Hvaljen Jezus!

Naj vas ne čudi, dragi prijatelji, ko naše druženje, to uro skupnega popotovanja po skrivnostih sveta, ki nas obdaja, razveseljuje, navdušuje pa tudi plaši, začenjam v Jezusovem imenu.

Svoje razmišljanje namreč želim opreti na Gospoda, ki je edini dokončni in neovrgljivi temelj vsega, tudi našega odnosa do stvarstva. “Kajti v njem je bilo ustvarjeno vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji, vidne in nevidne stvari...Vse je bilo ustvarjeno po njem in zanj. On je obstajal pred vsemi stvarmi in v njem je utemeljeno vse...”(Kol 1,15-17).

Ne bojte se, kristjanov odnos do narave vam bom poizkusil predstaviti tudi z bolj praktičnega vidika, povsem zavestno pa sem te prve trenutke posvetil njemu, ki predstavlja dopolnitev vsega, po čemer hrepenimo. Apostol Pavel, nedvomno zelo moder mož, je v Pismu Rimljanom zapisal misel, ki vam jo predlagam kot rdečo nit našega srečanja: “...stvarstvo nestrpno hrepeni po razodetju Božjih sinov”(Rim 8, 19). Rad bi se na kratko ustavil ob tej misli. Govori namreč o odnosu med stvarstvom, to je vso naravo, in nami, Božjimi sinovi - tega dostojanstva smo namreč po milosti deležni. Teh nekaj globokih besed lahko zadostuje, da ljudje ponovno odkrijemo čudovito nalogo, ki jo imamo v odnosu do vsega kar nas obdaja: stvarstvo nestrpno hrepeni po razodetju Božjih sinov. Poklicani smo, da vso živo in neživo naravo posvečujemo s svojim življenjem in ji pomagamo, da se bo po njej neprenehoma glasila veličastna hvalnica Bogu, ki je vse ustvaril.

1) OZADJE NAŠEGA ODNOSA DO NARAVE

Te minute, brez besed, a tako zgovorne naj nam pomagajo vstopiti v svet narave malce drugače, kot to večinoma počnemo v vsakdanjem življenju. Največkrat se niti ne zavedamo, da je velik del današnje zahodne civilizacije izrazito enostransko usmerjen. Prevladujoč pristop ljudi v tehnološko razvitih družbah v odnosu do narave je ekonomizem - pogled na naravo z vidika koristnosti, oziroma razvoja in napredka. Res je sicer, da se v nas vedno bolj prebuja želja po pristnejšem odnosu z naravo, kar neizpodbitno govori o globji povezanosti človeka in ostalega stvarstva. Ker pa hočem biti iskren in tudi malce provokativen, bi vas opozoril, da se vsa ta plemenita iskanja, še vedno nahajajo znotraj potrošniško-storilnostne družbe. Ogromno je primerov, ki govorijo o težkih ranah, ki jih ljudje povzročamo v okolju. Ravno ob pisanju teh misli sem v tedniku Družina zasledil kratko, a pomembno vest o izginjanju amazonskih gozdov. 60 000 km² gozdov izgine vsako leto (za dve površini Belgije, oziroma tri Slovenije) in to po neslavni zaslugi 22-tih multinacionalnih družb, ki brezobzirno kujejo dobiček na račun teh, za planet tako pomembnih ekosistemov.

Vem, da smo o amazonskih pragozdovih že vsi veliko slišali (bojim se, da smo ob tem že tudi malce otopeli), zato poglejmo kako globoko v pore našega vsakdanjega življenja je prodrl ekonomizem. Nehote smo svoj odnos do narave obarvali z njim.

V našem vsakdanjiku se neprestano srečujemo z množico proizvodov, silno praktičnih in koristnih stvari, ki so namenjeni le kratkotrajni ali celo samo enkratni uporabi. (Mimogrede: brez večine izmed njih bi prav lahko shajali, a nas je agresivno oglaševanje uspelo prepričati, kako lepo bo naše življenje ob njihovi uporabi.) Nič čudnega se nam ne zdi odvreči plastično vrečko ali kakšno drugo obliko embalaže, na primer aluminijasto konzervo. Vse to je postalo samoumevni sestavni del našega življenja. Le malokdo se še sprašuje ali je to dobro in prav in ali je mogoče živeti drugače.

Z uporabo avtomobilov je podobno. Količinsko je njihova proizvodnja vedno večja in tudi kakovostno je napredek očiten, vse skupaj pa ima jasno usmerjeno tendenco k vedno novim in novim  modelom. Kam gredo kupi stare pločevine, od kod jemljemo energijo za proizvodnjo, kako vpliva ogromna količina avtomobilskih izpušnih plinov na naše življenjsko okolje (promet je namreč največji onesnaževalec zraka) so kot kaže le postranska vprašanja. Ko bi vsaj bila...Avto je pač postal del našega vsakdana in povrh še statusni simbol, to pa predstavlja dovolj močan argument, da potisnemo vstran misli, ki nas spodbujajo k omejevanju in razumni odpovedi. Spraševanje o ozadju našega življenja nam je kot kaže preveč nadležno, da bi se ga resno lotili.

Oprostite, če sem se spustil v banalne podrobnosti, ki so vam znane. Na kar najbolj preprost način bi rad pokazal, kako smo prav vsak dan postavljeni tudi pred odločitev kako bomo ravnali z naravo.

Ekonomizem ni edini možni pogled na okolje, rekel bi celo, da v sebi nosi nekaj patološkega. Ideološki, zgolj na en vidik osiromašen pristop vedno vodi v enostransko obarvan odnos. Danes, ob razvidnosti preteče ekološke katastrofe, so nam posledice ekonomističnega odnosa do narave kot na dlani.

Ves ta, na videz mračen sprehod po zakulisju naše realnosti smo naredili z enim samim namenom: da bi zahrepeneli po takšnem stiku z naravo, ki bi nas osvobajal, veselil in nam pomagal biti bolj ljudje.

Vrniti se moramo nekaj korakov nazaj, da bi odkrili prvinsko razmerje med človekom in ostalo naravo. Zdi se mi, da so to, kar iščemo, še najbolje zaslutili pesniki in svetniki, ki so se z vso dušo odprli vsemu kar je in tako zaživeli odnose dvignjene nad partikularizme. Zato se bomo kasneje, po potrebnem ovinku vrnili k njim in jim prisluhnili.

2) ČLOVEK IN NARAVA SKOZI ZGODOVINO

Ko v zadnjih letih opazujem prebujanje in oblikovanje nove ekološke zavesti, me vedno znova preseneča dejstvo, kako močno nas nagovarjajo podobe, navade in misli iz življenja indijancev. Njihov odnos do narave občudujemo kot vzvišen ideal, ob katerem nam postaja očitno, da mi ne živimo tako kot bi morali. Verjetno se marsikomu stoži po tistih časih, a ta nostalgična občutja kaj hitro potisne za trdo zidovje resničnosti konca 20. stoletja. Pa to ni prava pot!

Skrivnost svobodnega in osrečujočega razmerja do narave je namreč v nas. Georges Bernanos, globoko duhoven mož, je to odkritje takole opisal:”Samo opazovanje stvari nam nikakor ne bo razodelo sveta, kajti njegova skrivnost je v nas, v naših najglobjih breznih, tam, kamor se očitno nikoli ne spustimo...Rešitev uganke sveta je v nas, zakaj pa ne?”[1]

Naj nas zgodovina pouči, kaj skrivamo v sebi.

Pojav človeka je nedvomno najbolj izredna stvar v naravi, pa vendar nihče več ne dvomi v njegovo neovrgljivo povezanostjo z vsem ostalim bivajočim. To izkustvo povezanosti je do zadnjih por prežemalo življenje začetnih oblik človeške družbe. Človek se je počutil del sveta. Strokovno antropologi govorijo o parcipativni zavesti. Človek je živel v harmoniji z okoljem, ker se je sam počutil njegov del. Lahko bi celo rekli, da je bilo njegovo okolje del njega. Vse, kar ga je obdajalo, je dojemal z vsemi svojimi sposobnostmi, kot celota. Takšen odnos lahko zasledimo tudi pri indijancih, delno pa se je parcipativna zavest ohranila v tradicionalni (agrarni) družbi oziroma v tradicionalnem načinu življenja. Saj veste, kako burna bo reakcija kmeta, če bo opazil mestne pobaline, kako skačejo po visoki travi ali kako iz objestnosti lomijo veje drevesa. Tisti, ki živi povezan z naravo, z njo tudi čuti.

Začetki preloma harmonije z okoljem segajo v dobo porajanje grške filozofije. Grški racionalizem se je predvsem v Aristotelovem znanstvenem mišljenju od prvotne enosti z naravo. Človek je bil odkrit ko nekaj posebnega, zoon logikon - pametna, govoreča žival in odslej se je nanj vse bolj gledalo z vidika te različnosti.

Razum je postal najvišje merilo življenja in tudi odnos do narave je bil vedno bolj zaznamovan z razumskim pristopom.

Medtem ko je Platon v naravi odkrival predvsem lepoto, dobi z Aristotelom znanstveni, razumski pogled na vse kar je največjo težo. Grki so s svojim zlatim načelom srednje poti, zmernosti kljub notarnje drugače ovrednotenemu odnosu do narave, v praksi uspeli ohraniti harmonijo z naravo. Žal pa kasneje ni bilo več tako.

Najpomembnejši prelom je nastopil z začetkom novega veka, ko se je razum dvignil nad vse ostale načine dojemanja sveta. Vse ostale, neracionalne oblike življenja so postale manjvredne in to je šlo tako daleč, da se je razum popolnoma osamosvojil. Iztrgal se je iz okvira modrosti, ki pomeni celosten, večplasten odnos do vsega bivajočega, in sam začel oblikovati svet. Šele danes nam je jasno, kako usodno je lahko, če zanemarimo vse ostale razsežnosti človeškega bitja. Zgolj racionalen odnos do narave vodi v katastrofo, to je očitno.

Odgovor na vsa vprašanja, ki nam jih je zastavilo obdobje prevlade racionalnega razmerja do narave, moramo torej iskati drugje, Kot smerokaz naj nam bo še ena misel Georgesa Bernanosa: “Ko bi bilo stvarstvo plod edinole razuma, bi človeški razum zagotovo kaj več kakor le odkril nekaj njegovih zakonitosti, da bi bolje izkoristil svoje vedenje - tako namreč uporabljamo tehniko. Ne bi bil vedno pripravljen samo obsojati, v imenu logike in pravice. Vendar pa vsi vemo, da je stvarstvo delo ljubezni.”[2]

3) STVARJENJE - DELO LJUBEZNI

Naj ponovim Bernanosovo misel: “Vendar pa mi vemo, da je stvarstvo delo ljubezni.”

Stojimo pred pojmom stvarjenja, najčudovitejše in za odnos do narave najpomembnejše skrivnosti, ki nas vedno znova vabi k čudenju. Stvarstvo je delo ljubezni ... To vemo mi, ki smo sprejeli vero v Boga in v njem iščemo odgovore na vsa vprašanja življenja. Prepričan sem, da pa to isto resnico globoko v sebi čutijo prav vsi ljudje, ki hočejo vedeti za smisel svojega obstoja. Človek je že po svoji naravi religiozno bitje; ne more, da ne bi iskal odgovorov na stvari, ki presegajo njegov razum.

Narava je bila tako prvi kraj, kjer je človek odkrival pojave, ki ga presegajo, hkrati pa mu je ponujala tudi prve odgovore. Zaradi njene nedojemljivosti in neobvladljivosti jo je sprejemal kot božansko, kot tisto, ki določa njegovo življenje. Ta preprosta panteistična (narava = bog) religioznost je globoko zaznamovala njegov odnos do vsega, kar je. Straho-spoštovanje in češčenje sta bila v njem prav gotovo v ospredju.

Da bomo laže razumeli veličino stvarjenja, si na kratko oglejmo še drugi način religioznega sprejemanja narave. Gre za koreniti dualizem, ki ve bivajoče razdeli na dva skrajna pola: na duhovno, ki je dobro in na materialno, ki je slabo, zlo. Kakšno mesto v tem, v zgodovini pogosto navzočem pogledu na svet zavzema materialni svet, ki nas obdaja, verjetno ni potrebno posebej poudarjati. Vse kar je snovnega je delo slabega božanstva (manihejci) ali pa je vsaj ovira na poti k Bogu (katari).

Med racionalistično, panteistično in dualistično predstavo o svetu je težko najti temelj, na katerem bi človek tretjega tisočletja lahko zgradil svoj odnos do vsega kar je. Vsaj sam ne vidim resne možnosti, da bi znotraj njihovih okvirov lahko našli dokončne odgovore, ki bi jih bilo moč povezati z realnostjo našega življenja.

Naj vam pokažem odličnejšo pot...

Stvarjenje je novost, ki jo svetu že tri tisoč let ponuja judovska religiozna misel. Iz nje pa črpa krščanstvo, v katerem razodetje Boga stvarnika dosega svojo dokončno dopolnitev. Sprejeti pojem stvarjenja pomeni troje:

                a) sprejeti Stvarnika

                b) sprejeti stvarjenje kot dejanje ljubezni

                c) sprejeti dejstvo, da je vse, kar je ustvarjeno, dobro

SVET JE DOBER!

Ni božanski, Bog ga neskončno presega, a še zdaleč ni preklet, ni slab, je namreč delo ljubezni.

Približali smo se odgovoru na vprašanje o odnosu človeka do narave, odgovoru, ki nam ga daje vera. Dejstvo stvarjenja  namreč predstavlja neizogibno začetno točko vsakega, še tako vsakdanjega in neopaznega srečanja med človekom in naravo. Bog stvarnik, ki ljubi vse, kar je ustvaril, je obzorje, v katerem živimo, se gibljemo in smo. Prisluhnimo Katekizmu Katoliške Cerkve: “Bog, ki je sam v sebi neskončno popoln in blažen, je po svojem načrtu iz čiste dobrote svobodno ustvaril človeka ...”(KKC 1) in “je postavil začetek vsemu, kar biva razen njega” (KKC 290). Opozoril bi vas na besede “iz čiste dobrote svobodno ustvaril”. V bistvu gre za zelo zgoščen povzetek prvih poglavij Svetega pisma, ki se začne s stavkom: “V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo.” Ne smemo prezreti dejstva, da opis stvarjenja stoji prav na začetku razodetja. Ni slučajno.

Iz prvih dveh poglavij Prve Mojzesove knjige, polnih podob in simbolov, nam namreč postane jasno, da je vse, kar je, dar Božje ljubezni. Naše lastno življenje in vse drugo, kar biva je dar.

Tu se začenja tudi naš odnos do narave. Nedvomno je, da je po svetopisemski zamisli človek vrhunec stvarjenja in da je njegovo poslanstvo še posebej vzvišeno, ker je poklican k svobodnemu osebnemu odnosu s svojim Stvarnikom. Stvarstvo pa ima v tem odnosu med človekom in Bogom posebno mesto: “Bog je hotel stvarstvo kot dar, naslovljen na človeka, kot dediščino, ki je namenjena in zaupana človeku” (KKC 299).

Svetopisemska podoba sveta nam torej jasno opredeli naše mesto znotraj stvarstva: človek je upravljalec narave, nikakor pa njen lastnik. Jasen sklep, ki sledi iz takšnega razumevanja je, da noben človek in nobena človeška skupnost nimata pravice uničevati narave, ker ta ni njuna last.

Zazrimo se še malo v Sveto pismo in besedilo o stvarjenju. Pomembno je, da znamo videti to, kar je ob stvarjenju videl Bog: “Videl je, da je dobro”. Prav vse ustvarjene stvari, brez izjeme, so dobre, po stvarjenju človeka pa celo zelo dobre. To nas lahko obvaruje skušnjave, da bi naravo smatrali za dobro le v toliko, kolikor je koristna človeku. Res nam je bila podarjena v veselje in pomoč, a nismo mi tisti, ki bi ji dajali njeno vrednost. Dobra je, ker jo je takšno hotel Bog.

Še ena pomembna beseda, ki prihaja iz Božjih ust, nam ne sme uiti med prsti. Vem, da smo bili kristjani prav zaradi nje večkrat v zadregi, ko so nam različni ekološko osveščeni, dobromisleči, a žal biblično premalo izobraženi ljudje očitali, da je ravno zaradi nje prišlo do tako nedopustnega izkoriščanja narave. Ne bom zanikal, da smo lahko tudi kristjani napačno razumeli sporočilo poročila o stvarjenju, nikakor pa ni razloga, da bi se morali sramovati razodetja Svetega pisma. Govorim o Božjem navodilu človeku, v katerem Stvarnik naroča naj človek gospoduje zemlji in si jo podvrže (prim. 1 Mz 1,26). Samo po sebi bi takšno navodilo res lahko prebudilo sum, da je človek prav tu dobil pooblastilo za brezobzirno ravnanje z naravo. Pa ni tako. Samo naslednji stavek je potrebno prebrati in stvar dobi povsem drugačno razsežnost: “Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril.”

Človeku je torej naročeno naj svetu gospoduje kot Božja podoba. To pa pomeni do sveta imeti odnos kot do dobrega in si ga podvreči z ljubeznijo in ne z nasiljem. Človek tudi v odnosu do narave lahko dela samo dobro. Gospodovanje nujno vsebuje tudi etično obvezo varovanja in ljubeče skrbi. Kadar človek na to pozabi, prav gotovo ne izpolnjuje Božjega naročila.

“Stvarstvo ima svojo lastno dobrost in popolnost, vendar ni prišlo iz Stvarnikovih rok v celoti dokončano. Ustvarjeno je “v stanju poti” naproti poslednji popolnosti, ki jo je treba še doseči in za katero ga je namenil Bog” (KKC 302), pravi Katekizem Katoliške Cerkve. Človekovo prizadevanje in skrb za stvarstvo ter gospodovanje nad njim je vzvišena naloga sodelovanja s Stvarnikom pri vodenju sveta. Knjiga Modrosti nas prav v zvezi s tem poslanstvom uči moliti in prositi za pravo modrost:

“Bog očetov in Gospod usmiljenja,

ki si vse naredil s svojo besedo,

ki si s svojo modrostjo izoblikoval človeka,

da bi gospodoval nad stvarmi, ki si jih ti ustvaril,

da bi svet upravljal s svetostjo in pravičnostjo

in sodil iz svoje poštene duše,

daj mi modrost, ki zraven tebe sedi na prestolu,

in ne črtaj me iz števila svojih otrok” (Mdr 9,1-4).

4) PRODRETI V SKRIVNOST IN JO VZLJUBITI

Vrnili smo se k pesnikom in svetnikom.

Verjetno sem vam obljubil preveč, ko sem napovedal srečanje s svetniškimi in pesniškimi liki, kajti dejansko vam bom predstavil le eno osebo, ki pa je v sebi združila neverjetno prečiščen, preprost in radosten odnos do narave. In ta človek je vse to, kar je doživljal, znal na tako nevsiljiv in za vse sprejemljiv način povedati drugim; bil je pesnik.

Spregovoril bi vam rad o Frančišku Asiškem.

Lik tega svetnika je nekaj izrednega v prav vseh pogledih, nas pa danes zanima predvsem njegov odnos do stvarstva. Na začetku tega našega razmišljanja sem vas povabil, da se za pomoč pri iskanju odgovora opremo na svetopisemsko trditev, da vse stvarstvo hrepeni po razodetju Božjih sinov. Naj poizkusim to povedati še malo drugače. Vse stvarstvo čaka na ljudi, ki bodo popolnoma izpolnjevali Božjo zamisel o svetu in človeku, ter tako vse kar je vodili k Bogu, h dokončni dopolnitvi. Stvarstvo hrepeni po svetnikih, kakršen je bil Frančišek.

Njegovo življenjsko izkustvo, njegova vera in ljubezen so nam na čudovit način dostopni v Sončni pesmi, Hvalnici stvarstva, ki je resnično lahko model pristnega krščanskega odnosa do stvarstva. Prisluhnimo ji:

HVALNICA STVARSTVA

Najvišji, vsemogočni in dobri Gospod,

tebi hvala, slava

in čast in ves blagoslov.

Tebi, Najvišji edinemu pristoji

in nihče ni vreden tebe imenovati.

Hvaljen, moj Gospod,

z vsemi tvojimi stvarmi,

posebno s soncem, velikim bratom,

ki razsvetljuje dneve in nas.

Lepo je

in v velikem sijaju žari.

Tebe, najvišji, odseva.

Hvaljen, moj Gospod,

v sestri luni in zvezdah;

ustvaril si jih na nebu

jasne, dragocene in lepe.

Hvaljen, moj Gospod,

v bratu vetru in zraku

v oblačnem in jasnem

sploh vsakem vremenu,

s katerimi ohranjaš svoje stvari.

Hvaljen, moj Gospod,

v naši sestri vodi;

mnogo koristi

ponižna, dobra in čista.

Hvaljen, moj Gospod,

v našem bratu ognju,

s katerim nam noč razsvetIjuješ;

lep je in vesel

in krepak in močan.

Hvaljen, moj Gospod,

v naši sestri zemlji,

ki nas kakor mati hrani

in nam gospodinji,

in prinaša različno sadje

in pisane rože z zelenjem.

Hvaljen, moj Gospod,

v onih, ki zaradi tvoje Ijubezni odpuščajo,

in prenašajo slabost in trpljenje.

Blagor njim, ki ostanejo v miru,

zakaj ti, Najvišji, jih boš kronal.

Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri smrti,

ki ji nihče v življenju ne uide.

Gorje njim, ki umrjejo

v smrtnem grehu,

a blagor njim, ki počivajo

v tvoji najsvetejši volji,

zakaj druga smrt

jim ne bo mogla storiti žalega.

Hvalite in poveličujte mojega Gospoda

in zahvalite se mu in služite mu

v veliki ponižnosti.