1) Predstavitev trinitaričnih okrožnic Janeza Pavla II.:

Pojem trinitarične okrožnice Janeza Pavla II. obsega štiri papeževe okrožnice, katerih vsebina je najbolj neposredno povezana s skrivnostjo Svete Trojice. Čeprav je v vsaki izmed teh okrožnic poudarjen predvsem odnos ene izmed oseb troedinega Boga do nas ljudi, pa v njih lahko odkrijemo resničnost neločljive povezanosti vseh Božjih oseb.

Prav ta, trinitarična razsežnost je bila v ospredju pri našem branju okrožnic: DIVES IN MISERICORDIA – O Božjem usmiljenju, REDEMPTOR HOMINIS – Človekov Odrešenik, DOMINUM ET VIVIFICANTEM – O Svetem Duhu in REDEMPTORIS MISSIO – Odrešenikovo poslanstvo.

Predstavili jih bomo v zaporedju, v katerem izpovedujemo svojo vero v Sveto Trojico, čeprav so bile napisane in so tudi izšle drugače.

2) DIVES IN MISERICORDIA – Okrožnica o Božjem usmiljenju

 

Prvi del okrožnice ima naslov Kdor vidi mene vidi Očeta. V tem delu hoče papež odgovoriti na vprašanje, odkod prihaja usmiljenje.

»Kdor vidi mene, vidi Očeta,« je bil Jezusov odgovor na Filipovo vprašanje o Bogu. S temi besedami je Jezus jasno razodel, da sta z Očetom eno. Ker to ne izključuje Svetega Duha, je s tem jasno pokazana trinitaričnost Boga, ki je Bog Oče, Bog Sin, in Bog Sveti Duh.

Zahteva sodobnega človeka je. Da odkriva to Kristusovo skrivnost. Na poseben način se to razodeva prav preko poslanstva Cerkve. Cerkev se namreč obrača k človeku (naravnana je antropocentrično), to pa jo vodi k teocentričnemu izražanju in uresničevanju – v Jezusu Kristusu se usmerja k Očetu. Jezus je namreč podoba Očeta, on in Oče sta eno. Tako postaja Bog – v Kristusu in po Kristusu – vedno bolj viden v svojem usmiljenju, ki se razodeva nad človekom. Tako lahko odgovorimo, odkod je usmiljenje. Prihaja namreč od Svete Trojice.

Najprej se je pokazalo usmiljenje v Stari zavezi. V Judovskem izročilu je močno prisotno usmiljenje. Ko ljudstvo zadenejo nadloge in vidi svojo krivdo, se pomnožijo klici po Božjem usmiljenju. Ko se le to izkaže, so vsa usta polna hvale za usmiljenje. V tem usmiljenju se kaže Božja ljubezen, ki obsega vnaprejšnji razgled čez vso človeško zgodovino. Tako Stara zaveza pripravlja pot Kristusovemu razodetju in s tem razodetju, Očeta, Sina in Svetega Duha. V tem odnosu je pomembna tudi velikonočna skrivnost. V njej se križ izkaže kot tisto dejanje, ki odrešuje človeka. Bog, ki je Stvarnik, ni mogel drugače, kot da je odrešil svojo stvaritev – človeka. Križ je dejanje, v katerem se je izkazala Božja ljubezen. Sin je bil na križu zavržen, narejen za nosilca greha. Ta skrivnost preide v veliko noč. Tako se izkaže moč ljubezni močnejša od smrti. Bog ni torej samo Bog Stvarnik, ampak je za človeka tudi Oče. Ta globlja povezava nas dela deležne božjega življenja, življenja Očeta Sina in Svetega Duha. Jezusovo delo se nato nadaljuje v Cerkvi, ki posreduje to usmiljenje naprej.

Na koncu papež prosi Jezusa Kristusa križanega in vstalega, da bi se razodela Ljubezen, ki je v Očetu, da bi po delovanju Sina in Svetega Duha pokazala, da je še vedno v svetu navzoča kot močnejša od smrti in greha. Tako pri molitvi papež ne more drugače, kot da se obrne na vse tri osebe Svete Trojice, saj vsako dejanje razkriva delovanje vseh treh oseb.

 

 

3) REDEMPTOR HOMINIS – Človekov Odrešenik

 

Okrožnica Človekov Odrešenik je globok prikaz povezanosti človeške zgodovine in slehernega človeka kot posameznika s skrivnostjo troedinega Boga.

Človekov Odrešenik Jezus Kristus je središče vesoljstva in zgodovine. In ne samo to, Kristus se je s svojim učlovečenjem nekako združil z vsakim človekom. Vsakdo od šestih milijard zemljanov je deležen skrivnosti Jezusa Kristusa, tudi če se tega ne zaveda. Prav iz tega skrivnostnega združenja se rojeva nov človek, ki je deležen Božjega življenja, zaradi Kristusa je človek pritegnjen v življenje Svete Trojice. Večno življenje, ki ga slehernemu človeku obljublja in ponuja Oče v Jezusu Kristusu, je izpolnitev tiste usode, ki jo je Bog človeku od vekomaj pripravil.

Osrednja resnica, na kateri sloni naša vera, je: “Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje.” Odrešenje sveta, ta nezaslišana skrivnost ljubezni, se prek človeškega srca našega Odrešenika pretaka v srca vseh ljudi, ki so bili v tem prvorojenem Sinu od vekomaj izbrani, da postanejo Božji otroci. Bog stvarjenja se je v Jezusu Kristusu razodel kot Bog odrešenja, Bog “zvest sam sebi”, zvest svoji ljubezni do človeka in sveta.

Njegova ljubezen je večja kot greh, kot slabost in pokvarljivost stvari, močnejša kot smrt; to je ljubezen, ki je vedno pripravljena dvigati in odpuščati, vedno pripravljena iti naproti izgubljenemu sinu. To razodetje ljubezni se imenuje tudi usmiljenje, imenuje se Jezus Kristus. Človek ne more živeti brez ljubezni. V odrešenjski skrivnosti pa zopet odkrije veličino in dostojanstvo svoje človečnosti, spet najde sam sebe, svojo bogopodobnost, najvišjo poklicanost in smisel bivanja na svetu, ki mu je bil dan že od začetka.

Kristus je Cerkvi pokazal edino pot, po kateri naj hodi, ko se je z učlovečenjem nekako združil z vsakim človekom. Ta prva pot je človek. Zaradi Kristusa Cerkev ne more ostati neprizadeta, ko gre za resnični človekov blagor, vedeti mora za vse, kar nasprotuje procesu počlovečevanja. Cerkev skuša gledati na človeka nekako z očmi Kristusa. Vedno znova prosi: “Pridi, sveti Duh”, kar pomeni, da se stalno poglablja v celotno vsebino vse skrivnosti odrešenja, po kateri nam Kristus, združen z Očetom in z vsakim človekom, nenehno daje tistega Duha, ki nam posreduje Jezusovo čutenje in nas vodi k Očetu. Ko Cerkev s svojim Učenikom in Odrešenikom deli “trojno službo” - duhovniško, preroško in kraljevsko, postaja vedno bolj sposobna služiti človeku. Tega poslanstva in službe pa je deležen vsakdo izmed nas. Jezusove besede  “Brez mene ne morete ničesar storiti,” so poziv, da vsa Cerkev bolj vneto in več moli. Da bomo v moči te molitve prejeli Svetega Duha, ki bo prišel v nas, in bomo tako Kristusove priče “do konca sveta”.

Svet brez Kristusove daritve ne bi mogel živeti. Oče je sprejel to žrtev in je v zameno za to popolno daritev svojega Sina dal svoj očetovski dar, dar novega nesmrtnega življenja z vstajenjem; saj je Oče prvi vir in dajalec življenja že od začetka. To novo življenje je hkrati učinkovito znamenje tistega novega, ljudem poklonjenega daru, ki je Sveti Duh, ki po njem vsi ljudje, ki se povežejo s Kristusom, prejmejo Božje življenje, ki ga ima v sebi Oče in ga daje Sinu. Najpopolnejši zakrament te povezave je evharistija, kjer se združujemo z zemeljskim in nebeškim Kristusom, ki za nas posreduje pri Očetu, vedno pa se z njim povezujemo po njegovem odrešilnem žrtvenem dejanju. V evharistiji Kristus nenehno in v vedno novih oblikah sam v Svetem Duhu pričuje našemu duhu, da lahko vsak izmed nas, ki smo deležni odrešenjske skrivnosti, zajema od sadov sprave sinov z Očetom, ki jo je on izvršil in jo po službi Cerkve vedno izvršuje med nami.

Cerkevse pri tem ozira na Marijo, ki jo je po neizrekljivem sklepu izbral sam večni Oče, da je po posebnem delovanju Duha ljubezni dala človeško življenje Božjemu Sinu. Odrešenjska skrivnost se je uresničila pod srcem nazareške device, ko je izgovorila svoj “zgodi se”. Ljubezen večnega Očeta, ki se je v zgodovini človeškega rodu razodela po Sinu, prihaja do nas po tej materi; tako je laže razumljiva in dostopna vsakemu človeku.

 

3) REDEMPTORIS MISSIO – Odrešenikovo poslanstvo

 

Okrožnica Odrešenikovo poslanstvo nagovarja celotno Cerkev, vse njene ude in člane, ter jih opominja in opozarja na dolžnosti, ki izhajajo iz zakramenta krsta in krstne obljube, ter drugih zakramentalnih obljub. Le-te in vera kot dar zahtevajo, da dar sprejmemo in ga posredujemo tudi drugim, saj današnji svet potrebuje tako oznanjevalce kot tudi pričevalce evangelija, božje besede. Oblike oznanjevanja in pričevanja so lahko med seboj različne, vendar pa imajo vse isti namen in cilj - zakoreninjenje in utrjevanje  Kristusove blagovesti v človeku in svetu. Ob tem je potrebno poudariti, da misijonsko delo ni v prvi vrsti ohranjevanje že doseženega, ampak poslanstvo navzven, v svet, k drugemu. Obvezuje posameznika, seveda vedno v povezavi s Cerkvijo, občestva in gibanja, ki so zlasti danes novo upanje in možnost za oznanilo evangelija. Ob pregledu današnjih dogodkov in razvoja današnjega sveta, okrožnica ugotavlja, da je ravno danes čas najrazličnejših in največjih priložnosti za oznanilo evangelija vsemu stvarstvu, kar pomeni za Cerkev in nas kristjane velika priložnost in odgovornost. Ravno nasprotno početje, zapiranje vase in v lastne probleme, bi pomenilo zavračanje priložnosti in hkrati odgovornosti, po drugi strani pa slabitev lastnih moči, ki izhajajo iz izvolitve in poslanstva. Kajti: »Kdor daje, tudi sebe utrjuje v doseženem prepričanju. Kdor skrbi le zase, bo prej ali slej obubožal.«

 

4) DOMINUM ET VIVIFICANTEM – Okrožnica o Svetem Duhu

 

Cerkev se ob koncu drugega tisočletja še posebno čuti poklicano, da oznanja Duha, ki daje življenje. Že od vsega začetka so kristjani imeli vero v Svetega Duha, ker se prek njega troedini Bog priobčuje ljudem. To vero pa je treba nenehno poglabljati.

Sveti Duh izhaja iz Očeta in Sina in ima središčno mesto v krščanski veri, saj odpira poti k edinosti in Cerkvi daje moč. Skrivnosti troedinega Boga nikoli docela ne spoznamo, najlaže pa prodiramo k skrivnosti po poti: k Očetu po Sinu v Svetem Duhu.

Že v Stari zavezi imamo poročilo o prisotnosti Duha, čeprav je sedaj prisoten na drugačen način. Duh je dejaven pri stvarjenju in ves čas zgodovine; On daje življenje kot nadnaravni "življenjski dih".

V tej zvezi so pomembne Izaijeve prerokbe. Ob napovedovanju Mesije, povezuje to osebo in njeno poslanstvo s posebni delovanjem Božjega duha, Gospodovega duha. On bo imel polnost Božjega Duha, ki ga bo posredoval vsemu ljudstvu (prim. Iz 61,1-2). Vidimo, da so se besede preroka dobesedno uresničile v Jezusu Kristusu. Sveti Duh se v Jezusovih besedah razodeva na nov in polnejši način. Oče pošilja Duha v Sinovem imenu, Duh pa pričuje o Sinu (prim. Jn 14,26; 15,26).

Cerkev že od začetka izpoveduje osrednjo krščansko skrivnost, da je devica Marija spočela od Svetega Duha. To je bilo delo Duha, ki je neustvarjeni dar in večni izvir vsakega daru. Višek učlovečenja in samopriobčevanja Boga pa je ravno skrivnost učlovečenja.

Preden so Jezusa križali je učencem obljubil, da bo prosil Očeta za drugega Tolažnika. Sveti Duh je drugi Tolažnik, ki bo nadaljeval Jezusovo odrešenjsko delo in uvedel v vso resnico. Posebno pomembne so Jezusove besede:" Za vas je dobro, da grem, kajti če ne odidem, Tolažnik ne bo prišel k vam; če pa odidem, vam ga bom poslal. Ko pride, bo prepričal svet, kako se moti glede greha, pravičnosti in sodbe" (Jn 16,7-8). Tu je nov začetek samopodaritve Boga človeku, v Svetem Duhu, ki predstavlja popolnoma zastonjski dar v odrešenjski zgodovini. Višek vsega pa predstavlja dogodek, ko Jezus po vstajenju podeli Svetega Duha, do katerega ne bi prišlo, če ne bi bilo križa in vstajenja, in predstavlja dokončno razodetje vsega, kar se je dogajalo že prej. Tako se od učencev naprej binkoštna milost na nek način trajno nadaljuje.

Vloga Duha je zelo jasno nakazana in sicer, da bi neprestano posvečeval Cerkev, da bi verujoči po Kristusu imeli v enem Duhu dostop k Očetu! Duh pričuje, opozarja na nevero in grehe z namenom, da dokončno dovrši odrešenjski načrt, katerega središče je Kristus. Duh je tisti, ki preiskuje globine, tudi Božje. Duh podeljuje dar vesti, je luč vesti in izvir nravnega reda, zato nenehno pričuje o razsežnosti greha in tako pomaga ljudem, da se vrnejo na pot, ki vodi do Boga. Vest nam prepoveduje, ukazuje in tudi sodi, tako nam nekako pomaga do Resnice. Duh Tolažnik stori, da se v Kristusovem trpljenju razkriva večna ljubezen, ki odrešuje. Pri tej podaritvi pa je na poseben način deloval Sveti Duh, ki prihaja od Očeta in k njemu usmerja Sinovo daritev. Kristus prejme Svetega Duha, tako da ga potem skupaj z Očetom podarja naprej.

Zanimive so Jezusove besede, ko pravi, da bo vse odpuščeno, le kletev zoper Svetega Duha ne. Kdor namreč odklanja in žali Duha, odklanja tudi odrešenje, ki ga Bog nudi po Svetem Duhu, ki deluje v moči daritve na križu. Duh črpa iz zaklada Kristusovega odrešenja, ter tako daje ljudem novo življenje in jih posvečuje. Veliko vlogo ima tudi Cerkev, v kateri deluje Kristus sam, tako da jo spreminja v svoje telo. Tako Cerkev živi, deluje in raste in v zakramentalni navzočnosti se utrjuje skupnost in ljubezen med ljudmi. Cerkev je zakrament zedinjenja z Bogom v Jezusu Kristusu po Svetem Duhu. Iz trinitarične edinosti Očeta, Sina in Svetega Duha izhaja celoten odrešenjski načrt, ki napolnjuje zgodovino z bogatimi darovi odrešenja.

V današnjem ateističnem času, ko smo vse bolj pod vplivom materialističnih zablod in raznih drugih ideologij, je zelo pomembno, da prisluhnemo Duhu in spoznamo pravo resnico. Božji Duh v čudoviti previdnosti vodi tok časa Očetovemu kraljestvu naproti. Sveti Duh je še na poseben način prisoten v posameznikovi molitvi, zato je še bolj pomembno da molimo, ker duh dopolnjuje tisto, kar sami ne zmoremo, in ji daje božjo razsežnost in je naš Tolažnik, Priprošnjik in Branitelj, ki veje, kjer hoče.

 

Dodatne informacije