Krhek kot lončena posoda

Včasih se zdi, kot da bi v tebi bivala dva človeka. Eden, ki naredi vse prav in ga kažeš zunanjemu svetu, in drugi, ki se ga sramuješ. V vsakem človeku obstaja neka globoka razklanost. Mnogo nas je takih, ki bi radi v redu živeli, pa počenjamo stvari, ki jih niti sami ne razumemo.

Zakaj je tako? Ker človek ni Bog, niti ni angel ali kakšno nadnaravno bitje, ampak le majhen romar na dolgi poti. In vendar je človek čudovito bitje. Izkustvo lastne slabosti mu omogoča, da razume soljudi. Kdor si nikoli noče priznati neuspeha, postane farizejski in trd kot kamen. Srce mu zakrni in ni več zmožno tolažiti in opogumljati drugih, jih razumeti in jim odpuščati.

(Phil Bosmans)

In ko se tako opazuješ, ne moreš razumeti, zakaj je Bog izbral prav tebe, krhko lončeno posodo, da bi drugim oznanil delček velike Božje ljubezni. Vznemirja te dejstvo, zakaj eni na ta klic odgovorijo, drugi pa ne.

V svojem življenju naj bi razodeval vstalega Kristusa, a se ti zdi, da ga tako slabo poznaš. Če bi računal samo na svojo slabotno vero in svoje osebne lastnosti, bi te strah pred veličino naloge verjetno povsem ohromil. Pa vendar ni slučaj, da je Bog izbral prav tebe, tvojo človeško krhkost, za svoje razodetje. Če boš dosledno živel življenje Kristusovega učenca, boš odkril, da tvoje srce postaja vedno bolj univerzalno. Ko na poti za Gospodom ne boš prizanašal sebi, bo odprtost tvojega srca postala brezmejna.

To naj bo tvoja skrivnost: v vsakem trenutku: vse preloži na Kristusa.

(brat Roger iz Taizeja)