MISLI O POLITIKI

iz knjige Kristjani in politika (Bartolomeo Sorge), LJ 1994

 Oznanjanje evangelija in evangelij se torej ne istita z nobeno kulturo in sta neodvisna od vseh kultur…. Če torej moramo dobro razlikovati med vero, kulturo in politiko, jih vendar nikakor ne moremo ločiti. Vera razsvetljuje kulturo, nauk o človeku in zgodovini. Krščansko navdihnjena antropologija pa postane duša politične prakse, ki se ujema z vrednotami vere.

 Edini potrebni pogoj, ki ga politični angažma od kristjana zahteva, je doslednost njegovih izbir z osnovnimi vrednotami vere in antropologije, ki se na vero sklicuje.

 Pavel VI. je prelom med vero in kulturo (in posledično med vero in politiko) opredelil za tragedijo naše dobe. In res, glavni vozel, ki ga je treba razrešiti pri evangelizaciji sodobnega sveta, je nov odnos med vero, kulturo in svetnim angažmajem.

 Krščansko razodetje je namreč božje sporočilo človeku, sporočilo za posameznika in skupnosti vseh časov in krajev. Če hočemo, da najde božja beseda pot do vseh ljudi, da jo vsi razumejo in svobodno sprejmejo, se mora nujno utelesiti in preiti v kulturo in kulture.

 POGLED V ZGODOVINO

 PRVOTNO KRŠČANSTVO – Zanj je značilno hotenje, da bi evangelij napravili razumljiv in jasen ljudem določene kulture, … da bi kulturo, v okviru katere se oznanja evangelij, prenovili od znotraj in jo odprli na celostni pogled na človeka, življenje in zgodovino… Ni krščanskega služenja svetu brez odprtega in odkritega soočenja s kulturami… vnašati vero in evangelij v zgodovino in navade tistih, katerim želimo oznanjati Kristusa.

 SREDNJEVEŠKO KRŠČANSTVO ostaja simbol istenja vere in kulture, vere in politike… Ker je papež poglavar krščanstva, ima popolno oblast. Vodi in odloča tudi o svetnih zadevah in sme pri tem uporabljati, kadar je potrebno, tudi duhovne sankcije (kot sta izobčenje in interdikt)… Verske in duhovne vrednote je potrebno spodbujati in braniti s svetimi sredstvi, če je potrebno celo z vojaškimi, kar vključuje  tudi »sveto vojno«.

 PRELOM MED VERO, KULTURO IN POLITIKO
Humanizem, renesansa, reformacija, razsvetljenstvo in francoska evolucija so prav tako faze preloma med vero in kulturo… Prvi preobrat je bil prehod iz teocentrizma, ki je označeval srednji vek, v imanentni antropocentrizem, značilen za moderno kulturo. Značilen za človeka, ki ima sebe za nekaj »absolutnega« in hoče nadomestiti Boga… Drugi preobrat na srednjeveški lestvici vrednot je dejstvo, da so družbene strukture postale bolj prvenstvene kot človeška oseba… Razum se oddalji od vere, zahteva neodvisnost od Boga in samega sebe proglasi za »boga«… Politika odklanja vsakršno podrejenost duhovni razsežnosti, celo v odnosu do morale.

DRUGI VATIKANSKI KONCIL

se ne vda pesimizmu ter odklanja mračnjaško držo v odnosu do pozitivnih rezultatov, ki jih je moderni svet dosegel. Rade volje priznava velike in izredne napredke ter številne dosežene cilje tako pod materialnim, znanstvenim in tehničnim vidikom kot glede kulturnega, civilnega in človeškega napredka, čeprav je res, da še naprej ostajajo huda in krivična neravnovesja… Človek, ki je samega sebe razglasil za »absolutnega«, je zašel v še večjo odrinjenost na rob…

 NAVZOČNOST IN POSREDOVANJE

Navzočnost – družbeni odnos je verodostojen in konstruktiven samo, ko se uresničuje v skladu z resnico in temeljno etično normo… skladati z objektivno resnico o osebi… družba, brez upoštevanja resnice in etike, pomeni ustvariti lažen in nemoralen odnos med vero, kulturo in politiko… Ne gre torej za dialog in srečanje, temveč za soočanje in spopad z modernim svetom.

Posredovanje – je glavna in vsebinska kategorija krščanskega razodetja… Dejstvo, da drugi ljudje nimajo vere in se ne navdihujejo ob krščanski viziji sveta, ne more in ne sme preprečevati dialoga, stika in sodelovanja pri graditvi družbe… Zakaj bi kristjani na primer ne mogli graditi skupaj z ljudmi dobre volje družbo, ki bo utemeljena na spoštovanju svobode vesti, na načelu, da so vsi ljudje enaki po dostojanstvu in imajo iste osnovne pravice, na pravici narodov do samoodločbe… Koncil nas opominja, da Božji Duh deluje tudi zunaj Cerkve… Tudi Cerkev… ne premore vse resnice na znanstvenem, gospodarskem, politične in kulturnem področju… naj teži za tem, da sodobnemu svetu razjasni in približa sporočilo odrešenja, ki ga nosi v sebi.

 TAKA JE CERKEV NOVIH ČASOV:

družbeno navzoča, preko nove inkulturacije vere v sodobni družbi.

Močna, ker je neoborožena,

zaupanja vredna, ker je revna,

pogumna, ker je šibka,

svobodna, ker nima druge moči razen moči božje Besede, ki je ni treba le vestno hraniti, temveč jo tudi utelesiti v zgodovini, da postane sol zemlje in luč sveta.

 SKRITO ZLO STRANKARSTVA

Politika, ki je degradirana na izključno osvajanje oblasti, se prej ali slej spremeni v nekaj absolutnega, v brezosebni odnos med tistim, ki ukazuje, in tistim, ki mora tiho izvrševati, če noče biti zapostavljen.

 Državljani zahtevajo, da ima politični program prednost pred strankarskim strnjevanjem vrst, da ima logika urejanja stvari prednost pred delitvijo oblasti.

 Obstajajo namreč vrednote, ideali, načela in cilji, ki so pred politiko. V trenutku, ko nismo več pozorni nanje, začnejo propadati tudi temelji političnega služenja… Ko govorimo o »moralnem vprašanju«, najprej pomislimo na načelo zavezanosti politikov poštenosti pri izvrševanju njihove službe v skupno dobro.

 KAKO NAJ SE KRISTJANI PRI SVOJEM POLITIČNEM UDEJSTVOVANJU LOTIMO TEH PROBLEMOV V LUČI VERE, SREDI SODOBNE PROTISLOVNE PLURALISTIČNE DRUŽBE, V KATERI ŽIVIMO, DA BOMO V SODELOVANJU Z VSEMI ZDRAVIMI IN NAPREDNIMI SILAMI LAHKO PRISPEVALI K NJENEMU IZBOLJŠANJU?

 Današnja kriza ima:

- kulturni značaj (ni nam uspelo najti načina, kako bi ovrednotili izjemno človeško in duhovno rast celih narodov)

- ekonomski značaj (današnja kriza izhaja iz krivičnih ekonomskih struktur)

- nosi pečat egoizma (egoizem, boj za oblast, osebni ponos, želja po ugledu so razsežnosti človekove vesti)… Če se ne trudimo, da bi poleg ekonomske, politične, družbeno-kulturne osvoboditve dosegli tudi PREOBRAZBO IN OSVOBODITEV VESTI,  ne bomo premostili krize našega časa, ki je bivanjsko zapletena in hkrati politične in duhovne narave.«

 KAKO NAJ BOMO TOREJ KRISTJANI NAVZOČI V SVETU?

1) Prvi privilegirani način za uresničitev zgodovinske navzočnosti vere je gotovo preroškost. Krščanska skupnost mora biti predvsem vidno znamenje za svet.

2) Drugi privilegirani način, po katerem more krščanska skupnost uresničiti skladnost med vero in zgodovino, je kritika. In sicer z ostro obsodbo krivic in zatiranja človeka, kjerkoli se dogajajo: na političnem, ekonomskem ali družbeno-kulturnem področju.

3) Tretji privilegirani način za uresničitev sinteze med vero in kulturo s strani krščanske skupnosti je »kulturna preobrazba«. Kulturna preobrazba oz. iskanje rešitev in operativnih načrtov, ki so v soglasju s človeškimi in evangeljskimi vrednotami, je dane osrednji problem navzočnosti kristjanov v svetu… z oblikovanjem vesti in razuma…

 Evangelizacija je dejansko najtesneje povezana z uveljavljanjem človekovega dostojanstva.

Dodatne informacije