Šport in vera imata veliko skupnega

Pogovor z Jernejem Piskom, profesorjem športne vzgoje

Ko se ob neštetih športnih tekmah, kot je bilo lani poleti svetovno prvenstvo v nogometu, za nekatere »ustavlja svet«, drugi tovrstne dogodke popolnoma prezrejo ali pa celo zamahnejo z roko, da se s tako površinskimi zadevami in »mačističnimi demonstracijami moških hormonov« že ne bodo ukvarjali. Pa je šport res nekaj plitkega? To vprašanje si je ob koncu študija na Fakulteti za šport vedno pogosteje zastavljal tudi Jernej Pisk. Športno znanje in izkušnje je v magistrskem študiju združil z zanimanjem za filozofijo in teologijo. V pogovoru nam je pokazal zanimive stične točke med športom in filozofijo oz. religijo. Povedal je, da je bil rokoborec tudi veliki grški mislec Platon, in zatrdil, da šport ni plitka zadeva.

Šport je podoben religiji z več vidikov.

Za šport so tako kot za religijo značilni posebni rituali, pravila in postopki, red in ponavljanje – na primer ligaški sistem tekem. Tu je igrišče – obredni prostor. Tu so igralci, ki jih navijači častijo kot svetnike ali bogove. Vedno imamo, posebno prve dneve velikih športnih prireditev, slovesnosti ob začetku, ki človeka vpeljejo v mitični svet športa, in enako na koncu prireditev. Imamo tudi posebne himne in pesmi, prav tako posebna oblačila. Ljudje lahko ob spremljanju športa doživljajo izredno močna čustva, podobno kot tudi ob spremljanju verskih obredov.
So te vzporednice izdelane namenoma?Mislim, da je to dvoje nekako prepleteno. Na začetku je bil šport v tesni povezavi z religijo. Ljudje so svoje moči in sposobnosti kazali zato, da bi častili bogove, da bi na poseben način postali podobni bogovom. Bogovi naj bi svojim varovancem pri tem tudi pomagali. Antične olimpijske igre so ukinili tudi zato, ker so bile poganski ritual. V modernem času pa so bili denimo v Angliji prav duhovniki tisti, ki so v cerkvenih šolah uvajali šport v vzgojne namene. Veliko današnjih znanih angleških nogometnih klubov je ustanovila krajevna Cerkev.

Mora biti športnik pred tekmo tudi duhovno dobro pripravljen?

Gotovo. Načeloma sicer ločujemo samo fizično in psihološko pripravo. Včasih so dajali poudarek samo na telesno pripravo, danes pa ni več tako. Med vrhunskimi športniki pogosto sploh ni več občutne razlike v telesni pripravljenosti, ampak samo še v psihični moči. Vedno se merijo z drugimi, soočajo pa se tudi s svojo notranjo bolečino in jo premagujejo. Tudi vera je lahko svojevrstna psihološka pripravljenost, le da deluje še na globlji ravni, če je človek res veren. Športniki so večkrat zelo labilne osebnosti, ker gradijo svojo podobo na uspehu. Dobri so toliko, kolikor je bila dobra njihova zadnja tekma. Če pa niso uspešni, že izgubijo svoje osebno dostojanstvo, že niso več toliko vredni. Krščanstvo pa uči ravno nasprotno – da je vsak človek edinstven, podoba Boga. Bog človeka ljubi ne glede na to, kaj počne. To je poudarek, ki ga nekateri poskušajo posredovati športnikom, torej da imajo svoje dostojanstvo ne glede na rezultat. Če se športnik tega zaveda, ga psihološko to okrepi. Ne obremenjuje se več toliko z uspehom in že zato lahko bolje nastopi.

Ali je priporočanje Bogu lahko za stroga športna merila tudi sporno?

Tudi ta problem so že izpostavili v etiki športa. V športu hočemo meriti dosežke, dobiti najboljšega. Temu že od antičnega časa naprej pripadajo posebne časti, slava. Kdor je v antiki zmagal, ni bil samo najboljši športnik, ampak tudi najboljši človek. Če hočemo izmeriti, dobiti najboljšega, moramo vse postaviti v enak položaj, vsi morajo imeti enake pogoje in nobene pomoči. Bog se lahko ob tem obravnava kot zunanji pomočnik, ki npr. pomaga samo enemu, drugim pa ne, kar ni pošteno. To dejansko lahko privede tudi do pomislekov: Ali ima Bog svoje favorite? Ali je molitev enega športnika bolj učinkovita kot molitev drugega ipd?

Mogoče pa je to samo poskus čim boljše psihične priprave?

Saj velikokrat deluje samo na tej ravni. Ne moremo dokazati, da je Bog nekomu res pomagal. Lahko pa vera deluje na psihično počutje; športnik, ki se pokriža, si misli, da ni sam. Vendar je mnenje, da Bog vpliva na človekovo psihično stanje, s teološkega vidika problematično. To je že newagevsko. Kot nas uči Cerkev, molitev doseže Očeta samo po Sinu v Svetem Duhu. Bog nas v molitvi vedno prehiteva. Naša molitev je že odgovor na božjo voljo. Poleg tega moramo vedeti, da v krščanstvu Bog ni »muhasti« Bog, kakršni so bili bogovi v antični Grčiji.

Ali so trenerji, ki športniku poskušajo pomagati s krščanskimi vodili, recimo s stavki iz Svetega pisma?

To je težko oceniti, ker gre za individualno zadevo med trenerjem in športnikom. Športniki dostikrat gledajo na Boga le površinsko: »Ja, Bog je, pred tekmo molim k njemu in mi pomaga ...« Gotovo pa je res, da se v ognju tekmovanj tudi vera preizkuša.
Seveda so razlike med kulturami velike, v Ameriki recimo vero precej bolj izražajo. Veliko športnikov je tudi pravih pričevalcev za vero. Športnik je zvezda in ljudje ga posnemajo. Če jih Cerkev uporabi za oznanjevanje, je to lahko zelo učinkovit način evangelizacije. Tega pri nas še ni.

Je večina športnikov vernih ali ateistov?

Mislim, da je večina vernih, vendar ne konfesionalno vernih. Športniki živijo v nekem svojem svetu, ki je od malega sestavljen samo iz treninga, šole in spanja. Vedno hodijo na iste kraje, živijo v majhni skupnosti s sotekmovalci in trenerji. Tudi zaradi ritma treningov in tekmovanj ob nedeljah se težko udeležujejo obredov v cerkvi. Ko športnik preneha trenirati, je pogosto povsem nesocializiran, niti položnice ne zna plačati. Prej so za vse poskrbeli drugi, on pa je bil zaprt v getu športa, v miselnosti športa. Vse, kar je delal, je delal samo zato, da bi bil čim boljši. Večina tekmovalnih športnikov seveda gleda na to, kaj jim bo pomagalo, da bodo dosegli čim boljši rezultat. Oprimejo se vsake bilke. Poizkusili bodo vse, kar bi jim lahko pomagalo. Tako tudi doping ali vero, sekte in zdravilce. Športniki bodo za dosego uspeha velikokrat poskusili vse.

So torej športniki, ki se pred tekmo pokrižajo ali nosijo majico z napisom »Hvala, Jezus«, tudi le vraževerni?

Ne, mislim, da so med njimi tudi pravi verniki. Na splošno pa bi rekel, da športniki pogosto vzamejo tisto, kar deluje, kar ne deluje, pa zavržejo.

Misliš, da pri dopingu športniki nimajo nobene moralne dileme?

Kakor kdo. Med kolesarji so delali neko raziskavo in jih vprašali, ali bi vzeli preparat, zaradi katerega bi pet let prej umrli, vendar bi z njegovo pomočjo zmagali na Touru de France. Večina bi se jih za to odločila. Podvrženi so povsem drugi miselnosti, ki ne deluje po običajnih kategorijah. Zato je zelo dobro, če vanjo vstopi Jezus, da športnik vidi, da ta svet ni vse, ampak da obstajajo tudi druge, trajnejše in trdnejše vrednote.

Kaj lahko pri reševanju te težave naredi trener?

Trener mora športnika izobraževati. Na koncu je seveda športnik tisti, ki se mora odločiti, kako bo ravnal. So tudi primeri, ko doping zahteva sponzor. Bila so obdobja, ko so doping zahtevale države, ki so s športnimi rezultati dokazovale svojo moč. V zadnjem času je to največkrat stvar športnikove odločitve, ki pa je sprejeta pod težo možnega uspeha ali neuspeha.

Ali se še sploh kateri vrhunski športnik s športom zgolj iz užitka do športa, da preverja, kaj zmore?

Mislim, da. Šport sam na sebi nosi zelo pozitivne vrednote, človek samega sebe izboljšuje, uporablja svoje talente – to so pravzaprav krščanske vrednote. V športu lahko spoznaš, česa si sposoben in kje so tvoje meje. Gre za tekmo s samim seboj. Vrhunski šport pa je pogosto šport za čast in denar, namenjen le izbrancem. Vendar pa resnična vrednost športa ni ujeta v fizikalne mere znotraj prostora in časa. Niso le sekunde in metri tisti, ki odločajo o tem, kateri šport je dober. Bistvo dobrega športa je predvsem v spoznavanju in izpolnjevanju samega sebe. To pa ni pridržano redkim posameznikom, pač pa je tega zmožen prav vsak. Zaradi tega pa ima še toliko večjo, celo univerzalno vrednost.

Zakaj je danes mnogim šport »religija«, jim je bliže kot katera koli vera?

Morda zato, ker se zdi bolj konkreten. Tako šport kot vera dajeta življenju smisel. Seveda šport ne daje nekega posebej globokega smisla, a je za sodobnega površinskega človeka velikokrat povsem dovolj. Nekaj, kar zapolnjuje življenje od ene tekme do druge. Ko »tvoji« izgubijo, imaš vedno možnost, da bodo naslednjič zmagali. Tako kot vera daje odpuščanje grehov. Vedno znova dobiš možnost, da zaživiš na novo. Šport je edino mesto, kjer sodobni človek še upa zajokati. V antiki so jokali tudi v gledališču, danes pa se, razen zaradi npr. družinskih tragedij, v javnosti ne joka. Edina izjema so športni stadioni.

So potem navijači v svojem bistvu globoko religiozna bitja?

Seveda, saj smo vsi. Človeka nekaj mora izpolniti, in šport se zdi za to kar uporaben.

Ali lahko čaščenje športa navijače odvrača od čaščenja Boga?

Če dajo temu prevelik poudarek. Če navijači odklopijo vse druge stvari, če fanatično živijo samo za svoj šport, si postavijo malika namesto Boga. Šport je po eni strani zelo podoben new ageu. Če ti en športnik ni všeč, si najdeš drugega. Šport je zelo prilagodljiv in uporaben za sodobno miselnost. Danes boš častil in slavil enega športnika, jutri pa si boš izbral drugega. V krščanstvu pa imamo isto »športno zvezdo« že 2000 let.

VIR: Družina