Pridigar 11,9-10

Vesêli se, mladenič, v svoji mladosti, tvoje srce naj te osrečuje v tvojih mladih dneh. Hôdi po poteh svojega srca, za pogledi svojih oči. Vedi pa, da te za vse to Bog pripelje pred sodbo. Preganjaj jezo iz svojega srca, odganjaj hudobijo iz svojega telesa, kajti otroštvo in mladost sta nečimrnost.

Tokrat sem najino potovanje v čudoviti svet Božje besede naslonil na misel iz starozavezne knjige Pridigar. V tej knjigi, za katero mnogi trdijo, da je preveč pesimistična, sem našel odlomek, ki govori o mladosti. Pridigar je predvsem realist. Je pa res, da odločno izpodbija človekovo teženje po neodvisnosti od Boga. Nasploh so svetopisemska besedila v svojem jedru vedno optimistična, saj govorijo o ljubečem, zvestem Bogu, ki je človeku blizu.

Izbrani odlomek se začne čudovito: »Veseli se, mladenič, v svoji mladosti …«! Le kdo si ne bi želel preživeti mladosti v razigranem veselju in sreči?! A to ni edina vsebina mladostnega obdobja… Tudi mladost ima svoje preizkušnje in izzive. In ker Božja beseda nikdar ni enostranska, ampak predstavlja življenje kot celoto, se tudi to Pridigarjevo začetno povabilo k veselju preko klica k odgovornosti (»Vedi pa, da te za vse to Bog pripelje pred sodbo.«) prelije v spoznanje, da sta tudi otroštvo in mladost negotova in minljiva (»sta nečimrnost«).

Naj bova zato razočarana? Nikakor ne! Pridigarjeva realnost nama je samo v pomoč, da stvari postaviva na pravo mesto. Saj vendar veva, da je življenje zelo lepo, lahko pa ni!

Na tem mestu bi rad stopil na ramena dveh francoskih velikanov, pisateljev in mož dejavne vere Paula Claudela in Raoula Follereaua. Prvi je mladim na srce položil tole misel: »Pridite k Bogu, ki vas kliče! Nikar ne verjemite tistim, ki vam pravijo, da je mladost ustvarjena za uživanje - ustvarjena je za junaštvo. Zares, mlademu človeku je treba junaštva, da se ustavi skušnjavam, ki silijo vanj.« Se strinjaš z njim? Moja življenjska izkušnja – čeprav je od moje mladosti minilo že več kot dvajset let – te Claudelove besede potrjuje. Raoul Follereau pa je mlade povabil takole: » Zakaj ne bi svojega življenja, vseh dni svojega življenja spremenil v eno samo dejanje ljubezni?« Saj res, zakaj ne?! Zakaj toliko mladih naseda ponudbi uživaštva, čeprav globoko v srcu hrepenijo po ljubezni? Ker je to lažje, ker zahteva manj napora, odpovedi in žrtve. Hoditi po široki in gladki poti res ni težko, a na žalost ta vodi v pogubo (tako pravi Sveto pismo).

Naj za konec dodam še svojo priljubljeno priliko o dveh vlakih, ki jo tako rad povem mladim – mladost je pač čas izredno pomembnih odločitev:

Predstavljaj si, da si na železniški postaji in da pred teboj stojita dva vlaka. Prvi je star, počasen, neudoben. Med vožnjo z njim potnike ruka in trese, vroče je in sedeži so trdi. Drugi vlak pa je moderen, tih, hiter. V njem so vsi prostori opremljeni s klimo, sedeži so udobni in osebje ti prijazno postreže s hrano in pijačo. Katerega bi izbral? Večina se odloči za drugega, le kakšen avanturist v prvem prepozna svojo priložnost. A bistvo se skriva drugje. Sprejeti odločitev zgolj na osnovi udobnosti bi bilo zelo, zelo tvegano. Potrebno je pogledati, kam vlaka peljeta! Kaj nam pomaga dve uri sedeti v klimatiziranem kupeju, če po udobni vožnji pridemo na kraj, na katerega nismo želeli priti? Ali ni kljub vsemu bolje, da nas zaradi trdih sedežev malo boli zadnja plat, a pridemo tja, kamor smo resnično namenjeni?

Saj veš, da v bistvu ne govorim o problemih Slovenskih železnic. Postaja, na kateri stojiva, je najin sedanji trenutek. Pred nama sta dve poti: pot uživaštva in pot ljubezni. Odločiti se je potrebno! Pa srečno pot!

 

Dodatne informacije