NE POZABI NA VESELJE

- knjižica za romanje mladih v Assisi 2014  

Ta dan je nekaj posebnega: Ponedeljek, 21. julij 2014

 GOSPOD, RAZSVETLI ME ZA POT

LA VERNA – USTAVI SE, POMISLI, POJDI!

ROMANJE, TIŠINA IN PUŠČAVA

»Biti človek ne pomeni imeti glavo, roke, noge in telo, ampak pomeni tudi potovati, hoditi proti cilju in smislu.« (Bajzek 2008, 16) Da bi še globlje odkrivali lastno vero, smo se odpravijo na romanje po Frančiškovih poteh. »Romanje je popotovanje k svetim ciljem« (SRL 1057) ter znamenje rešitve in želje po prerojenju (SRL 1057). Romanje spremlja napor, premagovanje, žrtve, ki človeka prečiščujejo. Med hojo romarji okušajo tudi veselje, bratsko druženje, trenutke samote in stika s seboj in Bogom.

Na gori La verna se zadržimo nekaj časa v tako imenovani puščavi, da bi se posvetili molitvi in premislili o namenu romanja. Puščava predstavlja samotno in nenaseljeno področje, v katerem je človek sam z Bogom, prikrade pa se tudi skušnjavec. Puščava se tako pokaže kot kraj svobode in skušnjave, Božje zvestobe in našega dvoma, kraj ljubezni in medsebojnega spora, poti in padca, predvsem pa je kraj, kjer Bog oblikuje človeka (Fausti 2005, 27). Z vidika poklicanosti lahko rečemo, da ga pripravlja, da bi razločil in odgovoril na klic.

VPRAŠANJA ZA RAZMISLEK IN POGLOBITEV

• ·         Kam romam, kaj je namen mojega romanja?
• ·         Katerim željam in hrepenenjem, ki jih v mojm srcu zbuja Sveti Duh želim prisluhniti in jih izročati na tem romanju?
• ·         Za katere milosti bom prosil?

Prebudil/a si se v čudovit dan: Torek, 22. julij 2014

USTVARJENI ZA VESELJE – LEPOTA TELESA

SV. RUFIN – FRANČIŠEK PREJME SVETI KRST

Tedaj je prišel Jezus iz Galileje k Jordanu do Janeza, da bi se mu dal krstiti. Janez ga je hotel odvrniti od tega in je rekel: »Jaz bi se ti moral dati krstiti, pa ti hodiš k meni.« Jezus je odgovoril in mu dejal: »Pústi zdaj, kajti spodobi se nama, da tako izpolniva vso pravičnost.« Tedaj mu je pustil. Po krstu je Jezus takoj stopil iz vode, in glej, odprla so se mu nebesa. Videl je Božjega Duha, ki se je spuščal kakor golob in prihajal nadenj. In glej, glas iz nebes je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.« Mt 3,13-17

Ob »podoživljanju« svojega krsta ob svoji fotografiji skušal slišati, kako zveni stavek: Ti, __________________, si moj-a ljubljeni/a sin/hči, nad katerim/ro imam veselje.

SVETI KRST – postal sem božji otrok – nepopisan list papirja

DELO V SKUPINAH:

• Pokažite drug drugemu fotografijo svojega krsta. Ali so ti tvoji starši kaj pripovedovali o tvojem krstu? Si spal-a, jokal-a? J Povej kaj zanimivega o sebi...
• Praznujem dan svojega krsta: poznam datum, vem, kdo me je krstil, spodbujam svojega botra, da me spodbuja J?
• Živim iz zakramenta krsta kot Božji otrok... in operem svoja krstna oblačila v zakramentu sprave? ...

CHIESA NUOVA

Bog me je poklical v življenje po mojih starših. V podaritvi medsebojne ljubezni sta mi ob spočetju podarila dedni zapis. Po njima sem se rodil takšen in nimam za to nobenih zaslug.

PS 139, 13-16

Zares, ti si ustvaril moje ledvice, me stkal v materinem telesu.

Zahvaljujem se ti, ker sem tako čudovito ustvarjen,

čudovita so tvoja dela, moja duša to dobro pozna.

Moje kosti niso bile skrite pred tabo, ko sem bil narejen na skrivnem,

stkan v globočinah zemlje.

Moj zarodek so videle tvoje oči. V tvojo knjigo so bili vsi zapisani,

dnevi, ki so bili oblikovani, ko ni še nobeden od njih obstajal.

Pokažimo drug drugemu lastno fotografijo, čeprav je izvirnik še lepši. Na pamet se nauči stavek iz Ps 139, ki govori o tem, kako čudovito si ustvarjen!

MARIA MAGGIORE

• Sleči se »do nagega« - vsega, kar me ovira na poti h Gospodu
• Na pot h Gospodu vzeti svoje telo, ki je nekaj čudovitega
• Živeti z veseljem v svojem telesu
• Telo »pričakuje svoje«, a ne potrebuje prenažiranja, lenobe, zanemarjenosti, kozmetike do neprepoznavnosti »izvirnika«, spolnosti kot »zadovoljitve« telesnega užitka...
• Frančišek se ob smrti opraviči svojemu telesu – »bratu oslu«, kot ga imenuje – ker ga je v življenju preveč trpinčil.

»Kaj me preseneča pri ljudeh? Človek. Zato, ker žrtvuje svoje zdravje, da bi prišel do denarja. Nato žrtvuje svoj denar, da bi si povrnil zdravje. In nato je tako tesnoben glede svoje prihodnosti, da ne uživa v sedanjosti; rezultat tega je, da ne živi niti v sedanjosti, niti v prihodnosti; živi, kot da ne bo nikoli umrl in nato umre, ne da bi kdaj zares živel«

ZAME TO NE VELJA, A NE, DA NE?

FRANČIŠEK IN KLARA

Med Klaro in Frančiškom je bilo prijateljstvo v pravem pomenu besede. In precej več kot to. Frančišek in Klara, kakor je očitno, čutita medsebojno privlačnost, očarljivost drugega spola v globljem in resničnem pomenu. Njuna privlačnost prehaja v Božje občestvo in mistično izkustvo. Med njima obstaja čustvena, žlahtna, prisrčna ljubezen, ki jo je navdihoval Duh – agape (ljubezen) in sta s tem skušala izpolnjevati Jezusovo naročilo: »To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. (Jn 15,12)

Frančišek se v spisih obrača na Klaro kot na »dekle najvišjega in največjega Kralja«.

Klara je vse svoje življenje živela pod vtisom, ki ga ja nanjo naredil sv. Frančišek s svojo evangeljsko doslednostjo. V tem smislu sprejema Frančiška za svojega duhovnega očeta. Ter ima sebe za njegovo »sadiko«, v vrtu evangeljske korenitosti.

Čeprav se je na zunaj zdelo, da je bil Frančišek daleč od Klare, je bil duhovno močno povezan z njo. V svoji stiski, ko ni vedel, ali naj ostane kot kontemplativec v samoti, ali pa naj nadaljuje evangeljsko poslanstvo med ljudmi, je Klari zaupal, naj v svoji molitvi prosi Gospoda za razodetje prave poti. Ta prošnja kaže na veliko človeško in duhovno povezanost teh dveh oseb, ki sta postajala svetnika.

Kadar je Frančišek bival v Assisiju, je več krat obiskal Klaro in ji dajal nasvete in prosil zanje. Tukaj poudarjamo duhovne nasvete, duhovne dobrine. In prav to povzdiguje njuno prijateljstvo in povezanost na višjo, duhovno in mistično raven. To mistično raven nam pripoveduje tudi vir, ki pripoveduje o skupnem kosilu Klare in Frančiška pri Mariji Angelski: »Pri jedi je začel Frančišek tako sladko, tako visoko in čudovito govoriti o Bogu, da se je polnost Božje milosti razlila čeznje in so se zamaknili v Boga«.

V virih večkrat najdemo o njunih obiskih. To pa pomeni, da so priča prijateljskim stikom med dvema asiškima ubožcema, ki so bili človeški, a so istočasno presegli časno in posvetno.

Zdi se, da je Frančišek ostal nezadovoljen, ker ni mogel potešiti svoje neugasljive želje po Bogu, kar pomeni, da je del njegove duše ostal neizpolnjen, neobdelan in brez vidnih sadov. Ko bi mogel slediti svoji želji, bi gotovo postal dober puščavnik in pobožen samotar v kaki apeninski votlini. Iz take samote in tihote ga je iztrgal Jezusov evangelij.

Ta neobdelani del je dodelala in izpopolnila Klara. Zato si upam trditi, da je Klara v svoji samostanski ogradi in premišljevalni tihoti do kraja izpolnila Frančiškovo najgloblje hrepenenje in njegove skrite sanje, saj je uresničila, kar je on hranil v skriti kamrici svojega srca, kjer je na dišečih gredicah gojil raznovrstno cvetje dobrote in ljubezni. Udejanjila je nekdanjo Frančiškovo željo, da bi v miru in tihoti gledal Gospoda iz obličja v obličje, kolikor je na tem svetu sploh mogoče. Brat Frančišek je zmeraj želel živeti le iz Boga in za Boga.

Brez Klare bi bilo Frančiškovo poslanstvo in poslanstvo njegovih bratov podobno roži brez cvetov in glasbenim notam, ki so brez melodije.

* * * * *

Zaljubljenost je resnična podoba. Zaljubljen človek vidi drugega v izvirni podobi, kakršen „je bil pred grehom“. Zaljubljenost je „ostanek raja“. Žal gledamo človeka skozi polomljena očala. Preroško je tisto, kar se nam razodene na začetku.

VESELJE EVANGELIJA

VESELJE EVANGELIJA napolnjuje srce in celotno življenje ljudi, ki se srečajo z Jezusom; ljudi, ki dovolijo, da jih odreši greha, žalosti, notranje praznine, osamljenosti. Z Jezusom Kristusom se vedno rojeva in oživlja veselje. (papež Frančišek, Veselje evangelija1)

Vabim vsakega kristjana, kjerkoli že je, naj še danes obnovi svoje osebno srečanje z Jezusom Kristusom, ali se vsaj odloči za srečanje z njim in ga vsak dan nenehno išče. Ni razloga, da bi kdo mislil, da to vabilo ni namenjeno njemu, kajti »nihče ni izključen od veselja, ki ga prinaša Gospod«.

Kdor tvega, tega Gospod ne razočara. Kadar kdo stori majhen korak naproti Jezusu, odkrije, da je Jezus že pričakoval njegov prihod z odprtimi rokami. V tem trenutku lahko rečemo Jezusu Kristusu: »Gospod, pustil sem se goljufati, na tisoč načinov sem bežal od tebe. Potrebujem te. Ponovno me osvobodi, Gospod. Ponovno me sprejmi v svoj odrešilni objem«. Kako blagodejno se je vrniti k njemu, potem ko smo se izgubili! Še enkrat ponavljam: Bog se nikoli ne naveliča

odpuščati. Mi se naveličamo prositi za njegovo usmiljenje. Gospod, ki nas je povabil, da odpuščamo »sedemdesetkrat sedemkrat« (Mt 18,22), nam daje zgled: On odpušča sedemdesetkrat sedemkrat. Vedno znova nas jemlje na svoje rame.

Nihče nam ne more odvzeti tega dostojanstva, ki nam ga podeljuje ta neskončna in neomajna ljubezen. Jezus nam dovoli, da dvignemo glavo in začnemo znova, z nežnostjo, ki nas nikoli ne razočara in ki nam more vedno vrniti veselje. Ne bežimo od Jezusovega vstajenja, nikoli se ne vdajmo, naj se zgodi karkoli. Nič ni močnejše od njegovega življenja, ki nas žene naprej! (papež Frančišek, Veselje evangelija 3)

Evangelij, v katerem žari zmagoslavni Kristusov križ, vztrajno vabi k veselju. Dovolj je nekaj primerov. Angel pozdravi Marijo: »Veseli se« (Lk 1,28). Marijin obisk pri Elizabeti povzroči, da Janez (Krstnik) od veselja poskoči v naročju svoje matere (prim. Lk 1,41). Marija v svoji hvalnici razglaša: »Moj duh se raduje v Bogu, mojem zveličarju« (Lk 1,47). Ko Jezus začne svoje poslanstvo, Janez vzklikne: »To moje veselje je zdaj dopolnjeno« (Jn 3,29). Jezus sam »se je razveselil v Svetem Duhu« (Lk 10,21). Njegovo oznanilo je vir veselja: »To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše

veselje dopolnjeno« (Jn 15,11). Naše krščansko veselje privre iz izvira njegovega prekipevajočega srca. Svojim učencem obljublja: »Vi boste žalostni, toda vaša žalost se bo spremenila v veselje« (Jn 16,20). In vztraja: »Spet vas bom videl in vaše srce se bo veselilo in vašega veselja vam nihče ne bo vzel« (Jn 16,22). Ko so nato učenci videli Vstalega, »so se razveselili« (Jn 20,20). Knjiga Apostolskih del

pripoveduje, da so prvi kristjani »uživali hrano z veselim srcem« (2,46). Kjer so bili učenci, »je vladalo veliko veselje« (8,8). Učenci so bili tudi sredi preganjanja »polni veselja in Svetega Duha« (13,52). Etiopski evnuh je takoj po krstu »šel veselo naprej po svoji poti«

(8,39). Tudi ječarja »in vso njegovo hišo je navdajalo veselje, ker so našli vero v Boga« (16,34). Zakaj ne bi tudi mi stopili v ta veletok veselja? (papež Frančišek, Veselje evangelija 5)

SVETI DAMIJAN – BLIŽINA, KI PRINAŠA VESELJE

Benedikt XVI: »Veselje je sad vere, je prepoznavanje njegove navzočnosti, njegovega prijateljstva v vsakdanjem življenju.«

MOLITEV:

Pridi vame, Sveti Duh, Duh modrosti:

podari mi notranje oči in ušesa,

da me ne bodo vezala na materialne stvari,

ampak iskala duhovno realnost.

Pridi vame, Sveti Duh, Duh ljubezni:

dolivaj vedno več prave ljubezni v moje srce.

Pridi vame, Sveti Duh, Duh resnice:

dovoli mi, da dosežem spoznanje resnice v vsej njeni polnosti.

Naj vidim sebe, kot me je ustvaril Oče:

dragocenega, lepega, vrednega

-več kot zaklad ali dragoceni biser.

Pridi, Sveti Duh, ogrej moje srce,

razpoloži me za poslušanje Božje besede;

naj jo sprejmem kot Jezusovo besedo,

namenjeno prav meni danes.

Papež Benedikt XVI.: »V bistvu vsako resnično veselje, tako vsakodnevno majhno kot veliko življenjsko, izvira iz Boga, tudi če se to ne pokaže na prvi pogled, saj je Bog občestvo večne ljubezni, neskončno veselje, ki ne ostaja zaprto samo vase, temveč se širi na tiste, ki jih On ljubi in ki ljubijo njega. Bog nas je ustvaril po svoji podobi za ljubezen, da bi na nas izlil to svojo ljubezen in bi nas napolnil s svojo navzočnostjo ter s svojo milostjo. Bog želi, da smo deležni njegovega božanskega in večnega veselja in nam razodeva, da je vrednost in globok smisel našega življenja v tem, da nas on sprejme in ljubi, pa ne s krhkim človeškim sprejemanjem, temveč z brezpogojnim božanskim sprejemanjem: jaz sem zaželen, imam svoje mesto na svetu in v zgodovini, mene osebno ljubi Bog. Če pa me Bog sprejema in ljubi in sem jaz prepričan v to, potem z jasnostjo in gotovostjo vem, da je dobro, da sem, da obstajam.

Ta neskončna Božja ljubezen do vsakega od nas se na popoln način uresničuje v Jezusu Kristusu. V Njem najdemo veselje, ki ga iščemo. V evangeliju vidimo, kako je za dogodke ob začetku Jezusovega življenja značilno veselje. Ko nadangel Gabrijel oznani Devici Mariji, da bo mati Odrešenika, začne z besedami: »Razveseli se!« (prim. Lk 1,28) Ob Jezusovem rojstvu je Gospodov angel rekel pastirjem: »Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija, Gospod.« (Lk 2,10–11) In ko so modri, ki so iskali dete, zagledali zvezdo, »so se silno razveselili« (Mt 2,10). Vzrok za to veselje je torej bližina Boga, ki je postal eden izmed nas. In to je imel v mislih sveti Pavel, ko je pisal kristjanom v Filipe: »Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se. Vaša dobrota bodi znana vsem ljudem. Gospod je blizu.« (Flp 4,4–5) Prvi razlog za naše veselje je bližina Gospoda, ki me sprejema in me ljubi.«

OSEBNO SREČANJE Z GOSPODOM:Jn 15,1-17

RIVOTORTO – UBOGI Z UBOGIMI

»Služimo ti, Gospod Jezus Kristus,

tukaj in v vseh tvojih sestrah in bratih,

ki so po vsem svetu in te hvalimo,

ker hočeš po nas nadaljevati odrešenje.«

»Sveti Frančišek Asiški je zelo dobro razumel skrivnost blagra »ubogim v duhu«. Ko mu je Jezus govoril v osebi gobavca in z razpela, je Frančišek prepoznal tako Božjo veličino kot svojo nizkost. Asiški ubožec je ure prebil v molitvi in spraševanju Gospoda: »Kdo si ti? Kdo sem jaz?« Odpovedal se je udobnemu in brezskrbnemu življenju, da bi se poročil z »gospo ubožnostjo« in tako posnemal Jezusa ter dobesedno živel evangelij. Frančišek je živel v posnemanju Kristusa v njegovem uboštvu in v ljubezni do ubogih; zanj je to dvoje bilo nerazdružljivo povezano, kot dve strani iste medalje.

Lahko me torej vprašate: »Kako moremo dejansko napraviti uboštvo v duhu za način življenja, ki resnično vpliva na naše bivanje?« Odgovoril vam bom v treh točkah.

Prvič, bodite svobodni glede materialnih stvari. Gospod nas kliče k evangeljskemu življenjskemu slogu, ki ga zaznamuje treznost, da ne bi podlegli potrošniški kulturi. To pomeni, da poskrbimo za osnovne stvari in se naučimo živeti brez nepotrebnih in nekoristnih dodatkov, ki nas dušijo. Zavrnímo željo po posedovanju in malikovanje denarja, ki ga potem zapravljamo. Postavimo Jezusa na prvo mesto. On nas more osvoboditi češčenja raznih malikov, ki nas usužnjuje. Zaupajte v Boga, dragi mladi prijatelji! On nas pozna in ljubi ter nas nikoli ne pozabi. Kakor poskrbi za lilijo na polju (prim. Mt 6,28), ne bo pustil, da bi nam kaj manjkalo. Da bi premagali gospodarsko krizo, moramo biti pripravljeni spremeniti svoj način življenja in se izogniti številnim potratam. Kot potrebujemo pogum, da smo srečni, potrebujemo pogum, da živimo preprosto.

Drugič, da bi živeli ta blagor, moramo vsi izkusiti spreobrnjenje v načinu gledanja na uboge. Skrbeti moramo zanje ter biti občutljivi za njihove duhovne in materialne potrebe. Mladi, vam na poseben način zaupam nalogo, da bi solidarnost spet prišla v srce človeške kulture. V soočenju s starimi in novimi oblikami revščine — brezposelnostjo, migracijami in odvisnostmi vseh vrst — smo dolžni biti pozorni in čuječi, da premagamo skušnjavo brezbrižnosti. Mislimo tudi na tiste, ki se čutijo neljubljene, ki nimajo upanja za bodočnost, ki so obupali nad življenjem, ker so razočarani, v strahu in so izgubili pogum. Naučiti se moramo biti na strani ubogih. Ne bodimo polni lepega besedičenja o ubogih! Srečujmo se z njimi, poglejmo jim v oči in jih poslušajmo. Ubogi nam dajejo konkretno možnost, da srečamo Kristusa in se dotaknemo njegovega trpečega mesa.

Toda — to je moja tretja točka — ubogi niso samo ljudje, katerim lahko nekaj damo. Sami nam lahko veliko dajo in nas veliko naučijo. Koliko se moramo naučiti iz modrosti ubogih! Pomislite, da je v 18. stoletju svetnik Benedikt Jožef Labré, ki je na rimskih ulicah živel od miloščine, postal duhovni voditelj ljudi vseh slojev, tudi plemičev in prelatov. Ubogi so resnično naši učitelji. Učijo nas, da se vrednost človeka ne meri po njegovem imetju ali velikosti bančnega računa. Ubogi, oseba, ki nima materialnih dobrin, vedno ohrani svoje dostojanstvo. Ubogi nas lahko veliko naučijo o ponižnosti in zaupanju v Boga. V priliki o farizeju in cestninarju (prim. Lk 18,9–14) nam Jezus daje za vzor cestninarja, ker je ponižen in prizna, da je grešnik. Tudi vdova, ki vrže zadnja dva novčiča v tempeljsko zakladnico, je primer radodarnosti vseh tistih, ki nimajo skoraj ničesar in vseeno dajejo vse, kar imajo (Lk 21,1–4).«

(IZ POSLANICE PAPEŽA FRANČIŠKA ZA XXIX. SVETOVNI DAN MLADIH 2014)

POGOVOR PO SKUPINAH: Podelite si svoje izkušnje iz srečanj z ubogimi in se pogovorite o tem, kako bi lahko v vsakdanjem življenju živeli bolj preprosto, bolj ubogo!

VESELJE V ODPUŠČANJU

CARCERI - puščava

Za puščavo je zelo priporočljivo, skoraj nujno, da se umaknemo iz kraja, kjer živimo ali delamo, in gremo v samoten kraj, na deželo, v gozd, v hribe ali dom duhovnih vaj.

Čeprav gremo v puščavo sami, nam je v pomoč zavest, da smo bo vsak v naši skupini ta dan preživel v puščavi. Ko pridemo na kraj, kjer bomo preživeli dan, se moramo raziti, da si vsak najde svojo samoto. Ob koncu dneva pa se spet lahko zbere     
mo, da si izmenjamo izkušnje in skupaj molimo.

Priporočljivo je, da si vsak vzame nekaj hrane, vendar ne pozabimo, da ima puščava tudi spokorno naravo. Ni pa priporočljivo, da bi se popolnoma odpovedali pijači, da ne bi dehidrirali.

Puščava je torej močan čas, posvečen Bogu v molku, samoti in pokori

Med puščavo in po njej (pocukaj nas za rokav) smo bratje kapucini na razpolago za duhovni pogovor ali za spoved. Prosi Gospoda, naj ti podari milost, da bi se lahko odprl/a njegovi milosti, odpuščanju in ljubezni.

Smernice

1. Te smernice uporabljaj zelo prožno, kajti Sveti Duh ima lahko drugačne načrte. Odmeriti moraš dovolj prostora spontanosti, ki jo navdihuje milost, Zelo ohlapno jemlji tudi odmerjen čas za posamezne točke programa.

2. Za začetek začnemo »ogrevati motorje«, kot športniki. Za to uporabimo molitveno branje psalmov ali molitev (15 minut).

V zavest si prikliči, da so psalmi obogateni z verskim izkustvom milijonov vernikov, redovnikov, mučencev, prerokov, devic,… Z istimi psalmi se je Jezus obračal na Očeta na gorah ponoči; na tak način je isto delala Marija iz Nazareta.

Psalm najprej počasi preberi. Ko ga bereš, skušaj začutiti smisel in pomen vrstice, ki jo bereš. Besede naredi za svoje. Tiste vrstice, ki so ti še posebej blizu, ponavljaj in pri tem poskušaj začutiti, kaj je psalmist hotel z njimi povedati, kaj je čutil Jezus, ko jih je izgovarjal.

Psalmi: 16, 63, 91, 143

Molitve:

Ime

Ti si vpisal moje ime, Gospod,

v dlani svoje roke,

Toda izgubil sem ljubezen lepih starih časov.

Izgovori moje ime in te bom mogel

znova ljubiti kot prej.

Vrezal si moje ime, Gospod,

a čisto bel kamen.

Povej mi, katero je to novo ime,

ki bi ga sam mofel spoznati

in biti pri tebi.

Vrezal si moje ime, Gospod,

v veliko knjigo življenja.

Bodi mi porok pred Očetom,

pred angeli, pred svetniki.

Želim zares živeti.

Vrezal si na meni, Gospod,

svoje ime kot pečat na mojo roko.

Nosim tvoje ime, tvoj sem.

Sem član tvoje hiše,

sem tvoj otrok.

Odprl si zame vrata,

ki jih nihče ne more zapreti.

Dal si mi sesti k svoji mizi,

ti ob meni, jaz ob tebi,

v medsebojni ljubezni.

Nisem več tujec,

neznanec, prehoden gost.

Ne imenuješ me služabnika.

Postal sem tvoj prijatelj

in vse vem o tebi.

Narejeni smo iz prahu

Oblikoval si nas iz zemlje,

razumeš, da smo zemeljski.

napravil si nas iz prahu,

vidiš, kako smo prašni.

Potopil si nas v živo vodo

in napravil iz nas božje otroke.

Oblekel si nas v luč,

da bi sijali v tisoč ognjih.

Vsakokrat, ko zaslanjamo luč,

ko sol izgublja v nas svoj okus,

ko testo postaja težko v kvasu,

pridi, Gospod, in nas poživi.

3. Nekaj časa nameni osebnemu dialogu z Gospodom: ni potrebno veliko besed, pomembno je, da smo z njim, ga gledamo v oči in čutimo, da nas On gleda, da ljubimo in se čutimo ljubljeni. (60 minut)

Molitev dviganja

Polglasno začni izgovarjati izbrano misel. Poskušaj jo doživeti – ne gre za miselni napor, da bi jo razumel. Ko jo izgovoriš, ostani pol minute (ali dalj) v tišini in poslušaj njen odmev. Nato nadaljuj z naslednjim stavkom.

Pri tem so ti lahko v pomoč naslednje misli:

 HVALNICE BOGU NAJVIŠJEMU

1Ti si svet, Gospod Bog,
Ti edini, ki delaš čudeže
2Ti si močan.
Ti si velik.
Ti si najvišji.
Ti si vsemogočni kralj,
ti, sveti Oče
kralj nebes in zemlje
3Ti si trojstven in eden,
Gospod, Bog bogov.
Ti sam si dobrota,
vsa dobrota, najvišja dobrota,
Gospod Bog, živi in resnični.
4Ti si ljubezen, nesebična ljubezen.
Ti si modrost.
Ti si ponižnost.
Ti si potrpežljivost.
Ti si lepota.
Ti si blagost.
Ti si varnost.
Ti si spokojnost.
Ti si veselje.
Ti si naše upanje in radost.
Ti si pravičnost.
Ti si zmernost.
Ti si vse naše bogastvo
do zadostnosti.
5Ti si lepota.
Ti si krotkost.
Ti si zavetje
Ti si naš varuh in branitelj.
Ti si pogumnost.
Ti si osvežitev.
6Ti si naše upanje.
Ti si naša vera.
Ti si naša ljubezen.
Ti si vsa naša sladkost.
Ti si naše večno življenje,
veliki in čudoviti Gospod,
vsemogočni Bog,
usmiljeni Odrešenik! – Amen.

Pisna molitev

Preprosto zapišemo to, kar v molitvi želimo Bogu povedati. Vsake toliko čase se zaustavi in to, kar si napisal povej Gospodu.

4. Upoštevati je potrebno, da puščava pomeni tudi napor, zato je pomembno, da se občasno odpočijemo, in sicer tako, da takrat ne počnemo ničesar, samo počivamo.

5. Predlagane odlomke iz Svetega pisma podrobno razčlenimo in primerjamo svoje osebno življenje z Božjo besedo. Poskušamo videti, kaj nas Jezus danes prosi kot kristjane. Oblikujemo konkretno odločitev za življenje. (45 minut)

Jn 7,14-18; 2 Mz 3,5; Mt 6,6; Mr 1,35; 1 Kor 13,1-5.7-8; Jn 6,15; Ef 5,1-2; Mr 1,12-13

Molitev z naravo – Ps 104, Ps 8 (60 minut)

6. S pomočjo Psalma 104, ki ga najprej preberi, občuduj vse in vsako stvar okoli sebe, še posebej tiste, ki so omenjene v psalmu: oblake, vetrove,… Ob vsaki stvari, ki jo zreš in občuduješ, reci: »Gospod, moj Bog, kako si velik!«

Poskušaj poslušati, vsrkavati in se potapljati v ubranost celotnega stvarstva. Ostani osredotočen, da sprejmeš vsak glas stvarstva - na tisoče žuželk oznanja svoje veselje do življenja; raznovrstne melodije ptic, šepet vetra,… V njihovem in svojem imenu ponavljaj: »Vse Gospodove stvari, slavite Gospoda!«

Vsako stvar občuti kot svojo sestro/brata, začuti povezanost celotnega stvarstva. S konkretno stvarjo stopi v pogovor. Zastavljaj ji vprašanja o njeni zgodovini, o zdravju in jo pozorno poslušaj. Pripoveduj ji zgodbo svojega življenja.

Med molitvijo ponavlja verze 1, 24, 31 in 33 iz Ps 104 (ki ga imej odprtega v rokah) ali verze iz Ps 8, predvsem uvodni odpev: »Gospod, naš Gospod, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji.«

7. V puščavi ne sme manjkati pristen daljši pogovor z Jezusom. Z njim je potrebno govoriti kot govori prijatelj s prijateljem, in se v mislih z njim sprehoditi po poteh življenja da bi rešili težave. Naj se tvoj pogovor konča z vprašanjem Kaj bi na mojem mesti storil Jezus? in iskanjem odgovora nanj. (približno 50 minut)

8. Zapiši si glavne vtise, ki ti ostajajo ob posameznih delih puščave.

9. Nekateri gredo v puščavo s pričakovanjem, da bodo doživeli kdove kakšna posebna čustva. Ko vidijo, da tega ni, postanejo nestrpni. nestrpnost vodi v nasilje. To pomeni, da želijo doseči čustveno vznesenost z velikim notranjim naporom, to pa vodi v umsko izčrpanost in kot posledica sledi nezmožnost za molitev. tako se nekateri vrnejo iz puščave razočarani – naj se to vam ne zgodi.

Čustva so dar, daru pa ne moremo izsiliti. Zastonj je podarjen in zastonj se prejme. zato so Božje pobude presenetljive in nepredvidljive.

Glede molitve naredimo z naše strani vse, kar je mogoče, otipljiv rezultata pa prepustimo njegovim rokam.

10. Gotov kriterij, da je Bog z mano, niso čustva, ampak mir. Nekdo pravi: v puščavi sem bil kakor kamen, vendar sem imel in imam še vedno velik mir… To pomeni, da je Bog bil in da je še vedno z menoj.

Ko spoznaš svoja občutja in njihove vzroke začni moliti:

- zahvali se Bogu za dobra občutja in ga prosi, naj jih v tebi ohranja

- slaba in težka čustva izroči Jezusu – če so ti jih povzročili ljudje, prosi za milost, da jim odpustiš.

Zmeraj moli tako, da boš obrnjen k nebu, ne navzdol.

Moli z nasmehom, nikdar čemerno.

Moli na svetlem in na temnem.

Moli, ko te vsi vidijo, in tudi, ko ni nikogar blizu.

 MOJE MISLI:

Preživi ta dan v Božjo slavo: Petek, 25. julij 2014

POSVEČENOST, ODLOČITEV, BRATSTVO

SVETA KLARA – POSVEČENOST, DEVIŠTVO

Ko je 11. avgusta 1253 umrla, so morali vojaki zastražiti njen mrtvaški oder, kajti od vseh strani so se zgrinjale ogromne množice ljudi, da bi se od nje poslovile. Prišel je tudi papež s kardinali in jo spremil na zadnji poti. Že dve leti po smrti, 15. avgusta 1255, so jo razglasili za svetnico. Govorim o današnji svetnici, sv. Klari Asiški, učenki sv. Frančiška Asiškega in ustanoviteljici klaris. O ženi, iz katere je spregovoril čisti evangelij.

Ko ji je bilo sedemnajst let, je slišala Frančiška, ki je v bližnji stolnici pridigal o pokori. Besede, s katerimi je pozival k odločnemu posnemanju Križanega, so jo prevzele. Čedalje bolj jo je vznemirjala misel, da bi se tudi ona po zgledu Frančiška odpovedala svetu in se posvetila Bogu.

V noči na 19. marec 1212 je osemnajstletna zbežala iz domače hiše. V cerkvici Kraljice angelov v Porcijunkuli je pred oltarjem odložila razkošno obleko in dragocen nakit in iz Frančiškovih rok sprejela spokorno obleko, tančico in pas. Frančišek ji je ostrigel lase in tako je po tedanjem običaju postala božja last.

Kmalu je po njenih stopinjah šla tudi sestra Neža, kasneje še najmlajša sestra Beatrice, nazadnje še ovdovela mati Ortolana. Klara je svojim redovnicam razporedila dan: za molitev, delo, dejanja ljubezni do bližnjega, pokoro in počitek. Preživljajo naj se z delom in miloščino. Pokore naj se zlasti z molkom in postom; mesa, razen v času bolezni, naj ne uživajo. V tem so povzeta pravila reda klaris, ki veljajo še danes.

Prvi samostan klaris na slovenskih tleh je zrasel leta 1300 v Mekinjah pri Kamniku, torej manj kot 50 let po Klarini smrti, pozneje tudi v Gorici, Ljubljani in Škofji Loki. Avstrijski cesar Jožef II. je leta 1782 te samostane razpustil. Zdaj imajo klarise nove samostane v Nazarjah v Savinjski dolini, v Dolnicah pri Ljubljani in v Turnišču.

Papež Pij XII. je sveto Klaro leta 1958 razglasil za zavetnico televizije, ker je Klara o božiču leta 1252 po nadnaravni »televiziji« na daljavo lahko spremljala in doživljala praznične obrede.

Ogenj božje ljubezni, ki ga je v Klarinem srcu zanetil Frančišek, ob katerem je vse posvetno bogastvo zbledelo, še danes negujejo sestre klarise.

OSEBNO DELO

Prvo pismo Neži Praški

1Častiti in presveti devici, gospe Neži, hčerki odličnega in slavnega češkega kralja. 2Klara, nevredna dekla Jezusa Kristusa in nekoristna (prim. Lk 17,10) služabnica gospâ, ki so (prostovoljno) zaprte v samostanu sv. Damijana, povsod njena podložnica in dekla, se v vsem priporoča s posebnim spoštovanjem, ko ji želi, da bi dosegla slavo večne sreče (prim. Sir 50,5).

3Ko prihaja velik sloves o vašem svetem ravnanju in življenju ne samo do mene, ampak se je izredno razširil skoraj po vsem svetu, se močno veselim v Gospodu in se radujem (prim. Hab 3,18); 4a ne morem se veseliti tega samo jaz, marveč vsi, ki so in želijo biti v službi Jezusa Kristusa. 5Saj je jasno: Vi bi mogli bolj kakor drugi uživati blišč, časti in svetno dostojanstvo ter se v velikem slavju zakonito poročiti s slovitim vladarjem, kakor bi pristajalo vaši in njegovi odličnosti. 6Vendar ste zavrgli vse to in ste z vso dušo in z vsem srcem raje izvolili sveto uboštvo in telesno pomanjkanje, 7ko ste izbrali ženina še plemenitejšega rodu, Gospoda Jezusa Kristusa, ki bo vaše devištvo ohranil za vedno neomadeževano in nedotaknjeno.

8Ko ljubite njega, ste čisti,
ko se ga dotikate, postanete čistejši;
ko ga sprejemate, ostanete devica.
9Kajti njegova sposobnost je večja,
njegova plemenitost bolj vzvišena,
pogled nanj lepši,
ljubezen slajša
in vsaka njegova ljubkost bolj očarljiva.
10Že vas je objel s svojimi rokami,
okrasil je vaše prsi z dragimi kamni
in na ušesa vam je pritrdil neprecenljive bisere;
11vso vas je obdal s sijajnimi in bleščečimi dragulji
ter vas ovenčal z zlatim vencem,
v katerega je vrezano znamenje svetosti (prim. Sir 45,14).

12Vi, predraga sestra, še več, visoko spoštovana gospa, vi ste nevesta, mati in sestra (prim. 2 Kor11,2; Mt 12,30) mojega Gospoda Jezusa Kristusa, 13odlikovana z bleščečo zastavo nedotaknjenega devištva in svetega uboštva! Zato pa se okrepite v sveti službi, ki ste jo začeli v gorečem hrepenenju po ubogem Križanem Jezusu. 14On je za vse nas prestal trpljenje na križu (prim. Heb 12,1) in nas rešil iz oblasti kneza teme (prim. Kol 1,13), ki nas je držala vklenjene v vezeh zaradi prestopka prvega človeka, ter nas spravil z Bogom Očetom.

15O blaženo uboštvo!
Njim, ki ga ljubijo in se ga oklepajo,
podarja večno bogastvo.
16O sveto uboštvo!
Tistim, ki se ga držijo in po njem hrepenijo,
obljublja Bog nebeško kraljestvo (prim. Mt 5,3)
in jim s trdno gotovostjo naklanja
večno slavo in blaženo življenje.
17O dobrotljivo uboštvo!
Gospod Jezus Kristus,
ki je vladal in vlada nebo in zemljo,
ki je rekel in sta nastala (prim. Ps 32,9;148,5),
se ga je oklenil bolj kakor česarkoli.

18Lisice imajo namreč brloge, je rekel, in ptice pod nebom gnezda, Sin človekov, to je Kristus, pa nima, kamor bi glavo položil (Mt 8,20), temveč je nagnil glavo in izdihnil (prim. Jn 19,30).

19Če je torej tolik in takšen Gospod, ki je prišel v naročje Device, hotel nastopati na svetu kot zaničevan, reven in ubog človek (prim. 2 Kor 8,9), 20da bi ljudje - ki so bili tako ubogi in revni, tako pogreznjeni v trpljenje zaradi prevelikega pomanjkanja nebeške hrane - postali v njem bogati v posesti nebeškega kraljestva, 21tedaj se silno radujte in veselite (prim. Hab 3,18), polni silnega duhovnega veselja in radosti. 22Bolj ste cenili prezir sveta kakor časti, uboštvo bolj ko časno bogastvo in bolj ko na zemlji ste zbirali zaklade v nebesih, 23kjer jih ne razje rja in jih ne uniči molj, kjer tatovi ne kopljejo in ne kradejo, zato boste prejeli veliko plačilo v nebesih (prim. Mt 6,20 in 5,12), 24in po pravici ste zaslužili, da vas kličejo sestra, nevesta in mati (prim. 2 Kor 11,2; Mt 12,50) Sina najvišjega Očeta in slavne Device.

25Prav gotovo veste - o tem sem trdno prepričana - da Gospod obljublja in daje nebeško kraljestvo (prim. Mt 5,3) samo ubogim; kajti če kdo ljubi časne stvari, izgubi sadove ljubezni. 26Nihče ne more služiti Bogu in mamonu; ali bo namreč enega ljubil in drugega sovražil, ali bo enemu služil in drugega zaničeval (prim. Mt 6,24). 27Oblečeni človek se ne more boriti z neoblečenim, kajti hitro je vržen na tla tisti, ki ga je mogoče za kaj prijeti. 28Ni mogoče biti slaven na svetu in potem s Kristusom kraljevati tam zgoraj. In prej bo velblod šel skozi šivankino uho, kakor bogatin v nebeško kraljestvo (prim. Mt 19,24). 29Zaradi tega ste vi odvrgli oblačila, to je zemeljsko bogastvo, da ne bi podlegli v boju in bi mogli vstopiti v nebeško kraljestvo po tesni poti in skozi ozka vrata (prim. Mt 7,13-14).

30Zares velika in hvale vredna zamenjava:
zapustiti zemeljske dobrine zaradi nebeških;
pridobiti si nebesa namesto zemlje;
za eno samo stvar prejeti stokratno
in imeti v posesti blaženo večno življenje (prim. Mt 19,29).

31Zato vašo prevzvišenost in svetost, kolikor morem v Kristusovi ljubezni (prim. Flp 1,8), ponižno prosim, da se utrdite in osrčite v njegovi sveti službi, 32napredujoč od dobrega k boljšemu, od ene kreposti do druge (prim. Ps 83,8), da bi vam on, kateremu služite z vsem hrepenenjem svojega srca, naklonil zaželeno nagrado.

33Rotim vas tudi v Gospodu, kolikor morem, da se mene, vaše služabnice, čeprav nekoristne (prim. Lk 17,10), in vseh drugih nam dragih sester, ki z mano prebivajo v samostanu, spominjate v svojih presvetih molitvah (prim. Rim 15,30), 34da bi z njihovo podporo mogle zaslužiti usmiljenje Jezusa Kristusa in skupno z vami uživati večno gledanje.

35Imejte se dobro v Gospodu. In molite zame (prim. 1 Tes 5,25).

V razmislek:

• Kaj mi sporoča sv. klara?
• Katera hrepenenja se mi porajajo na tem svetem kraju?
• Kaj skupaj s sv. Klaro prosim Gospoda in za kaj se mu zahvaljujem?

 PORCIUNKULA – MOJI LJUBI IN TAKO ZAŽELENI BRATJE, MOJE VESELJE IN MOJ VENEC (prim. Flp 4,1)

Rim 12, 9sl., Pravila krščanskega življenja

Ljubezen naj bo brez hinavščine. Odklanjajte zlo, oklepajte pa se dobrega.  Drug drugega ljubíte z bratovsko ljubeznijo. Tekmujte v medsebojnem spoštovanju. Ne popuščajte v vnemi, temveč bodite goreči v duhu, služíte Gospodu. Veselite se v upanju, potrpite v stiski, vztrajajte v molitvi, bodite soudeleženi v potrebah svetih, gojite gostoljubje. Blagoslavljajte tiste, ki vas preganjajo, blagoslavljajte in ne preklinjajte jih. Veselite se s tistimi, ki se veselijo, in jokajte s tistimi, ki jočejo. Drug o drugem imejte isto mišljenje, ne razmišljajte o visokih stvareh, marveč se prilagajajte skromnim. Ne imejte se v svojih očeh za pametne. Nikomur ne vračajte hudega s hudim. Pred vsemi ljudmi skušajte skrbeti za dobro. Če je mogoče, kolikor je odvisno od vas, živite v miru z vsemi ljudmi.

 * * * * *

 Gospod mi je dal brate.

Dal mi je brate, da jih ljubim, dal mi je brate, da se jih veselim, dal mi je brate, da jih sprejemam, dal mi je brate, da jih poslušam, dal mi je brate, da v njih prepoznavam Stvarnikovo obličje, dal mi je brate, da jih občudujem, dal mi je brate, da v njih odkrivam sledove Dobrega, dal mi je brate, da v njih slavim Brata!

Gospod mi je dal brate.

Dal mi je brate, da me ljubijo, dal mi je brate, da so moje veselje, dal mi je brate, da me prenašajo, dal mi je brate, da me opominjajo, dal mi je brate, da me podpirajo, dal mi je brate, da mi zaupajo, dal mi je brate, da z menoj molijo, dal mi je brate, da me spodbujajo!

Gospod mi je dal brate, ker je neizmerno dober, kajti on ve, da sam ne zmorem, ker hoče, da v njih in z njimi doživim Njega, večno navzočega in resničnega v njegovi obljubi: Kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi!

Zahvaljen za brate, Gospod!

 * * * * *

 Gospod, kako dobro je zaupati v brate.

Kako boli, ko jih ne zmorem ljubiti in ko jeza, napuh, nesprejemanje ter še tisoč obrazov človeške majhnosti, gradijo zidove med menoj in njimi.

Potrebujem te, Jezus, potrebujem Odrešenika, sam ne zmorem biti dober.

Vzemi me tam, kjer se ti najbolj upiram, ne pusti, da bi me sebičnost odvračala od ljubezni.

Kako dobro je zaupati v brate in verjeti, da v njih prebivaš Ti.

ZAPOVEDI BRATSTVA:

1)     Spoštuj skrivnost bližnjega in se vsaj enkrat dnevno prikloni Kristusu v bratu.

2)     Bratski pogovor je kraj razodevanja Kristusove ljubezni.

3)     Vzemi si čas za brata; čas je ljubezen!

4)     Življenje v bratstvu je tvoj zastonjski dar – poklical si me brez mojih zaslug.

5)     Bratje naj se spodbujamo med seboj v ljubeznivi naklonjenosti, pripravljeni na žrtev, ki jo je velikokrat potrebno vzeti nase.

6)     Resnično bratstvo obstaja le tedaj, ko vsakdo gleda na nezamenljivo dostojanstvo in na različnost bližnjega kot na bogastvo, če mu priznava to bogastvo brez napačnega izenačevanja in če je pripravljen priobčevati svoje lastne sposobnosti in darove.

7)     »V tisti medsebojni ljubezni, s katero nas je ljubil Kristus, ne zapustimo brata v nevarnosti, ampak mu skrbno pomagajmo. Padlega brata ne obsojajmo, ampak ga varujmo in ohranimo njegovo dobro ime in ga še bolj ljubimo; kajti nedvomno bi vsak izmed nas padel še globlje, če bi nas ne obvaroval Bog s svojo dobroto.«(kapucinske konstitucije 108/1)

DELO PO SKUPINAH: Preberite odlomek iz Pisma Rimljanom, obe molitvi in „Zapovedi bratstva” in se pogovorite o njih!

MOJE MISLI:

Le kaj ti bo prinesel ta dan: Sobota, 26. julij 2014

 VESELJE V SLUŽENJU

 »Ker sem služabnik vseh, sem dolžan vsem služiti in oznanjati blagodišeče besede mojega Gospoda.« (iz Frančiškovega Pisma vsem kristjanom)

* * * * *

Papež Frančišek: Apostolska spodbuda VESELJE EVANGELIJA

120. V moči prejetega krsta je vsak član Božjega ljudstva postal misijonarski učenec (prim. Mt 28,19). Vsak krščeni je, ne glede na svojo vlogo v Cerkvi in na stopnjo verskega znanja, dejaven nosilec evangelizacije.

Bilo bi neustrezno misliti na evangelizacijski načrt, ki bi ga izvajali usposobljeni sodelavci, medtem ko bi ostali verniki samo sprejemali njihovo delovanje. Nova evangelizacija mora vključevati novo pojmovanje nosilne vloge vsakega krščenega. To prepričanje postane neposreden klic vsakemu kristjanu, da ne odneha od svojega prizadevanja v evangelizaciji. Če je kdo zares izkusil odrešilno Božjo ljubezen, ne potrebuje veliko pripravljalnega časa, da bi se odpravil oznanjat. Ne more čakati, da mu bodo dodelili veliko pouka ali dali dolga navodila.

Vsak kristjan je misijonar toliko, kolikor se je srečal z Božjo ljubeznijo v Jezusu Kristusu. Ne govorimo več, da smo »učenci« in »misijonarji«, ampak, da smo vedno »misijonarski učenci«. Če nismo prepričani, poglejmo prve učence, ki so se takoj, ko so spoznali Jezusov pogled, odpravili, da bi ga oznanjali polni veselja: »Našli smo Mesija« (Jn 1,41). Samarijanka je komaj končala svoj pogovor z Jezusom, pa je že postala misijonarka. In veliko Samarijanov je sprejelo vero v Jezusa »zaradi besede žene« (Jn 4,39). Po svojem srečanju z Jezusom Kristusom se je sv. Pavel odpravil, »in takoj oznanjal Jezusa ... ter učil: On je Božji Sin« (Apd 9,20). Kaj pa mi čakamo?

Molitev (skavtska)

Gospod,
uči me velikodušnosti,
da ti bom služil/a, kakor zaslužiš,
da bom dajal/a, ne da bi štel/a,
da se bom bojeval/a, ne da bi mislil/a na rane,
da bom delal/a, ne da bi iskal/a počitka,
da se bom žrtvoval/a, ne da bi pričakoval/a druge hvale kakor zavest, da vršim Tvojo sveto voljo.
Amen.

To je Gospodov dan: Nedelja, 27. julij 2014

 NE POZABI NA VESELJE

 Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem. (Apd 2,46)

Kaj je pravzaprav človeška sreča?
Iskal sem njeno bistvo
in odkril tole:
sreče ni v denarju,
niti v imetju, niti v razkošju,
niti v brezdelju, niti v poslovnih uspehih,
niti v dosežkih, niti v užitkih.

Pri srečnih ljudeh sem vedno našel
kot temelj
globok občutek varnosti,
spontano veselje nad drobnimi stvarmi
in veliko preprostost.

Vedno znova me je presenečalo dejstvo,
da srečni ljudje ne poznajo neumnega pohlepa.
Nikoli nisem opazil, da bi srečni ljudje
bili nemirni, da bi jih kaj preganjalo,
da bi bili zagledani vase.
Običajno so premogli dobršno mero humorja.

(Phil Bosmans, Ne pozabi na veselje)

Sprejmi vsak dan kot dar,kot darilo
in, če je mogoče, kot praznik.
Zjutraj ne vstajaj prepozno.
Poglej se v ogledalo, nasmehni se
in si vošči 'dobro jutro',
potem boš to lažje rekel
tudi drugim.

Če veš, iz kakšnih sestavin je 'sonce',
si ga lahko pripraviš sam,
tako kot vsakdanji obed.
Vzemi veliko mero dobrote,
dodaj dobršen curek potrpljenja,
potrpljenja s seboj in z drugimi.
Tudi na ščepec humorja ne pozabi,
da boš laže prebavil neuspehe.
Primešaj še primerno količino veselja do dela,
čez vse pa prelij še širok nasmeh,
pa ti bo vsak dan sijalo sonce

(Phil Bosmans, Ne pozabi na veselje)