Pohiti, Jezus, glej tu imaš moje srce! Moja duša je revna in brez čednosti. Bodla te bo slama neštetih nepopolnosti in boš vekal. Toda, kaj hočeš, moj Gospod? To je vse, kar imam. V tvoji revščini se mi smiliš, pomilujem te, solze čutim v očeh…
Jezus, olepšaj mojo dušo s svojo navzočnostjo, okrasi jo s svojo milostjo, sežgi vso to slamo in jo spremeni v mehko ležišče za tvoje presveto telo.
Jezus, čakam te. Oh, hudobneži te ne marajo. Zunaj brije mrzla burja… Pridi v moje srce; siromaček sem, a te bom kolikor mogoče pogrel. Vsaj to želim: sprejmi mojo dobro voljo, da bi te rad lepo sprejel, da bi te zelo rad imel in bi se rad zate žrtvoval. Z druge strani pa si ti bogat in vidiš, kako sem potreben. Ti si ogenj ljubezni in boš očistil moje srce vsega, kar ni tvoje presveto Srce. Ti si neustvarjena svetost in me boš napolnil z vsemi milostmi, ki so potrebne za pravi duhovni napredek.
Pridi, Jezus, veliko ti imam povedati… zaupati veliko težav, veliko želja, veliko obljub, veliko upov. Hočem se ti pokloniti, te poljubiti na čelo, moj Jezušček, in se ti znova darovati za vselej. Pridi, O Jezus, nikar se več ne mudi, sprejmi moje vabilo in pridi!
(bl. Janez XXIII.)
O ljubeznivo betlehemsko Dete, daj, da se z vso dušo približam tej globoki božični skrivnosti. Položi v srce ljudi tisti mir, ki ga oni včasih tako ihtavo iščejo, a ga samo ti moreš dati. Pomagaj nam, da se bomo bolje poznali in da bomo po bratovsko živeli kot sinovi istega Očeta. Razodeni svojo lepoto, svetost in čistost. Obudi v našem srcu ljubezen in hvaležnost do tvoje neskončne dobrote. Združi vse v ljubezni. In daj nam svoj nebeški mir.
(bl. Janez XXIII.)
O večna Očetova Beseda, božji in Marijin Sin, v najskrivnejšem kotičku človeških duš obnovi zopet čudoviti čudež svojega rojstva! Odeni z nesmrtnostjo sinove svojega odrešenja, vžgi jih z ljubeznijo, združi vse v svojem skrivnostnem telesu, tako da bo tvoj prihod prinesel pravo radost, resničen mir in prizadevno bratstvo tako posameznikom kakor narodom. Amen, amen!
(bl. Janez XXIII.)
O Jezus, daj, da bosta v naših družinah vladala mir in soglasje; da bodo imele v časteh molitev in izvrševanje božje postave, izvrševanje, ki pomeni hkrati ljubezen in spoštovanje…
O Jezus, kakor si živel v Nazaretu, tako živi v vsaki krščanski družini; v svoji ljubezni jo poveži s trdno vezjo edinosti za sedaj, za vselej in vso večnost. Varuj, o Jezus, družinski mir, ki edini daje grenkobam življenja pravi okus.
(bl. Janez XXIII.)
Za nas si rojen, Gospod, ne zase, saj si od večnosti na neizrekljiv način rojen iz Očeta, zato ti ni bilo treba roditi se v času iz matere. Nisi rojen za angele, ki te že imajo v posesti v vsem tvojem veličastvu in te zato niso iskali v podobi otroka. Potemtakem si rojen za nas in si nam bil dan, ker si bil edinole nam potreben.
(sv. Bernard)
O Resnica, luč mojega srca, naj mi ne govori moja tema! … Pridi, Gospod Jezus, pridi in nas obišči v miru. Pridi in reši jetnike iz ječe, da se bomo iz vsega srca veselili pred teboj. Pridi, naš Zveličar; pridi, po katerem hrepenijo vsi narodi!... Pokaži nam svoje obličje in rešeni bomo!
(sv. Avguštin)
O ljubljena Mati, ti, ki si tako lepo nosila Jezusa, nauči nas, da ga bomo znali tudi mi nositi v sebi; … ko prejmemo sveto obhajilo, je Kristus v nas, kakor je bil v tebi, s svojim telesom; vedno je v nas, kakor je bil tudi v tebi, s svojim božanskim bistvom.
Nauči nas, da ga bomo nosili z isto ljubeznijo, z isto zbranostjo, z istim notranjim gledanjem, z istim neprestanim češčenjem, kakor ti…
Nauči nas, o Mati, da bomo potovali, kakor si potovala ti… Nauči nas, da bomo na vseh naših potih, ki jih bomo naredili na zemlji, in na vseh potovanjih skozi življenje hodili, kakor si ti hodila na svojih potih in kakor si ti romala skozi vse dni svojega bivanja tu doli… da bomo imeli oči neprestano uprte v Jezusa, ki razsvetljuje našo dušo kakor največji žaromet: Noč bo svetila kakor dan, temina kakor luč, v moje največje veselje. O, da, moj Bog, vse to, kar nisi ti, naj bo za nas kakor črna noč; in ti, ti razsvetli najglobljo globino naših duš s svojo prijetno svetlobo.
(bl. Charles de Foulcaud)
O Jezus! Daj, da ti v zavzetosti svoje hvaležnosti povem, kako je tvoja ljubezen že skoraj blaznost. Kako naj se ob tej blaznosti moje srce ne požene k tebi? Kako naj bi moje zaupanje ne podrlo vseh meja?
(sv. Terezija Deteta Jezusa)
Ti si bil velik in bogat, pa si za nas postal majhen in ubog. Izvolil si si, da si se rodil izven hiše, v hlevu; bil si povit v plenice, pil si mleko na deviških prsih, dal si se položiti v jasli, med osla in vola. »Tedaj je napočil dan nove rešitve, starodavne obnove, večne sreče; tedaj se je po vsem svetu cdil med iz nebes.« Zdaj torej, duša moja, objemi te božje jasli, pritisni ustnice na Otrokove nožice in jih poljubi. Nadalje premišljuj, kako pastirji bedijo, opazuj prihajajočo vojsko nebeških angelov, pridruži se njihovemu petju ter prepevaj z usti in s srcem: Salva Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so Bogu po volji.
(sv. Bonaventura)
O Jezus, ti si prišel, da bi naše korake naravnal po poti miru. O mir, ti ljubi predmet mojega srca! O Jezus, ti si moj mir; ti storiš, da sem v miru z Bogom, s samim seboj in z vsemi; ti s svojim mirom pomiriš nebo in zemljo, kdaj se bo vse to uresničilo, o Jezus? … Kdaj se bo zgodilo, da bom po veri v odpuščanje grehov, po pričevanju svoje vesti, po trdnem zaupanju v tvojo dobroto, v tvojo neskončno popustljivost… na ljubo tvoji večni volji, v vsaki življenjski okoliščini imel ta mir, ki je v tebi, ki izhaja od tebe in ki si ti sam?
(J. B. Bossuet)