ROMARICA VERE

Vera ni zatočišče za ljudi brez poguma, temveč razširja življenje. Vera pomaga odkriti veliko poklicanost, poklicanost za ljubezen, in jamči, da je ta ljubezen zanesljiva in vredna, da se ji izročimo, saj je utemeljena na Božji zvestobi, ki je močnejša kakor vsa naša šibkost.

                                               (papež Frančišek, Luč vere,53)

 GOSPOD je rekel Abramu: »Pojdi iz svoje dežele, iz svoje rodbine in iz hiše svojega očeta v deželo, ki ti jo bom pokazal. Iz tebe bom naredil velik narod, blagoslovil te bom in naredil tvoje ime veliko, da bo v blagoslov. Blagoslovil bom tiste, ki te bodo blagoslavljali, in preklel tiste, ki te bodo preklinjali, in v tebi bodo blagoslovljeni vsi rodovi zemlje.« Abram je šel, kakor mu je naročil GOSPOD, in Lot je šel z njim. Ko je Abram odšel iz Harána, je bil star petinsedemdeset let. S seboj je vzel ženo Sarájo, bratovega sina Lota in vse premoženje, ki sta ga zbrala, in vse duše, ki sta jih pridobila v Haránu. Odšli so in se napotili proti kánaanski deželi.

                                                                       ( 1 Mz 12,1-5)

Vera nam odpira pot in spremlja naše korake v zgodovini. Zato moramo, če hočemo razumeti, kaj je vera, opisati njen potek, to je najprej v Stari zavezi izpričano pot verujočih ljudi. Posebno mesto gre Abrahamu, našemu očetu v veri. V njegovem življenju se dogaja nekaj silovitega: Bog mu spregovori svojo besedo, razodene se mu kot Bog, ki govori in ga kliče po imenu. Vera je vezana na poslušanje… Vera je odgovor na besedo, ki je osebni nagovor; vera je odgovor Osebi, ki nas kliče po imenu.

Sporočilo te besede Abrahamu obstaja v klicu in obljubi. Najprej je klic, naj odide iz svoje dežele, zahteva, da se odpre novemu življenju, začetek izhoda, ki ga napoti v nepričakovano prihodnost. Pogled, ki ga vera podeli Abrahamu, bo nato vedno povezan s tem korakom, ki ga mora storiti naprej. Vera »vidi« toliko, kolikor gre naprej in vstopa v prostor, ki ga je odprla Božja beseda. Ta beseda vsebuje poleg tega obljubo: tvoje potomstvo bo številno, ti boš oče velikega ljudstva (prim. 1 Mz 13,16; 15,5; 22,17).

                                                                (papež Frančišek, Luč vere)

K čemu me Gospod kliče v tem trenutku, ko se odpravljam na romanje?

Katera je tista moja dežela, ki jo moram zapustiti, če želim odgovoriti na Gospodovo povabilo?

»Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!« (Lk 1,45)

V priliki o sejalcu nam sveti Luka posreduje naslednje besede, s katerimi Gospod razloži pomen »dobre zemlje«: »Seme v dobri zemlji so tisti, ki z dobrim in iskrenim srcem slišijo besedo in jo ohranijo ter v stanovitnosti obrodijo sad« (Lk 8,15). V okviru Lukovega evangelija omemba dobrega in iskrenega srca, ki sliši in ohrani besedo, posredno ponazarja vero Device Marije. Isti evangelist govori o Marijinem spominu, govori o tem, kako je Marija vse, kar je slišala in videla, ohranila v svojem srcu, tako da je beseda mogla obroditi sad v njenem življenju. Gospodova Mati je popolna ikona vere, kakor je vzkliknila sveta Elizabeta: »Blagor ji, ki je verovala« (Lk 1,45).

O Mati, pomagaj naši veri!
Odpri naše srce Besedi, da bomo prepoznali Božji glas in njegov klic.
Prebudi v nas željo, da bomo sledili njegovim korakom, ko »gremo iz svoje dežele« in prejmemo njegove obljube.
Pomagaj nam, da se nas bo dotaknila njegova ljubezen in da se bomo v veri mogli dotakniti njega.
Pomagaj nam, da se mu bomo povsem izročili, verovali v njegovo ljubezen, zlasti v trenutkih stiske in križa, ko je naša vera poklicana k rasti in zorenju.
Vsej v našo vero veselje Vstalega.
Spomni nas na resnico: Kdor veruje, ni nikoli sam.
Uči nas gledati z Jezusovimi očmi, da bo on luč na naši poti. Naj luč vere v nas nenehno raste, dokler ne pride oni dan brez zatona, Jezus Kristus sam, tvoj Sin, naš Gospod!

Romarji vere

Vera ne pomeni čutiti, ampak vedeti. Vera ni jasnost, ampak gotovost. Vera ni čustvo, ampak prepričanje. Verovati pomeni: izročati se. Izročiti se pomeni neutrudno hoditi za Gospodovim obličjem.

Verovati pomeni tudi vedno znova odhajati, vsako jutro vstati in se zopet odpraviti na pot za Gospodovim obličjem. Romarji smo.

Boga ni mogoče videti iz obličja v obličje. Boga je mogoče razumeti samo na kolenih.

In na čelu romanja, pri katerem smo soudeleženi, hodi romar, naš brat, Jezus.

Ne bodi odvisen od čustev

Naš vodnik v hoji za Gospodom Jezusom je Božja beseda, Sveto pismo, nikakor pa ne naša čustva. Kristjan živi po veri (zaupanju) v resničnost Boga in njegove besede. Ta vlak predstavlja odnos med dejstvi (Bog in njegova beseda), vero (naše zaupanje v Boga in njegovo besedo) in čustvi (ki izhajajo iz naše vere in pokorščine Bogu - Jn 14,21: »Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi; kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodel.«).

Vlak bi lahko peljal tudi brez zadnjega vagona, nikamor pa ne bi prišel, če bi ga hoteli vleči z njim. Prav tako tudi kristjani nismo odvisni od čustev in občutkov, ampak je temelj naše vere (zaupanja) resničnost Boga in njegovih obljub.

Vemo namreč, od Boga ljubljeni bratje, da ste izvoljeni. (1 Tes 1,4)

Čeprav je bil Gospod bogat nad vse, je vendar hotel na svetu zase in za preblaženo Devico, svojo mater, izbrati uboštvo. (1Fp 2,3) (Frančiškovo pismo vsem kristjanom)

MARIJA - IZVOLJENA

Kraj: smo pri domači hiši sv. Frančiška in pri hlevu, kjer se je rodil. Zremo v skrivnost stvarjenja in rojstva svetnika. Vsako izvoljeno bitje nas kliče k spraševanju po skrivnosti življenja. Od kje prihaja in kam gre? Kakšen je namen človeškega bivanja? V vsem tem se kaže tudi naš odnos do stvarstva, oz. do narave. Kristjani verujemo, da je Bog svet ustvaril iz nič. Najprej je bila samo Božja volja, potem pa je iz-volil nekaj, kar je do tedaj obstajalo le v njegovi misli. Sredi stvarstva, ki je osupljivo pestro, pisano in lepo, je postavil človeka, ki ni samo stvar, ampak tudi duh. Človek je edini, ki to stvarstvo opazuje, ker se zaveda samega sebe. To je za nas milost. Ali ne bi moglo ostati pri tem? Zelo hitro nam postane jasno, da je sredi tega sveta še nekaj, kar kvari njegovo lepoto. Greh. Zaradi nje je potrebna druga milost.

Druga milost je prišla po devici – nedotaknjeni. Božji Sin je postal meso po telesu svoje matere. Rekla je: »Zgodi se mi po tvoji besedi.« Bila je dekla Gospodova, najmanjša izmed vseh.

Sveti Frančišek se je tu rodil in najprej je ljubil svet, potem pa spoznal Jezusovo ljubezen. Potem je svojo voljo vpregel v pokorščino Božje volje. Postal je najmanjši od vseh, Božji ubožec, ki je ljubil Marijo in ji pel svoje litanije, ker je v svojem telesu nosila Odrešenika. (2 Fp, 26) Poje ji: »Pozdravljena, Gospodova palača! Pozdravljena, njegovo šotorišče, Pozdravljena, njegovo domovanje! Pozdravljena, njegovo oblačilo! Pozdravljena, njegova dekla! Pozdravljena, njegova mati! In vse ve, svete kreposti, ki se po milosti in razsvetljenju Svetega Duha izlivate v srca verujočih, da jih iz nevernih spreminjate v Bogu zveste.« (FpozBDM)

Ko se človek spreminja iz nevernega v Bogu zvestega, se dogaja vsa skrivnost Boga, ki deluje v človeku. »Četudi bi se Jezus tisočkrat rodil, pa se ne bi rodil v mojem srcu, sem še vedno izgubljen.« Tako kot v Mariji, mora Sveti Duh roditi Jezusa v nas.

Grignon de Montfort je dejal: »Kolikor bolj Sveti Duh najde Marijo, svojo ljubljeno in nerazdružljivo Nevesto v kaki duši, s toliko večjo močjo deluje v tej duši, da v njej rodi Jezusa Kristusa in njo v Jezusu Kristusu« (Grignion, 17).

Frančišek je torej ljubil Marijo, ker ga je najbolje od vseh učila ljubiti Jezusa.

PREVOD Iz memoriala Tomaža Čelanskega;

Podoba križanega mu spregovori in on mu izkaže spoštovanje

VI. poglavje

V srcu je bil že popolnoma preobražen in sledila je še preobrazba telesa, ko je šel nekega dne mimo cerkve sv. Damjana, ki je bila skoraj v ruševinah in od vseh zapuščena. Voden od Svetega Duha, je vstopil, da bi molil. Ko se je ponižno in pobožno postavil pred Križanega, se je dotaknjen od božje milosti popolnoma spremenil.

Med tem globokim zamaknjenjem se je zgodilo – nekaj nezaslišanega – naslikana podoba Križanega mu spregovori s premikanjem ustnic. ‘’Frančišek,‘’ mu reče nagovarjajoč ga po imenu, ‘’pojdi in popravi mojo hišo, ki je, kot vidiš, vsa v ruševinah. ‘’ Frančišek je bit tako prevzet, prestrašen in poln začudenja, da je skoraj pozabi na sporočilo slišanih besed. Vendar je bil takoj pripravljen odzvati se povabilu, kateremu se ves preda.

Resnično, niti on sam ni znal nikdar izraziti tega nepopisnega spremenjenja, ki ga je zaznal v sebi, tako ostaja tudi nam zakrito z zagrinjalom molka.

V tem trenutku, ko se je torej v njegovo sveto dušo ukoreninila gorečnost do Križanega, ki se more ohraniti le s pobožnostjo, so se častite stigme Kristusovega trpljenja vtisnile vanj, pa vendar še ne v meso telesa, temveč v globino srca. Prečudovita, nikdar slišana stvar! Kdo bi ne bil ganjen ob tem čudu? Je mar že kdo kdaj slišal kaj podobnega?

Ko se je vrnil v svoj kraj, nihče ni dvomiti, da je Frančišek resnično videl Križanega. To je nov in neverjeten čudež: Kristus mu je spregovoril iz lesa križa še preden je popolnoma zapustil svet. Odkar je slišal te besede Najvišjega, je sam postajal vedno manjši. Kasneje je ljubezen srca postala očitna v ranah na telesu. Od takrat ni mogel več zadrževati solza in ranjenosti zaradi Kristusovega trpljenja, ki ga je objokoval z močnim glasom, saj mu je bil vedno pred očmi. Stokajoč je hodil svoje poti in zavračal vsakršno t olažbo v spomin Kristusovim ranam. Tako je nekega dne srečal prijatelja, ki mu je bil v duhu blizu, ter mu razodel razlog svoje bolečine in takoj so tudi njega oblile solze.

Poskrbel je za podobo Križanega in se trudil skrbno izpolniti, kar mu je bilo zapovedano. Takoj je ponudil denar nekemu duhovniku, da bi priskrbel svetilko in olje, tako da sveta podoba ne bi bila brez luč niti en sam trenutek.

Zatem se je posvetil drugim delom. Delal je neutrudno in z vnemo, da bi popravil cerkev. Čeprav se je Gospodovo naročilo nanašalo na obnovo Cerkve, odkupljene s Kristusovo krvjo, ni želel doseči popolnosti tega dela, temveč korak za korakom prehajati od mesa k duhu.

OSEBNO DELO

Ustavi in zazri se v križanega, zahvali se mu, za vse kar ti je že razodel in ga prosi, naj ti spregovori na srce. Bodi poslušalec.

VPRAŠANJA ZA RAZMISLEK:

•          Kaj čutiš v svojem srcu po slišani katehezi? Kaj te nagovarja, kaj te jezi oziroma vznemirja?

•          Biti zaznamovan s Kristusom, biti krščen in krst živeti, pomeni nositi v sebi ranjeno ljubezen (hrepenenje) do Kristusa. Kaj tebe gane pri Jezusu?

•          Kaj ti pomeni prehajati od mesa k duhu?

NOSEČA

V začetkih njegovega nenavadnega in neponovljivega življenja, ki ga je Dante opisal kot »mirabil vita«, je Frančišek dokazal svojo posebno ljubezen do Gospodove Matere tudi z izbiro bivanja pri cerkvici Svete Marije Angelske: »Končno je šel na kraj, ki se je imenoval Porciunkula, na katerem je bila cerkev posvečena preblaženi Devici … Spodbujen s svojo gorečo pobožnostjo do Kraljice sveta, je tam določil svoje bivališče … Izbral ga je kot svoje bivališče zaradi svojega čaščenja angelov in zaradi svoje posebne ljubezni do Kristusove Matere. Vedno je ostal navezan na cerkvico, ki jo je ljubil bolj kot vse druge kraje na svetu, in jo je bratom priporočal 'kot kraj najbolj drag Devici'.« (LegM II,8) Potem ko je prejel v dar prvih dvanajst tovarišev, jih je pripeljal sem »ker je hotel, da red manjših raste in se razvija pod zaščito Božje Matere tam, kjer se je po njenih zaslugah začel.« (LegM IV,5) V tej majčkeni kapeli posvečeni Mariji leta 1212 sprejme Klaro… Na koncu življenja prosi naj ga prinesejo sem za srečanje s sestro smrtjo: »Hotel je… napredovati k prejemu večne nagrade prav tam, kjer je po delovanju deviške Božje Matere spočel duha popolnosti in milosti.«

…

Ni odveč omeniti, da Frančiškov namen ni nikdar ločiti Marije od skrivnosti učlovečenja ali bolj na splošno od skrivnosti Sina. Ko jo vedno pridružuje njemu, bodisi zaradi njene materinske vloge bodisi zaradi njene vere, ima povsem moderen »okus«; v bistvu je v temeljnem soglasju z drugim vatikanskim koncilom, ki predstavlja Gospodovo Mater v njeni prvobitni vlogi služenja Sveti Trojici, učlovečeni Besedi in uresničitvi Božjega odrešenjskega načrta. Ločiti Jezusa od Marije bi pomenilo »sleči« ga njegove človeškosti in konkretnosti; ločiti Marijo od Jezusa pa bi pomenilo pasti v obredno pobožnjakarstvo, prazno in brez življenja.

MATI

Besede matere Terezije:

»Marija je Jezusa naučila hoditi, govoriti, kako prijeti žlico, vsak dan Ga je umila, držala Ga je za roko. Prepogosto pozabljamo na to. Bodimo ta majhen otrok v njenih rokah.«

Odlomki iz Svetega pisma

1.         Marija obišče Elizabeto (Lk 1, 39-45)

39 Tiste dni je Marija vstala in se v naglici odpravila v gričevje, v mesto na Judovem. 40 Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. 41 Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, se je dete veselo zganilo v njenem telesu. Elizabeta je postala polna Svetega Duha 42 in je na ves glas vzkliknila in rekla: »Blagoslovljena ti med ženami, in blagoslovljen sad tvojega telesa! 43 Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? 44 Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, se je dete v mojem telesu od radosti zganilo.45 Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo,  kar ji je povedal Gospod!«

 2.         Jezusovo rojstvo (Lk 2, 3-7)

3 In vsi so se hodili popisovat, vsak v svoj rodni kraj. 4 Tudi Jožef je šel iz Galileje, iz mesta Nazareta, v Judejo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Betlehem, ker je bil iz Davidove hiše in rodbine, 5 da bi se popisal z Marijo, svojo zaročenko, ki je bila noseča. 6 Ko sta bila tam, so se ji dopolnili dnevi, ko naj bi rodila. 7 In rodila je sina, prvorojenca, ga povila in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora.

 3.         Deček Jezus v templju (Lk 2, 41-52)

41 Njegovi starši so vsako leto ob prazniku pashe hodili v Jeruzalem. 42 Ko je bil star dvanajst let, so šli na pot po praznični navadi. 43 In ko so se po končanih prazničnih dneh vračali, je deček Jezus ostal v Jeruzalemu, ne da bi njegovi starši to opazili. 44 Mislili so, da je pri popotni druščini, in so prehodili pot enega dne. Nato so ga začeli iskati med sorodniki in znanci. 45 Ker ga niso našli, so se vrnili v Jeruzalem in ga iskali. 46 Po treh dneh so ga našli v templju. Tam je sedèl med učitelji, jih poslušal in vpraševal. 47 In vsi, ki so ga slišali, so bili iz sebe nad njegovo razumnostjo in njegovimi odgovori. 48 Ko sta ga zagledala, sta bila presenečena in njegova mati mu je rekla: »Otrok, zakaj si nama tako storil? Tvoj oče in jaz sva te s tesnobo iskala.« 49 Dejal jima je: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« 50 Vendar nista razumela besed, ki jima jih je rekel. 51 Nato se je vrnil z njima in prišel v Nazaret ter jima je bil pokoren. In njegova mati je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu. 52 Jezus pa je napredoval v modrosti, rasti in milosti pri Bogu in pri ljudeh.

4.         Svatba v galilejski Kani (Jn 2, 1-12)

1 Tretji dan je bila svatba v galilejski Kani in Jezusova mati je bila tam. 2 Na svatbo so bili povabljeni tudi Jezus in njegovi učenci. 3 Ko je vino pošlo, je rekla Jezusu njegova mati: »Vina nimajo.« 4 In Jezus ji je dejal: »Kaj imam s teboj, žena? Moja ura še ni prišla.« 5 Njegova mati je rekla strežnikom: »Kar koli vam reče, storite.« 6 Tam pa je stalo šest kamnitih vrčev za judovsko očiščevanje; držali so po dve ali tri mere. 7 Jezus jim je rekel: »Napolnite vrče z vodo!« In napolnili so jih do vrha. 8 Nato jim je rekel: »Zajemite zdaj in nesite starešini!« In nesli so mu. 9 Ko je starešina pokusil vodo, ki je postala vino, in ni vedel, od kod je – strežniki, ki so zajeli vodo, pa so vedeli –, je poklical ženina 10 in mu rekel: »Vsakdo postreže najprej z dobrim vinom, in ko se ljudje napijejo, s slabšim, ti pa si dobro vino prihranil do zdaj.« 11 Tako je Jezus v galilejski Kani naredil prvo od znamenj in razodel svoje veličastvo in njegovi učenci so verovali vanj.

12 Potem je šel dol v Kafarnáum in z njim njegova mati, njegovi bratje in njegovi učenci; in tam so ostali nekaj dni.

5.         Jezusa križajo (Jn 19, 25-27)

25 Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopájeva in Marija Magdalena. 26 Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: »Žena, glej, tvoj sin!« 27 Potem je rekel učencu: »Glej, tvoja mati!« In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi.

Meditativno branje odlomka

Zavzemi primerno držo, zberi se in prosi Svetega Duha za pomoč. Zelo počasi začni brati besedilo. Poskušaj razumeti dobesedni pomen, njegov kontekst in avtorjev namen. Poskušaj sprejeti to, kar bereš (bodi pozoren na pojme, ki jih avtor razlaga, kako se ti obračajo na konkretno stvarnost in kako so med seboj povezani).

Počasi beri naprej in poskušaj razumeti prebrano besedilo. Če naletiš na misel, ki močno pritegne tvojo pozornost, se pri njej ustavi. Dovoli, da se bo ta misel “sprehajala” v tvoji duši in jo premišljuj. Prenesi jo v svoje življenje. Lahko narediš tudi konkretne sklepe za svoje življenje. Če do tega ne pride (oziroma po tem, ko se ti je to že zgodilo), nadaljuj z umirjenim, koncentriranim, spokojnim branjem.

Če naletiš na odlomek, ki ga ne razumeš, pojdi nazaj, preberi širši kontekst in ga v tem kontekstu poskušaj razumeti.

Počasi in pozorno beri naprej.

Če se v danem trenutku tvoje srce duhovno zgane in čutiš željo, da bi zapel hvalnico, se zahvaljeval ali prosi … to mirno stori.

Če se to nezgodi, počasi beri naprej in poskušaj razumeti vsebino prebranega.

V pomoč naj ti bodo tudi dodatna vprašanja:

•          Podčrtaj si besede, ki se te dotaknejo. Kaj mi podčrtane besede govorijo v povezavi z mojim konkretnim življenjem? Kakšna vprašanja se mi ob tem porajajo?

•          Kakšne osebne lastnosti kaže Marija? Je lahko moj vzor? Kje lahko črpam navdih za svoje življenje?

•          Kaj mi odlomek sporoča o Bogu? Kje je njegovo mesto OČETA?

Na koncu še enkrat preberi cel odlomek. Priporočljivo je, da narediš, oblikuješ praktična načela in sklepe, ki naj postanejo del tvojega vsakdana. Nato se zahvali Bogu za to, kar si prejel.

BREZMADEŽNA

ZAKRAMENT SPOVEDI IN PUŠČAVA

Priprava na spoved...

- Priprava je temelj dobre spovedi. Vzemi si čas in se umakni v samoto.

- Prosi Svetega Duha za razsvetljenje. Naj ti On pomaga razkriti tvoje življenje.

- Počasi dopusti, da gre Gospod skupaj s teboj v globine tvojega srca.

- Ne razmišljaj takoj o grehih. Najprej se Gospodu zahvali za vse darove, ki ti jih je namenil. Gospod je najboljši darovalec in ne ustvarja »zgrešenih« ljudi.

- Nihče ni popoln, tudi ti/jaz ne. Dopusti Gospodu, da ti spregovori po tvoji vesti, po svoji besedi, po nauku cerkvenega učiteljstva in pri spovedi po duhovniku…

- Vprašaj se iskreno, ali si res pripravljen po tej spovedi resneje živeti svoje poslanstvo in vsak dan začenjati znova.

- Premisli, kateri grehi te najbolj težijo! Prosi spovednika, da ti pomaga. Ne gre toliko za naštevanje, kot za iskrenost in resnično kesanje.

- Ozri se na svojo dosedanjo življenjsko pot pod vidikom večnosti: kam vodi - k Bogu ali proč od Boga?

- Prosi Boga za milost kesanja in spreobrnjenja, obenem pa od srca odpusti vsem, ki so te razžalili, da bo tudi tebi odpuščeno!

- V duhu stopi pred Jezusa, ki je iz ljubezni do tebe pribit na križ. Ozri se vanj s srcem... Potem se ozri vase in se vprašaj, kaj sva storila z Jezusom, kaj misliva storiti skupaj. Jezus je tvoj prijatelj, pogovori se z Njim. Preberi LK 15. Imej pred očmi, da je te prilike povedal Jezus, Božji Sin! Eno od osnovnih vprašanj je tudi: kaj bi Jezus storil na mojem mestu oz. skupaj z menoj?

- Sklep za življenje, ki ga narediš v pogovoru z Jezusom, naj bo dovolj stvaren. Naj bo znamenje odločitve, da hočeš odslej živeti novo življenje ljubezni do Boga in do bližnjega. Moli, da bi ga mogel z Božjo pomočjo čimbolj uresničevati!

SPRAŠEVANJE VESTI

•          Ali se zanašam samo nase in se imam za nenadomestljivega, sposobnega z lahkoto živeti brez Boga?

•          Morda je moja vest že tako topa, da nekaterih kletvic nimam več za kletvino in jih raztresam kar ob pogovoru s prijatelji?

•          V nedeljo sodelujem pri maši? Kolikšen del nedelje in drugih dni mi požre televizija, računalnik, mobitel?

•          Če se z očetom in mamo ne znam več prijazno pogovarjati, kako se bom s prijatelji in z Bogom?

•          Nikogar še nisem ubil. Sem pa morda ranil... S posmehljivo besedo sem lahko že marsikomu zatrl voljo do dobrega.

•          Kratek vzklik “brez veze” je bil dovolj, da je propadel vsak dober predlog. In to samo zato, ker sem tako ciničen.

•          Ali spoštujem svoje telo, tempelj Sv. Duha? Prosim te, bodi pogumen/mna. Vprašanje čistosti sega v najglobje in najlepše bistvo vsakega človeka. Lahko zlorabljam, ali pa podarjam… Zaradi pornografije je 70% več ločitev…

•          Ali slepo verjamem opravljanju drugih in opravljam tudi sam? Morda si kakšno zanimivost o svojem bližnjem kar izmislim.

•          Ali sem kdaj obrekoval? (namenoma lagal o drugem z željo, da bi mu škodoval)

•          Ali sem bližnjemu nevoščljiv, ker ima več kot jaz?

•          Ali sem navezan na denar, na obleko, hrano in pijačo? Denar je potreben, lahko pa zavzema velik del mojega razmišljanja in časa.

•          Ali se zavedam, da sebičnost pravzaprav na (ne preveč) dolgi rok pomeni sebe-bičati? In kdo vse je prikrajšan ob tem?

•          Ali sem nestrpen, vedno pripravljen na prepir?

•          Znam biti potrpežljiv z drugimi tudi takrat, ko mi niso preveč všeč?

•          Znam videti trpljenje bližnjega, njegovo žalost in zapuščenost?

•          Ali mislim, da se moram kdaj zateči k laži, da se opravičim in naredim dobrega pred drugimi?

•          Ali sem za resnico pripravljen tudi kaj pretrpeti?

•          Ali sem pripravljen pomagati tistim, ki so v stiski?

•          Kje je moja »cona udobja«? Morda je v tem, da raje ždim doma za računalnikom (socialna omrežja), kot pa da bi izven svojih zidov našel stik s sočlovekom, še posebno tistim, ki potrebuje moj glas, mojo roko, mojo ramo…

•          Znam videti Boga v vsem, kar je lepega in dobrega na svetu?

•          Znam ohraniti svoje srce čisto in jasno za veselje, ki ga daje Bog?

•          Ali prinašam v družino, šolo, fakulteto ali delovno mesto mir, zavzetost za delo, ljubezen?

•          Če me kdo užali, ali mu z lahkoto odpustim?

•          Ali sem pogumen kristjan? Ali se sramujem svoje vere? Se zavzemam za pravico in poštenost?

•          Sem zadovoljen? Se zahvalim Bogu vsak dan za vse, kar mi da? Sem vesel, da živim v krščanskem upanju?

Vprašanja so »nametana«. Napiši še kakšno svoje, ki se te dotika, te vznemirja in ga želiš odrešenega položiti pred Gospoda…

•          Po spovedi

•          Najvažnejši sklep pri vsaki spovedi je, da boš redno molil. Po molitvi prihajajo vse milosti. K spovedi pristopi dovolj pogosto, vsaj za praznike kot so: božič, velika noč, binkošti, Marijini prazniki, slovesnosti v domači župniji, posebna ali družinska praznovanja in druge priložnosti.

•          Končno: Ne brskaj po svoji preteklosti, saj je po spovedi odrešena. Grehi so ti odpuščeni! Z zaupanjem v Boga začni živeti novo življenje.

PUŠČAVA

Preberi Mr 1,12. Zakaj se je Jezus umaknil v puščavo? Nikar ne misli, da je puščava zgolj kraj spokojnosti in miru. Kaj se je dogajalo z Jezusom?

Jezus se je pogosto umikal v samoto, navadno ponoči in v puščavo. Kako govoriti o Ljubezni, če nisi z njo prej prežet?

Moli k Svetemu Duhu. Samo on te lahko vodi po tej poti. Ne imej (pre)velikih pričakovanj. Ura napora je tvoja ura, rezultati pa so Njegovi. On pride takrat, ko želi. Če ničesar ne doživljaš, se mirno usedi pred vrata svojega srca. Enkrat bo prišel mimo. Ni nujno, da ravno na tem romanju…

OGREVANJE – molitev psalmov

V zavest si prikliči, da so psalmi obogateni z verskim izkustvom milijonov vernikov, redovnikov, mučencev, prerokov, devic,… Z istimi psalmi se je Jezus obračal na Očeta na gorah ponoči; na tak način je isto delala Marija iz Nazareta.

Psalm najprej počasi preberi. Ko ga bereš, skušaj začutiti smisel in pomen vrstice, ki jo bereš. Besede naredi za svoje. Tiste vrstice, ki so ti še posebej blizu, ponavljaj in pri tem poskušaj začutiti, kaj je psalmist hotel z njimi povedati, kaj je čutil Jezus, ko jih je izgovarjal.

Psalmi: 16, 63, 91, 143

Pisna molitev

Preprosto zapišemo to, kar v molitvi želimo povedati Gospodu. Ta molitev je zelo primerna za trenutke, ko smo raztreseni, ko čutimo suhoto ali stisko. Prednost tega molitvenega načina je predvsem v tem, da je človek zelo zbran in da so mu te molitve lahko v pomoč kdaj kasneje.

* * * * * *

Upoštevati je potrebno, da puščava pomeni tudi napor, zato je pomembno, da se občasno odpočijemo, in sicer tako, da takrat ne počnemo ničesar, samo počivamo.

* * * * * *

Predlagane odlomke iz Svetega pisma podrobno razčlenimo in primerjamo svoje osebno življenje z Božjo besedo. Poskušamo videti, kaj nas Jezus danes prosi kot kristjane. Oblikujemo konkretno odločitev za življenje.

Jn 7,14-18; 2 Mz 3,5; Mt 6,6; Mr 1,35;

Mt 5,1-48 (naslednje vrstice napiši sam  )

1 Kor 13,1-5.7-8; Ef 5,21-32

MALA PEDAGOGIKA ZA MEDITACIJO IN ŽIVLJENJE IZ BOŽJE BESEDE

1. Besedilo beri počasi, zelo počasi in s pogostnimi premori.

2. Odprta in izpraznjena duša naj vedro pričakuje.

3. Beri tako, da ne iščeš česa posebnega, na primer (verski) nauk, resnico...

4. Beri tako, da »poslušaš« (Gospoda), kakor posluša duša dušo, oseba osebo: pozorno, toda ta pozornost naj bo »pasivna« in ne tesnobna.

5. Ne trudi se, da bi stvari dojel razumsko, tudi ne po črki; naj te ne skrbi, »kaj to pomeni«, marveč se vprašaj, »kaj mi s tem hoče povedati Bog«. Ne ustavljaj se ob mislih, ki jih morda ne razumeš, temveč jih opusti, ne da bi si prizadeval razumeti dobesedno vsako stvar.

6. Misli, ki so te močno vznemirile, podčrtaj s svinčnikom in ob rob zapiši besedo, ki povzema ta močni vtis.

7. Osebna imena, ki se pojavljajo (npr. Izrael, Jakob, Samuel, Mojzes, Timotej), zamenjaj s svojim imenom, da boš tako začutil, kako te Bog kliče.

8. Če ti prebrano besedilo ničesar ne »pove«, ostani miren. Lahko se zgodi, da ti isto besedilo drugič »pove« zelo veliko. Naš trud včasih milost podpira, včasih pa tudi ne; »ura« Boga ni naša ura. Pri božjih stvareh je treba imeti vedno veliko potrpežljivosti.

9. Ne ženi se za tem, da bi dognal točen in dokončen pomen božje besede, ampak jo dobro meditiraj kakor Marija. Še in še jo preudarjaj v duhu in v srcu. Dovoli ji, da te napolni in te prepoji s tresljaji in resonancami božjega srca.  In »ohrani« božjo besedo, da bodo te re-onance odmevale v tebi ves dan.

10. Prizadevaj si, da meditirano božjo besedo čim pogosteje presadiš v življenje: razmišljaj, v kakšnem smislu in v katerih okoliščinah morajo merila, ki jih vsebuje božja beseda, vplivati in spreminjati naš način mišljenja in delovanja. Tako bodo božja merila postala tudi naša in nas bodo spreminjala v resnične Gospodove učence.

MOLITEV POSLUŠANJA

Izberi si misel, ki ti napolnjuje dušo (npr. »Moj Bog in moje vse«) ali pa le eno samo besedo (npr. »Jezus«, »Gospod«, »Oče«).

Zbrano in mirno to misel polglasno izgovarjaj v presledkih vsakih deset do petnajst sekund.

Izgovorjeno misel poskušaj sprejeti in oživiti v sebi njeno vsebino. Zavedaj se, da je njena vsebina Gospod sam.

Začenjaj dojemati, kako »navzočnost« ali »vsebina«, ki je zajeta v besede, počasi in nežno preplavlja tvojo notranjost ter prenika v tvoje notranje energije. Polagoma naj presledki pri ponavljanju postajajo daljši, da boš s tem dal vedno več prostora molku.

Ves čas izgovarjaj isti stavek.

MOLITEV Z NARAVO

Ker si na zunaj v naravi, je eden najlepših molitvenih načinov, ki jih lahko uporabiš, molitev z vsem stvarstvom.

Začni z molitvenim branjem psalma 104. V duhu tega psalma začni s kontemplacijo, gledanjem in občudovanjem vsega, kar dosežejo tvoje oči.

Z ganjenostjo občuduj vse in vsako stvar posebej, ki jih omenja psalm (nekaj od tega boš lahko občudoval-a na drugem kraju oz. ob drugih letnih časih ): oblake, vetrove, zasnežene vrhove, slapove, reke, doline, studence, ptice, gnezda, potoke, rastline, metulje, rože, žitna polja, oljčne nasade, vinograde, drevesa, travnike, sonce, luno, svetlobo, senco... Ob vsaki stvari, ki jo zreš in občuduješ, reci: »Gospod, moj Bog, kako si velik!« (v. 1).

Od časa do časa ponavljaj vrstico 24: »Gospod, kako veliko je tvojih del! Vsa si naredil z modrostjo, zemlja je polna tvojih ustvarjenih bitij.«

Poskušaj poslušati, vsrkavati in se potapljati v ubranost celotnega stvarstva. Ostani osredotočen in pozoren, da sprejmeš vsak glas stvarstva: na tisoče žuželk oznanja svoje veselje do življenja; raznovrstne melodije številnih ptic; šepet vetra in žuborenje vode; črički, žabe, petelini, psi, vsa živa bitja po svoje izražajo veselje do življenja in pojejo hvalo Gospodu. V njihovem imenu in skupaj z njimi ponavljaj: »Vse Gospodove stvari, slavite Gospoda«.

Zbudi v sebi čutenje vesoljnega bratstva, v Bogu občuti vsako stvar kot sestro. V Bogu sem povezan z vsem, kar vidijo moje oči; živo se potopim v veliko družino stvarstva in se radostno čutim udeleženega v utripu vsega stvarstva, čutim veselje do življenja, ki ga izkušajo vse stvari, ne da bi se tega zavedale, kot da bi plaval v vesoljnem življenju in valoval z nežnostjo sveta.

Stvari prosi odpuščanja zaradi zasužnjevanja, ki ga je zakrivil človek, in za mnogovrstna nasilja in krutosti, ki jih ljudje zagrešijo proti njim. Občuti in izrazi hvaležnost za tolikšno dobroto, ki jo stvari prispevajo za človekovo srečo.

Vzpostavi intimen dialog s konkretno stvarjo: z rožo, drevesom, kamnom, čisto studenčnico. Zastavljaj ji vprašanje o njenem izvoru, o njeni zgodovini, o njenem zdravju in jo pozorno poslušaj. V intimni komunikaciji ji pripoveduj zgodbo svojega življenja. Občuduj jo in se ji zahvaljuj za njeno ljubkost, njen vonj in za njen prispevek k svetovni harmoniji. Vstopi v bratsko ozračje s to stvarjo.

Med to dolgo molitvijo z naravo pogosto ponavljaj verze 1, 24, 31 in 33 iz psalma 104 (ki ga imej vedno odprtega v rokah) in verze psalma 8, predvsem uvodni odpev: »Gospod, naš Gospod, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji«.

* * ** * *

Med puščavo je priložnost za spoved. Če ne utegneš na Carceriju, zaprosi katerega od bratov duhovnikov. Časa je dovolj, tudi ponoči. Nikar se ne vračaj domov, če tvoje srce ni svobodno.

Nikar se ne pozabi zahvaljevati Gospodu, za vse, kar dela zate!

Marija, Mati Cerkve, vzor vsake poklicanosti, pomagaj nam, da bomo Gospodu, ki nas kliče k sodelovanju pri Božjem zveličavnem načrtu, veseli odgovorili. Amen.
                                    (sv. Janez Pavel II.)

Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba...     (Gal 5,22)

Zvestoba -  beseda,  ki jo izgovarjamo samo dve sekundi, udejanjamo pa vse življenje.  Zvestoba, kot sad sv. Duha je zelo zaželena in zelo pogrešana,  zlasti v današnjem svetu, hkrati pa jo sprejemamo s strahom, distanco ter nerazumevanjem. Veliko ljudi se sprašuje zakaj se splača biti zvest ali pa pogojuje svojo lastno zvestobo zvestobi svojega moža, žene, prijatelja, Boga. Pogojevanje pa  govori o pomanjkanju prave ljubezni in prej ali slej nam ne zadošča, ker si vsi v globini srca želimo brezpogojne ljubezni in s tem tudi brezpogojne zvestobe, ta pa je nedosegljiva brez Boga. Ko sem prebirala svetopisemske odlomke  sem ugotovila, da je beseda zvestoba  pogosto uporabljena pri opisovanju  Boga npr. »Gospod, v nebesih je tvoja dobrota, tvoja zvestoba sega do oblakov« (Ps 36, 6) ali  »Gospod, Bog nad vojskami, kdo je kakor ti? Mogočen si, Gospod in tvoja zvestoba te obdaja« (Ps 89, 9). Ko pa se nanaša na človeka  pa je obratno » Pomagaj, Gospod, ker ni več pobožnega, izmed človeških sinov je izginila zvestoba«. Iz tega vidimo, da človek sam po sebi ne more biti zvest. Le Bog je zvest, človek pa je lahko zvest le če mu Bog daruje ta dar. Zato sv. Pavel med  sadove svetega Duha uvršča tudi zvestobo.

Marija je tista, ki je bila zvesta Bogu. Ob angelovem oznanjenju je izrekla svoj »Zgodi se«. To je beseda, ki jo je povedala v dveh sekundah, toda spremljala jo je vse njeno življenje. Odločila se je, da sprejme Jezusa v svoje življenje in na tej poti vztrajala  vse do križa.  Bog pa je izpolnil svojo obljubo z vstajenjem Jezusa, ki je rešil svoje nezvesto ljudstvo.  Enako držo občudujem pri sv. Frančišku, ki po razodetju v Porciunkuli, kot odgovor na  evangelij  (Mt 10,5-15) vzklikne » To hočem, to iščem, srčno želim to storiti !«  Nato je začel oznanjati o božji ljubezni, odpuščanju, pokori, bratstvu in miru. Bil je zvest Jezusu kljub preziranju, posmehovanju,  zaničevanju. Ni se oziral na druge, ni kazal s prstom, govoreč » poglej jih kako  nesramno živijo«, ampak je odločno sledil klicu, naravnost po začrtani poti,  navdušen nad  Živo Besedo, je navduševal  tiste, ki so ga hoteli poslušati. Ena izmed njih je bila seveda  sv. Klara. Po govoru, ki ga je slišala v cerkvi sv. Jurija ( leta 1212 ) je tudi sama zahrepenela po drugačnem življenju. Svojo dragoceno obleko je zamenjala za volneni  habit, z dragulji okrašen pas  pa za grobo vrv z vozli. Njeno »novo« življenje je bilo zaznamovano z uboštvom, katerega ni poznala. Najbrž se je tudi morala  navaditi na različne neugodnosti, pomanjkanje hrane, hlad, trdo delo. Vendar vse to  je  ni vrglo iz tira. Prosila je in Bog ji je podaril milost zvestobe.   

  Zelo zanimivo bi bilo slišati, kakšne asociacije  se vam porajajo v glavi in v srcu  ob besedi zvestoba? Za mene je biti zvest »resna« odločitev, ki  daje prednost dobremu drugega  kot svojemu lastnemu, kar pogosto zahteva od nas požrtvovalnost in vztrajnost, ki se rojeva kot otrok v bolečini čakanja, sprejemanja in odpuščanja. Na ta dan, ko se ustavljamo ob Mariji Jezusovi  zvesti učenki se zahvalimo Bogu z besedami sv. Frančiška: » Njemu, ki je toliko pretrpel za nas in nam podelil toliko dobrot in nam jih bo še v prihodnosti delil, naj vsaka stvar v nebesih in na zemlji, v morju in pod zemljo daje Bogu hvalo, slavo, čast in blagoslov, kajti on je naša moč in trdnost; on je edini dober, edini najvišji, edini vsemogočen, čudovit in veličasten, in edini svet, hvale vreden in blagoslovljen  v neskončne veke vekov«. Amen.

»Marija je mali, a razpoložljiv človek, v katerem Bog dela velike reči; je pričevalka o tem, kaj lahko postane uboga in ponižna ustvarjenina, ko pusti, da jo naseli Bog.«

Marija sredi svojega vsakdanjega življenja doživi nepričakovan obisk. Bog jo želi srečati sredi njenega vsakdanjega življenja. Ikonografija oznanjenja nam jo predstavlja zbrano v molitvi v svoji hiši. Angel Gabrijel ji prinese presenetljivo sporočilo, da je nedostopni Bog z njo, navzoč je v njenem življenju in bo postal Bog-z-nami, Odrešenik sveta. To želi uresničiti po njej, tako da se utelesi v njenem telesu. Predlog nepričakovanega načrta obrne na glavo njene načrte, vzbudi negotovost o tem, kako je to mogoče človeku. Toda razmišljanje in negotovost prepustita mesto zaupanju in Marija privoli.

Marija, Gospod je s teboj, je v tebi. On, ki te ljubi z neskončno ljubeznijo, te stori rodovitno, spremeni tvoje načrte.

Dovolila si, da te spremlja On. Sveti Duh je naselil tvoje življenje in od tedaj, si začela materinstvo, ki se nadaljuje v Cerkvi vseh časov in svetu daruje Jezusa.

Bog doseže tudi vsakega od nas v našem vsakdanjiku. On prvi vstopi v naše načrte, nas povabi, da bi prepoznali skrivnost ljubezni, ki nas obdaja in verovali, da ima On zaupanje v nas. Prosi nas, da se Mu izročimo in sprejmemo Svetega Duha, ki poraja življenje v ljubezni. Včasih izkušamo trud iti preko razuma in zaupati Bogu. Toda vemo, da je predvsem On, ki tvega svoje zaupanje do nas, v trenutku, ko nam človeška omejenost prepreči pravo vzajemnost z Njim.

Bog za učlovečenje izbere odvisnost od Marije. Ljubezen želi biti odvisna. Tako Bog ravna tudi z nami, ko nas sreča in nam zaupa načrt.

Da bi prepoznali Gospodov korak, moramo pričakovati njegov prihod v notranjem molku in molitvi: pogojih, ki nam omogočajo zaznati Njegov klic v vsakdanu, odkriti privlačnost poklica, ogenj v srcu, ki ga je prižgal Sveti Duh in o katerem govori Pavel VI (29.11.1972).

Naš Bog je Bog presenečenj. Prepoznamo jih, ko drugi glasovi molčijo in se odpremo notranji svobodi in popolni razpoložljivosti nepredvidljivosti. Molk ljubezni je namreč pogoj za poslušanje, za pozornost njemu, ki želi vstopiti v dialog z nami in nas prosi za naše soglasje.

Marijin molk je bila molitev, srečanje, prepustitev skrivnosti. Premišljevanje Svetega pisma ji je omogočilo, da je čutila pripadnost veri svojega ljudstva, da je stopila v načrt spremljanja in se prepustila Bogu.

Presenečenje oznanjenja – tako v Marijinem kot v našem življenju – ni samo v tem, da nas ima Bog rad, ampak, da je tudi pripravljen pustiti znamenja vsemogočnosti in modrosti, da bi postal eden izmed nas. V tem nam razodene svoje obličje: Bog je ljubezen in iz ljubezni stori, da mu postane podoben tisti, ki ga ljubi, izbere, da bo prebival v njem. Ta gotovost nam pomaga gledati na življenje brez vznemirjenja in zaskrbljenosti. Bog nas drži v svojih rokah, nosi nas na svojih ramenih, hodi z nami.

Marija iz izkušnje ve, kaj pomeni, da te Bog spremlja, zato lahko brez strahu gleda v prihodnost, stopi na negotovo pot, sprejme zahteve hoje za Jezusom, pusti ob strani svoje pravice Matere. Čuti se del velikega poslanstva. Ne ve vnaprej za prihodnost, tudi če predpostavlja, da jo čakajo boleča presenečenja. Samo Bog ve, kako in kdaj bo uresničil svoj načrt odrešenja.

Na tem romanju vere je Marija učiteljica notranjega življenja, molka, poslušanja, zaupanja, velikodušnega in zvestega odgovora.

Nič več ne bo tako kot prej. Božje sporočilo je ne vznemiri samo ob oznanjenju, ampak vedno, vsak trenutek. Kdor za Gospoda podpiše bel list, lahko vsak dan odkriva, kje ga On čaka, kaj pomeni biti Jezusov spomin, Njegov način življenja in delovanja.

                             ( iz Pisma vrhovne predstojnice HMP, 24. 4. 2009)

»ZAKAJ NE BI SVOJEGA ŽIVLJENJA, VSEH DNI SVOJEGA ŽIVLJENJA SPREMENIL V ENO SAMO DEJANJE LJUBEZNI?«

Ti, ki bi rad sledil Kristusu in se ne oziral nazaj, boš zbral dovolj poguma, da boš vedno znova zaupal evangeliju?

Ali se ne boš utrudil? Boš ostal poln navdušenja, ko te bo vodil naprej Tisti, ki se ti nikoli ne vsiljuje in te mirno spremlja na poti? On, Vstali, ki je navzoč v tebi in hodi pred teboj.

Mu boš dovolil, da v tvojih globočinah ustvari izvire sveže studenčnice? Ali pa boš ves zbegan zardel in rekel »Nisem vreden, da me ljubi«?

Bog nas najbolj očara s svojo ponižno navzočnostjo. Nikoli ne kaznuje in ne rani človeškega dostojanstva. Ne prisiljuje nas v poslušnost. Vsaka gospodovalna kretnja bi skazila njegovo obličje. Občutek, da Bog prihaja zato, da kaznuje, je ena največjih ovir za vero.

Kristus, ubog in ponižen v srcu«, nikoli nikogar ne sili k ničemer.

Kdo bi si drznil povabiti te, da mu slediš, če bi se ti on vsiljeval?

V tišini tvojega srca šepeče: »Jaz sem; ne boj se!«

Naj bo spozna ali nespoznan, vstali Kristus je blizu vsakemu človeku, pa čeprav njemu navkljub in skrivoma.

On je žgoč ogenj v človeškem srcu, luč v temi; ljubi te kot svojega edinca, zate je dal svoje življenje: v tem je njegova skrivnost.

IN ZA KONEC…

… nekaj misli kot popotnica na poti iskanja poklicanosti.

POZNAM CILJ POTI SVOJEGA ŽIVLJENJA?

SE ZAVEDAM, DA OBSTAJAJO NAŠI CILJI IN BOŽJI CILJI?

ČEMU JE PODOBNO MOJE ŽIVLJENJE: HOJI ALI LAGODNI STOJI NA MESTU?

PRVA NEVARNOST JE NAMREČ, DA OBSEDIMO NA MESTU ZA VSE ŽIVLJENJE!

DRUGA NEVARNOST JE, DA PREVEČ ZAUPAMO SAMI VASE IN MISLIMO, DA NATANČNO VEMO, KAJ JE NAŠ CILJ!

BOG NAS VEDNO ZNOVA PRESENEČA: MU ZAUPAM?

LE IZ NAPORA, KI GA ZAHTEVA POT ZA GOSPODOM, SE ROJEVATA ZADOVOLJSTVO IN SREČA!

KO STOPIM NA POT ISKANJA, GREM NAPROTI NEKOMU…

BOG NAS TAKO LJUBI, DA ŽELI NEKAJ VELIKEGA ZA VSAKEGA IZMED NAS!

KAJ NAJ NAREDIM, DA BOM RAZUMEL BOŽJO VOLJO?

SE ZAVEDAM, DA MOJE ŽIVLJENJE NI SAD SLUČAJA?

ODKRITI MORAM NAČRT!

VSAK IMA SVOJO POVSEM ORIGINALNO ZGODBO.

ALI IMAM DOVOLJ POGUMA, DA BI NAREDIL NEKAJ, ČESAR NE DELAJO VSI?

STOPI NA POT, NE DA BI TAKOJ PRIČAKOVAL ODGOVORE!

NI NAJVAŽNEJŠE TOČNO VEDETI, KJE JE CILJ, AMPAK Z VSEM SRCEM HREPENETI PO NJEM!

In ne pozabi:

            Ni vsako lepo dekle poklicano v zakon

        in ne vsak fant, ki moli v duhovniški poklic!

BISTVO ODKRIVANJA ŽIVLJENJSKE POKLICANOSTI JE  ODPRTO SRCE IN POSLUŠNOST SVETEMU DUHU!

                                   Srečno pot!

POZDRAV BLAŽENI DEVICI MARIJI

Pozdravljena Gospa,

Marija sveta kraljica,

sveta Božja mati Marija,

ki si postala devica Cerkev.

Izbral te je najsvetejši Oče nebeški

in te posvetil z najsvetejšim ljubljenim Sinom

in Svetim Duhom Tolažnikom.

V tebi je bila in je vsa polnost milosti in vse dobro.

Pozdravljena, njegova palača!

Pozdravljena, njegovo tabernakelj!

Pozdravljena, njegovo domovanje!

Pozdravljena, njegovo oblačilo!

Pozdravljena, njegova dekla!

Pozdravljena, njegova mati!

In vse ve svete kreposti,

ki se po milosti

in razsvetljenju Svetega Duha

izlivate v srca verujočih,

da jih in nevernih spreminjate v Bogu zveste.

MOLITEV K BLAŽENI DEVICI

Sveta božja Mati, dobrotljiva in vzvišena, prosi za nas Kralja, izročenega v smrt, svojega preljubega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa (prim. Jn 19,15); naj nam po svoji dobrotljivosti in v moči svojega najsvetejšega učlovečenja ter svoje najbridkejše smrti odpusti vse naše grehe. Amen.

MARIJINA ANTIFONA

Sveta Devica Marija,

ni tebi enake

med vsemi ženami sveta,

hči in dekla

vzvišenega in najvišjega Kralja, Očeta v nebesih,

mati najsvetejšega Gospoda našega

Jezusa Kristusa,

nevesta Svetega Duha;

prosi za nas,

skupaj s svetim nadangelom Mihaelom

in vsemi nebeškimi močmi

in z vsemi svetniki,

svojega presvetega ljubljenega Sina,

Gospoda in Učenika.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.

Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej

in vekomaj. Amen.

 
KAKO NAJ BEREM SVETO PISMO?

* Najprej si določi točno določen čas za branje, sicer boš branje zlahka opustil

* Poišči si miren kraj, kjer te ne bo nič in nihče motil.

* Če si doma, si ustvari primerno okolje (križ, Jezusova ali Marijina slika, kip)

* Umiri se! Zberi se! Prikliči si v zavest, da si pred Bogom, ki ti želi spregovoriti. Nekaj časa nameni prav umirjanju misli in čustev.

* Moli k Svetemu Duhu in prosi za razsvetljenje.

* Preberi odlomek iz Svetega pisma zelo počasi, s pogostimi odmori! Pomisli, da Bog govori tebi, zdajle, s temi besedami, ki jih bereš. Zavej se, da si pred Bogom, katerega ljubeči pogled počiva na tebi.

* Postavi si vprašanje:  Kaj mi hoče Bog po tem odlomku povedati in kako se bom sam odzval na to?

* Beri preprosto in brez prevelikih pričakovanj, da bo Bog takoj in povsem odgovoril na vsa tvoja vprašanja in pričakovanja. Gospod se bo razodel le sam od sebe, kakor ima načrte in namene za tvoje življenje.

* Ne razmišljaj samo hladno razumsko, temveč tudi s srcem: pogovarjaj se z Bogom. Gospod ti govori, kot govori oseba osebi. Kaj želi Gospod meni povedati s temi besedami?

* Preberi odlomek še enkrat, če čutiš, da je potrebno. Lahko pa se ustaviš samo ob enem stavku, če te je ta tako nagovoril. Ne gre za to, da bereš, ampak poslušaš.

* Nekateri izrazi te lahko ganejo in tebi zbude globoke in nepoznane odmeve. Zaustavi se, razmisli jih v svojem umu in srcu, okušaj jih in preudarjaj! Zapiši si v zvezek misli, ki te nagovorijo.

* Ko se pri poslušajočem branju pojavijo osebna imena kot Adam, Abraham, Jakob, Jožef, Mojzes, David, Izaija…, jih zamenjaj s svojim osebnim imenom in pomisli, da se Bog obrača nate s tvojim imenom.

* Če misliš, da se te Božja beseda ni dotaknila, čeprav nisi lenaril, ne bodi zaskrbljen. Ni še prišla Njegova ura. Mogoče ti bo isti odlomek kdaj drugič »povedal« zelo veliko. Pri Božjih rečeh je treba imeti veliko potrpljenja.

* Poskusi preiskati svoje življenje v luči Božje besede. Kaj pomeni ta stavek za moje življenje, na kakšen način se Božja merila vpletajo v moj način mišljenja in delovanja? Kaj bi ti, Jezus, storil na mojem mestu?

* Če v kateremkoli trenutku poslušanja Božje besede v srcu začutiš željo po svoji molitvi (branje Svetega pisma je že molitev), Gospodu svobodno odpri svoje srce!

* Na koncu se Bogu zahvali za prejete milosti, navdihe in sklepe.