Rad bi bil bogat

Verjetno bi bil tudi ti rad bogat. Na njivi vsakdanjega življenja si  želiš najti zanesljive vire sreče, pa med iskanjem odkrivaš, kako mora prej ko slej tudi najbogatejši človek zapustiti vse.

Bogastvo, ki mine, ki propade, te sicer mnogokrat privlači, a te ne pomiri. Bogastvo v denarju in posesti se ti v trenutkih, ko svoje srce vprašaš, ali je srečno, začne odmikati kot puščavska fatamorgana.

Takšno bogastvo zna biti celo smrtno nevarno: v izobilju kar prehitro otopi srce in sredi obilice vsega lahko utone človečnost.

Zato, dragi iskalec sreče, išči drugje.

Edino, kar boš vedno lahko nosil s seboj, je srčno bogastvo, ljubezen, s katero boš ljubil ljudi. Bogastvo srca je: smehljaj, stisk roke, prijateljska kretnja, prijazna beseda. Če hočeš postati resnično bogat, dopusti, da v tvojem življenju najpreprostejše reči postanejo dragoceno darilo.

Iztrebi si iz glave gonjo za več in več. Razpleti mrežo tisočerih neumnih poželenj, v katero se je ujelo tvoje srce. Znebi se reči, ki jih ne potrebuješ.

Podaj se v življenje in živi!

Videl boš, kako bo veselje napolnilo tvojega duha. Dobil boš pogum za življenje. Tvoje oči bodo spet videle rožo, ki cveti. Tvoja ušesa bodo spet slišala ptico, ki žvrgoli. Delal boš s svojimi rokami. Čudovito ti bo teknil košček kruha in kozarec sveže vode. Kadar bo posijalo sonce, boš začel kar plesati, v dežju pa si boš zmogel požvižgavati.

In neizmerno bogat boš: odkril boš, da smo ustvarjeni za veselje.[1]

Iz zaklada Svetega pisma:  Lk 12,22-34

Krhek kot lončena posoda

Včasih se zdi, kot da bi v tebi bivala dva človeka. Eden, ki naredi vse prav in ga kažeš zunanjemu svetu, in drugi, ki se ga sramuješ. V vsakem človeku obstaja neka globoka razklanost. Mnogo nas je takih, ki bi radi v redu živeli, pa počenjamo stvari, ki jih niti sami ne razumemo.

Zakaj je tako? Ker človek ni Bog, niti ni angel ali kakšno nadnaravno bitje, ampak le majhen romar na dolgi poti. In vendar je človek čudovito bitje. Izkustvo lastne slabosti mu omogoča, da razume soljudi. Kdor si nikoli noče priznati neuspeha, postane farizejski in trd kot kamen. Srce mu zakrni in ni več zmožno tolažiti in opogumljati drugih, jih razumeti in jim odpuščati.[2]

In ko se tako opazuješ, ne moreš razumeti, zakaj je Bog izbral prav tebe, krhko lončeno posodo, da bi drugim oznanil delček velike Božje ljubezni. Vznemirja te dejstvo, zakaj eni na ta klic odgovorijo, drugi pa ne.

V svojem življenju naj bi razodeval vstalega Kristusa, a se ti zdi, da ga tako slabo poznaš. Če bi računal samo na svojo slabotno vero in svoje osebne lastnosti, bi te strah pred veličino naloge verjetno povsem ohromil. Pa vendar ni slučaj, da je Bog izbral prav tebe, tvojo človeško krhkost, za svoje razodetje. Če boš dosledno živel življenje Kristusovega učenca, boš odkril, da tvoje srce postaja vedno bolj univerzalno. Ko na poti za Gospodom ne boš prizanašal sebi, bo odprtost tvojega srca postala brezmejna.

To naj bo tvoja skrivnost: v vsakem trenutku: vse preloži na Kristusa.[3]

Iz zaklada Svetega pisma: 2 Kor 4,7-10; Jn 2,1-12

Sem res našel zaklad?

Če si našel Jezusa Kristusa, če si se srečal z njim, ali pa vsaj nejasno začutil, da je on zaklad, ki ga iščeš, se ne obotavljaj. In če se v tvojem srcu porajajo dvomi, ali si se res srečal z njim, se ne vznemirjaj.

Bolj pomembno kot čutiti njegovo prisotnost je vprašanje, ali sploh veš, kako odkriti Boga v preprostih dogodkih vsakdanjega življenja ter kako vsak dan v življenju uresničevati njegove duhovne vzpodbude, ki jih je položil vate?

Kakšno je znamenje, po katerem lahko spoznaš, da si srečal Kristusa? Njegovo znamenje je: neustavljiv klic, da vse zapustiš, ne da bi vedel, kam te to vodi. Srečal si ga, ko – najsi še tako poskušaš zatisniti svoja ušesa – njegove besede odmevajo v tebi: »Ti pridi in hodi za menoj!«

Ko želiš slediti Vstalemu Kristusu, po katerem znamenju še lahko spoznaš, da si ga srečal? Kadar notranji boji, ki jih prestajaš, ko se odločaš za hojo za njim, kadar preizkušnje, ki lahko povzročijo solze v tvoji notranjosti, kadar vse te skušnjave ne zagrenijo tvojega srca, ampak se preoblikujejo in postanejo vir nove energije.

In ko se ti zdi, da mu nisi sposoben odgovoriti, lahko samo zakličeš: »Podari mi dar samodarovanja, da se z dušo in telesom spočijem v tebi, Jezus Kristus.«[4]

Iz zaklada Svetega pisma: Jn 1,43-51

Vse ali nič - kakor gosenica, ki gre čez cesto

Če se ti zdi, da si v svojih prizadevanjih kakor gosenica, ki gre čez cesto, se ti zdi prav.

Nič dobrega se ji ne obeta. Šest metrov asfalta.

Dvajset avtomobilov na minuto.

Pet tovornjakov. En vlačilec. Ena konjska vprega.

Gosenica se ne briga za avtomobile.

Ne premišlja, koliko je širok asfalt.

Ne meni se za pešce ne za kolesarje ne za mopede.

Gosenica ve samo to, da rase onkraj ceste nekaj zelenega.

Nekaj čudovito zelenega. Brez dvoma nekaj užitnega.

Vsa hlepi po zelenem. Mora čez cesto!

Nič dobrega se ji ne obeta. Šest metrov asfalta.

Vendar gre. Gre s svojimi mehkimi nožicami.

Dvajset avtomobilov na minuto.

Počasi gre. Mirno. Brez strahu. Brez preudarjanja.

Pet tovornjakov. En vlačilec. Ena konjska vprega.

Gre, gre, gre, gre in dospe.[5]

Izbrati Kristusa pomeni iti na vse ali nič. Tukaj ni srednje poti. Ali boš šel tako daleč, da boš nosil na svojem telesu Jezusove rane in ogenj njegove ljubezni? Vsa ta znamenja bodo vidna na tebi, ko mu boš lahko rekel: »Ti si me prvi ljubil. Ti si moj zaklad, moje veselje, moja brezpogojna ljubezen, to naj mi zadošča.«

Če želiš hoditi za njim prav do konca, ne glede na to, koliko te bo to stalo, potem se pripravi, da boš, ubog kot si, vsak dan izkusil težave zaradi svoje stanovitnosti. A glej, na ta način se bo v tebi oblikovala človeškost, polna razumevanja za vsakogar, in srce, široko kot sam svet.

Izbrati Kristusa pomeni vedno hoditi samo po eni poti, ne pa po dveh poteh hkrati. Tisti, ki bi istočasno radi hodili za Kristusom in za seboj, končajo v zasledovanju lastne sence, v iskanju ugleda in prestiža.

Če želiš hoditi za Gospodom, se torej ne boj podati v velikonočni prehod z njim. Ko ga zaslišiš, da te kliče: »Hodi za menoj!, boš presrečen, ko boš zaslišal svoj odgovor: »Spoznal sem te. Rad bi ti bil blizu, saj ti poslušaš ubogo jecljanje moje molitve – ti, Jezus Kristus, ki si živ v vsakomer, ki te išče.

Rad bi se ti pridružil v tvojem trpljenju za človeštvo, saj si blizu vsem, ki so v stiskah in ki si prizadevajo za dobro drugih.

Da bi vate položil svoje zaupanje, da bi bilo moje srce stanovitno, bom šel tako daleč, če bo treba z vso močjo, da se bom krčevito oklenil tebe in tvojega svetega evangelija. Jasno sem doumel: za vsako ceno moram doseči zaklad Božjega kraljestva.«[6]

Iz zaklada Svetega pisma: Mr 10,17-31; Mt 14,22-33

Evangelij – si upaš tvegati?

Si upaš tvegati in prodati vse, kar imaš, da bi lahko kupil njivo, na kateri je skrit zaklad?

Prisluhni:

»Pri neki taki jutranji službi božji v februarju leta 1209 je v mali kapeli Porciunkuli Frančišek slišal besede evangelija, ki so posstale odločilne za vse njegovo preostalo življenje in so se mu tedaj zazdele kot novo Gospodovo naročilo, še razločnejše od onega izpred dveh let pri San Damianu. Bilo je to na praznik svetega apostola Matija, 24. februarja. Duhovnik je bral evangelij:

»Spotoma pa oznanjajte in govorite: 'Nebeško kraljestvo se je približalo.' Bolnike ozdravljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, demone izganjajte. Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte. Ne oskrbujte se ne z zlatom ne s srebrom ne z bakrom v pasovih, ne s popotno torbo ne z dvema suknjama ne s sandali ne s palico, kajti delavec je vreden svoje hrane. V katerokoli mesto ali vas pridete, poizvedite, kdo je tam vreden, in ostanite tam, dokler ne odidete. Ko stopite v hišo, jo pozdravite: 'Mir tej hiši!' Če bo hiša vredna tega, naj pride nanjo vaš mir, če pa ne bo vredna, naj se vaš mir povrne k vam.«

Kadar se je Frančišek pozneje spomnil te maše na praznik svetega Matija v Porciunkuli, je vedel, da je to branje evangelija kratko in malo božje razodetje. V njegovi Oporoki je rečeno: »Sam Najvišji mi je razodel, da moram živeti po vzoru svetega evangelija.« In zopet: »Gospod mi je razodel pozdrav, ki naj ga izrekamo: 'Gospod naj ti da mir!'«

Življenjepisci poročajo, da je Frančišek, ko je slišal te besede in ko mu jih je duhovnik pozneje še natančneje razložil, navdušeno vzkliknil: »To je tisto, kar sem želel, po tem bom živel po najboljših močeh!« Kot v nekakšni prikazni je razumel, da Bog od tistih, ki želijo biti njegovi učenci in ki se želijo zanj žrtvovati in njemu samemu služiti, zahteva, da postanejo apostoli, prosti vsega preobilja in zemskih skrbi, in da veselega srca odidejo v svet z resnim, starim veselim sporočilom: »Spreobrnite se, kajti božje kraljestvo se je približalo!«[7]

Nihče že po naravi ni oblikovan za življenje radikalnosti evangelija. V vsakega človeka sta položena »Da« in »Ne«.

Ko spoznajo radikalnost evangelija in tveganje, ki ga le-ta vključuje, se mnogi ljudje prestrašijo. V njih se še vedno poraja dvom. Pa vendar ob izročanju samih sebe zrastejo čisto novi ljudje. Kadar tvegajo vse svoje življenje, je to že priprava na dogodke, ki presegajo njihova najbolj silovita upanja. Njihova slabost postane preizkušnja, ob kateri je vsak dan znova treba izrekati in obnavljati svoj »Da«.

Pride trenutek, ko prejmemo prav to, česar že zdavnaj več nismo pričakovali. Zgodi se nepričakovano. To je svetloba Kristusa v nas. Drugi vidijo njegov žar, čeprav se ga mi ne zavedamo. Če vemo, kakšno luč oddajamo, s tem nič ne pridobimo. Na svetu je mnogo ljudi, ki sevajo Božjo svetlobo, ne da bi za to vedeli ali pa si morda niti pomisliti ne upajo na kaj takega.

Za tiste, ki tvegajo svoje življenje v celoti, ni slepih ulic, ni brezizhodnosti. Če mislimo, da smo zapustili Kristusa, nas on ni zapustil. Mislimo, da smo nanj pozabili, toda on je bil tudi tedaj navzoč. In ko se spet trdno odločimo začeti z nova, je tudi on z nami.

Ti, ki želiš hoditi za Jezusom, ga lahko srečaš samo tako, da vanj položiš svoje zaupanje. Ni nobene druge poti.

Toda kako mu lahko zaupaš in hodiš za njim v življenjski izročitvi, če pa se tako bojiš, da bi naredil napako ali da bi kasneje obžaloval, ker si jo naredil? Ne pozabi, da nobeno dejanje na zemlji ni absolutno pravilno in da negotovost še ne pomeni, da nisi na pravi poti.

Naj bo tvoja gotovost samo v tem, da tvegaš življenje iz Boga, življenje, ki se izpostavlja, ki ni zaščiteno ali izolirano. Iz tega ne boš živel samo nekaj časa, ampak vse življenje. Imej pogum vedno znova prevzeti to tveganje!

Zaradi Jezusa, neprecenljivega zaklada na tvoji njivi, hočeš sprejeti nevaren način življenja.

Vsak dan se boš spraševal o pomenu besed: »Kdor hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil.«

In nekega dne boš razumel, kaj to dokončno pomeni.

Kako to razumeti? Išči! Išči in našel boš![8]

Če imaš Boga, lahko tvegaš vse![9]

Iz zaklada Svetega pisma: Mr 8,31-9,9; Jn 12,20-26