Ostanite v moji ljubezni! (Jn 15,9)

Jezus mi govori skrivnostne besede, da je v meni…: Ko sem s smrtjo odšel s sveta, sem se vrnil k vam s Svetim Duhom, ki Božja ljubezen v vas.

Najbolj dragocena rešitev našega bivanja je ta, da vse delamo iz ljubezni do Kristusa. Najbolj pristen povzetek našega krščanskega bistva je, da smo podobni Kristusu, da ga nosimo v sebi, da smo z njim pokopani - in z njim bomo vstali, v njegovi slavi.

Jezus mi znova govori: A vi ne verujete v to stvarnost, ker imate moje besede samo za prazno frazo. Nikdar se ne ustavite pred menoj v svoji notranjosti! Z vsem se ukvarjate, samo z najpotrebnejšim ne: da bi prišli k meni in me poiskali v vaši notranjosti. Da bi se ustavili in me poslušali v miru in tišini. Potem bi vas poučil, kaj počnite, saj brez mene ne morete ničesar storiti…lahko izdelujete letala, pečete kruh, čeprav… hotel sem reči, da brez mene ne morete vstopiti v nebeško kraljestvo, brez mene, ki sem Luč, ne morete videti Očeta, brez mene, ki sem Življenje, ne morete storiti ničesar za nevidno kraljestvo, ki sem ga ustvaril. In ta vaša nevera me žali. To, da moji besedi, evangeliju v resnici ne verjamete.Vse delate brez mene, kot da bi bilo vse odvisno od vas, kot da bi vsa ustvarjalna moč izvirala iz vas. Pa se v resnici na nič, razen na Boga, ne moremo zanašati. In verovati do kraja v svojo slabost in hkrati v Božjo vsemogočnost pomeni moliti. Moliti pomeni upati v obljube zgodovine odrešenja ne pa v institucije, ljubiti in storiti vse iz ljubezni, ne pa opravljati prazne obrede… če bi molili, bi v veselju začutili sporočilo odrešenja, ker bi začutili mene. Ostanite v moji ljubezni, ne zanašajte se na moč denarja, vame zaupajte, ne zapletajte se s svetom, ki sem ga jaz premagal in ki je oblast, denar, čutnost in ki tiči v zlu, svet, ki ga bom uničil… ne začenjajte dneva z branjem časopisa, ker boste tako nevede postali sužnji javnega mnenja. Začnite svoje vsakdanje delo s pričakovanjem zarje v molitvi…pridite k meni - odkrijte me v vas samih, v vaših globinah, v srcu, kjer se srečujem z vami. Čakajte me, kot da pridem vsako jutro, vsak večer, čeprav me ne boste videli… ker bom v vas.

Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vso močjo in vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe. (Lk 10, 27)

Zakaj bi molili, ko pa je toliko dela! Kako zapravljati dragoceni čas, ko pa je potrebno toliko postoriti! Čemu si prizadevati za neki namišljeni odnos z nevidnim Bogom, ko pa ga lahko neposredno in otipljivo srečaš v vidnem človeku? Če je človek vidna navzočnost Boga na zemlji, služi njemu, rešuj njega in bo vse storjeno!

Celo duhovniki in redovniki so mi govorili: Ti, Karel, govoriš o puščavi, o molku, o molitvi. A kako boš to govoril nam, ki smo do vratu pogreznjeni v sodobno civilizacijo, preobremenjeni s tisoč obveznostmi, od jutra do večera priklenjeni na srečanja z ljudmi in služenje ubogim? Ti pa živiš v namišljeni gotovosti človeka prejšnjih časov…

Dejstvo je, da prav takega duhovnika, ki trdi, da nima časa za molitev, čez nekaj let srečaš, ko tesnobno išče svojo identiteto. Takega navdušenega "prezaposleneža", ki nima več časa, da bi zapravljal čas za molitev, boš srečal čez nekaj let tako izpraznjenega, da ne boš več vedel, kako bi mu lahko vlil še malo vere v ideal, ki mu je s takšnim žarom želel služiti.

Prva zapoved je in bo ostala: Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vso močjo in vsem mišljenjem! In če se ne trudiš za osebni odnos z Bogom, če ne moliš, če nisi dolgo z njim, da bi ga spoznal, proučeval, skušal razumeti, ti bo postopoma izginil iz spomina, ne boš ga več prepoznal in ga tudi ne boš več mogel ljubiti.

Res je, da strašno vpliva na nas naša doba in da se je temu vplivu silno težko izmakniti. Od jutra do noči smo izpostavljeni potrošniški družbi, civilizaciji hrupa in trušča, parol in reklamnih fraz, izpostavljeni smo čutnosti in zanašanju zgolj na človeka… prostora za Nevidnega v tem vidnem svetu ni več. Popevkarske zvezde in športni junaki so tako zasedli naše duše, da ni več prostora za svetopisemske in evangeljske junake, ki so človeka spremljali v preteklosti. Celo Jezusova podoba se vedno bolj umika iz našega srca in nam po treh urah pred televizijo tega sveta nič več ne govori. Kakšna je razlika med Petrom, ki ga žene po cestah imperija samo vroča ljubezen do Kristusa, mu napolnjuje srce in misli in ga spodbuja, da gre v tej ljubezni prav do konca, in nami, ki ne občutimo več žive navzočnosti Boga in niti ne vemo več, kje prebiva! Duhovniki in redovniki se lahko potem samo še vprašamo: Pa zakaj sem postal duhovnik? Pa zakaj sem vstopil v ta samostan?

Odgovor: brez ljubezni se ne da živeti in če se je ohladila ljubezen do Očeta, smo si prisiljeni iskati nadomestnih ljubezni. To bi se zgodilo tudi Petru in Pavlu, ko si ne bi prizadevala za vročo ljubezen do Jezusa. 

Vem, da je današnji svet žejen otipljivega, pristnosti. Vem, da so v preteklosti nekateri vzbujali vtis, da se krščanstvo ne meni za zemeljske potrebe… a tole bi rad povedal tistim, ki se "na račun" molitve ne želijo ločiti od bratov, ki trpijo: kdor moli, a ne trpi za brata, ki trpi, moli k tnalu, senci, ne pa k živemu Bogu. Če moliš k živemu Bogu, gre tvoja molitev skozi prebodeno srce križanega Kristusa, ki te zagotovo pošlje k živečim bratom. Ljubezen je osebna. In ne moreš reči, da ljubiš Kristusa v bratih, če ne ljubiš najprej Kristusa kot takega.

Pri meni bratje ne iščejo kulture, tehnike, politike, umetnosti, znanosti. Iščejo preroško besedo, ki jim bo pomagala v nebeško kraljestvo. Takšno besedo ima samo Bog in jo daje tistemu, ki jo išče, ne pa tistemu, ki pravi, da nima časa biti z njim. Če torej rečeš, da nimaš časa, da bi molil, ker moraš delati, je isto, kot če bi rekel, da ne poznaš Boga, pa si vendar želiš govoriti o njem; da ne ljubiš Boga, pa vendar učiš druge, da bi ga ljubili; da si ga izgubil izpred oči, pa vendar hočeš drugim pokazati, kje je…

                                                                         (prirejeno po Carlo Carretto: Bog, ki prihaja)