METODA ZA »LECTIO DIVINA«

(gre za »ad hoc« prevod besedila iz knjige E. Bianchi, B. Calati, F. Cocchini, I. Illich, … La Lectio Divina nella vita religiosa, Edizioni Qiqajon; Magnano 1994)

Na osnovi rabinske in patristične tradicije je možno oblikovati metodo za »Lectio Divina«, ki naj postane rodoviten pristop k Svetemu pismu.

Toda vedno, kadar govorimo o metodi, obstaja tveganje, da jo tisti, ki jo uporablja, vzame kot nekaj trdno določenega, nedotakljivega: da jo poizkuša vedno izvajati točno tako, kot je napisana.

To bi pomenilo ubijati, dušiti Duha, ne pustiti prostora Milosti, ki deluje na različne načine v posameznih osebah. Na ta način bi zanikali dejstvo, da je Sveti Duh edini resnični učitelj molitve, torej tudi edini pravi učitelj »Lectio Divina«.

1) ČAS ZA »LECTIO DIVINA«

Prva potrebna stvar za »Lectio Divina« je čas.

Kot pri drugih oblikah molitve, tudi pri »Lectio Divina« čas ne more biti omejen zgolj na kakšen ostanek, nekaj trenutkov, ko nimamo drugih aktivnosti. Molitev mora sestavljati okostje in živčni sistem dneva kristjana.

Biti zvesti urniku molitve ni zgolj vprašanje askeze – ampak predvsem vprašanje resnosti in pristnosti, s katero stopamo pred Boga, s katero se pripravljamo na srečanje z njim, na praznovanje zaveze z Gospodom našega življenja, na hranjenje z jedjo Božje besede. Človek po svoji naravi ne more opravljati hkrati več stvari, se je pa dolžan odločati: izbire so tiste prioritete, ki razkrivajo, kaj je v srcu vsakega posameznika.

Zato so očetje in duhovni voditelji vedno vztrajali, da je potrebno za »Lectio Divina« določiti točno določen del dneva – izbrati je potrebno najprimernejši čas in se ga z vso resnostjo držati.

Samo tako, da damo molitvi tudi časovno prednost v našem dnevu, je možno uresničiti gospostvo Jezusa Kristusa nad našim življenjem. Kristjan, ki trdi, da nima časa za božje stvari, priznava, da je čas postal njegov malik: namesto, da bi se časa posluževal, je postal njegov suženj.

Naš čas je najdragocenejša stvar, ki jo imamo, ker je v bistvu naše življenje: torej, darovati čas Bogu je temeljna drža borbe proti malikovanju in vsakodnevno pričevanje, da želimo služiti samo Gospodu, ki ga prepoznavamo za darovalca našega življenja, ki mu ga mi na ta način zvesto podarjamo nazaj.

Najti in skrbno varovati čas za »Lectio Divina« je torej neizogibno izhodišče za to obliko molitve.

2) SVETI DUH JE GLAVNA OSEBA »LECTIO DIVINA« (TISTI, KI VODI)

Drugi element »Lectio Divina«, pri katerem vztrajajo očetje, je klicanje Svetega Duha – epikleza. Kot je Sveti Duh tisti, ki spreminja kruh in vino v telo in kri Jezusa Kristusa, tako lahko samo sestop Svetega Duha z njegovimi močmi spremeni Sveto pismo v Božjo besedo.

Odkriti v Svetem pismu Gospoda, ki govori, in ga znati poslušati, je delo Svetega Duha, sad Svetega Duha. Zato ga je potrebno klicati. On je tisti, ki bo razjasnil to, kar sami ne moremo razumeti, on bo dal razumeti še mnogo več od tistega »kar je napisano«. To duhovno razumevanje Svetega pisma lahko da samo Sveti Duh.

Epikleza ni preprosta formalnost, mehanično ponavljanje Veni Creator ali kakšne druge pomembne molitve: je bistveno dejanje za vsakogar, ki se v veri bliža Svetemu pismu. Pred Božjo besedo moramo priznati našo slabost in prositi Gospoda, naj nam da, da bomo videli: »Gospod, daj da spregledam!« Priznati moramo našo gluhost in prositi Gospoda za sposobnost poslušanja.

Brez epikleze in sestopa Svetega Duha ostane »Lectio Divina« zgolj človeška vaja, intelektualni napor, pridobivanje kakšne informacije o Bogu.

Toda to ni »spoznanje«, s katerim lahko odkrijemo Božjo voljo, tista »višja vednost« (epignosis), ki omogoča, da čutimo Boga navzočega v našem življenju, tisto spoznanje, ki z rastjo veča v nas ljubezen do Boga, zavezo z njim: Spoznanje Boga hočem bolj kot žgalne daritve (prim. Oz 6,6; Mt 9,13).

3) LECTIO KOT POKORŠČINA

Ko smo zagotovili čas za »Lectio Divina« in poklicali Duha, se srečamo iz oči v oči s svetopisemskim odlomkom. Toda s katerim odlomkom?

Tudi tu je potrebno biti pozoren na navidez povsem banalen element, ki pa je v resnici temeljnega pomena: pokorščina besedilu, ki mi je bilo dano in ki ga nisem sam izbral. Ni pomembno, na kakšen način mi je bil odlomek dan: ali po načrtu, ki omogoča srečanje s celotnim Svetim pismom ali po lekcionarju, ki prinaša določene odlomke: bistveno je, da nisem jaz tisti, ki iščem odlomke, ki bi odgovarjali mojemu duševnemu stanju ali mojim zadolžitvam čez dan ali kakšnim drugim »funkcionalnim potrebam«. Pokorščina besedilu, ki ga prejmem in ne vzamem, me obvezuje k askezi, ki me osvobaja subjektivizma, …(da ne bi iskal besedil, ki »mi pašejo«).

Ponižno se podvreči objektivnosti besedila, čeprav pustega in revnega, je sprejetje vsakdanjosti, preproste in hranljive jedi, preprostosti dobrega. Skušnjava, ki je vedno navzoča je želja po izbiri pomensko bogatih odlomkov, ki zadovoljujejo mojo željo po močnih čustvih, ali pa besedil, ki me vznemirjajo, prilik, ki me potrjujejo v odločitvah, ki sem jih že sprejel neodvisno od Božje volje. Toda to pomeni, da sem si prilastil Očetovo Sveto pismo in ga postavil v svojo službo, namesto da bi sam postal služabnik: »Ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi« (prim. Lk 22,42).

4) LECTIO (BRANJE): PUSTITI BESEDILU, DA GOVORI

Lectio pomeni predvsem branje. Potem, ko smo si vzeli potreben čas, v epiklezi poklicali Svetega Duha in vzeli v roke odlomek, ki ga nismo samovoljno izbrali, temveč »prejeli«, moramo biti dovolj potrpežljivi za branje, ki naj bo predvsem poslušanje. Gre za večkratno pozorno branje svetopisemskega odlomka.

Pri tem branju, ki ga ne smejo motiti druge stvari, mora vsak uporabljati najprimernejša orožja za premagovanje skušnjav hitenja, predvidevanja, da odlomek že pozna, površnosti zaradi prepričanja, da že vnaprej ve, kaj mu besedilo »želi povedati«. Vse naj bo usmerjeno v pristno branje: besedilo je dobro prebrati večkrat, lahko na glas, lahko se ga fotokopira, lahko se ga prebere v kakšnem drugem prevodu ali v izvirnih jezikih ali v latinski Vulgati, lahko se ga prebere in potem poizkusi na pamet ponoviti (kakšen del), da vidimo, kateri deli so se najbolj vtisnili v spomin. To je vaja, početje, ki lahko zgleda preprosto, mehanično, nerodovitno, a vendar ostane vedno temeljni in nepogrešljivi element »Lectio Divina«.

Še posebej je dobro, da se mu resno in ponižno posvetijo vsi tisti, ki imajo, ali naj bi imeli določeno domačnost s Svetim pismom: duhovniki, redovnice in redovniki, razlagalci, kateheti. Spodbujeni s službo, ki jo opravljajo v Cerkvi, smo vedno v skušnjavi, da bi prebirali besedilo z namenom, da bi z njim nekaj »naredili«: homilijo, predavanje, članek, katehezo. Sveto pismo pa je potrebno prebirati zaradi njega samega, da se lahko v njem pojavi Božja beseda zame danes – da sem pripravljen pokorno poslušati to, kar mi Gospod govori po tem, kar je napisano.

To zbrano branje je potem potrebno razširiti po načelu »Sveto pismo razlaga samo sebe«: gre za umestitev odlomka s prebiranjem predhodne perikope in tiste, ki izbranemu odlomku sledi, iskanje morebitnih vzporednih odlomkov, konkordanc, povezav z drugimi besedili. Tudi tu naj vsak uporablja najbolj primerna sredstva glede na lastno občutljivost in pripravljenost: opombe po črto ali na koncu Svetega pisma, sinopse, konkordance,… Tu bo največ pomagala vztrajnost, rednost in resnost, s katerimi vsak dan živimo »Lectio Divina«. Mi sami bomo odkrivali in pridruževali nove povezave, opombe iz Stare in Nove zaveze. Gregor Veliki je povzel patristično učenje z besedami: »Sveto pismo, Božje besede, rastejo skupaj s tistim, ki jih prebira«.

Začeti je dobro s kratkim odlomkom in počasi ga bomo uspeli povezati z ostalimi besedili: če pašnik na začetku zgleda bolj omejen, pa se v nadaljevanju veča, bogati in postaja vedno bolj prostran. Pozorno branje me usposablja za sprejem globljih, bolj zgoščenih, razsežnejših sporočil: moje poznavanje Gospoda raste, je vedno globlje in bolj usklajeno. Očetje so govorili, da moramo postati »žive konkordance« na način, da ko slišimo svetopisemsko vrstico, v naši notranjosti takoj zazvenijo besedila, ki smo jih osvojili in ki jih na ta način prikličemo. To pomeni postati živi razlagalci Svetega pisma.

5) MEDITATIO (PREMIŠLJEVANJE): »KOPATI« PO BESEDILU

Meditirati pomeni predvsem iskati, »kopati«, raziskovati po besedilu in okrog njega z namenom vstopiti čim globlje v poznavanje Božje volje in Kristusovega obličja. Pri takšni meditaciji so nam lahko v pomoč patristični, duhovni in eksegetski komentarji Svetega pisma, vendar naj se vedno uporabljajo zgolj kot pomoč naši meditaciji in ne kot »bližnjica«, ki nam omogoča izogniti se naporu lastnega raziskovanja. Pomembno je, da pogleda pri meditaciji ne usmerjamo sami nase ampak na Jezusa Kristusa (verjetno je prav v tem bistvena razlika med patristično »Lectio Divina« in ignacijansko meditacijo). Če osredotočimo pogled na nas same, ne bomo dobili drugega kot napačne občutke samozadovoljstva ali globoke zmedenosti, Če pa usmerimo oči in srce na Kristusa, bomo »spoznali Božjo slavo, ki sije na Kristusovem obličju« (prim. 2 Kor 4,6) in bomo »preoblikovani po tej podobi, iz slave v slavo, po delovanju Gospodovega Duha« (prim. 2 Kor 3,18). To pa je namen premišljevanja Svetega pisma!

Blaženi Frančišek iz Siene – božji mož iz 15. stoletja, ki je znal ohraniti prakso »Lectio Divina« v obdobju, ko je bila že skoraj povsem opuščena – v čudovitem pismu, napisanem v preprostem italijanskem jeziku, pravi, da je v »Lectio Divina« potrebno iskati »ne vedenje ampak maziljenje, ne znanje ampak zavedanje, ne pravila ampak ljubezen«. Vse naše »raziskovalno delo« naj bi bilo usmerjeno k ljubezni, ki lahko zratse samo iz poslušanja v pokorščini. Pristno poslušanje je, kot nas opominjajo tudi izrazi v hebrejščini (shama) in latinščini (obaudire, audire), že pokorščina. Kajti ne smemo delati razlike med poslušanim sporočilo in njegovo uresničitvijo.

6) ORATIO (MOLITEV): GOVORITI Z BOGOM IN NE O BOGU

Ko smo sprejeli sporočilo in se je povečalo naše poznavanje Gospoda, Sveti Duh, ki smo ga poklicali, v naši notranjosti prebudi molitev k Očetu, z vzklikom: »Aba!« Iz lectio in meditatio mora izvirati oratio: rezultat našega približevanja Svetemu pismu mora biti molitev. Pustiti moramo prostor molitvi, ki jo navdihuje in vodi odlomek, ki smo ga prebrali in premišljevali. V tej molitvi slavljenja, prošnje, zahvale naj se združijo tudi naše skrbi in upanja za naše sestre in brate – predvsem najslabotnejše in najbolj trpeče. Naj bo to molitev našega veselja in bolečin našega življenja, težav in nerazumevanj, ki jih srečujemo, preizkušenj in skušnjav, ki smo jim izpostavljeni. Nič človeškega naj ne bo tuje tej naši molitvi, kajti Gospod sam je popolnoma sprejel našo človeško resničnost – razen greha (prim. Heb 4,15).

Naj bo to zaupljiva molitev tistega, ki zmore reči »ti« Bogu, tistega, ki govori iz obličja v obličje s prijateljem, ki zaupa, da je vsaka njegova molitev – če izhaja iz navdiha Duha – že sprejeta pri Gospodu, ljubitelju ljudi. Molitev kot priprošnja, pa tudi kot obnovitev zaveze z Bogom, kot sredstvo rasti občestva z Njim, kot izraz ljubezni do njega.

7) CONTEMPLATIO (ZRENJE): VIDETI Z OČMI BOGA

Pri opisu te zadnje etape »Lectio Divina« moramo biti kar se da diskretni. Smo namreč v področju intimnega dialoga med Bogom in vernikom, dialoga, iz katerega se mora vsak »tujec« spoštljivo umakniti, da ne bi motil srečanja iz oči v oči z božjim Ženinom. Vendar pa se ne zgodi vedno, da se naša molitev prelije v kontemplacijo. Ne smemo pa zamolčati resnice, da kontemplacija ni izjemna izkušnja, ki je rezervirana samo za redke mistike. Krščanska kontemplacija se zgodi takrat, kadar v svoji notranjosti čutim tako, kot je čutil Jezus (prim. Flp 2,5), kadar so naše oči enake Božji očem – gledamo resničnost in osebe, ki nas obdajajo z Božjim pogledom in ne z našimi »bolnimi« očmi. K takšni kontemplaciji je poklican vsak kristjan. Ne gre za ekstaze in ne za videnja ali kakšne druge izjemne pojave, ki se nam ubogim smrtnikom ne dogajajo. V bistvu gre za »preprosto oko« (prim. Mt 6,22), ki osvetljuje vse telo in omogoča videti brata, tudi največjega grešnika, tako kot ga vidi Bog.

Vsak posameznik bo imel – glede na milost in darove, ki jih je prejel – čisto osebne izkušnje (kar pa se precej razlikuje od izrednih pojavov). Nekateri cerkveni očetje so uspeli povedati kakšno stvar, toda vedno so ostali zelo trezni: sv. Bernard, brez dvoma eden največjih mistikov, govori o »obiskih Besede«, a jih nikoli ne opredeli kot videnja (prikazovanja) Jezusa. Drugi cerkveni očetje govorijo o »locutio spiritualis«, duhovnem pogovoru. Obstajajo različni načini izražanja iste resničnosti: nezmotljive gotovosti oz. popolnoma trnega prepričanja, da je Gospod blizu, bliže kot kdajkoli prej. Ta intimnost z Bogom, ki jo ustvarja Duh, ki prebiva v nas, nas vodi vse do radostnega vzklikanja skupaj z apostolom Pavlom: »Ne živim več jaz, ampak v meni živi Kristus« (Gal 2,20).

8) IN ACTIO?

V zadnjih letih, potem ko je bila »Lectio Divina« ponovno odkrita in se je njena praksa precej razširila, mnogi – pod vplivom prevelike gorečnosti ali prevladujoče ideologije učinkovitosti – pridružujejo shemi »Lectio Divina« še eno stopnico: actio.

Ne smemo zamolčati dejstva – tudi za ceno polemik – da je celotna tradicija »Lectio Divina« vedno in enotno ignorirala podoben zaključek. In to ne zaradi pomanjkanja razločevanja ali iz nasprotovanja učlovečenju Besede v konkrtno zgodovino vseh naših dni, temveč taradi globokega spoštovanja »Lectio Divina«, ki ni »dobra formula« za vse naše pastoralne potrebe, ampak iskanje živega Boga v Svetem pismu.

Ne pozabimo, da je Jezus na vprašanje množic: »Kaj naj storimo, da bomo izvrševali božja dela?«, odgovoril: »To je božje delo: verovati vanj, ki ga je on poslal« (prim. Jn 6,28.29). To je najvišja oblika akcije, ki ne pomeni izvrševati množico aktualnih nalog v svetu, ampak zagotavlja, da naš odnos z Bogom ne bo zreduciran zgolj na delovanje na tem svetu. Če se namreč Božja beseda za nas izraža samo znotraj te zemeljske resničnosti, to pomeni, da imamo upanje samo v tem življenju in smo potemtakem, kot piše Pavel, »najbolj bedni izmed vseh ljudi« (prim. 1 Kor 15,19).

Danes bolj kot kdajkoli je potrebno biti popolnoma jasen: gorje nam, če nas naša »Lectio Divina« ne vodi k življenju v bratski ljubezni in solidarnosti z ljudmi. Toda pozor: ljubezen in tudi »Lectio«, ki naj vodi k njej, visoko presega dela, ki jih vsak izmed nas lahko izvrši. Ljubezen se spušča k nam kot Božji dar in pomeni predvsem globoko intimno skupnost z Njim. V tej skupnosti lahko verujemo, da bo naše bedno telo spremenjeno v telo slave, da nam je namenjeno Kraljestvo, četudi sedaj jokamo, da nas čaka življenje v polnosti preko smrti, ki jo srečujemo. Če izgubimo to obzorje, naše krščansko življenje postane sol brez okusa, dobra samo za to, da se vrže proč in pohodi. Če izgubimo ta večnostni pogled, se krščanstvo skrči na preprosto človekoljubje in iz njega izgine vera v Jezusa Kristusa, ki rešuje vsakogar izmed nas in vse ljudi.

Če se torej hočemo v veri približati Svetemu pismu, so neobhodno potrebni: poslušanje, raziskovanje v globino, sposobnost povezati vse v molitvi, da bi prišli do kontemplacije – da bi gledali na svet z Božjimi očmi.

In kaj je ta »Božji pogled«, če ne popolna ljubezen, agape, ki izhaja iz Boga in objema vse ustvarjeno.