1) SVOBODA - ODGOVORNOST - DAROVANJSKA LJUBEZEN

Z gornjimi tremi, za krščanstvo temeljnimi pojmi, želim povzeti vsebino razmišljanja Z drugimi do lastne uresničitve. Avtor tega besedila izhaja iz razmer v današnji Evropi in se ob naslonitvi na nekatere druge, družbeno močno angažirane evropske mislece sprašuje po vzrokih procesov razčlovečevanja in razkristjanjevanja v evropski družbi konec dvajsetega stoletja. V njej odkrije soočenje dveh protislovnih logik individualizma: odgovorni idividualizem, ki povezan z moralnimi pravili, pravičnostjo, prihodnostjo ostaja vedno odprt do drugega in tako postaja drža graditve, ustvarjanja; neodgovorni (sebični) individualizem pa ruši pristne medčloveške odnose in gradi družbo zgolj na iskanju subjektivne sreče. Krščanstvo ima v tem soočenju izredno pomembno vlogo, saj s svojo temeljno darovanjsko razsežnostjo kaže in odpira pot do drugega in s tem do najbolj človeške družbe. Svoboda je temelj človeškosti, če je živeta v skladu razumno voljo, ki je dar človeku. Prav iz zavedanja, da je moja svoboda lahko nesvoboda za drugega,se rojeva zaveza z drugim oz. Drugim, ki mi prav po tej zavezi pomaga, da sem to kar sem. Ves pomen človekove enkratnosti, polnost življenja izhaja prav iz odziva Drugemu, ko čovek preseže sebično samozadostnost in postane oseba. Samo v sprejemanju drugega, v odgovornosti in skrbi zanj, v ljubezni, se človek pooseblja. Evangelij je v tem kontekstu najradikalnejše povabilo k odločitvi za drugega. Jezus nas vabi, naj se svobodno odločimo za darovanje, služenje bližnjemu in prav ljubezen, ki nam pušča svobodo nas prebuja za drugega. Svoboda in odgovornost  porajata darovanjsko ljubezen, ki pa mora dobiti tudi institucionalne in družbene razsežnosti. Inštitucije morajo služiti razodevanju ljubezni do bližnjega in vedno bolj postajati struga Ljubezni do vseh ljudi.

 

2) BLIŽNJI (ČLOVEK) JE POT CERKVE

Božja logika je presenetljiva in za nas, s sebičnostjo zaznamovana bitja, velikokrat nedojemljiva. V naše miselne okvire še lahko nekako vpnemo naš odgovor na Božjo ljubezen, ki jo nenehno izkušamo: ker nas On ljubi, je prav, da tudi mi ljubimo Njega. Gospod pa nas vabi naj ga ljubimo po “ovinkih”, v imenu naših sester in bratov nas prosi ljubezni: “Ljubezen pa poznamo po tem, da je On dal življenje za nas, in tako smo tudi mi dolžni dati življenje za brate”(1 Jn 3,16).

Drugi je zame razodetje Božje ljubezni in zato srečanje z njim spreminja moje življenje. Ko ljubim bližnjega, se bližam razvozlanju lastne skrivnosti. Cerkev, ki vse svoje življenje črpa iz skrivnosti osebe Jezusa Kristusa, raste prav iz dialoga ljubezni med nami, ki smo njeni udje. Cerkev je živa zato, ker se nikdar ne ustavi v iskanju odgovora na skrivnost Božje ljubezni do človeka. Ko posnema svojo Glavo, ne more, da ne bi iskala tistih, ki so izgubljeni, osamljeni, obsojeni,... Tako človek, ubog a neizbrisno zaznamovan z Božjo podobo, kliče sočloveka - kristjana k izstopanju iz sebe in k nesebičnemu darovanju. Pred očmi imam spet sv. Frančiška, ki se je ravno ob srečanju z gobavcem, s tem najbolj avtentičnim odtisom trpečega Kristusovega obraza, zavedel svoje poklicanosti k brezpogojni ljubezni - drugi je bil njegova rešitev. Cerkev mora hoditi prav to pot: odprtih oči in srca se mora srečevati s svetom, tako kot tudi naš Gospod ni prezrl nobene stiske pa tudi ne veselja in lepote, pa bo živa in pričevanjska. Ker je človek pot Cerkve, je Cerkev poklicana k neprestanem dialogu, iskanju in novih oblikah odgovorov. Nenavezana mora biti na družbeno-kulturne okvire v katerih se razvija, da bo tako sposobna vsak trenutek vsakomur povedati za razlog svojega upanja (prim. 1 Pt 3,15). Samo na človeka naj se naveže, saj jo je Kristus postavil zaradi njega.

Dodatne informacije