Dvoje gledanj in dve Cerkvi
Dva človeka gledata od zunaj isto stavbo. Eden ne ve, da je to električna centrala. Zanj je to stavba med stavbami, v ničemer bistveno različna od drugih v okolišu. Drugi pa ve, da se v njej zbira velika sila tekočih voda – da iz nje dobiva pokrajina energijo.
Dva človeka, neverujoči in verujoči, gledata na Cerkev.
Za neverujočega Cerkev ne more biti kaj več kot zgodovinski pojav med zgodovinskimi pojavi, kot so bile na primer egiptovske dinastije, stoletna vojna ali razvoj letalstva. Pojav Cerkve se mu tudi zdi bolj družben kot duhoven, bolj sociološki kot verski. Tak človek bo na primer v zgodovini Cerkve videl bolj »konstantinovski« zasuk kot njeno vlogo pri odpravi antičnega suženjstva ali pri civilizaciji barbarov; bolj Cerkev, ki je podpirala križarske vojne, kot ustanovo, ki je ustanavljala univerze in bolnice po Evropi; v slovenski zgodovini bo v škofu Jegliču videl prej požigalca neke nevrhunske pesniške zbirke, kakršna je bila Cankarjeva Erotika, kakor graditelja monumentalnega Zavoda sv. Stanislava s prvo slovensko gimnazijo; danes bo takšen človek videl v Cerkvi izključno tostransko usmerjeno družbeno silo, s slo po oblasti in po imetju.
Z drugo besedo: neverujoči bo gledal na Cerkev zgolj s sociološkimi, torej imanentističnimi očmi, in jo ustrezno tudi obravnaval. In se pri tem popolnoma zmotil, kakor se je v svoji tostranski obsedenosti zmotil marksizem. Verujoči pa bo gledal na Cerkev skozi tisti rentgen, ki mu ga daje njegova vera. V njej bo videl vdor Božjega v človeško zgodovino, ladjo nesmrtnosti, spuščeno v tok stoletij, centralno nadnaravnih energij, z reaktorjem evharistije, z zastavo Marije, s kontrolno Petrovo kabino, s kabli, napeljanimi prek vseh časov in celin v nevidno, v očiščujočo se in zmagoslavno Cerkev, v eni sami kozmični povezanosti.
Drugače povedano: verujoči bo gledal na Cerkev predvsem transcendentalno, kot ustanovo z nadčasno razsežnostjo, kot pomol za v večno življenje. V takšnem gledanju ne bo smel zdrkniti na plitvi sociologizem liberalističnega ali marksističnega tipa. Sociologizem bo namreč ostal zanj skušnjava, čim bolj se bo družbeno angažiral. Takšni skušnjavi je slovenski katolicizem v nekaterih svoji segmentih – ne samo levih – v bližnji preteklosti tudi podlegel. Pa tudi danes je slišati verujoče, ki jim pri razpravljanju o Cerkvi gre na sociološki žargon, brez vsakega transcendentalnega, kaj šele ljubezenskega pridiha, kot da je Cerkev na Slovenskem za to tu, da prvenstveno igra neko kakršnokoli tostransko – domnevno civilno ali domnevno nacionalno – vlogo.
Kdor se vdaja takšnemu pritlehnemu sociologizmu, se lahko vpraša, ali je sploh dojel, kaj Kristusova Cerkev pravzaprav je.
Pri omenjeni elektrarni vidi samo njen zidni omot in streho, še raje razpoke na njej in koprive okrog nje, večne koprive večno človeškega. Ne zaznava, kakšne reke Božjega se stekajo na njene turbine, kako se turbine že dva tisoč let vrtijo ne za politiko in ekonomijo, ampak za večnost.
(Alojz Rebula)