč tudi dolžnost, da ta dar pravilno upravlja in izpopolni, da postopno zmeraj bolj postaja, kar je (A. TRSTENJAK). To je temeljna naloga človeškega bivanja: ob srečanju s svetom okrog sebe in s svojim notranjim svetom graditi sam sebe. Prav ta naloga neprestanega izgrajevanja, neprestanega popotništva in negotovosti, pa človeško življenje dela tudi naporno in nepredvidljivo. Biti človek je lepo, ni pa lahko.

Človek na poti lastne uresničitve neprestano doživlja preizkušnje, ki postavljajo njegovo bivanje pod vprašaj. Zato išče gotovost lastnega bivanja, zagotovilo, da je vredno živeti; rad bi vedel, kdo je, od kod prihaja in kam gre (N. BERDJAJEV).

In v iskanju odgovorov se človek spoznava od zgoraj in od spodaj, iz svoje luči, iz božanskega počela v sebi; lahko se spozna iz svoje teme, iz neobvladljivega, podzavestnega in demoničnega počela v sebi (J. SVETINA).

Vendar mora človek nujno odkriti svojo izpolnitev v ljubeči odpovedi samemu sebi in v usmeritvi k drugemu. Biti oseba pomeni: bivati v odnosu do drugega.

Človek je poklican v bivanje kot tisti, ki hrepeni po tem, da ljubi in da je ljubljen. K njegovemu bistvu spada njemu lastna sposobnost ljubiti - presegati samega sebe in se usmerjati k drugemu (C. SORČ). Človek lahko le v ljubezni najde svojo srečo. Brez ljubezni. sam sebi ostane nerazumljiv; njegovo življenje je brez smisla, če ni v njem ljubezni, če ne najde ljubezni, če ljubezni ne izkusi in si je ne prisvoji, skratka, če ljubezni ni deležen (JANEZ PAVEL II.).

A človeško bitje je zapleteno in nedosledno, večkrat tudi slabotno in nejasno, silno nemirno in radovedno. V vsej svoji lepoti je tudi bitje z vprašanji o sebi, neusmiljeno neprijetnimi in pekočimi, ki se jim ni mogoče upirati ali jih obiti, ko pa merijo na smisel in cilj življenja, na človekovo poslanstvo in njegovo usodo ter se dotikajo skrivnostnega dna naših dejanj, skrajnih meja vsakršnega spoznanja. V njem se bijejo protislovja in tro disonančna občutja, ki jim ne vemo ne izvora ne pomena. V globinah človekove duše se nahajajo tudi tesnobne zagate in neskladja, ki se v njem kopičijo in nenadoma, kdove zakaj, planejo na dan v čudnih, uničujočih napadih.

Človek ni enosmeren pojav, (…) ni zgrajen tako, da v njem najočitneje delujejo predvsem njegove razumske funkcije in ga vodijo, vse drugo pa, da se jim samogibno podreja in pokorava; nikakor ni mrtev aparat, odvisen samo od svojega do pičice natančno sestavljenega biofizičnega mehanizma, pri katerem deluje vse skladno in vedno enako, kakor smo predvidevali, temveč je večdimenzionalno živo bitje s polno, v nedogled razsežno notranjostjo, sestavljeno iz mnogih psihičnih predelov, ki gredo od zavestnih, površinskih plasti mimo predzavestnih in podzavestnih globlje in globlje, prav tja v motni, podtalni svet, kjer se vse izmakne opazovanju in analizi.

Človek je v večnem sporu z mnogoterimi nagibi v sebi in s sunki, ki vdirajo vanj od zunaj, neprestano gibljiv, nemirno utripajoč organizem, pri katerem se ne da ničesar vnaprej določiti, ker se v njem neprestano porajajo nova in nova spoznanja in razpadajo stara. Zato tudi iz hipa v hip spreminja svojo prvotno smer in se odloča za novo, večkrat tudi povsem nasprotno prvotni. Ti nenadni preskoki iz skrajnosti v skrajnost, ki se nam zde na zunaj nerazumni in nerazumljivi, muhasti, včasih celo nesmiselni in usodni, imajo poreklo v naši notranjosti. Tam se sproščajo posebne sile, ki jim v resnici še ne poznamo izvora, in vplivajo na naša dejanja in odločitve. Če bi tega ne bilo, bi ne vedeli, od kod neki pri človeku po eni strani tako očitno prizadevanje po samoohranitvi in sreči, a po drugi čudna strast do tveganja, uničevanja in razkroja. (A. OCVIRK)

Lahko se zgodi, da človek zgreši svoj cilj. Da njegovo življenje ne postaja vedno bolj v sebi trdno, odgovorno, svobodno, samostojno, poosebljeno in zaznamovano prvenstveno z ljubeznijo-odpovedjo, temveč se v nezmožnosti, da bi srečo odkril v napetosti resničnega življenja, spusti na raven varljivega zadoščevanja gonov, ki pelje do usodnega bivanjskega dolgočasja, do eksistenčne nervoze in tesnobnega doživetja nesmisla (V. TRUHLAR). Tragičnost človeškega bivanja je v tem, da človek lahko z zlorabo ali napačnim razumevanjem svoje svobode sam stopi na pot razčlovečenja. Resda mu pri tem v obilni meri asistirajo različna razočaranja, osamljenost in nerazumljenost, skušnjave sveta, nesmisel, ki ga doživlja, ter bivanjska praznota, ki ga pogosto tišči na rob propada (A. TRSTENJAK), a človek nikoli ni samo žrtev časa in spletov okoliščin, kajti prav v preseganju le teh se najbolj očitno kaže njegova človeškost. Kadar ravnamo s človekom kot z žrtvijo okoliščin in njihovih vplivov, ga ne samo nehamo obravnavati kot človeško bitje, ampak tudi ohromimo njegovo voljo, da bi se spremenil (V. E. FRANKL).

 Človek je namreč zmožen, da se v svoji svobodi odtrga celo od najhujših okoliščin. Njegova svoboda namreč ni absolutna prostost od okoliščin, ampak je neomajna možnost, da se lahko postavi na stališče do vsakršnih okoliščin, ki ga lahko doletijo. Še več: človek je celo odgovoren za to, da pravilno odgovori na vprašanja, ki mu jih zastavlja življenje, da najde resničen smisel vsakega položaja.(V. E. FRANKL)

In vendar mu vedno ne uspe izpolniti te življenjske odgovornosti. Neredko se celo zgodi, da, ne brez svoje krivde, zavrne dar človeškega dostojanstva, ko ne vzdržuje svoje narave in jo, v nasprotju s tem, v kar je poklican, celo razdira (V. TRUHLAR).

Človek, ki je rojen za srečo, velikokrat živi v stanju dolgotrajne bede.

Nekateri ne preveč svetli vidiki današnje družbe

Ko se v iskanju ozadja pojava brezdomstva oziramo na človeka, ne smemo prezreti, da je njegov individualni obstoj vedno hkrati tudi že socialni obstoj (A. TRSTENJAK). Oseba je namreč bitje odnosov (J. RAMOVŠ); svojo popolno uresničitev lahko doseže le v povezanosti z drugimi, v komunikaciji ljubezni. Zato »človek potrebuje družbeno življenje. To zanj ni nekaj dodatnega, temveč zahteva njegove narave. Z izmenjavanjem z drugimi, medsebojnostjo služenja in pogovorom s svojimi brati razvija človek svoje možnosti; tako odgovarja na svojo poklicanost« (KKC 1879).

Zato je smiselno pričakovati, da ima tudi družba kot »skupnost oseb, organsko povezanih na podlagi počela edinosti, ki presega vsako izmed teh oseb« (KKC 1880), pomembno vlogo pri razvoju posameznikovega življenja. V primeru brezdomcev nas zanimajo predvsem tisti vidiki današnje družbe, ki posredno ali neposredno vplivajo na življenjsko pot tistih, ki se znajdejo na robu družbe.

Zavedam se, da pričujoča analiza družbenih vplivov ni popolna in da uspe osvetliti le majhen, predvsem negativni del celotne družbene problematike brezdomstva. Vendar pa želim z njo opozoriti na dejstvo, da tudi sodobna, visoko razvita (zahodna) družba s svojo logiko in svojimi strukturami nosi del odgovornosti za življenjske usode »ljudi brez doma«.

Človeštvo se danes jasno zaveda svojih velikih razvojnih možnosti in svoje moči. Vendar pa se v človeško družbo vedno bolj zajedajo tudi sence tesnobnih vprašanj o nadaljnjem razvoju in dejstvo, da je iz splošnega blagostanja izključen velik del ljudi. Zdi se, da pri graditvi človeške družbe prevečkrat pozabimo, da je v središču družbenih prizadevanj človek (prim. CS 3).

Družba evroameriškega tipa, z izredno hitrim ritmom življenja, poudarjenim individualizmom, z vedno novimi izzivi, a brez jasnih meril ravnanja, predstavlja velik socializacijski problem za vedno večje število ljudi. Tisti, ki bi bili zaradi svoje šibkosti ali različnih oblik ogroženosti najbolj potrebni dodatne pozornosti in pomoči pri polnem vključevanju v družbeno življenje, so velikokrat odrinjeni v kot družbenega dogajanja, ki ga močno zaznamuje konkurenčna miselnost.

Našo bogato družbo tako lahko označimo za izključevalno: osamljeni ljudje, ljudje brez doma in vsi tisti slabotni ljudje, ki niso vzdržali v ostrem družbenem tekmovanju in jim ni uspelo »ostati na površju« med stalno hitečimi, specializiranimi ljudmi, so velikokrat izključeni iz njenega normalnega življenja (A. REMONDINI). Priznati je treba, da sicer ne gre za zavestno ali celo načrtno izključevanje sočloveka iz družbe; dejstvo pa je, da družba dopušča v mnogočem sprevrženo lestvico prioritet[4] in da socialna pravičnost, to je uresničevanje razmer, ki omogočajo združenjem in vsakemu posamezniku dosegati to, kar jim gre po njihovi naravi in njihovi poklicanosti (prim. KKC 1928) , ni vedno na prvem mestu.

Naj osvetlim samo nekaj pomembnejših, z vidika brezdomstva negativnih elementov družbene resničnosti.

 Zahodna družba že dolgo trpi zaradi nepristne svobode, ponorelega individualizma, ki uničuje vezi solidarnosti. Zahodna, evropska kultura poveličuje svobodo posameznika. V svetu, v katerem mnogi ne odkrivajo več ciljev in vrednot, je posameznikov »jaz« postal edini prostor samouresničenja. Iz te napačno razumljene svobode se rojevajo subjektivizem, strah pred drugim in drugačnim, individualizem. Človek se v takšnem okviru ne more uresničiti, hkrati pa je v svojih stiskah odtrgan od drugih. Tak človek je nesposoben reševati že najmanjše težave v medsebojnih odnosih, pri bolj zapletenih, kot so socialne krivice, duhovna praznina, družbena razdrobljenost, pa še izraziteje odpove. Individualizem, svoboda brez ozira na drugega, tako prispeva svoj del k pojavljanju novih oblik revščine in družbene izključenosti (R. MION).

Ekonomizem[5], materialistična vizija življenja[6] in potrošništvo so drugi udarec družbe človeku, ki išče svoj pravi obraz. V liberalnem kapitalizmu je človek velikokrat pojmovan predvsem kot predmet trženja, delovna sila, različne razsežnosti njegovega življenja pa so tehnološki problem (R. MION). Brezposelnost se pojavlja kot dramatičen pokazatelj neizprosne logike uspeha, storilnosti in konkurenčnosti, v kateri človek stopa v ozadje, glavni predmet zanimanja pa postane dobiček. V takih razmerah človek le stežka ohranja svoje dostojanstvo, hkrati pa je zaradi brezposelnosti še močneje izpostavljen drugim procesom osebnostnega razkroja. Delo je namreč velika dobrina za človeka – je dobrina njegove človeškosti – kajti človek z delom ne le spreminja naravo, ko jo prilagaja svojim potrebam, temveč se z njim tudi sam uresničuje kot človek in v določenem smislu celo »postaja bolj človek« (JANEZ PAVEL II.).

Osebnostni razkroj dosega v ozračju materialistične usmerjenosti, življenjske naglice in potrošništva še bolj tragične razsežnosti. Človek se, neprestano bombardiran z ogromno količino ponudb in informacij, le stežka obrača v svojo notranjost, išče v njej odgovore na bistvena vprašanja in z njimi mir v srcu. Vse bolj postaja podoben programiranemu robotu, v katerem prevladuje potrošniški duh z nenehno napetostjo med proizvajalcem in potrošnikom, in z navidezno zahtevo stalnega zniževanja te napetosti s potešitvijo prebujenih notranjih sil A. TRSTENJAK). »Porabništvo je deformacija kapitalizma, njegov najbolj perverzen učinek. Vzbuja nemirne želje po posedovanju in uživanju. Te vodijo v duhovno praznino ter v preračunljivo in posesivno iskanje dejavnikov, ki zagotavljajo imetje« (R. MION). Civilizacija človeku radodarno ustvarja umetno vesolje, polno rafiniranih dražljajev (zabava, seks, moda, mamila itd.), ki ga odvračajo od iskanja resničnega, dobrega, lepega. Izkušnja zadnjih desetletij nam razodeva, da se vsa sredstva in možnosti, ki so človeku na voljo, obrnejo proti njemu in ga strejo, če ga ne vodi moralni premislek in če sredstva niso usmerjena k resnični blaginji ljudi. Morda je še najbolj usodno dejstvo, da je pohod potrošništva zajel tudi vrednote in jih spremenil v golo potrošniško blago, človeku pa s tem onemogočil zanesljivejšo življenjsko orientacijo (A. TRSTENJAK).

Moderni človek v vsem tem »doživlja krizo svojega človeškega obstoja in dostojanstva«. Vprašanje: Ali je sploh vredno živeti?, dobiva danes v družbi izobilja novo, zaskrbljujočo težo. Ponovno se potrjuje, da obstaja bistvena kvalitativna razlika med »biti« in »imeti« in da je kvaliteta življenja le delno odvisna od kvantitete in kvalitete materialnih stvari, ki jih ima človek na razpolago. Mir srca in kvalitetni odnosi z drugimi so tiste vsebine, ki človeškemu življenju dajejo resnično kakovost, hkrati pa ovrednotijo uporabo vsega materialnega (J. SVETINA). Predstavljena dejstva bi lahko povzeli z ugotovitvijo, da današnja družba na mnogih področjih življenja ni naklonjena ljudem, ki se znajdejo v različnih stiskah. Takšno družbeno ozračje pa v precejšnji meri prispeva k rasti števila tistih, ki so izrinjeni na družbeni rob.

Kaj je brezdomstvo

Ob preučevanju brezdomstva je zaradi večplastnosti pojava še posebej pomembna kar najbolj natančna opredelitev pojmov. Zaradi širokega zgodovinskega horizonta[7], pestrosti in spremenljivosti pojavnih oblik ter različnih jezikovnih okvirov predstavlja pojmovna jasnost v primeru brezdomstva neobhodno izhodišče.

Besedno-pomenska opredelitev

Z zgolj jezikovnega vidika odkrijemo v slovenskem knjižnem jeziku v povezavi z besedo »brezdomec« kar nekaj pomenskih različic, vsaka pa prispeva k osvetlitvi njenega pomena.

Beseda »brezdomec«, ki pomeni človeka brez doma,[8] je verjetno šele pod vplivom angleške »homeless« v zadnjih dvajsetih letih dobila tako pomembno vlogo, kot jo ima danes. Njen pomen je zelo širok, saj vključuje tako človeka, ki je ostal brez strehe nad glavo zaradi naravne nesreče ali vojne, kot tistega, ki se je znašel na ulici zaradi osebnih, družinskih ali družbenih razmer, in celo tistega, ki streho nad glavo sicer ima, a to bivališče vendarle ni njegov dom. Ob iskanju pomena besede »brezdomec« moramo najprej razumeti vsebino besede »dom«. Zaenkrat naj navedem samo razlago, ki jo prinaša Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ): dom je prostor ali hiša, kjer kdo stalno živi, ali od koder izhaja.[9] Širšemu vpogledu v vsebino pojmov »dom« in »brezdomec« pa je namenjeno naslednje podpoglavje.

Za natančnejšo besedno-pomensko določitev pojma »brezdomec« v pomenu, ki ga uporabljam v tej nalogi, so zelo pomembni izrazi klatež, potepuh, postopač, vagabund, klošar, berač in brezdelnež. Le-ti sestavljajo sklop najpogostejših opredelitev ljudi, ki so brez doma in brez redne zaposlitve, ki večino dneva preživijo na ulici in se preživljajo predvsem z beračenjem.

Nedvomno prvenstvo med njimi ima danes »klošar«, ki je postal že kar nekakšen »terminus tehnicus« za brezdomca slovenskih mest. Beseda je francoskega izvora in prestavljena v slovenski jezik pomeni brezdomca, potepuha,[10] verjetno pa v svoji izvorni obliki »clochard« izhaja iz francoske besede »closher«, kar pomeni »šepati«. Prvotni pomen besede »clochard« je torej šepavec.[11] Drug možen izvor besede »clochard« pa je »clocher« kot zvonik, cerkveni stolp, župnija ali občina, v kateri je zvonik. »Včasih so namreč z zvonjenjem oznanjali razdeljevanje brezplačne hrane za ljudi, ki so bili brez sredstev za preživljanje – prav njih se je oprijela oznaka clochard.«[12]

Izrazi brezdelje, potepuštvo in beračenje predstavljajo drugi sklop, ki podrobneje opredeljuje besedo »brezdomec«. Brezdelje – stanje brez dela[13] – je sicer le posredno povezano z brezdomstvom, a vendar se pogosto pojavlja v zvezi z njim. Potepuh je tisti, ki hodi iz kraja v kraj in je brez zaposlitve,[14] berač pa, kdor prosi oz. pobira miloščino.[15]

Klatež je po SSKJ tisti, ki se (rad) potepa, pohajkuje,[16] prosjači tisti, ki prosi za denar in hrano,[17] postopač je, kdor hodi okrog brez cilja, namena,[18] vagabund pa je poslovenjen angleški izraz (vagabond) za potepuha, klateža.[19]

Vsi ti izrazi se v slovenskem jeziku bolj ali manj pogosto pojavljajo kot označitve brezdomcev. Njihovi pomeni nam pomagajo pri natančnejši določitvi pojma »brezdomec«.

Izrazi, ki jih kot opredelitve ljudi brez doma uporabljajo v različnih tujih jezikih, pa so nam lahko dragocen vir dodatnih informacij o vsebini, ki jo »brezdomec« označuje. Precej jih je povezanih predvsem z odsotnostjo zavetišča kot zaščite pred vplivi okolja. Takšni so: »roofless« (ljudje brez strehe nad glavo), ki ga uporabljajo v Indiji, pa italijanski »il senzatetto« in »sin techo«, ki je doma v Latinski Ameriki. V to skupino sodi še »sleeping rough«, ki ga uporabljajo v Veliki Britaniji.

Druga skupina izrazov pa opredeljuje brezdomca predvsem z vidika prekinjenih oz. močno okrnjenih medosebnih odnosov. Angleščina uporablja »homeless«, francoščina »clochard«, na Japonskem ljudem, ki so nestanovitni in brez doma pravijo »furosha«, v Latinski Ameriki tistemu, ki je brez zaščite in tolažbe s strani drugih ljudi »desamparado«, na Finskem pa poznajo poseben izraz za starejše moške alkoholike, ki spijo pod mostovi: »puliukko«.

Marsikje po svetu poznajo posebne izraze za otroke brez doma: »pivete« ali »pixote« v Braziliji, »gamino« v Kolumbiji in »khate« v Nepalu.[20]

Združeni narodi pa za označitev brezdomcev uporabljajo poleg drugih opredelitev tudi administrativni izraz »oseba brez stalnega bivališča«.[21]

Vsi ti izrazi nam služijo kot dragoceno izhodišče za globlje razumevanje vprašanja brezdomstva. Ob upoštevanju različnih odtenkov, ki jih prinašajo, pa je potrebno ključne pojme osvetliti še z vsebinskega vidika.

 Kaj je dom in kdo je brezdomec

Čeprav bi za sodobnega civiliziranega človeka lahko rekli, da ni več nikjer prav doma, ker v skladu s porabniško miselnostjo tudi prostor in z njim stanovanje pojmuje zgolj kvalitativno, količinsko: v kvadratih in kubikih,[22] pa vendar drži, da je dom bistveno potreben za človeka vredno življenje. V njem človek doživlja izkušnjo zavarovanosti, počitka in miru, le to pa so vrednote brez katerih bi bil notranji razkroj človeka neizbežen.[23]

Dom, oziroma dejstvo, da so nekateri ljudje brez njega, je torej ključno izhodišče pojava brezdomstva. Kaj je dom?

Vsekakor je dom veliko več kot zgolj streha nad glavo.V njem oseba oblikuje in živi svoje življenje, dom pa ji hkrati omogoča oblikovati osebno identiteto in odnose do drugih.[24] Dom prinaša ozračje »človeške topline in sprejetosti«,[25] ob tem pa je nujno potrebno okolje za rojstvo, rast in razvoj osebe, za njeno delo in izobraževanje.[26]

Dom je kraj, kjer se rojevajo otroci in kjer jih starši vzgajajo v odgovorne državljane. Doma se prenašajo vrednote in kultura. Dom je kraj, kjer so ostareli deležni skrbi s strani tistih, za katere so prej oni skrbeli. Dom je tam, kjer so bolni z ljubeznijo negovani. Po domu hrepenijo vsi, ki so se morali zaradi različnih vzrokov ločiti od njega.[27]

Ne smemo spregledati, da je problem tistih, ki dobesedno nimajo niti strehe nad glavo najresnejši in najtežji, kajti tako so povsem izpostavljeni: brez zaščite celo pred naravnimi pojavi kot so dež, veter, mraz.[28] V takšnih primerih je že še tako skromno zavetišče videti kot dom.

Vendar pa dostojanstvo človeške osebe zahteva, da se slehernemu človeku omogoči prebivati v razmerah, ki odgovarjajo njegovim osnovnim potrebam. Vsakomur mora biti dostopno prebivališče, ki ne zagotavlja zgolj fizične zaščite pred vplivi okolja, temveč ob tem nudi tudi možnost zadovoljitve socialnih, kulturnih in duhovnih potreb. Prizadevanja za zagotovitev dostojnega prebivališča vsem ljudem, danes nedvomno predstavljajo merilo civiliziranosti in pogoj za razvoj mirne in bratske družbe.[29]

Dejstvo, da ljudje potrebujemo dom, ki je več kot le fizični prostor našega prebivanja in streha nad glavo, potrjujejo tudi različne raziskave, v katerih so anketiranci s pojmom »stanovanje« največkrat povezali vrednote kot so počitek, zavarovanost, udobnost, družina, higiena, reprezentanca.[30] Bivališče, stanovanje je dom šele takrat, ko postane tudi, kot pravi L. Binswanger, »prostornost dobrohotnega skupnega bivanja«.[31]

Pojmovanje doma, kot zgolj geometričnega prostora, zakoličenega mesta bivanja posameznega človeka, je zato enostransko in pomanjkljivo. Dom mora biti nujno tudi »prostor ljubezni«, kajti ljubezen razširja prostor bivanja in širi svobodo.[32]

Dom tako ni nekaj, kar posedujemo. Oblikovati ga moramo skupaj z drugimi in ga izkušati[33] kot kraj zavarovanosti in ljubezni, kot možnost umika pred pritiski okolja in družbe.[34]

Biti nekje doma je temeljna potreba slehernega človeka. Le znotraj varnega domačega okolja lahko oseba živi v skladu z osnovnimi značilnostmi človeškega življenja na vseh področjih: socialnem, afektivnem, kulturnem in religioznem.[35] Toliko bolj boleče in nedopustno je današnje stanje mnogih ljudi, med katerimi ni malo takih, ki nimajo niti skromnega zavetišča, še veliko več pa jih po sili razmer živi v človeku neprimernih pogojih.

Brezdomec je človek brez doma, človek, ki se je zaradi različnih psihofizičnih, gmotnih in socialnih razlogov znašel v položaju, ki ni v skladu z osnovnimi človeškimi potrebami. Zaradi nezmožnosti, da bi se dvignil s socialnega dna, se je priučil posebnih oblik življenja, ki mu sicer zagotavljajo preživetje, krnijo pa njegovo dostojanstvo.[36]

»Brezdomstvo je več kot zgolj biti brez strehe nad glavo (»rooflessness«) ali brez hiše (»houselessness«). Je pomanjkanje zavetja, gotovosti, pomanjkanje pripadnosti in varnosti. Povezano je z nepretrgano vrsto potreb.«[37]

Življenje brezdomca je globoko zaznamovano z nezmožnostjo pridobiti si stalno, človeku primerno bivališče, kar negativno vpliva na njegovo fizično, psihično, socialno in duhovno stanje. Prav odsotnost primernega bivališča je skupna točka vseh različnih oblik brezdomstva.

Natančnejša opredelitev kdo je brezdomec pa postavlja pred nas vso zapletenost pojava brezdomstva. Zaradi mnogih različnih vzrokov in velikega števila pojavnih oblik, predvsem pa zaradi osebne zaznamovanosti brezdomstva, se je potrebno pri opredelitvi, kdo je brezdomec, nasloniti predvsem na dovolj jasne objektivne kriterije.[38] Med njimi je na prvem mestu odsotnost ustreznega prebivališča.

Pojem »ustrezno bivališče« je precej širok, Združeni narodi pa ga v Izjavi o človeških prebivališčih (Commission on Human Settlements) opredelijo kot bivališče, ki zagotavlja »ustrezno zasebnost, primeren prostor, ustrezno varnost, ustrezno osvetlitev in prezračevanje, primerno osnovno infrastrukturo in primerno lokacijo glede na delo in osnovne ugodnosti – za razumno ceno«.[39]

Združeni narodi (odslej: ZN), ki se srečujejo z različnimi oblikami brezdomstva po vsem svetu, opredelijo kot brezdomce »tiste, ki nimajo doma in ki živijo na prostem ali v začasnih zatočiščih ali v gostiščih, ter tiste, katerih domovi ne ustrezajo osnovnim merilom ZN glede: ustrezne zaščite pred naravnimi pojavi, dostopa do čiste vode in sanitarij, dostopnih cen, zavarovanosti posesti in osebne varnosti, možnosti zaposlitve, izobraževanja in zdravstvene oskrbe«.[40]

Ta definicija poskuša zajeti najrazličnejše oblike brezdomstva, kar je glede na univerzalno poslanstvo ZN tudi najbolj primerno, a za potrebe te diplomske naloge je potrebno pomen pojma »brezdomec« še dodatno omejiti glede na vsebino, ki jo ima ta pojem v družbi zahodnega civilizacijskega tipa.

Zato je pomembno poudariti, da v nadaljevanju pojma »brezdomec« in »brezdomstvo« namenoma ne bosta označevala različnih oblik »elementarnega brezdomstva«, to je brezdomstva, ki je posledica različnih naravnih ali drugih nesreč kot so poplave, lakota, potresi, suše, vojne, veliki družbeni neredi,[41] ampak bo njun pomen omejen na pojav brezdomstva v zahodni (evropski in severnoameriški) družbi, kjer se večina brezdomcev znajde v tem nezavidljivem položaju zaradi strukturalnih (brezposelnost, premajhen fond razpoložljivih stanovanj …) in individualnih (osebne težave najrazličnejših vrst) vzrokov.

Znotraj še vedno zelo raznolike populacije brezdomcev v zahodni družbi pa lahko prepoznamo dve glavni kategoriji ljudi brez ustreznega prebivališča:

-          brezdomci v dobesednem pomenu: to so osebe, ki očitno nimajo pristopa do običajnega bivališča in bi bili opredeljeni kot brezdomci ne glede na interpretacijo pojma »brezdomec«;

-          ljudje z negotovim ali neprimernim (marginalnim) bivališčem: to so osebe s krhko ali zgolj začasno pravico do bolj ali manj primernega bivališča.[42]

Zaradi večje jasnosti glede vprašanja, kdo je brezdomec, naj na tem mestu navedem še nekaj elementov, ki opredeljujejo osebo brez doma.

Ameriški državni organi opredeljujejo brezdomca kot osebo:

-          ki nima stalnega, rednega in primernega prenočišča;

-          (ali) ki prenočuje v posebnih družbenih ali zasebnih ustanovah, ki zagotavljajo začasno življenjsko oskrbo;

-          (ali) ki prenočuje na javnem ali zasebnem kraju, ki ni namenjen ali običajno uporabljan za redno prenočitveno oskrbo človeških bitij.[43]

Po teh kriterijih je človek brezdomec, kadar nima primernega dostopa do varnega in zanesljivega bivališča, oziroma kadar bivališče, do katerega ima oseba dostop, škoduje njenemu zdravju, ogroža njeno varnost in jo postavlja na rob družbe.[44]

Odsotnost primernega bivališča pa ni edino merilo, ki nam pomaga spoznati resničnost ljudi brez doma. Brezdomci se srečujejo še z množico drugih potreb, ki vplivajo na kvaliteto njihovega življenja. Med njimi so raznovrstne oblike pomanjkanja, ki prizadenejo tako materialno (hrana, obleka, denar, zdravstvene storitve, možnost vzdrževanja osebne higiene,…) kot odnosno (odnos do sebe, družine, kolegov, družbe…) plat njihovega življenja.[45]

Vse te potrebe se v življenju brezdomca javljajo z veliko stalnostjo, le redko pa so jih ljudje brez doma sposobni v celoti zadovoljiti. Brezdomec je tako človek, ki:

-          ga bremeni odrezanost od družine;

-          je oropan socialne pomoči in je nosilec osnovnih in rehabilitacijskih potreb, ki jih niso zadovoljile institucije in storitvene dejavnosti;

-          je socialno 'zapostavljen', v nadaljevanju izgubljen za skupnost dobrin in možnosti (kot so stanovanje, služba, lastna zakoreninjenost);

-          često človek, ki se seli z vsem, kar ima;

-          ne sprejema dialoga z institucijami; je človek, ki ga na osnovi cele vrste preteklih travm pogosto obravnavajo kot sovražnega do obdajajočega okolja;

-          večinoma izbira (prisiljen je izbirati) osamljenost: 'nasproten institucijam' izbira mesto, postajališča, ulico, brezimne kraje, kjer ni dolžan stopati v razmerja;

-          je običajno brez stalnega bivališča, brez državljanskih pravic, 'človek brez ozemlja';

-          po zunanjem videzu močno spremenjen in ga ni več enostavno prepoznati (oblačila, urejenost, obnašanje itd.);

-          sooča se s posebno problematiko: nima stanovanja, ima probleme čustveno-odnosne narave in/ali zaposlovanja, vedenjske motnje, je odvisen od omamnih snovi, pogojen s fizičnimi in psihičnimi boleznimi.[46]

Če povzamem: brezdomec je človek, ki je zaradi osebnih ali družbeno pogojenih vzrokov prikrajšan na mnogih področjih življenja, bistveno pa ga zaznamuje odsotnost človeku primernega bivalnega okolja.

»Biti brezdomec je biti brez: zavetja, virov za preživljanje, podpore, osebne potrditve, vpliva na družbo. Biti brez hiše pomeni odsotnost stalnega kraja, kjer si na suhem in toplem, kjer se počutiš varnega, odsotnost zasebnosti. Preprosto preživetje tako postane ves čas obsegajoča, ponižujoča naloga.«[47]

Naj za sklep tega podpoglavja predstavim še pogled na človeka brez doma z vidika njegovega odnosa do družbe. Brezdomec je s tega vidika največkrat oseba, ki ne uporablja družbenih mehanizmov, ki jih je priznala in sprejela družba, da bi dosegla svoje cilje. Ne uporablja jih ali zato, ker ga je družba zavestno ali nezavedno onemogočila pri uporabi teh mehanizmov, ali pa zato, ker je sam nesposoben ali pa trenutno nezmožen, da bi jih uporabljal. Lahko pa jih ne uporablja tudi zato, ker se je sam hote izključil iz družbenih ustanov.

Ne smemo pa pozabiti, da skupino brezdomcev tvorijo prvenstveno, če ne izključno, osebe, ki so na začetku imele normalne povezave z družbo, na katere robu so sedaj pristale.[48] Brezdomstvo namreč nikakor ni pojav, ki bi bil neobhodno povezan z naravo posameznih ljudi ali z naravo družbe. Vedno gre za zlo, ki posameznika doseže šele kot posledica določenih osebnih in družbenih pogojev in ki se glede na te pogoje tudi veča ali manjša.[49]

 Kdo so brezdomci

Ob preučevanju pojma »brezdomec«, se neizogibno pojavijo vprašanja, ki so za vsebino te diplomske naloge bistvena: kdo so ljudje, ki jih lahko uvrstimo med brezdomce, od kod izvira njihovo sedanje stanje in kakšni so vzroki zanj.

Zgodba vsakega brezdomca je neponovljiva, enkratna. Ime, okoliščine, odločitve, vera, veselje in žalost pripadajo dragocenemu posamezniku.[50]

Ljudje, ki izkusijo brezdomstvo, so med seboj zelo različni.[51]

Kljub temu pa je mogoče in potrebno poiskati vsaj široke skupne okvire urbanega brezdomstva[52] ob koncu dvajsetega stoletja. Brezdomstvo tako lahko razumemo kot pojav, ki vključuje dve široki, občasno prekrivajoči se, kategoriji problemov. V prvo sodijo problemi ljudi, ki živijo v stiskah revščine. Njihovo brezdomstvo je predvsem prehodni ali občasni prelom z življenjem, ki je že tako ali tako zaznamovano s stisko.

Za te ljudi so zavetišča in druga začasna prenočišča predvsem način za premostitev trenutnega pomanjkanja sredstev za življenje. Njihov stanovanjski problem se lahko stopnjuje zaradi slabih zaposlitvenih možnosti, nasilja domačih nad njimi ali njihovih skromnih starševskih in gospodinjskih sposobnosti. Vendar pa je v primeru teh ljudi njihova trajna revščina vzrok, zaradi katerega se občasno njihove skrite stiske vidno izrazijo kot brezdomstvo.[53]

Osebe, ki sodijo v drugo skupino brezdomcev, so v večini primerov zaznamovane z različnimi oblikami trajne nezmožnosti za povsem samostojno urejeno življenje. V njihovih primerih se velikokrat zgodi, da jim brezdomstvo postane način življenja. Ti brezdomci so ponavadi najbolj opazni in najmočneje oblikujejo v javnosti ukoreninjeno podobo brezdomca. Alkohol in druge droge, psihične bolezni, kronični problemi z zdravjem, dolgotrajne družinske težave, posledice različnih zlorab v preteklosti, kriminalna preteklost in drugi vzroki v njihovem življenju privedejo do resnih težav z zaposlitvijo in nastanitvijo. Ker vse te pojave spremlja trajno pomanjkanje sredstev za življenje in ko izčrpajo podporo, ki so jim jo morda nudili domači, postane ulica njihov »dom«. Njihovo brezdomstvo je velikokrat trajno, kajti splet omejenih sposobnosti in davek, ki ga zahteva življenje na ulici, napravita njihov položaj še precej bolj zapleten kot pa je položaj brezdomcev zaradi revščine.[54]

V primeru vseh tistih brezdomcev, katerih stanje je posledica njihovih osebnih problemov, rešitev njihovega težkega stanja ne vodi preprosto preko zagotovitve prostora za bivanje. Vsak izmed njih namreč nosi breme različnih problemov, ki so tesno povezani z njihovim stanjem, včasih pa so tudi njegov vzrok.. V večini primerov jim je zato mogoče pomagati le s celostnim pristopom.[55] Ljudem s trajno zmanjšanimi sposobnostmi za normalno[56] življenje namreč ne zadostuje zgolj materialna pomoč, ampak potrebujejo rehabilitacijo in trajno življenjsko podporo.

Podrobnejši obravnavi teh brezdomcev, ki jih v Sloveniji popularno imenujemo klošarji, je namenjena tretja točka prvega poglavja, zato naj na tem mestu navedem zgolj nekatera spoznanja o tem, kdo so najpogosteje ljudje, ki postanejo brezdomci in nekaj možnih vzrokov, ki povzročijo oz. spodbudijo brezdomstvo.

Med brezdomci se pogosto znajdejo ljudje, ki:

-          so jih v brezdelje in pasivizacijo porinile družbene razmere,

-          imajo osebnostne probleme , duševne konflikte,

-          so duševno zaostali in bolni

-          so brezdomci zaradi posledic delikventne dejavnosti.

Tako meni francoski sociolog Vexliard, ki je to delitev osnoval na preučevanju 430 brezdomcev – clochardov.[57] To dokaj poenostavljeno raziskavo, ki je kljub krajevni in časovni oddaljenosti še vedno primerna orientacijska točka, naj dopolnim še z ugotovitvami ene izmed organizacij (Simon Community – Ireland), ki na različne načine pomagajo brezdomcem. Ugotovili so, da so za brezdomstvo najbolj ranljivi:

-          ljudje, ki prihajajo iz revnih okolij in imajo nizko formalno izobrazbo ali usposobljenost;

-          ljudje, ki niso odraščali v krogu lastne družine, ampak so bili vzgajani v različnih otroških vzgojnih zavodih;

-          tisti, ki so opravljali slabo plačana dela in so izgubili delo;

-          ljudje, ki so dolgo živeli v različnih institucijah (zapori, psihiatrične bolnišnice…);

-          stanovalci v stanovanjih najnižje kategorije, ki nimajo trajne stanovanjske pravice.[58]

Naštete kategorije resda temeljijo na empiričnih podatkih in dolgoletnih izkušnjah, a vendar ne morejo zaobjeti celotne problematike urbanega brezdomstva. Kot dopolnitev naj zato dodam še nekaj možnih vzrokov brezdomstva.

Poleg strukturalnih vzrokov, kot so revščina, spremembe na trgu delovne sile, spremenjena (zaostrena) socialna politika, spremembe v družinski strukturi (enostarševske družine so vedno pogostejše, hkrati pa so navadno bolj izpostavljene različnim socialnim problemom kot družine z dvema staršema) in pomanjkljivi stanovanjski fondi,[59] so odločilni še različni osebnostno ali medosebno zaznamovani vzroki. Med njimi so posebej izraziti:

-          zlom družinske skupnosti (Po raziskavi Emmaus UK predstavlja te vrste zlom celo najpogostejši vir brezdomstva.[60] Raziskava pa ne govori o vzrokih razpada družin.);

-          nasilje v domačem okolju;

-          izguba dela – zaradi zdravstvenih ali drugih razlogov;

-          nepreskrbljenost ob odsluženju zaporne kazni;

-          duševne bolezni;

-          odvisnost od alkohola in drugih drog;

-          različne druge oblike osebne življenjske krize.[61]

Brezdomstvo je vedno rezultat kompleksnega niza okoliščin, ki sestavljajo resničnost revščine in izrinjenosti na rob družbe. Povedano z drugimi besedami: je rezultat posebnih ekonomskih, socialnih, kulturnih, telesnih, emocionalnih in moralnih dejavnikov, ki se še posebej dramatično izražajo v primeru tistih ljudi, ki niso bili nikdar dovolj dobro integrirani v obstoječi družbeni sistem.[62]

 Prav zaradi kompleksnosti in nepredvidljivosti človeškega življenja je mogoče reči, da nobena družbena skupina ni imuna na pojav brezdomstva. Med brezdomci resda prevladujejo samski moški srednjih let (30 –50), ki imajo za seboj različne težke življenjske izkušnje (teh je okrog 45%)[64], vendar pa je brez doma tudi vse več žensk (14%), mladine (v ZDA celo tja do 25% mlajših od 18 let (U. S. Conferece of Mayors, 1998)) , otrok in celo celih družin (po raziskavah v ZDA so družine z otroki ponekod predstavljale okrog 40% celotne populacije ameriških brezdomcev).[65]

Natančen odgovor na vprašanje, kdo so brezdomci in kaj jih je pripeljalo v tak položaj bi zahteval analize, ki presegajo okvir te diplomske naloge. Zato menim, da ta orientacijski vpogled v številno populacijo ljudi brez doma predstavlja zadostno osnovo in primerno izhodišče za nadaljnjo obravnavo izbrane teme.

 Zakaj je brezdomstvo problem

Brezdomstvo je problem. Predstavlja namreč način bivanja, ki ni v skladu s temeljnimi človeškimi potrebami, njegovi kvarni vplivi pa se kažejo tako na osebni kot tudi družbeni ravni.

Najprimernejše izhodišče razmišljanja o problematičnih posledicah brezdomstva je že omenjeno dejstvo, da človek brez doma le zelo težko živi v skladu s svojo naravo. »Kakor hitro smo vzeli človeku zavarovanost, pravzaprav skritost hiše, bolje, stanovanja, smo mu vzeli mir in 'notranji razkroj človeka je neizbežen'.«[66]

Najusodnejša posledica dolgotrajnega brezdomstva je nedvomno dejstvo, da ljudje, ki so brez doma, pogosto izgubijo čut za lastno vrednost in upanje na boljšo prihodnost. Počutijo se odrezani in odtujeni od ostale družbe.[67] V takšnem položaju le stežka osmišljajo svoje življenje. Ker pa »biti človek pomeni imeti pred sabo smisel, ki ga je treba izpolniti, in vrednote, ki jih je treba uresničiti«,[68] stanje brezdomstva velikokrat vodi do razčlovečenja. Če človek ne zmore več živeti po idealih in vrednotah in če se v svoji stiski prepusti gonskemu odzivanju na življenje, ne živi več pristnega človeškega življenja.[69] Ker pa hrepenenje po sreči pri brezdomcih ni prav nič manjše kot pri ostalih ljudeh, se to njihovo iskanje sreče v mnogih primerih izrazi kot iskanje užitkov za vsako ceno in s tem navzven nerazumljivo samouničevanje z alkoholnimi pijačami, tabletami in drugimi omamnimi sredstvi.[70]

Brezdomstvo večinoma pomeni tudi brezposelnost. Le-ta je mnogokrat že med vzroki brezdomstva, skoraj vedno pa predstavlja eno največjih prizadetosti ljudi brez doma. Posledica brezposelnosti je pogosto apatija, otopelost. Brezposelni vedno bolj izgubljajo zanimanje, njihove spodbude se vse bolj pogrezajo v pesek. Otopelost jim vzame možnost, da bi prijeli roko, ki jim jo kdo ponuja v pomoč. Brezposelni doživlja neizpolnjenost svojega časa kot svojo notranjo neizpolnjenost. Počuti se nekoristnega, ker ni zaposlen. Ker nima dela, misli, da njegovo življenje nima smisla.[71]

Dolgotrajno brezdomstvo prinaša s seboj tudi spremembo (znižanje) moralne občutjivosti.[72] Ta se izraža predvsem kot znižanje zavesti o odgovornosti do sebe in drugih ter kot sprejemanje nekaterih manj sprejemljivih oz. nesprejemljivih oblik vedenja. Zaradi neprestanega pomanjkanja sredstev za preživljanje se brezdomci pogosto zatekajo k prosjačenju, krajam in včasih celo nasilnim dejanjem. Vse to pa jih samo še dodatno družbeno »stigmatizira« in poveča razkorak med njimi in ostalo družbo.

Problematičnost življenja brezdomcev pa se izraža tudi na množici negativnih vplivov na njihove psihofizične sposobnosti. Brezdomci so izredno močno podvrženi tako telesnemu kot duševnemu in duhovnemu propadanju.[73]

Pomanjkljiva prehrana, nezadostna osebna higiena, slaba obleka, odvisnost od raznih škodljivih omamnih snovi, neprimerno prenočišče, izpostavljenost mrazu in padavinam, slabe možnosti zdravniške oskrbe ter druge oblike prikrajšanosti brezdomce izrazito izpostavljajo različnim oblikam bolezni (kožne bolezni, tuberkuloza, kronični bronhitis, alkoholizem, AIDS…). Stanje negotovosti in različnih psihičnih pritiskov pa brezdomstvo napravljata tudi za vir različnih psihičnih obolenj ali deformacij kot so travma, shizofrenija, depresija, alkoholizem in njegove posledice ter odvisnost od drugih drog. [74]

Brezdomstvo pa posledično pomeni tudi zmanjšane možnosti na področju različnih oblik socialne pomoči. Predvsem se problemi pojavljajo v zvezi s pomočjo, ki je vezana na urejen socialno-pravni status posameznika. Tako tisti brezdomci, ki nimajo uradno potrjenega stalnega bivališča, naletijo na skoraj nepremostljive ovire pri pridobivanju socialne podpore s strani državnih institucij, prav tako pa so jim zaradi tega tudi zdravstvene storitve veliko težje dosegljive.

Brezdomec je velikokrat podvržen fizičnemu nasilju ali pa ga sam povzroča. Različne oblike fizičnega pritiska med brezdomci samimi ali pa s strani drugih, brezdomcem nenaklonjenih ljudi, niso redke, v določenih primerih pa lahko dobijo celo usodne razsežnosti.[75]

Prav na področju različnih oblik kršenja zakonov pa poleg dejstva, da so brezdomci tudi potencialni prenašalci različnih nalezljivih bolezni, življenje brezdomcev dobiva tudi izrazito družben negativen prizvok. Kot potencialni ali dejanski prestopniki zakona, brezdomci predstavljajo družbeno problematično in zato nezaželeno populacijo, zaradi tega pa njihov položaj postaja samo še težji.

Brezdomstvo je torej osebni in družbeni problem, ki rani tako osebno celovitost človeka kot tudi odnose znotraj družbe. To dejstvo pred nas postavlja zahtevo po zavzetju aktivnega stališča do te kompleksne problematike in nas obvezuje k iskanju kar najbolj primernih celostnih rešitev.

 Različni pogledi na ljudi brez doma

Kako ovrednotiti položaj ljudi brez doma? Kakšno mesto naj jim pripada v družbi in kakšen odnos naj ima do njih? Brezdomci, predvsem pa klateži so namreč ena redkih družbenih skupin, do katerih je družba močno spreminjala svoj odnos. Skozi zgodovino in vse do danes so bili deležni tako občudovanja kot indiferentnosti in prezira. Proti njim so različne družbe pogosto uvajale kazenske ukrepe, hkrati pa je vedno obstajala tudi zavest, da so potrebni pomoči in usmiljenja.[76]

Ugotovimo lahko, da so brezdomci, predvsem tisti, ki so živeli kot klateži, postavljali poseben izziv družbam, v katerih so živeli, saj so zaradi svojega izstopajočega načina življenja postavljali pod vprašaj občeveljavnost ustaljenih življenjskih norm.

Zato ni čudno, da so bili poskusi ovrednotenja njihovega življenja velikokrat povezani z bolj ali manj utemeljenimi oznakami, ki so jih uvrščale v vrste patološko zaznamovanih članov družbe.

Iskanje odgovorov na izvor stanja brezdomcev je bil v preteklosti večinoma usmerjen v iskanje osebne zaznamovanosti oseb brez doma. V dolgih zgodovinskih obdobjih so skušali brezdomstvo (oz. klateštvo) razlagati zgolj z individualnega, psihološkega stališča.[77] Kot osebne karakteristike brezdomcev so odkrivali asocialnost, egocentičnost, čustveno nestalnost, duševno zaostalost, telesno degeneriranost.[78] V klatežih so mnogi videli lenuhe, avanturiste, nekoristne odpadke družbe, nesposobneže ali pa romantične junake.[79]

Poudariti je potrebno, da je psihološka, individualna razsežnost resnično pomembna v pojavu brezdomstva. Vendar pa njena pomembnost ni v smislu psihološke predestinacije za brezdomca, temveč kot osvetlitev tesne vezi med posameznikom in kolektivom, med sedanjim stanjem in preteklostjo.[80]

Psihološka razlaga brezdomstva je mnogokrat predstavljala osnovo negativnemu vrednotenju brezdomcev samih. V našem času še vedno navzoč, čeprav manj izrazit negativni odnos do brezdomcev (tipa klošar oz. klatež) se je v preteklosti napajal iz prepričanja, da so brezdomci sami odgovorni za stanje, v katerem so, da so njihove težave kazni za njihovo pohotnost, lenobo in pokvarjenost, da so te vrste siromaki v veliki večini pokvarjenci, ali pa vsaj nesposobneži.[81]

Iz takšnega prepričanja so izhajale tudi tri temeljne obtožbe brezdomcev. Nekatere od njih so bolj ali manj žive tudi še danes. Prva je bila že omenjena in sicer: brezdomci so sami krivi za stanje, v katerem so. Druga je prepričanje, da nezaposleni siromak oz. brezdomec predstavlja družbeno nevarnost in ga je zato smiselno podvreči tudi različnim oblikam represije. Tretja obtožba pa leti bolj na tiste, ki brezdomcem pomagajo, kajti miloščina oziroma dobrodelnost naj bi beračenje in brezdomstvo podpirala, ne pa ju odpravljala oz. reševala.[82]

Pojavljale so se tako biološke kot psihološke in celo religiozne utemeljitve rigoroznega stališča do problema klateštva, beračenja in brezdomstva. Ekonomsko-družbeni vzpon in padec so predvsem v času reformacije vse bolj začeli povezovati z religiozno, moralno in tudi intelektualno superiornostjo oz. inferiornostjo. V skrajni bedi so tako mnogi videli zunanji dokaz osebne krivde.[83]

Danes sicer vemo, da brezdomstvo tudi v svojih najbolj družbeno motečih oblikah nikdar ni zgolj posledica svobodne odločitve »pokvarjenega« posameznika, vendar pa ostaja v družbi še vedno kopica predsodkov povezanih z brezdomci. Naj naštejem nekatere:

-          Brezdomci sami hočejo biti to, kar so. (V resnici je takšnih brezdomcev manj kot deset odstotkov.)

-          Vredni so obsojanja zaradi svojega načina življenja.

-          So psihično bolni. (Psihično motenih brezdomcev je manj kot tretjina.)

-          Brezdomci so nevarni.

-          So lenuhi in delomrzneži.[84] (Večina brezdomcev je bila velik del svojega življenja zaposlenih, nekateri občasno še vedno delajo.)

-          Brezdomci, odvisni od alkohola in drugih drog, se nočejo spremeniti.[85]

S predsodki glede brezdomcev in njihovega življenja so velikokrat povezani tudi poenostavljeni pogledi na oblike pomoči ljudem, ki so brez doma:

-          Večje število ustanov, ki pomagajo brezdomcem, povzroči povečanje števila brezdomcev.

-          Za brezdomce naj poskrbi policija.

-          Vlada mora poskrbeti zanje.

-          Karitativne ustanove bodo poskrbele zanje.

-          Potrebno jih je zdraviti v psihiatričnih bolnicah.

-          Njihove družine bi morale poskrbeti zanje.

-          Vse, kar potrebujejo, je zaposlitev.

Te poenostavitve problema brezdomstva kažejo, da je brezdomstvo danes za mnoge še vedno tema, ki se ji je bolje izogniti, oziroma se z njo ukvarjati zgolj toliko, kolikor brezdomci na tak ali drugačen način vstopajo v njihovo življenje. Bolj kot resna negativna nastrojenost proti brezdomcem se v predsodkih in poenostavitvah izraža indiferentnost do ljudi, ki so izrinjeni na rob družbe.

Včasih pa se zgodi, da brezdomci postanejo v očeh drugih ljudi pravi junaki. Brezdomstvo se lahko lažno pokaže kot posrečena oblika življenjskega protesta proti različnim pritiskom moderne družbe. Predvsem mladi, ki tudi sami iščejo oblike neformalnega protesta proti družbi, ki jih utesnjuje, lahko brezdomstvo napačno razumejo kot življenjski stil, ki prinaša svobodo, radost, zadovoljstvo in brezskrbno srečo. Zgodi se tudi, da brezdomci v resnici igrajo to vlogo in si na ta način pomagajo osmisliti situacijo, v kateri so. Njihova resničnost je namreč »svoboda«, ki vodi v prisiljeno uklanjanje najosnovnejšim življenjskim potrebam, to pa jih v končni fazi pripelje do protidružbenega obnašanja.[86]

Tretja oblika odnosa do ljudi brez doma pa je tesno povezana s spoštovanjem slehernega človeka in s pripravljenostjo pomagati tistemu, ki je v stiski.

Dobrohoten pogled na brezdomce izhaja sicer iz sprejemanja dejstva individualne odgovornosti slehernega človeka, vendar pa hkrati upošteva dejstvo kolektivne odgovornosti in objektivne, od volje posameznika neodvisne, vzročnosti.

Načeli pravičnosti in ljubezni do bližnjega predstavljata tudi v današnji družbi temelj, ki tudi v odnosu do brezdomcev dobiva svoj praktičen izraz v solidarnosti s tistimi, ki so v potrebah. Solidarnost je namreč ljubezen do bližnjega, ki vsebuje pravičnost.[87]

Mnogovrstne oblike pomoči brezdomcem izvirajo prav iz prepričanja, da ostajajo brezdomci kljub vsemu osebe, ki imajo pravico do neokrnjenosti svojega dostojanstva. Dobrodelnost, ki je skozi vso zgodovino izražala zavest, da je bližnjemu v stiski vedno potrebno pristopiti na pomoč, danes dobiva nove oblike, ki pa vse temeljijo na doslednem spoštovanju dostojanstva človeka brez doma.

Pri tem ne predstavlja bistvene ovire niti dejstvo, da so nekateri brezdomci dejansko sami odgovorni za stanje, v katerem so. Tudi k tistim, ki so »na cesti« zaradi lastnih zgrešenih odločitev, se ljudje, ki se zavedajo veličine človeka, obračajo s spoštovanjem in pripravljenostjo pomagati.

 Zgodovina brezdomstva

Pogled v zgodovino brezdomstva nam prinaša spoznanje, da brezdomstvo ni nov pojav. Zdi se celo, da je spremljalo človeško družbo že vse od njenih začetkov.

Da pa ne bi prehitro sklepali na neizogibnost pojava brezdomstva v družbi, želim poudariti dejstvo, da so obstajale (sicer redke) oblike človeških skupnosti, v katerih se zlo brezdomstva ni uspelo izraziti. Poleg arhaičnih družb in starih družb pred uvedbo privatne lastnine nad zemljo ter pred nastankom mest in držav je obstajala tudi civilizirana družba brez klatežev in beračev: kraljestvo Inkov. V njem so uspeli organizirati solidarnost, ki je vsem članom družbe zagotavljala izdatno pomoč v primeru, da so zašli v bedo.[88]

Vendar pa lahko ugotovimo, da je problem brezdomstva povezan z veliko večino družb vse tja od nastanka družbenih oblik, ki so temeljile na zasebni lastnini, naprej. Zgodovino civilizacije spremlja neprekinjena procesija revežev, med katerimi tudi brezdomci niso redki. Med njimi se je od nekdaj nahajalo določeno število »slabih« posameznikov – družbeno neizkoriščenih ali neizkoristljivih ljudi: starci, nemočni, bolniki in mentalno hendikepirani. Drugi sloj brezdomcev pa so ponavadi sestavljali preganjani ljudje, ki so bili zaradi različnih vzrokov izključeni iz priznane organizacije. [89]

V treh velikih zgodovinskih obdobjih zahodnoevropske civilizacije, v antiki, srednjem veku in novem veku je brezdomstvo dobivalo specifične oblike glede na vzroke svojega obstoja in glede na odnos družbe do njega.

Tako lahko v grško-rimskem obdobju odkrijemo predvsem nastanek privatne lastnine, politično preobrazbo in suženjstvo kot poglavitne strukturalne vzroke pojava brezdomstva. Predvsem suženjstvo je imelo zelo močan vpliv na genezo brezdomstva oz. klateštva. Predstavljalo je namreč izredno močno konkurenco delu svobodnega revnega človeka, hkrati pa je bilo vir mnogih iz družbe izobčenih ljudi, ki so se z begom od gospodarjev rešili nevzdržnega življenja. Med antičnimi brezdomci je bilo največ ekonomsko propadlih svobodnjakov in pobeglih sužnjev.[90]

V drugi polovici prvega tisočletja pa so se pojavili novi vali brezdomcev zaradi razpada rimskega imperija ter političnega in vojaškega nereda.[91]

Srednji vek je s svojimi sistemi stabilizacije družbenih razmer – fevdalizmom, Cerkvijo in cehi – vzpostavil nove razmere, v katerih je tudi brezdomstvo, klateštvo in beračenje dobilo novo mesto. Fevdalni sistem je sicer večini ljudi zagotavljal neko stalnost in sorazmerno varnost (lastnik zemlje se je obvezal, da bo varoval svoje podložnike), hkrati pa je zaradi svoje togosti odnosov mnogokrat predstavljal tudi vzrok brezdomstva tistih, ki se niso uspeli vključiti v sistem.[92]

Cehi in druga ekonomska združenja so zaradi svoje monopolne usmerjenosti ravno tako predstavljali oviro za vključevanje siromakov v svet dela in s tem v družbo. Cehovski pravilniki so velikokrat celo prepovedovali zaposlovanje siromakov.[93]

Cerkev je imela v srednjem veku prav tako zelo velik vpliv na družbeno dogajanje, njeno stališče do ubogih pa je v marsičem zaznamovalo tudi odnos družbe. Klateštvo, brezdomstvo in beračenje je bilo v srednjem veku močno prežeto z religiozno vsebino,[94] predvsem obdobje velikih beraških redov in množičnih romanj (XIII. stoletje) pa je brezdomcem prineslo bolj naklonjeno družbeno ozračje. Cerkev je s karitativnim delovanjem in podpiranjem romanj in uboštvenih gibanj po eni strani podpirala ljudi brez stalnega bivališča, po drugi strani pa se je odločno zoperstavljala različnim potepuškim klerikom, ekstremističnim uboštvenim sektam in profesionalnim beračem.[95]

Brezdomstvo je dobilo izrazito ekonomsko osnovo (ta je bila vedno prisotna, a ne kot odločujoči dejavnik) v obdobju od 14. stoletja dalje, ko je v ospredje stopil sistem denarnega plačevanja dela. Plačilni sistem prinaša s seboj dejstvo nezavarovanosti siromašnega delavca, ki je prepuščen na milost in nemilost trgu oziroma brezosebnim družbeno-ekonomskim silam, ki jih ne more niti razumeti niti kontrolirati niti obvladati.[96] Vse bolj je beda skromno plačanih in do konca izkoriščanih delavcev postajala glavni vir brezdomstva. Brezposelnost tistih, ki zaradi izčrpanosti niso več ustrezali standardom delodajalcev, je večinoma vodila v brezdomstvo in beračenje. Tomaž More je v obrambo teh revežev v svoji Utopiji zapisal: »Ali oni rajši vlečejo svojo bedo s sabo kot berači? Hitro jih vržejo v zapor kot klateže in »nekoristneže«. Toda kakšen je njihov zločin? To, da niso našli nikogar, ki bi hotel sprejeti njihove usluge, čeprav jih oni skoraj na silo ponujajo.«[97]

Nezaposlenost je bila glavni razlog klateštva od uvedbe kapitalizma oz. trga delovne sile do začetka 20. stoletja. Prva desetletja tega stoletja so bila zaznamovana z brezdomstvom in klateštvom kot največjim socialnim zlom. V tridesetih letih 20. stoletja pa je družba začela uvajati različne ukrepe socialne pomoči, s katerimi je uspela za pol stoletja bistveno omiliti problem brezdomstva.[98]

Konec sedemdesetih let pa je družbe zahodno kapitalističnega tipa zajel nov val brezdomstva, ki se vse do danes še ni umiril. Njegovi vzroki so zaradi kompleksnosti družbenega življenja posledica interakcije mnogih družbenih dejavnikov, ki vedno večjemu številu ljudi ne omogočajo več normalnega vključevanja v družbo. Brezdomci danes predstavljajo tiste kategorije bede, ki jih družba ni uspela predvideti[99] ali pa jih je zaradi zgrešenih prioritet enostavno ignorirala. Položaj, v katerem smo, pa zahteva ponovno odločitev za človeka in priznanje pravice dostojnega bivanja tudi slabotnim. In kakšen je ta položaj?

 Zemljevid brezdomstva

Današnji ekonomsko politični položaj v državah Evrope, Severne Amerike, Avstralije in precejšnjega dela ostalega sveta lahko na površnega opazovalca, ki je sam deležen dobrin, ki jih moderna družba nudi svojim polnovrednim članom, naredi varljiv vtis, da je blagostanje dandanes dostopno vsem ljudem.

Medtem ko je očitno razvidno dejstvo trpljenja mnogih v siromašnih predelih Afrike in Azije, pa lahko spregledamo temno plat resničnosti liberalno-kapitalistično zasnovanih družb zahodne poloble. Zato se mi zdi tudi v primeru brezdomstva pomembno vsaj na kratko osvetliti razsežnosti pojava urbanega brezdomstva v svetu ob koncu drugega tisočletja.

Preden pa predstavim nekatere ocene števila brezdomcev v Evropi in Ameriki, naj opozorim na dejstvo, da je pojav brezdomstva zaradi svoje kompleksnosti in mnogoobličnosti (brezdomstvo lahko traja krajši ali daljši čas, zelo različne pa so tudi nastanitvene možnosti, ki pridejo v poštev: prenočevanje na javnih mestih, neregistrirana najemanja opremljene sobe, barake, nasilne vselitve, občasno bivanje pri znancih ali sorodnikih, nujna namestitev v zavetiščih za brezdomce, ceneni penzioni in hoteli, gostinske sobe, azili itd. zelo težko meriti oz. oceniti njegove razsežnosti). Poleg vidnega brezdomstva, ki ga srečujemo bodisi na ulicah bodisi v različnih zavetiščih in drugih ustanovah, ki poskušajo pomagati brezdomcem, obstaja namreč prav tako dramatično skrito brezdomstvo ljudi, ki nočejo biti prepoznani v tej svoji življenjski stiski.

Zaradi dejstva, da je v vseh družbah današnjega sveta poleg tistih, ki so dejansko brez doma, tudi veliko število ljudi, ki živijo v neprestani grožnji, da zaradi revščine tudi sami ostanejo brez doma, ostajajo vse ocene oblik brezdomstva in števila brezdomcev le približki dejanskega stanja (populacija brezdomcev je verjetno podcenjena). Pa vendar nam tudi ti podatki povedo, kako dramatične razsežnosti je dosegel pojav brezdomstva v zadnjih dveh desetletjih 20. stoletja.[100]

Združene države Amerike so se prve soočile z novim valom brezdomcev, ko se je konec sedemdesetih let kot posledica različnih družbenih in ekonomskih problemov začelo njihovo število naglo večati. Študije različnih raziskovalcev so pokazale, da je pojav dosegel v drugi polovici osemdesetih let že močno zaskrbljujoče razsežnosti. V tem obdobju naj bi namreč brezdomstvo izkusilo kar 7 milijonov prebivalcev ZDA. Kljub vse intenzivnejšim prizadevanjem za ublažitev te težke oblike družbenega in osebnega zla pa danes v ZDA ocenjujejo, da vsako noč preživi brez doma okrog 760 000 Američanov. V teku leta pa to število naraste na neverjetno visokih 1,2 do 2 milijona (po nekaterih ocenah celo 3 milijone) brezdomcev.

Kljub številnim in raznovrstnim oblikam pomoči, ki jo predvsem nevladne organizacije nudijo brezdomcem v ZDA, je položaj ljudi brez doma v tej bogati državi še vedno zelo težak. Študija, ki je bila izvedena leta 1996 v devetindvajsetih mestih po ZDA, je namreč pokazala, da so bila zavetišča zaradi pomanjkanja prostora primorana odkloniti kar dvajset odstotkov vseh brezdomih prosilcev.

V Evropi se je val brezdomstva sicer pojavil nekaj kasneje kot v ZDA, vendar pa danes žal tudi države Evropske skupnosti po številu brezdomcev ne zaostajajo za njimi. Ocene, ki jih je zbrala FEANTSA (to je European Federation of National Organisations Working with the Homeless) v zgodnjih devetdesetih (od 1990 do 1993), prinašajo neverjetno število: 2,7 milijona brezdomcev v petnajstih državah Evropske skupnosti. Ocene vključujejo ljudi, ki so nameščeni tako pri prijateljih in sorodnikih kot v različnih zavetiščih ali drugih prehodnih prenočiščih, tiste, ki jim uspe za krajši čas najeti kakšno stanovanje in tudi množico tistih, ki živijo na ulicah.[101]

            Tabela 1: Ocene oseb brez doma v Evropski skupnosti[103]

Prikazani podatki govorijo o resnosti položaja brezdomcev v zahodni Evropi, vendar pa postaja vedno bolj očitno dejstvo, da tudi Vzhodu ni prizanešeno s tem družbenim zlom. Na Madžarskem, ki šteje okrog deset milijonov prebivalcev, se število oseb brez doma giblje med 30 in 50 000. Od tega jih polovica živi v glavnem mestu Budimpešti, druga polovica pa je porazdeljena po podeželju.[104]

Na Poljskem se je število brezdomcev naglo povečalo po letu 1989, ko so nastopile sistemske in ekonomske spremembe. Danes ocenjujejo število brezdomcev na približno 60000. Pomagati jim poskušajo s sistemom preko 50 zavetišč, a potrebe so še veliko večje.[105].

Ob tem kratkem in zgolj fragmentarnem pregledu problematike brezdomstva v državah severne Amerike in Evrope dobi položaj ljudi brez doma še dodatno težo.

Ob tem ne gre prezreti množice plemenitih prizadevanj za lajšanje bede ljudi brez doma v vseh prizadetih državah. Nekatere izmed teh poizkusov pomoči bom natančneje prikazal v petem poglavju te naloge.

Na koncu naj samo še nakažem dejstvo, da tudi Slovenija ni izključena iz trendov rasti števila prebivalcev prizadetih z bedo brezdomstva. Na srečo pa je naša država v primerjavi z drugimi evropskimi deželami po številu brezdomcev še vedno v neprimerno boljšem položaju. Žal pa ni tako na področju pomoči ljudem brez doma.