Človek

– presenetljivo podoben tebi

in skoraj popolnoma takšen kot jaz –

sedi v temi in hrepeneč išče luči…

Bo slepec

- zvijačno ogoljufan za okus življenja -

zmogel odvreči svoj plašč

in stopiti po Poti, ki se prav zanj odpira v Besedi?!

Biti ali ne biti – sedeti ali hoditi?!

Med vsemi besedami, ki so nam bile namenjene,  smo jih zaznali dobršen delež. Precej manj je bilo tistih, ki smo jih resnično sprejeli. In od teh so se le redke dotaknile našega srca in nas niso več pustile na miru - vse dokler se nismo podali iskat njihove skrite vsebine in skušali prodreti v skrivnost tistega, ki jih je izrekel.

Beseda, ki nam jo Bog izreka v Jezusu Kristusu, se spušča v naše življenje ponižno skrita v množici »navadnih« besed. Želi vstopiti v logiko človeškega jecljanja, govoričenja in celo preklinjanja, da bi s svojo neustavljivo močjo ljubezni od znotraj prenovila vse. Njen prihod ni veličasten govor, ki naj jecljajoči svet prisili k molku. Ne prihaja kot pesnitev, ki jo poslušaš z odprtimi usti in – zaradi lastne majhnosti – z od sramu pordelimi lici.
Beseda se je učlovečila kot potrdilo in povabilo.
V naš svet in, Bog daj, tudi v naša srca je stopila kot preprosto potrdilo, da nas Oče ljubi. Z njo nam je Vseljubeči spregovoril o sebi in nam pokazal, kako zelo nas pogreša. Ponovno, dokončno je izrekel  svoj »da« ljubljenemu človeštvu.
Učlovečenje Jezusa Kristusa je povabilo, v krhko človeško telo vtkana beseda hrepenenja: »Pridi!«. Spregovorjena ni zato, da bi si jo zapisali med druge lepe misli, ki smo jih srečali na poteh sveta, in bi si ob njeni toplini sem ter tja pogreli premraženo srce. Ta beseda je mišljena zares; več resnice je v njej kot v vseh naših dihih od rojstva do smrti.
O izbrano ljudstvo, nikar ne misli, da je Luč, ki v Besedi sveti nad prebivalci dežele smrtne sence, rudarska karbidovka, ki ti bo omogočila varnejšo hojo po neznanem. In ni ogenj, ob katerem se boš pogrelo, ko bodo ugasnila druga ognjišča in ti bo hladno brez ljubezni. Beseda je strela, ki želi zadeti tvoje srce, ga pretresti, pretaliti in za večno zaznamovati z neuničljivim hrepenenjem po Očetu. Kajti le »On je resnični Bog in večno življenje« (1 Jn 5,20).

O, ko bi spoznali Božji dar in kdo je ta, ki nam pravi: »Pridi!«