To razmišljanje pišem v gotovosti - ki izhaja iz vere - da je Jezus Kristus dokončni odgovor na hrepenenje slehernega človeka. V tem, v življenju preverjenem prepričanju svoj pogled usmerjam na Cerkev na Slovenskem, na njeno lepoto in sence, ki le to zastirajo in iznakažajo.

Svet, v konkretnem primeru je to slovenska družba, veliko pričakuje od Cerkve. Morda se zdi, glede na glasnost nasprotovanj, na številna podtikanja in blatenja s strani različnih, od Cerkve oddaljenih kategorij Slovencev, tak pogled na razmerje med Cerkvijo in profano slovensko družbo neutemeljen ali celo utopističen. Pa vendar se ob jasnem uvidu v našo neizbežno zavezanostjo drugega drugemu tudi kritike in napadi na vse, kar je kakorkoli katoliškega, dajo (ob veliki meri dobrohotnosti) razumeti kot izraz hrepenenja po resnično človeka vrednem življenju. Ne poznam druge tako totalne (vseobsegajoče) ponudbe poleg evangelija, ki bi tako jasno in nedvoumno pokazala ljudem bistvo njihovega življenja: ljubezen.

Strah je tisti, iz katerega se porajajo različni “Strelnikoffi” in njihov krik je tako brutalen in glasen samo zato, da bi prevpil praznino in negotovost njihovega življenja. Razmišljam celo o možnosti, da se vsi napadi na Cerkev, ne glede na obliko in njihove nosilce, porajajo v bistvu iz zavidanja tistim, ki so deležni sreče, po kateri napadalci tako hrepenijo.

Cerkev nosi svoj zaklad v prstenih posodah, to je res, a vendar je Jezus Kristus, tudi za Slovence danes, edini Odrešenik. Na nas je le, da živo vodo v neuglednih posodah ponudimo tistim, ki so žejni - sami si je ne upajo vzeti.

 

A) ŽIVLJENJE IN MEDSEBOJNA RAZMERJA V CERKVI

Cerkev na Slovenskem se mora zazreti najprej vase.

Ko opazujem življenje nas, slovenskih katoličanov, še posebej duhovnikov in redovnikov (za redovnice to velja le v manjši meri), ugotavljam, da je agresivnost in mamljivost ponudb svetnih stvarnosti uspela precej zrahljati vezi med nami in Kristusom ter med nami samimi. Molitev se umika akciji in to velikokrat do mere izkoreninjenosti in čistega aktivizma. Razumem, kajti Slovenija je tako žejna Ljubezni, da bi se lahko tisoči in tisoči posvetili službi oznanjevanja in predvsem pričevanja, pa vendar je naša pot nujno zaznamovana z osvobajanjem od vseh vrst hiperaktivnosti - gre za boj proti skušnjavi “vse je odvisno od nas”.

Cerkev naj bo v slovenski družbi predvsem prostor pristnih medčloveških odnosov, brez produktivnostnih pritiskov in z zavestno odločitvijo, da je “živeti” veliko bolj pomembno kot pa “narediti”. Slovenski kristjan se bo tako počutil bolj svoboden, osvobojen od pritiskov družbe, v kateri živi, pa bo lahko z večjim veseljem odkrival in izražal lepoto življenja.

Posebej pomembno je, da že otroke uvajamo v krščanstvo bolj skozi izkustvo lepote skupne hoje za Jezusom, kot pa po šolsko-produktivnih vzorcih kateheze. V takem ozračju je tudi zorenje za dialog najbolje omogočeno.

Predvsem je pomembno, da se duhovniki, redovnice in redovniki zavestno odločijo za logiko ljubezni pred logiko rezultatov, v Sloveniji potrebujemo predvsem sejalce, zalival bo že Gospod. Tu se mi zdi smiselno omeniti preštevilne primere v slovenski Cerkvi, ko se Bogu posvečene osebe, v nekakšnem “svete krču” oklepajo služb v cerkvenih in drugih ustanovah, ki bi jih lahko brez večjih problemov in v splošno korist Cerkve opravljali laiki (direktorska, uredniška,...mesta). Slovenska Cerkev se je namreč šele dobro začela odpirati laikom, kot nosilcem odgovornosti v določenih službah v Cerkvi.

V povezavi z življenjem in delom duhovnikov, redovnic in redovnikov v Cerkvi na Slovenskem se mi zdi vredno omeniti predvsem vzgojo v bogoslovnih semeniščih in drugih vzgojnih hišah, ki je še premalo v svet odprta in preveč “inkubatorsko-preventivno” usmerjena. Slovenski duhovnik mora vse bolj postajati človek dialoga in timskega dela in vse manj gospod, okoli katerega se vse vrti. Naj z življenjem kaže na Kristusa, služabnika iz ljubezni.

Pomemben premik v pastoralnem delu, predvsem v primeru družin in mladih, bi bila evangeljsko hrabra odločitev, da zapustimo župnišča in cerkve kot ozemlje, na katerem se počutimo doma in se podamo med ljudi (v naselja, na ulice, v družine, ...). Predvsem s soudeležbo v vsakdanjem življenju ljudi in s konkretno pomočjo bi se gradila trdnejša občestva, ki bi bila tudi za neverujoče privlačnejše vabilo h Kristusovi novosti.

 

B) CERKEV V DRUŽBI IN KULTURI

Slovenska družba bolj ali manj še vedno stoji na krščanskih temeljih, pa čeprav se tega včasih skorajda sramuje.

Kot merilo svoje dobrosti si žal postavlja predvsem ekonomsko uspešnost. Takšna redukcija oziroma enostranska usmeritev pa usodno posega tudi v odnose med Cerkvijo, kot nosilko vrednot, ki so neodvisne od ekonomskih računic, ker jih neizmerno presegajo, in “modernimi” utilitarističnimi tokovi v slovenski družbi.

Predvsem je Cerkvi potreben pogum, da jasno pove za razlog svojega upanja in da tudi z  radikalno alternativo pokaže na relativnost in krhkost utilitaristične usmeritve. Menim, da je Cerkev najbolj zvesta Gospodu ravno takrat, ko se v prizadevanju za doseganje blagostanja oziroma odrešenja ljudi, zoperstavi tudi močnejši in na videz neomajni družbeni usmeritvi. Pljunki in udarci na licu Cerkve so delež, ki ga ima po Gospodu. Če Cerkev umakne svoje lice, kje ostane še kdo, na katerem se bo lahko zaustavila raoka nasilneža ali pljunek zasramovalca. Cerkev pa ostaja tudi v takšnih razmerah močna, saj njen obstoj v bistvu ni odvisen od na zunaj vidnih družbenih razmer - njen temelj je drugje.

Vloga Cerkve v družbi in kulturi izhaja iz njene odločitve za Resnico. Tako ostaja v bistvu edini trdni temelj znotraj družbe, v kateri je vse relativno in kjer vse mineva. Resda se mnogi zaletavajo vanjo, a brez nje slovenska družba ne more preživeti in se ne orientirati. Cerkev je v Sloveniji v teh letih preoblikovanja življenjsko pomembna. Verjamem, da Slovenija potrebuje prav takšno, trdno in dostojanstveno Cerkev, ki ve kaj je njeno poslanstvo in se nima česa sramovati. Vedno bolj sem prepričan, da predvsem s svojim življenjem, radikalno odločitvijo za ljubezen v Kristusovi moči, slovenski katoličani omogočamo razvoj slovenske družbe in kulture v smeri Božjega kraljestva.

 

C) CERKEV IN SLOVENSKA DRŽAVA

K tem vprašanju pristopam bolj previdno, kajti pred očmi imam skušnjavo Cerkve po moči, ki se je skozi zgodovino vedno znova izkazala kot eno izmed najusodnejših bremen pri poslanstvu Cerkve.

Da ne bo dvoma: Cerkev se je dolžna prizadevati za pravico in resnico in s tega vidika je njena dolžnost pokazati slovenski družbi dvoličnost in namerno sprevrženost kriterijev pri vračanju tistega mesta v družbi, ki Cerkvi pripada. Moralno-pravno je država velik dolžnik Cerkvi.

Vendar pa je Cerkvi potrebna modrost Svetega Duha, da se ne bi napačno vezala na sicer upravičeno pridobljene pozicije in tako pozabila na svoje romarsko bistvo.

Sam vidim v trdnem materialnem temelju katoliške Cerkve v Sloveniji tudi nevarnost osamosvajanja cerkvene strukture od ljudstva.V opomin nam je lahko Cerkev v nemških deželah, v kateri je po materialno-pravni plati vse v najlepšem redu, pa proti pričakovanjem močno peša v pričevalno-oznanjevalni moči.

V Cerkvi morajo ostati dar, zastonjsko služenje, solidarnost in celo negotovost živi, kajti prav po njih se Gospod razodeva kot tisti, ki skrbi za lilije in vrane...in za nas. Iskreno se moramo vprašati, kaj nas kot občestvo vodi bliže Kristusu in s čim bomo Slovenkam in Slovencem najmočneje spregovorili o njem.

Področje vzgoje in izobraževanja, živo povezano s karitativno-solidarnostno usmeritvijo, je prav gotovo najlepša priložnost, da Cerkev pokaže predvsem svojo ljubezen do slovenskega človeka, naj bo katoličan ali ne.

Dodatne informacije