… in kako lep, dober, velik in mogočen je potem Tisti, ki ga je ustvaril.
Tako nekako bi lahko povzel 13. poglavje Knjige modrosti, ki nosi naslov Ustvarjene reči vodijo k Stvarniku. In čeprav ti tokrat ponujam v razmislek drug odlomek iz iste svetopisemske knjige – zakaj takšna izbira bom razložil kasneje – nikakor ne morem mimo besedila, ki govori o tem, kako je iz stvarstva možno spoznati Boga stvarnika. Tej trditvi, ki se nadaljuje v čudenje nad dejstvom, da tega nekateri ne vidijo, se pridružuje tudi apostol Pavel v 1. poglavju Pisma Rimljanom. Pravi: »Saj jim je to, kar je mogoče spoznati o Bogu, očitno: sam Bog jim je namreč to razodel. Kajti od stvarjenja sveta naprej je mogoče to, kar je v njem nevidno, z umom zreti po ustvarjenih bitjih: njegovo večno mogočnost in božanskost« (Rim 1,19-20)
Svet okrog nas je za tiste, ki verujemo, ena sama velika knjiga o Stvarniku, pa čeprav nek rek pravi, da po stvarstvu Gospod zgolj šepeta (… po Svetem pismu govori in po trpečih kriči). Veliki slovenski katoličan akademik Alojz Rebula pravi, da »je obstoj Boga praktično vera človeštva od vseh časov do danes, do tehnično najnaprednejših ZDA. Obstoj Boga se normalni človeški pameti tako rekoč vsiljuje …«
Pa vendar so med nami tudi ljudje, ki občudujejo lepoto sveta okrog nas, pa kljub temu ostajajo »slepi« za Boga. V zadnjih dneh prelistavam knjigo Bog kot zabloda, ki jo je kot zagovor ateizma napisal Richard Dawkins. K temu me je spodbudil pogovor s skavtom, ki želi svojo vero utrditi tudi tako, da njeno trdnost preizkusi ob mislih ateistov. Priznati moram, da je takšno »srečevanje« z drugače mislečimi tudi meni izziv.
A naj se končno ustavim še ob odlomku iz Knjige modrosti (ki sledi). Gre za – po mojem mnenju – enega najlepših starozaveznih odlomkov. V njem je zgoščeno, a čudovito predstavljena Božja veličina, ki se najbolj odraža v ljubezni do vsega ustvarjenega. Z usmiljenjem in prizanašanjem Gospod vodi vesoljni svet in nas ljudi kliče k spreobrnjenju. Kako dobro je prebrati, da je Bog, v katerega verujemo, Gospodar vsega in da je njegovo najgloblje bistvo to, da je ljubitelj življenja.
Kako lep je ta naš svet!
In kako dobro je vedeti, da je vse v ljubečih rokah usmiljenega Boga!
Mdr 11,21-26
Tvoja silna moč je namreč zmeraj pri tebi.
Kdo se bo ustavljal moči tvoje roke?
Kakor drobcena utež na tehtnici je pred teboj ves svet,
kakor kaplja jutranje rose, ki se spusti na zemljo.
Vendar si z vsemi usmiljen, ker moreš vse,
ljudem pa grehe odpuščaš zato, da bi se spreobrnili.
Kajti ljubiš vse, kar je,
nič od tega, kar si naredil, ti ni zoprno,
saj tega, kar bi sovražil, ne bi bil ustvaril.
In kako bi kaj moglo obstajati, ako ti ne bi hotel,
in kako bi se moglo obdržati, česar ti ne bi poklical?
Toda ti prizanašaš vsemu,
ker je tvoje, Gospodar, ljubitelj življenja.
