Na tem svetu ni nikogar, ki bi mi bil popolnoma enak.
So sicer ljudje, ki so mi deloma podobni, toda nikogar ni, ki bi bil popolnoma tak kot jaz.
Zato je vse, kar počnem, pristno moje, saj sem se sam za to odločil.
Vse, kar je na meni, je moje:
telo in vse, kar telo počne;
razum, skupaj z vsemi mislimi in idejami;
oči z vsemi podobami, ki so jih zaznale;
tu so občutki, kakršnikoli že so: jeza, veselje, frustracije, ljubezen, razočaranje in vznemirjenje;
usta, z vsemi besedami, ki prihajajo iz njih: vljudnimi, ljubeznivimi ali trpkimi, pravilnimi ali nepravilnimi;
glas, naj bo močan ali blag;
in vse, kar delam v odnosu do drugih ali do sebe,
JE MOJE.
Sem lastnik vseh svojih zmag in uspehov,
vseh svojih neuspehov in napak.
Vem, da je v zvezi z menoj še veliko stvari, ki me begajo in ki jih še ne poznam,
in vem, da se pred menoj odpira množica poti,
od katerih bom z vašo pomočjo
poizkušal izbrati pravo.
In v iskanju odgovorov se človek spoznava »od zgoraj in od spodaj, iz svoje luči, iz božanskega počela v sebi; lahko se spozna iz svoje teme, iz neobvladljivega, podzavestnega in demoničnega počela v sebi« .
Vendar mora človek nujno odkriti svojo izpolnitev v ljubeči odpovedi samemu sebi in v usmeritvi k drugemu. Biti oseba pomeni: bivati v odnosu do drugega.
Človek je poklican v bivanje kot tisti, ki hrepeni po tem, da ljubi in da je ljubljen. K njegovemu bistvu spada njemu lastna sposobnost ljubiti - presegati samega sebe in se usmerjati k drugemu. Človek lahko le v ljubezni najde svojo srečo.
A človeško bitje je zapleteno in nedosledno, večkrat tudi slabotno in nejasno, silno nemirno in radovedno. V vsej svoji lepoti je tudi »bitje z vprašanji o sebi, neusmiljeno neprijetnimi in pekočimi, ki se jim ni mogoče upirati ali jih obiti, ko pa merijo na smisel in cilj življenja, na človekovo poslanstvo in njegovo usodo ter se dotikajo skrivnostnega dna naših dejanj, skrajnih meja vsakršnega spoznanja. V njem se bijejo protislovja in tro disonančna občutja, ki jim ne vemo ne izvora ne pomena«. V globinah človekove duše se nahajajo tudi tesnobne zagate in neskladja, ki se v njem kopičijo in nenadoma, kdove zakaj, planejo na dan v čudnih, uničujočih napadih.
»Človek ni enosmeren pojav, (…) ni zgrajen tako, da v njem najočitneje delujejo predvsem njegove razumske funkcije in ga vodijo, vse drugo pa, da se jim samogibno podreja in pokorava; nikakor ni mrtev aparat, odvisen samo od svojega do pičice natančno sestavljenega biofizičnega mehanizma, pri katerem deluje vse skladno in vedno enako, kakor smo predvidevali, temveč je večdimenzionalno živo bitje s polno, v nedogled razsežno notranjostjo, sestavljeno iz mnogih psihičnih predelov, ki gredo od zavestnih, površinskih plasti mimo predzavestnih in podzavestnih globlje in globlje, prav tja v motni, podtalni svet, kjer se vse izmakne opazovanju in analizi.«
Človek je »v večnem sporu z mnogoterimi nagibi v sebi in s sunki, ki vdirajo vanj od zunaj, neprestano gibljiv, nemirno utripajoč organizem, pri katerem se ne da ničesar vnaprej določiti, ker se v njem neprestano porajajo nova in nova spoznanja in razpadajo stara. Zato tudi iz hipa v hip spreminja svojo prvotno smer in se odloča za novo, večkrat tudi povsem nasprotno prvotni. Ti nenadni preskoki iz skrajnosti v skrajnost, ki se nam zde na zunaj nerazumni in nerazumljivi, muhasti, včasih celo nesmiselni in usodni, imajo poreklo v naši notranjosti. Tam se sproščajo posebne sile, ki jim v resnici še ne poznamo izvora, in vplivajo na naša dejanja in odločitve. Če bi tega ne bilo, bi ne vedeli, od kod neki pri človeku po eni strani tako očitno prizadevanje po samoohranitvi in sreči, a po drugi čudna strast do tveganja, uničevanja in razkroja«.