- PRAZNIK VSEH SVETIH
GOVORITI Z BOGOM IN NJEGOVIMI SVETNIKI
Ena najpomembnejših dejavnosti za katoličana je molitev.
Brez molitve ne more biti duhovnega življenja. Z osebno molitvijo in skupno molitvijo Cerkve, posebej sveto mašo, častimo in slavimo Boga, izražamo obžalovanje svojih grehov in posredujemo za druge. V molitvi rastemo v odnosu s Kristusom in s člani Božje družine.
Ta družina vključuje vse člane Cerkve: v nebesih, na zemlji ali v vicah. Ker ima Jezus eno samo telo in ker nas nič ne more ločiti od Kristusa (prim. Rim 8,3-8)[1], so tisti, ki so v nebesih, in tisti, ki se še očiščujejo v vicah, še vedno del Kristusovega telesa.
Jezus je rekel, da je največja zapoved »ljubiti drugega kakor samega sebe« (prim. Mt 22,39). Dejstvo je, da nas nebeščani ljubijo bolj, kot bi nas lahko ljubil kdorkoli na zemlji. Neprestano molijo za nas in njihove molitve imajo veliko moč.
Naše molitve k svetnikom v nebesih, naše prošnje naj nam pomagajo, so del čudovitega načrta odrešenja, kjer smo vsi povezani kot bratje in sestre v Kristusu. Vsi udje Kristusovega telesa smo poklicani, da pomagamo drug drugemu po molitvi. Še posebej učinkovite so molitve blažene Device Marije in to zaradi edinstvenega odnosa, ki ga ima s svojim sinom Jezusom Kristusom.
NAŠA POVEZANOST S SVETNIKI
Vse od samega začetka življenja Cerkve je bila navada prositi pokojne brate in sestre v Kristusu – svetnike – za posredovanje oz. priprošnjo pri Bogu. Poglejmo od kod izvira ta praksa.
Ustavimo se pri Svetem pismu – je tam morda moč najti temelje našega čaščenja svetih bratov in sester?
Ali nas lahko svetniki v nebesih sploh slišijo, ko se zatekamo k njim?
Sveto pismo jasno pričuje, da nebeščani lahko zaznavajo prošnje nas, ki še romamo na zemlji. V Raz 5,8 apostol Janez prikazuje svetnike v nebesih, ki ponujajo Bogu naše molitve v zlatih čašah polnih dišečega kadila: »In ko je vzelo knjigo, je četvero živih bitij in štiriindvajset starešin padlo pred Jagnje. Vsak je imel harfo in zlate čaše, napolnjene z dišavami, ki so molitve svetih.« Torej, če svetniki v nebesih ponujajo naše molitve Bogu, jih morajo na nek način poznati. Svetniki slišijo naše prošnje in posredujejo pri Bogu za nas. Jasno je torej, da so svetniki aktivno udeleženi v priprošnji za nas.
Morda bo kdo ugovarjal, da je Jezus edini srednik med Bogom in ljudmi in da je zatekanje k svetnikom zato vsaj nepotrebno, če ne že napačno. Res je, da sveti Pavel v 1. pismu Timoteju pravi: »Bog je namreč samo eden. Samo eden je tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus, …« (1 Tim 2,5). Jezus je edini srednik, ker je edini hkrati Bog in človek, vendar pa to ne izključuje posredniške vloge naših svetih bratov in sester. Še več, jo celo vključuje. V štirih vrsticah pred omenjenim besedilom iz 1. pisma Timoteju namreč Pavel naroča na posredujemo drug za drugega: »Predvsem te torej prosim: prosite, molite, posredujte in se zahvaljujte za vse ljudi, za kralje in za vse oblastnike, da bomo lahko živeli v vsej pobožnosti in vsem dostojanstvu, mirno in tiho. To je namreč dobro in po volji Bogu, našemu odrešeniku, ki hoče, da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice« (1 Tim 2,1-4). Torej je posredništvo in molitev za druge nekaj, kar je Bogu všeč in ne nekaj, kar bi nasprotovalo njegovemu načrtu odrešenja.
»Zakaj se ne bi obračali neposredno na Jezusa?« ugovarjajo nekateri. Seveda je dobro, odlično moliti neposredno k Jezusu, a to ne izključuje tudi možnosti, da prosimo druge, da molijo za nas. Molitev drug za drugega je enostavno sestavni del krščanskega življenja. Kot smo videli v 1 Tim 2,1-4 Pavel močno spodbuja kristjane, naj molijo eni za druge. Na drugih mestih Pavel neposredno prosi, naj molijo zanj (Rim 15,30-32; Ef 6,18-20; Kol 4,3 itd.) in zagotavlja, da bo tudi on molil zanje (2 Tes 1,11). Pa tudi sam Gospod Jezus nam je naročil, naj molimo za druge in to ne samo za tiste, ki so nas prosili za molitev: »Jaz pa vam pravim: Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo, …« (Mt 5,44). Ta povezanost v molitvi pa ni omejena samo na ta svet, saj smo z brati in sestrami v nebesih, in tudi v vicah, ena sama Cerkev (potujoča oz. vojskujoča se, očiščujoča se, zmagoslavna).[2]
Če je torej molitev za druge tako zelo priporočena v Svetem pismu, jo ne moremo kar površno zavreči češ, moliti je potrebno samo neposredno k Jezusu. Sveto pismo je ne bi priporočalo, če ne bi bila zelo koristna za naše sedanje in večno življenje. Ena izmed takšnih koristi je dejstvo, da povezanost s svetniki lahko podpre našo slabotnost v veri in pobožnosti. Saj vsi izkušamo, kako je lažje vztrajati, če se medsebojno podpiramo … Jezus je redno naklanjal milosti ljudem na osnovi prošenj drugih (Marija, Jair, Sirofeničanka, rimski stotnik, oče božjastnega dečka, ... ), ki so z vero pristopali k njemu. In z gotovostjo lahko trdimo, da imajo svetniki v nebesih večje zaupanje in predanost Bogu kot kdorkoli na zemlji.
Prav tako pa vemo, da Gospod posebej rad uslišuje molitev pravičnih: »Zato izpovedujte grehe drug drugemu in molíte drug za drugega, da boste ozdravljeni. Veliko moč ima dejavna molitev pravičnega. Elija je bil človek, ki je čutil kakor mi, toda ko je goreče molil, da ne bi deževalo, na zemlji ni deževalo tri leta in šest mesecev. Nato je spet molil in nebo je dalo dež in zemlja je rodila svoj sad« (Jak 5,16-18). Nebeščani pa so še bolj pravični kot vsi na zemlji, kajti Bog jih je napravil popolne, da lahko stojijo v njegovi navzočnosti: »Vi ste se približali gori Sionu in mestu živega Boga, nebeškemu Jeruzalemu, nepreštevnim angelom, prazničnemu zboru in Cerkvi prvorojencev, ki so zapisani v nebesih, in Bogu, sodniku vseh, in duhovom pravičnih, ki so dosegli popolnost, …« (Heb 12,22-23). To pomeni tudi, da so njihove molitve še bolj učinkovite.
Torej, moliti za druge je dobra stvar in nikakor jo ne smemo zapostavljati. Seveda Cerkev močno spodbuja, da gojimo tesen oseben odnos z Gospodom Jezusom Kristusom. V bistvu so vse molitve pri maši, najvišji obliki molitve, usmerjene na Boga Očeta in na Jezusa in ne na svetnike, toda to ne pomeni, da naj ne bi prosili za pomoč tudi naše sestre in brate v Kristusu, vključno s tistimi v nebesih.
O vlogi svetnikov v našem življenju lepo poje tudi mašni hvalospev v čast svetnikov:
»Res se spodobi in je pravično, primerno in zveličavno, da se ti vedno in povsod zahvaljujemo,
Gospod, sveti Oče, vsemogočni večni Bog,
po našem Gospodu Jezusu Kristusu.
S čudovitim pričevanjem svojih svetnikov vedno znova poživljaš moč svoje Cerkve
in nam daješ očitna znamenja svoje ljubezni.
Tvoji sveti nas spodbujajo s svojim svetlim zgledom
in vedno podpirajo s svojo bratsko priprošnjo,
da bi se tudi v nas uresničila skrivnost odrešenja.
Zato te, Gospod, z vsemi angeli in svetniki slavimo in veseli kličemo (pojemo): Svet, svet, svet … «
IZVOR PRAZNIKA VSEH SVETIH
V katoliški Cerkvi 1. novembra obhajamo slovesni in zapovedani praznik vseh svetih. (Dejstvo, da je praznik zapovedan – poleg božiča, praznika sv. Rešnjega Telesa in Krvi in praznika Marijinega vnebovzetja – mu daje še posebno težo. »Zapovedanost« praznika vseh svetih govori o pomembnosti občestva svetih, ki mu pripadamo po svoji včlenjenosti v Kristusa …)
VSI SVETI
V vzhodni Cerkvi so že v 4. stoletju praznovali spomin vseh svetih mučencev. Obhajali so ga spomladi v povezanosti z veliko nočjo, ker so se zavedali, da k dovršitvi Kristusovega poveličanja spada tudi poveličanje njegovih udov.
Pod vplivom vzhodne Cerkve so proti koncu 6. stoletja uvedli praznik vseh mučencev tudi v Rimu. Papež Bonifacij IV. pa je 13. maja leta 610 rimski tempelj Pantheon posvetil Devici Mariji in vsem mučencem.
Vsi sveti - kot praznik
Misel o praznovanju vseh svetnikov (in ne več samo mučencev) je dobila oprijemljiv izraz, ko je papež Gregor III. (731-741) pri sv. Petru v Rimu posvetil posebno kapelo v čast Odrešeniku, njegovi Materi, vsem apostolom, mučencem in vsem svetnikom.
Vsi sveti 1. november
Papež Gregor IV. (827-844) je praznik izrecno iz 13. maja preložil na 1. november in ukazal, naj se slovesno praznuje v vesoljni Cerkvi. Prvo pričevanje, da so v Rimu praznik vseh svetnikov obhajali 1. novembra, pa imamo že iz časa pred letom 800.
Razlogi, zakaj je Cerkev uvedla praznik vseh svetih, nastajajo že kmalu po uvedbi: število svetnikov je tako narastlo, da se ni bilo več mogoče spominjati vsakega posebej v bogoslužju.
Na praznik vseh svetih se spominjamo predvsem tistih neštetih nebeških izvoljencev, ki na zemlji njihove skrite, a pred Bogom in v resnici velike svetosti nihče ni poznal in priznal.
Morda so živeli med nami, pa nismo vedeli, kaj je v njih ustvarila Božja milost. Ti so namreč znali z Božjo pomočjo tisto posvečenje, ki so ga pri krstu prejeli, v življenju ohranjati in izpolnjevati (prim. C 40).
Vsi sveti - veseli praznik
Praznik vseh svetih je vesel praznik, ki vlije vsako leto veliko tolažbe in poguma vsem, ki so podali na pot Kristusovih blagrov, da morejo s potrpežljivostjo in ljubeznijo zmagovati nad svojimi notranjimi in prav tako zunanjimi bridkostmi in težavami (prim C 8).
To je slovesni godovni dan naših dragih, v Kristusu starejših bratov in sester, ki so dober boj izbojevali, tek dokončali, vero ohranili (prim. 2 Tim 4,7).
Zdaj se radujejo v neizrekljivem in veličastnem veselju (prim. 1 Pt 1,8), s svojim zgledom svetijo tudi nam, kažejo kako priti do zmage ter nas podpirajo s svojo priprošnjo, ki je v zelo veliko oporo naši slabosti.
Bogoslužje potujoče Cerkve se na ta praznik pridružuje nebeški Cerkvi in z njo vred poveličuje Gospoda, ki je vir svetosti in slava izvoljenih. To izraža tudi praznični hvalospev:
Danes v duhu gledamo tvoje sveto mesto,
nebeški Jeruzalem, ki je naša domovina.
Tam te obdajajo množice naših srečnih bratov in sester
in te vse veke slavijo.
Radujemo se poveličanja vseh svetih članov Cerkve
in ob njihovem zgledu in priprošnji
v veri potujemo obljubljeni sreči naproti.
2. KDO NAM HOČE UKRASTI PREDVEČER PRAZNIKA VSEH SVETIH?
Najprej je potrebno jasno povedati, da je Halloween oz. the Evening of All Hallows, večer vseh svetih, po izvoru krščanski praznik. Čeprav se ga danes praznuje na zelo posveten in žal mnogokrat tudi demonski način, o tem jasno govori že samo ime: “All Hallows,” “Hallowmas,” “Hallowtide,” in “Halloween” – večer vseh svetih (hallows) torej.
Prepričanje, da je halloween poganskega izvora je mit, izmišljotina. (Na žalost pa je današnja oblika praznovanja res dobila pogansko-satanistični značaj.)
Mnogi novodobni pogani trdijo, da gre za poskus zgodnjega krščanstva, da bi pokristjanili keltski festival »samhain« (SOW-win; konec poletja). Ta festival je sicer v resnici obstajal in se je verjetno obhajal nekje ob koncu našega oktobra oz. začetku novembra, ni pa res, da je šlo točno za 31. oktober, ker Kelti niso uporabljali krščanskega koledarja ampak lunin koledar. Festival je bil povezan s koncem žetve in z začetkom temne ter hladne zime. Kelti so verjeli, da se v tej noči pred njihovim novim letom duhovi umrlih vrnejo med žive in se meja med svetovoma živih in mrtvih zamegli. Druidi (tedanji keltski izobraženci, med katerimi so največjo moč imeli svečeniki) so s s pomočjo teh duhov napovedovali prihodnost, prižigali so svete kresove, okrog katerih so se zbirali ljudje, ki so poganskim božanstvom darovali svoje pridelke in živali (nekateri trdijo, da tudi otroke, a trdnih dokazov za to ni). Med praznovanjem so nosili kostume, ki so jih ponavadi sestavljale živalske glave in kože, hkrati pa so si medsebojno napovedovali prihodnost.
Ali je v primeru praznika vseh svetih res šlo za pokristjanjenje poganskih običajev? Vemo, da krščanstvu oz. katolištvu ta praksa ni tuja. Tako praznujemo božič v času, ko so pogani praznovali zimski solsticij kot dan zmage sonca, poročni prstan ima prav tako izvor v poganskem Rimu, božično drevo pa v praksi ljudstev na področju današnje Nemčije. In še bi lahko naštevali … V odnosu do poganskih šeg in navad lahko zavzamemo dve nasprotni si stališči:
1) vse, kar ni zapisano in odobreno v Svetem pismu, ne more biti dobro in je torej nesprejemljivo za kristjane
2) vse, kar v Svetem pismu ni prepovedano, je lahko dobro ali slabo; potrebno je vse preizkusiti in dobro ohraniti (katoliški princip): »Vse preizkušajte in kar je dobro, obdržite. Zla, pa naj bo kakršno koli, se vzdržite« (1 Tes 5,21-22).
No, če se vrnem k halloween.
Zgodovinsko dejstvo je, da so bili Kelti v času, ko je bil razglašen praznik vseh svetih – v 8. stoletju, na 1. november pa uradno prestavljen v 9. stoletju – že štiri stoletja kristjani, tako da je malo verjetno, da gre v primeru prestavitve praznika vseh svetih s 13. maja na 1. november za pokristjanjenje keltskega festivala samhain. (V končni fazi ne bi bilo nič strašnega tudi če bi šlo …)
Halloween je torej po svojem izvoru - in bi to moral tudi ostati - krščanski praznik! Kakorkoli čudno se že to sliši …
Nekateri katoliški avtorji (na Catholic Answers) zagovarjajo tezo, da gre v bistvu za »tridnevje«, v katerem vsi sveti predstavljajo nebesa, vernih duš dan vice, halloween pa pekel. Vsebina praznovanja predvečera praznika vseh svetih naj bi bila torej nekoč v posmehovanju zlu, ki je z zmago Jezusa Kristusa na križu za vselej premagano.
A nam se postavlja vprašanje o današnjih oblikah praznovanja halloweena.
Kako se je lahko predvečer krščanskega praznika vere v večno življenje in čudovito dopolnitev našega hrepenenja v občestvu svetih spremenil v večer divjanja, opijanja, razbrzdanosti in celo raznih satanističnih praks?!
Eden izmed naših bratov je dobro dejal, da hudič tisto, kar je Bogu posebej dragoceno, najraje napade in sprevrže. Tako so pod nenehnim napadom nedelja kot Gospodu posvečen dan (potrošništvo -Europark v MB je največje svetišče!!!), čistost srca in telesa (pornografija, nebrzdana spolnost), tišina (vsepovsod hrup – slušalke v ušesih mladih), molitev (zaposlenost, TV, …) …
In tako je sprevrženo tudi praznovanje halloweena … Predvečer vseh svetih je postal noč čarovnic.
V času okrog noči čarovnic v kinematografih prikazujejo več grozljivk, več je televizijskih oddaj z elementi okultizma, več ljudi uganja norčije s komuniciranjem z duhovi, ukvarjajo se z vedeževanjem in drugimi okultnimi praksami. Zaradi noči čarovnic se otroci oblačijo v hudiče, čarovnice, zlobne figure iz grozljivk, satanistične heavy metal glasbenike.
Za častilce hudiča in čarovnice je noč čarovnic najpomembnejši dan. Demonske sile izkoristijo sodelovanje ljudi v praznovanju tega dne. Tega dne satanisti pošiljajo prekletstva nad katoliške cerkve, voditelje in družine.Uprizarjajo črne maše z namenom, da bi »odpravili« krščanstvo, oskrunjajo ukradene evharistične hostije in kot nesveto obhajilo pijejo kri, pomešano z urinom.
Na tem mestu – da se vse skupaj ne bi zdelo izmišljeno – bi rad navedel misli spreobrnjenega satanista Zacharya Kinga, ki pravi takole: »Sem proti Halloweenu. Čeprav naj bi bil katoliški praznik, sta ga satanizem in naša zahodna kultura vsega prepredla, da je postal nekaj slabega. Postal je nekakšen praznik okultizma … Na ta dan je izrečenih veliko urokov, dogajajo se žrtvovanja ljudi in živali. Slavijo se vse slabe stvari. In v nasprotju z vsemi drugimi katoliškimi prazniki način, kako naša zahodna družba praznuje noč čarovnic, ni prav nič podoben čemu Božjemju. Ljudem služi kot povod za razuzdanost, pijanost. Če hočemo v praznovanje noči čarovnic spet umestiti Boga, priporočam, naj ljudje obhajajo praznik vseh svetnikov. Naj otroke oblečejo v njihove priljubljene svetnike in prirejajo praznovanja s sladkimi prigrizki, a naj slavijo Boga in naj ne pozabijo, čemu je praznik v resnici namenjen.«
3. KAJ LAHKO KATOLIČANI STORIMO?!
Najprej bi rad, da se za hip ustavimo ob evangeljskem odlomku:
»Kadar nečisti duh odide iz človeka, hodi po suhih krajih brez vode in išče pokoja, in ga ne najde. Tedaj pravi: ›Vrnil se bom v svojo hišo, iz katere sem odšel.‹ Ko pride, jo najde prazno, pometeno in urejeno. Tedaj gre in si privzame sedem drugih duhov, hujših od sebe, in gredo vanjo ter tam prebivajo. Nazadnje je s takim človekom huje, kot je bilo na začetku. Tako bo tudi s tem hudobnim rodom.« (Mt 12,43-45)
Izpostavil bi besedo prazno. Nekoč sem poslušal televizijskega voditelja Jonasa Ž., ki je razglabljal o praznikih. Modroval je nekako takole: »Zakaj so prazniki prazniki? Zato, da jih lahko napolnimo!« Popolnoma se strinjam z njim.
Mislim, da je prva stvar, ki jo moramo storiti, da naše krščanske praznike resnično napolnimo z vsebinami, ki dajejo čast Bogu in prinašajo blagoslov ljudem. Če naše nedelje in prazniki nimajo svete vsebine, jih bodo vsekakor zelo hitro napolnile druge, manj primerne ali celo neprimerne stvari. To je prvo področje našega boja.
Drugo pomembno dejstvo je, da se zla, ki se vsiljuje na različne načine – največkrat pod krinko prijetnega in neškodljivega uživaštva – ne bojimo. V Jozuetovi knjigi piše: »Ne bojte se in se ne plašite! Močni in hrabri bodite, kajti tako bo GOSPOD storil vsem vašim sovražnikom, proti katerim se boste vojskovali« (Joz 10,25). In tudi naš Gospod nam zagotavlja: »Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti. Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v peklenski dolini!« (Mt 10,28).
Z vso resnostjo se sicer moramo pripraviti na duhovni boj, boj med silami zla in Bogu zvestimi,[3] a ni nas treba biti strah. Bog je namreč že premagal naše preganjalce!
Nekaj nasvetov sem našel na medmrežju (spletu):
Nekaj predlogov za upiranje vplivu praznovanja noč čarovnic in njegovi povezanosti s satanizmom:
- Spodbujajte svoje otroke, naj raje nosijo kostume pozitivnih karakterjev namesto kostume duhov, čarovnic, skeletov in drugih okultnih podob.
- Z otroki se pogovarjajte o svojih skrbeh zaradi dogajanja okoli praznika čarovnic, pri katerem se poudarjata strah in groza ter druge negativne sile.
- Poučite jih, kaj se dogaja, če se odpravijo na zabavo noči čarovnic, kjer uprizarjajo okultne dejavnosti, kot npr. Ouija plošče ali spiritistične seanse. Če imajo o sebi pozitivno podobo, se bodo lažje uprli pritisku sovrstnikov. Spodbudite jih, naj vas pokličejo in jih odpeljite z zabave bolj zgodaj.
- Svojim otrokom pripravite kakšno alternativno zabavo, na primer zabavo ob času pobiranja jesenskih pridelkov, in to dopolnite s sladkarijami, ki jih imajo radi.
- Otroci se več naučijo iz naših zgledov in dejanj kot iz naših besed, zato jim svoje nestrinjanje z nočjo čarovnic pokažite z načinom okraševanja doma in dvorišča. Uporabite simbole jesenskih pridelkov namesto svetilk iz buč, angele namesto nagrobnih kamnov ter drugih simbolov smrti in okultizma.
- Z otroki se pogovarjajte o tem, kaj Cerkev uči o noči čarovnic: Za sataniste je to skrajno svet praznik, to je novoletni večer za tiste, ki se ukvarjajo s čarovništvom; njihovo število narašča (deset odstotkov vseh ljudi, glede na policijske statistike). Noč čarovnic je zanje priložnost za pridobivanje novih članov. Zakaj naj bi pomagali Satanu in okultizmu? Zakaj naj bi usmerjali pozornost k strahu in zlu in to še spodbujali, če so naši otroci že tako in tako izpostavljeni več strahu in zlu kot prejšnje generacije?
- Molite za Božje vodstvo pri vzgajanju svojih otrok. Naj vam pokaže, kako jim pomagati, da bodo v polnosti sodelovali pri praznovanju življenja, upanja, veselja in vsega dobrega. Prosite Boga, naj vašo družino navdihne tako, da se bo več naučila iz dneva svetih kot iz noči čarovnic.
[1] Hvalnica Božji ljubezni (Rim 8)
31 Kaj bomo torej rekli k vsemu temu? Če je Bog za nas, kdo je zoper nas? 32 On ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril? 33 Kdo bo obtoževal Božje izvoljence? Bog opravičuje! 34 Kdo bo obsojal? Kristus Jezus, ki je umrl, še več, ki je bil obujen od mrtvih in sedi na Božji desnici ter posreduje za nas? 35 Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni? Mar stiska ali nadloga, preganjanje ali lakota, nagota ali nevarnost ali meč? 36 Prav kakor je pisano:
Zaradi tebe nas ves dan pobijajo, imajo nas za klavne ovce.
37 Toda v vseh teh preizkušnjah zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil. 38 Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, 39 ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Kristusu Jezusu, našem Gospodu.
[2] KKC 954 Troje stanj Cerkve. “Dokler torej ne pride Gospod v svoji slavi in vsi angeli z njim in dokler mu ne bo, potem ko bo končana smrt, vse podvrženo, potujejo nekateri izmed njegovih učencev na zemlji, drugi, ki so odšli iz tega življenja, se očiščujejo, in spet drugi uživajo slavo, ko 'jasno gledajo samega troedinega Boga, kakršen je’”(C 49):
Vendar pa smo, čeprav na različni stopnji in na različen način, vsi združeni v isti ljubezni do Boga in do bližnjega ter prepevamo isto himno slave našemu Bogu. Vsi namreč, ki so Kristusovi in imajo njegovega Duha, se zraščajo v eno Cerkev in so med seboj zedinjeni v Kristusu (C 49).
[3] Ef 6,10sl. Sicer pa zajemajte moč v Gospodu in sili njegove moči. Nadenite si celotno Božjo bojno opremo, da se boste mogli upirati hudičevim zvijačam. Kajti naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih. Zato sezite po vsej Božji bojni opremi, tako da se boste mogli ob hudem dnevu upreti, vse premagati in obstati. Stojte torej prepasani okoli ledij z resnico, oblečeni v oklep pravičnosti in z nogami, obutimi v pripravljenost za oznanjevanje evangelija miru. Predvsem pa vzemite ščit vere; z njim boste mogli pogasiti vse ognjene puščice hudega.
Vzemite tudi čelado odrešenja in meč Duha, kar je Božja beseda. Ob vsaki priložnosti molíte v Duhu z vsakršnimi molitvami in prošnjami. V ta namen bedite z vso vztrajnostjo in molíte za vse svete.