• Natisni

VESELO OZNANILO PASIJONA

Mr 14 – 16

Jezusa primejo

14 43 In takoj, ko je še govoril, je prišel Juda, eden izmed dvanajsterih, in z njim množica ljudi z meči in koli. Poslali so jih véliki duhovniki, pismouki in starešine. 44 Izdajalec jim je dal znamenje in rekel: »Kogar bom poljubil, tisti je. Primite ga in ga varno odpeljite.« 45 Ko je prišel, je takoj stopil k njemu, rekel: »Rabi!« in ga poljubil. 46 Oni pa so iztegnili roke po njem in ga prijeli. 47 Eden izmed tistih, ki so stali zraven, je izdrl meč, udaril po služabniku vélikega duhovnika in mu odsekal uho. 48 Tedaj jim je Jezus dejal: »Kakor nad razbojnika ste prišli z meči in koli, da bi me prijeli. 49 Dan na dan sem učil pri vas v templju in me niste prijeli. Toda naj se izpolnijo Pisma.« 50 In vsi so ga zapustili in zbežali, 51 neki mladenič pa je šel za njim. Ogrnjen je bil le z lanenim oblačilom. Zgrabili so ga, 52 on pa je oblačilo pustil in gol pobegnil.

»Naj se izpolnijo Pisma« - to, kar se dogaja, je izpolnitev vseh Božjih obljub!

Tu se končuje Jezusovo delovanje in se začenja njegovo trpljenje. Njegovo delovanje je bilo omejeno – slišalo ga je malo ljudi, še manj je bilo čudežno ozdravljenih – vsesplošno in večno učinkovitost ima njegovo trpljenje.  Jezus nas ni odrešil s svojim delovanjem, ampak s svojim trpljenjem.

Ključna beseda odlomka je »prijeti«: V njej se izraža greh človeka, ki namesto, da bi zel dar, blagoslovil darovalca in podaril prejeto potrebnemu, vzame v posest, zavrne darovalca in se zapre pred bratom.

Bog je dar, ker je ljubezen. Prilaščati si je najbolj protibožje dejanje. Če bi Bog samo za trenutek hotel posedovati to, kar ima in kar je, bi se vse stvarstvo v hipu sesulo v nič. Vse obstaja iz njegovega podarjanja!

Nam, ki se polastimo, on odgovarja s tem, da ostane to, kar je: daruje se in se prepusti našim grešnim rokam. Greh zagrabi odpuščanje, tema luč, smrt življenje – zmaga zla postane njegov dokončni poraz.

JEZUS – je izpolnitev vseh Pisem: ta pripovedujejo o strastni ljubezni Boga do nas in obljubljajo dar odrešenja za nas grešnike.

UČENEC – razume, da je med tistimi, ki prejemajo, a hkrati izdaja, zatajuje, beži in zapusti, kakor vsi drugi.

OB BESEDILU:

denar – doseže dejansko vse – je sveta vladar; z denarjem so vedno meči in koli…

poljub – se sprevrže v svoje nasprotje – kolikokrat tudi mi ne ljubimo zares! Učenec je pozdravljal učitelja s poljubom – nežen, predan, poudarjen poljub…

prijeti (iztegniti roke) – uporabljena štirikrat; ključna beseda prilastitve… roke se odprejo, da bi sprejele dar, ali pa se grabežljivo iztegnejo

meč – Peter je zaupal v isto orožje, kot ga ima nasprotnik; tudi on množi zlo; kadar zmagujemo z močjo, nasiljem smo v bistvu mi Jezusovi sovražniki – trpeti mora zaradi nas!

Edino zmagoslavno orožje ostaja šibkost ljubezni, ki se izroča! Jezus ne pokliče legij angelov…

Peter ljubi Jezusa, a je še vedno v nasprotnem taboru, v igri mečev, kolov, denarja in poljubov. Koliko je obramb Jezusa, ki niso v njegovem duhu (sredstva moči)!!!

vsi so ga zapustili – učenci ga zapustijo, ker je šibak; ljubijo ga, a vanj še vedno projicirajo svoje želje – želijo si močnega, nepremagljivega Jezusa. Ne iščejo ga še zaradi tega, kar je on, ampak zaradi sebe!

mladenič, ki je pobegnil gol - Am 2,16 – »Najbolj pogumni med junaki bo moral tisti dan bežati nag.«

Jezus pred vélikim zborom

53 Jezusa so odvedli k vélikemu duhovniku. Tam so se zbrali vsi véliki duhovniki, starešine in pismouki. 54 Peter pa je šel od daleč za njim noter do palače vélikega duhovnika. Sedèl je s služabniki vélikega duhovnika in se grel pri ognju. 55 Véliki duhovniki in ves véliki zbor so iskali pričevanje proti Jezusu, da bi ga usmrtili, vendar ga niso mogli najti. 56 Veliko jih je sicer proti njemu po krivem pričalo, toda njihova pričevanja se niso ujemala. 57 Nato jih je nekaj nastopilo in takole lažnivo pričalo zoper njega: 58 »Mi smo ga slišali, ko je rekel: ›Jaz bom podrl ta tempelj, ki je narejen z rokami, in v treh dneh sezidal drugega, ki ne bo narejen z rokami.‹« 59 A tudi tako se njihovo pričevanje ni ujemalo. 60 Tedaj je véliki duhovnik stopil v sredo in rekel Jezusu: »Nič ne odgovoriš? Kaj je to, kar tile pričajo proti tebi?« 61 On pa je molčal in ni nič odgovoril. Véliki duhovnik ga je znova vprašal: »Si ti Mesija, Sin Slavljenega?« 62 Jezus mu je odvrnil: »Jaz sem.

In videli boste Sina človekovega

sedeti na desnici Moči

in priti z oblaki neba.«

63 Tedaj je véliki duhovnik pretrgal svoja oblačila in rekel: »Kaj potrebujemo še prič? 64 Slišali ste bogokletje. Kaj se vam zdi?« In ti so ga vsi obsodili, da zasluži smrt. 65 Nekateri so začeli pljuvati vanj, mu zakrivati obraz, ga tolči s pestmi in govoriti: »Prerokuj!« Tudi služabniki so ga udarjali.

»Jaz sem« - besede, s katerimi Jezus potrdi, da je Božji Sin in Kristus, ter se razglasi za Sina človekovega, vrhovnega sodnika vse zgodovine. So pa tudi besede JAHVEJA v 2 Mz, ko razodene sam sebe!!!

To njegovo samopričevanje razreši vsako skrivnost in je hkrati razlog za njegovo obsodbo.

Ves Markov evangelij je prežet z vprašanjem »Kdo je Jezus?« (Kdo je ta? Kaj pa vi pravite, kdo sem?...) Sedaj on sam odgovori neposredno!

Po teh besedah ne bo skoraj nič več govoril – povedal je vse. Slišali bomo samo še bežen odgovor Pilatu in dvojni krik na križu. Bog nima več kaj povedati – vse je izrekel, ostane samo še tišina.

Tu  - pod križem - se končuje mesijanska skrivnost in se začenja naše razumevanje Jezusa in Boga.

Križ je neizprosna razlika med krščanstvom in vsemi drugimi verstvi – samo iz tega mesta ima krščanstvo kaj povedati svetu o Bogu. Križ stoji kot izziv našim sebičnim fantazijam o tem, kdo je Bog. Ni ga moč odstraniti, če hočemo spoznati Boga. Kristjani se premalo zavedamo, da je Jezus kot Bog »bogokletje« še danes vsem drugim religijam in celo neverujočim.

Kristus = Odrešenik; Bog = Sin Slavljenega; Sodnik = Sin človekov; človek

Jezus ni obsojen zaradi pričevanja drugih, ampak zaradi svojega razodetja.

UČENEC – je poklican Jezusa spoznati takšnega, kot je, in ne takšnega, kot si ga je zamišljal.

Peter zataji Jezusa

66 Ko je bil Peter spodaj na dvorišču, je prišla ena izmed dekel vélikega duhovnika. 67 Ko je videla Petra, da se greje, si ga je ogledala in rekla: »Tudi ti si bil s tem Nazarečanom, Jezusom.« 68 On pa je tajil: »Ne vem in ne razumem, kaj praviš.« Nato je odšel ven proti preddverju in petelin je zapel. 69 Ko ga je dekla videla, je spet začela govoriti okoli stoječim: »Ta je izmed njih.« 70 On pa je spet tajil. Kmalu nato so ti, ki so stali zraven, Petru spet rekli: »Res si izmed njih, saj si vendar Galilejec.« 71 On pa se je začel zaklinjati in prisegati: »Ne poznam tega človeka, o katerem govorite.« 72 In takoj je petelin drugič zapel in Peter se je spomnil besede, ki mu jo je rekel Jezus: »Preden bo petelin dvakrat zapel, me boš trikrat zatajil.« In zlomil se je ter jokal.

»Ne poznam tega človeka.« - Že SZ govori na mnogih mestih o globokem človekovem hrepenenju (psalmi, …), da bi spoznal Boga in s tem samega sebe.

Gospod razodeva svoje veličastvo na tri načine:

a)       trpeči in veličastni – navzoč med nami pred dva tisoč leti; vir naše vere; po svoji besedi navzoč med nami

b)       poveličani – razkril se bo ob koncu časov; vir našega upanja;

c)       križani – njegovo zakrito obličje, ki se nam ponuja vsak dan; njegova navzočnost v naših bratih in sestrah; vir naše ljubezni; naše odrešenje je odvisno od drže, ki jo zavzamemo do njega

Skupaj s Petrom smo ga tudi danes poklicani prepoznavati kot Odrešenika, Gospoda in Sodnika. Petrova izkušnja je tudi naša – šele po njej lahko spoznamo Gospoda.

Peter, ko trikrat zataji svojega Gospoda, ne laže, kot se lahko zdi na prvi pogled. Priznava svojo lastno resnico: »ni z njim«, »ni izmed njih«, »ne pozna tega človeka«. On namreč pozna drugega Kristusa, za katerega je bil pripravljen umreti – ta pa, ubog in ponižan, ga bega in pohujšuje. Zagrinjalo, ki je še vedno na njegovem srcu, mu preprečuje, da bi ga spoznal.

Prizor na dvorišču je igra pogledov.  Peter se mora odločiti kateri pogled nase bo vzel za merodajnega: pogled ljudi ali Jezusov pogled. To je odločitev med smrtjo in življenjem!

Sv. Frančišek Asiški: »kar je človek v Božjih očeh, to je, in nič več«.

Petrove solze so bile krst srca. Očistile so ga in razsvetlile.

Odkril je, da ni tisti, za katerega se je imel: ni še pravi učenec Jezusa Kristusa – izgubil je svojo namišljeno identiteto. Odkril je, da ne more živeti svojega lastnega življenja tako kot je hotel: videl je, da ne zna umreti za Jezusa. Namesto tega je Jezus tisti, ki umre zanj.

V pogledu umirajočega Jezusa bo, če ga sprejme, našel lastno identiteto.

Petrova izkušnja je velikonočni prehod skozi noč in vodo. To je tudi moja pot smrti samemu sebi in novega življenja njemu, ki je umrl zame.

Jezusovo obličje je zrcalo resnice. Pred njim se preneha laž o meni in o Bogu in v pohujšanju odkrijem svojo in njegovo resničnost.

Pomembno je, da je Jezus Petru vnaprej napovedal zatajitev in da se Peter tega spominja. Tako jasno spoznava, da ga Jezus ljubi takšnega, kot je - ne nekega heroja, ampak grešnika.

JEZUS – ima rad Petra ne zato, ker je dober in zvest, ampak zato, ker ga ima rad. Ne odpusti mu zato, ker se je pokesal, ampak se lahko pokesa, ker mu je že vnaprej odpuščeno.

UČENEC – sprejme Jezusovo zastonjsko ljubezen kot temelj svojega življenja. Svoboden lastne sodbe ali sodb drugih o sebi, živi iz sodbe svojega Gospoda, ki ga ljubi do smrti in prek.

VERA ne temelji na moji zvestobi njemu, ampak na njegovi meni. Nič me ne more ločiti od ljubezni, s katero me ljubi Bog v Kristusu Jezusu (prim. Rim 8,31-39).

Jezus pred Pilatom

15 Takoj zjutraj so véliki duhovniki sklicali posvet s starešinami in pismouki, torej ves véliki zbor. Nato so Jezusa zvezali, ga odpeljali in izročili Pilatu. 2 Pilat ga je vprašal: »Si ti judovski kralj?« Odgovoril mu je: »Ti praviš.« 3 Véliki duhovniki so ga obtoževali veliko reči. 4 Pilat ga je znova vprašal: »Nič ne odgovarjaš? Poglej, koliko reči te obtožujejo.« 5 Jezus pa ni nič več odgovoril, tako da se je Pilat čudil.

Jezusa obsodijo na smrt

Ob prazniku pa jim je navadno izpustil enega jetnika, za katerega so prosili. 7 S tistimi, ki so ob uporu zagrešili umor, je bil zaprt tudi nekdo, ki mu je bilo ime Baraba. 8 Množica je tedaj prišla gor in začela prositi za tisto, kar jim je po navadi storil. 9 Pilat jim je odgovoril: »Hočete, da vam izpustim judovskega kralja?« 10 Vedel je namreč, da so ga véliki duhovniki izdali iz zavisti. 11 Véliki duhovniki pa so nahujskali množico, naj jim rajši izpusti Baraba. 12 Pilat jim je znova odgovoril: »Kaj torej hočete, da storim z njim, ki ga imenujete judovski kralj?« 13 In oni so spet zavpili: »Križaj ga!« 14 Pilat jim je rekel: »Kaj je vendar hudega storil?« Oni pa so še bolj zavpili: »Križaj ga!« 15 Pilat je hotel množici ustreči in jim je izpustil Baraba, Jezusa pa dal bičati in ga izročil, da bi bil križan

»Križaj ga!«, kliče množica svojemu kralju, ki ni storil drugega, kot da je služil, namesto da bi gospodoval. Z njegovim križanjem prosijo svobodo za zločinca. Kristusova obsodba pomeni svobodo za Baraba. To je velik a zamenjava, ki nas reši: smrt pravičnega za življenje krivičnega.

Proces pred velikim zborom je poudaril »bogokletje«. Proces pred Pilatom podrobno obravnava odrešenje: postavljen na morišče kot kralj, ki služi, - to je božanski način kraljevanja. Tako Jezus postane rešitelj vseh.

Kot Boga je Jezusa zavrnila verska oblast, kot kralja ga je zavrnilo ljudstvo in ubila civilna oblast.

Kralj je uspešna, svobodna in mogočna oseba. Vendar je bil Izrael vedno kritičen do kraljevske oblasti – gospodovanje človeka nad človekom je vedno podvržena nevarnosti sprevrženja. Kralj lahko postane prava karikatura resničnega človeka, na glavo obrnjeni Bog.

Bog je obljubil svojemu ljudstvu, da ga bo rešil tako, da bo poslal svojega kralja, ki bo kraljeval na Božji način. Ta obljuba se sedaj uresničuje. Jezus postane suženj vseh, da bi lahko zakraljeval kot Bog.

Sam proces v sebi skriva slovesen obred: obsodba na smrt je namreč hkrati odlok, ki Jezusa razglasi za kralja, zasmehovanje vojakov je njegovo kronanje, križev pot njegov zmagoslavni sprevod, križanje njegovo ustoličenje. Z višine svojega prestola uresničuje svojo oblast – namesto da bi ubil nasprotnike, umre zanje.

Nadaljevanje evangelija moramo premišljevati skupaj s Petrom, ki je po svojem joku postal eno samo oko (čeprav na videz izgine iz pripovedi). Le to je najšibkejši organ – ničesar resnično ne spreminja, a vse sprejema in odpira vstop v srce. To, kar je od sedaj dalje videti kot šala, izživljanje, nesmiselno trpljenje, v očeh vere postaja čudovita pot Božje ljubezni.

Jezusa dejansko nihče več ne želi. Pilatov poizkus, da bi ga rešil, ni uspešen, ker ga ima tudi sam za nekoristnega. Na vprašanje: »Kaj je resnica?« ne dobi odgovora, ker Resnica sama stoji pred njim in on je ne spozna.

JEZUS – je kralj. Je svoboden in mogočen. Je Gospod, ki kraljuje tako da služi in rešuje obsojene na smrt s svojo smrtjo (Baraba).

UČENEC – vidi v njem lastno zlobo in zlo vseh ljudi. Vendar hkrati zre tudi veliko Božjo ljubezen do vsakogar.

Vojaki se norčujejo iz Jezusa

16 Vojaki so ga odpeljali na dvorišče palače, to je sodne hiše, in sklicali vso četo. 17 Ogrnili so ga v škrlat, spletli krono iz trnja in mu jo nadeli. 18 Začeli so ga pozdravljati: »Pozdravljen, judovski kralj!« 19 Tolkli so ga po glavi s trstom, pljuvali vanj, poklekovali pred njim in se mu priklanjali do tal. 20 Potem ko so ga zasmehovali, so mu slekli škrlat in ga oblekli v njegova oblačila. In peljali so ga ven, da bi ga križali.

»Pozdravljen, judovski kralj!« - po dvornem obredju za novega kralja je to kronanje, ki sledi razglasitvi za kralja.

Jezus tu ni več omenjen z osebnim imenom. Ni več nihče, ker nosi imena vseh brezimnih grešnikov.

V kruti igri, ki jo vojaki igrajo z njim, lahko vidimo brutalnost igre, ki jo igramo mi vsi. Onkraj tega ponižanega in trpinčenega mesa, naj bi videli človeka, ponižanega z našimi strašnimi igrami greha.

Zrenje tega prizora ima moč, da nas osvobodi poželenja po imetju, oblasti, ugledu – tiste nespameti in nečimrnosti, ki nas vse uničuje.

Jezusa križajo

21 Prisilili so nekega mimoidočega, Simona iz Cirene, Aleksandrovega in Rufovega očeta, ki se je vračal s polja, da je nesel njegov križ.

»Naj vzame svoj križ…« pravi Jezus tistemu, ki hoče biti njegov učenec. Simon iz Cirene stopa na mesto Simona Petra – on je obljubljal in hotel nositi Jezusov križ, Cirenejec je v to prisiljen. Vse to je zanj kakor strašna mora, nezasluženi nesmisel.

In vendar mu je namenjeno najvišje dostojanstvo, ki je kdaj doletelo človeka. On pomaga Gospodu nositi težo njegove ljubezni do sveta.. Šele kasneje bo razumel – sedaj samo godrnja in se upira.

Ta odlomek nam pomaga temeljito razmisliti o naši poklicanosti za učence: kako do nje pride in koga zadeva.

Biti učenec ni naša izbira, ampak Božji dar. Do nas pride po zgodovini, po dogodkih življenja, ne glede na vse naše dobre namene. Doleti nas, ko moramo sprejeti križ, ki je nesmiseln in zoprn, ki ga ne razumemo in nočemo, ker je nepravičen. V nasprotju z vsako lažno mistiko križ sam po sebi ne prihaja od Boga, temveč od človeka. Jezus ga tudi ne nosi, ker mu je všeč, temveč zato, ker »ne more« drugače. Kdor ljubi, »mora« nositi zlo ljubljenega.

Usoda življenja hoče, da križe izdelujejo močni, nosijo pa jih šibki. Nosijo jih tisti, ki ljubijo. Kdor hoče ljubiti kakor Jezus, mora postati tudi slaboten, kakor je on. On je slaboten, ker ljubi.

Simon je neka najbolj tuja oseba: nekdo, ki prihaja iz Cirene v Afriki; slučajno gre mimo, ne da bi vedel, kaj se tu dogaja. Ne ve in noče ničesar od tega, kar mu usoda pripravlja (človeška zloba in Božja ljubezen).

USODA je to, kar se izmika našemu razumu in volji, in je značilen prostor Božjega delovanja v zgodovini. Bog je Gospodar vseh časov in krajev – spoštuje našo svobodo, toda tudi lastno!

Tako si Bog prihranja pravico, da posreduje znotraj tega, kar pripravljamo mi – brez da bi se posvetoval z nami… On deluje v luknjah, ki jih naše načrtovanje in delovanje dopuščata. V njih izvršuje odločilna dejanja našega življenja (rojstvo, …, smrt). Tako »naključje« nameni Simonu skrivnostno usodo nadučenca: ne da bi vedela ali hotel, zamenja samega Kristusa, ko nosi križ drugih. Tako postane živa podoba svojega Gospoda, ki nosi zlo sveta.

V človeku iz Cirene in v vseh, ki kakor on nosijo zlo, ki ga ne delajo, Gospod nadaljuje zgodovino našega odrešenja.

UČENEC – nosi križ, ki ni njegov. Gospod pa nosi njega, njegov križ in tudi tega, ki ga je sprejel.

22 Pripeljali so ga na kraj, ki se imenuje Golgota, kar v prevodu pomeni Kraj lobanje. 23 Dajali so mu vina, pomešanega z miro, vendar ga ni vzel. 24 In križali so ga

in si razdelili njegova oblačila,

tako da so žrebali zanje, kaj naj bi kdo vzel.

25 Bilà je tretja ura, ko so ga križali. 26 Napis o njegovi krivdi se je glasil: »Judovski kralj.« 27 In z njim so križali dva razbojnika, enega na njegovi desnici in enega na njegovi levici. 29 Tisti pa, ki so hodili mimo, so ga sramotili, zmajevali z glavami in govorili: »No, ti, ki podiraš tempelj in ga v treh dneh postaviš, 30 stopi s križa in se tako reši.« 31 Podobno so ga med seboj zasmehovali tudi véliki duhovniki s pismouki in so govorili: »Druge je rešil, sebe pa ne more rešiti. 32 Mesija, Izraelov kralj, naj zdaj stopi s križa, da bomo videli in verovali.« Tudi ona dva, ki sta bila križana z njim, sta ga sramotila.

»Križali so ga« - s to surovo besedo je izraženo to, kar smo ljudje storili Sinu človekovemu. Postava križanega kralja je, postaviti se popolnoma v službo drugemu. To je postava svobode, ki jo Jezus sedaj izpolnjuje in tako prvi dela to, kar nam naroča.

Ljubezen je smrtna bolezen, ki jo prenese samo Bog, ki je polnost življenja.

Človekova pot je potrjevati samega sebe tako, da uporablja druge. Njegova moč je posedovati, gospodovati, poviševati se. Pot Boga pa je s služenjem potrjevati ljubljenega: njegova moč je dati vse, tudi sam sebe v potrditev drugega.

Na križu Bog z nespametjo prepriča našo modrost in z nemočjo našo moč. Egoizem in smrt, ki sta tesno povezana, sta dokončno premagana.

»Reši sam sebe« govorijo vsi Križanemu. Rešiti sebe je vzmet, ki je najgloblje ozadje človeške dejavnosti. Njeno stikalo je strah pred smrtjo, ki – preoblečen v skrb za življenje – vsak trenutek prišepetava skrivni moto: »Reši samega sebe, misli nase, na svoje koristi…«. Samoljubje, ki je v resnici sovraštvo do samega sebe in drugih, je navzoče v vsaki naši nameri, dejanju, delovanju – in je oče vsega hudega.

Kdor hoče svoje življenje rešiti, ga izgubi. Egoizem uničuje Božjo podobo. Kdor pa si upa tvegati izgubo samega sebe, se bo našel. Postane kakor Bog, ljubezen, ki da vse za življenje drugih.

Ob vznožju križa se jasno pokaže naš greh: ne poznamo Boga in bi hoteli, da bi bil on, kakor mi, namesto da bi bili mi kakor on.

Na križu je uničen stari tempelj – Golgota poruši človeške zgradbe podob o Bogu. Bog je drugačen od naših želja in predstav.

Tudi lažni ideal človeka in odrešenja je uničen. Kralj, svobodni človek, ki osvobaja, je tisti, ki zna ljubiti v uboštvu, služenju in ponižnosti, do same smrti. Križ je kriza, Božja sodba, ki obračuna z vsem lažnimi religioznimi in posvetnimi vrednotami, tako da razkrinka in poruši različne malike, ki nas zasužnjujejo.

JEZUS – je novi tempelj in novi kralj – navzočnost Boga, najvišja zapoved in popolna svoboda.

UČENEC – je tisti, ki vidi in veruje, da je Križani sama resničnost Boga in njegovega odrešenja.

Jezusova smrt

33 Ko je prišla šesta ura, se je stemnilo po vsej deželi do devete ure. 34 Ob deveti uri pa je Jezus zavpil z močnim glasom: »Eloí, Eloí, lemá sabahtáni?« kar v prevodu pomeni: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« 35 Ko so nekateri, ki so stali zraven, to slišali, so govorili: »Glejte, Elija kliče!« 36 Nekdo je pritekel in napojil gobo s kisom, jo nataknil na trst in mu ponujal piti z besedami: »Pustite, poglejmo, ali bo prišel Elija in ga snel.« 37 Jezus pa je zaklical z močnim glasom in izdihnil. 38 In zagrinjalo v templju se je pretrgalo na dvoje od vrha do tal. 39 Ko je stotnik, ki je stal nasproti Jezusu, videl, da je tako izdihnil, je rekel: »Resnično, ta človek je bil Božji Sin.«

»Resnično, ta človek je bil Božji Sin,« reče stotnik o Jezusu, ki ga vidi izdihniti.

Prej je Jezus zavpil še prve besede psalma 22: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« Ta krik je bil skupek vsega človeškega obupa.

Vsako našo razdaljo od Boga zdaj zapolni glas Sina, ki se obrača nanj iz skrajnih oddaljenosti trpljenja in zapuščenosti – kaosa.

Ali v zlu in smrti prepusti Bog človeka zlu in smrti?!?

V resnici smo mi tisti, ki smo zapustili njega – on pa sedaj nosi breme te naše zapustitve – samo zapuščenost od Boga. Prav na ta način nam zagotavlja, da je vedno in povsod z nami.

Šele ko ga stotnik vidi tako umreti, dojame kdo je Jezus in kdo je Bog.

V tem trenutku nas je Mrko pripeljal do cilja: postavil nas je pred Križanega, vrhunec vse zgodovine Boga in človeka. Sveto pismo se začenja z Božjim iskanjem Adama: »Kje si?«. Božje sikanje se končuje tukaj, na križu. Bog najde človeka, tudi najbolj oddaljenega in vsak človek lahko spet najde Boga.

Obljube niso le spomin ali hrepenenje – na križu so uresničene. Ustvarjen je nov svet in nov človek. V Križanem Jezusu se uresniči celotna SZ: on je novi Adam, velikonočno jagnje, trpeči pravični, dobri pastir, zdravnik, Mesija Odrešenik, sodnik, ki rešuje bedne, ženin, ki poteši vsako hrepenenje. Je začetek in konec vsega, ker je Božji Sin.

Križ je ključ, s katerim Vstali odpre učencem Pisma in razum. Končno vidimo, kdo smo in kdo je Bog!

S križem je Bog iztisnil iz sebe svoje bistvo, da bi ga razlil na nas.

Križ je dokončno znamenje, ki ga je potrebno motriti, zadnja resničnost, v katero je potrebno vstopiti, da bi mogli povsem doumeti in sprejeti Kristusovo ljubezen, ki presega vsako spoznanje.

JEZUS – križani in umrli, razodeva, kdo je Bog in kdo je človek ter druži oba v ljubezni.

UČENEC – kot stotnik stoji pred Križanim in spoznava, da je Jezus Božji Sin. Vera, ki rešuje, je v tem, da spoznam in sprejmem v Jezusu Božjo ljubezen do mene. Ljubezen, ki je večja od vsakega zla in od same smrti, moje in njegove.

40 Bilo je tudi nekaj žená, ki so gledale od daleč; med njimi Marija Magdalena, Marija, mati Jakoba mlajšega in Jozéja, ter Salóma, 41 ki so ga spremljale, ko je bil v Galileji, in mu stregle, in še veliko drugih, ki so prišle z njim v Jeruzalem.

Jezusova zgodba se ne konča s smrtjo. Nadaljuje oz. začenja svoj novi tek z ženami, ki opazujejo križ. Kmalu jih bomo znova našli ob grobu, da bi prve prejele velikonočno oznanilo.

Z njimi evangelij doseže svoj cilj: soočenje z mrtvim, pokopanim in vstalim Jezusom.

One ničesar ne delajo. Preprosto gledajo in se pogrezajo v resničnost, katere del so. To je krst, ki jih potopi v Kristusa. Nedejavnost kontemplacije je najvišje dejanje – edino, ki zmore spremeniti srce. Gre za izpraznjenje od samega sebe in napolnitev z Božjim.

Kot Cirenejec tudi te žene predstavljajo živi evangelij. Gospod v njih nadaljuje svojo odrešenjsko zgodbo.

Vsi evangelisti pod križem vidijo nastanek Cerkve. Te žene na Kalvariji nam kažejo naravo cerkve: je uboga in majhna stvarnost, nespametna in nepomembna. šibka in sočutna – ima značilnosti svojega križanega Gospoda.

Učenci moškega spola, močne in usposobljene osebe, so izginili. Moški ostane, dokler lahko kaj da ali stori. Potem ostane samo, kdor ljubi. Ko preneha dejavnost, se začne sočutje, ki se tiče same osebe. Tu in ne prej se začne ljubezen, ki nas naredi ranljive za vse zlo drugega.

Sočutje je lastnost šibkega, ki se je skrbno branimo. Vendar je tudi največja moč, ki obstaja – ki ne zapusti ljubljenega niti v nemoči smrti. Močnejša od vsake dejavnosti seže tja, kjer dejavnost izgubi učinkovitost.

Če dobro pogledamo: vsako dejanje, ki ne izvira iz sočutja, ni ljubezen do drugega, temveč potrjevanje samega sebe.

Pogled žena na Križanega ustreza njegovemu pogledu na svet, polnemu tiste »križane ljubezni«, ki ga je privedla do te točke.

Skozi kontemplacijo Jezusa značilnosti Boga prehajajo na Cerkev in postajajo njeni bistveni toni, ki jo razlikujejo od vsake druge družbe.

V vrstici 41 Marko povzame še druge bistvene značilnosti Cerkve oz. učencev: spremljati, streči, povzpeti se, z njim, do Jeruzalema

Jezusova zgodba po teh ženah postaja zgodba Cerkve: ženinovo obličje se zrcali v nevestinem. Kristus ni umrl zaman. Te žene – in kdor je kakor one – širijo po vsem svetu njegovo dišavo.

Jezusov pogreb

42 Že se je zvečerilo. Ker je bil dan pripravljanja, to je dan pred soboto, 43 je Jožef iz Arimateje, ugleden član vélikega zbora, ki je tudi sam pričakoval Božje kraljestvo, pogumno stopil k Pilatu in prosil za Jezusovo telo. 44 Pilat se je začudil, da je že mrtev. Poklical je k sebi stotnika in ga vprašal, ali je že dolgo, odkar je umrl. 45 Ko je to od stotnika izvedel, je truplo podaril Jožefu. 46 In Jožef je kupil kos platna, Jezusa snel, zavil v platno in ga položil v grob, ki je bil vsekan v skalo. Nato je zavalil kamen k vhodu v grob. 47 Marija Magdalena in Marija, Jozéjeva mati, pa sta opazovali, kam ga je položil.

Prvi kos obljubljene dežele, ki ga je Abraham dobil za visoko ceno, je bil Sarin grob (prim. 1 Mz 23). Jezusov grob zaobjema resničnost vsake obljube: je kraj, kamor je padlo seme, da bi se rodilo novo življenje.

V grobu se razodene Gospodova ponižnost – tudi on je humus, tako kot mi.

Sobota je, dan počitka – tudi on počiva. Tudi mi lahko končno počivamo v njem.

Njegov spust v podzemlje je največja skrivnost vere, skrajna možna meja kenosis – izničenja. V grobu Gospod sreča popolnoma vse ljudi, nihče ni izključen. V podzemlju se zberejo vsi – poraženci in zmagovalci, nespametni in modri. Gospod prodre v brezno, pred katerim vsi trepetamo vse življenje. Toda kaj dela tam? Oznanja evangelij (prim. 1 Pt 3,19). Dobra novica je dejstvo, da je on tam. Kjer se bojim teme niča, zdaj srečam njega!

Gospod me ne reši smrti, ampak v smrti. Moja smrt postane tako srečanje z izvirom življenja.

Da ne bi dvomil, da je on resnično z menoj tudi v skrajnem prekletstvu, je vstopil v grob.

Smrt še vedno ohranja svojo dramatičnost predvsem zaradi greha, toda zrenje Jezusa v grobu, me postopoma osvobaja.

Za kamnom je vse tisto, česar se bojim in pred čemer bežim. Zdaj vem, da je tam tudi Gospod, ki me ljubi in ki ga ljubim. In kar naenkrat spoznam, da je pravi grob na tej strani kamna – ta grob je moje srce, ki še vedno živi v laži.

Biti krščen pomeni sprejeti svoje življenje kot dar in svojo smrt kot predanost njemu. To je dejanje vere, ki me osvobaja nezaupanja, korenine vsakega zla. Hkrati me osvobaja tudi egoizma: če on skrbi zame bolj kot zase, potem se meni ni potrebno ukvarjati s samim seboj. Svoje življenje lahko zaupam njemu.

Osvobojen strahu pred prihodnostjo, tudi pred smrtjo, lahko končno veselo živim sedanjost in uživam v vsakem daru, ne da bi se ga oklepal v strahu, da ga bom izgubil.

JEZUS – se je v grobu pridružil slehernemu človeku, da bi mi vsi našli poslednjo resnico.

UČENEC – je tisti, ki zre križ in grob, da se ne bi bal umreti, ker je smrt srečanje z Gospodom.

Jezusovo vstajenje

16 1 Ko je minila sobota, so Marija Magdalena, Marija, Jakobova mati, in Salóma kupile dišav, da bi ga šle mazilit. 2 Prvi dan tedna so šle h grobu navsezgodaj, ko je sonce vzšlo. 3 Med seboj so govorile: »Kdo nam bo odvalil kamen od vhoda v grob?« 4 Ko pa so se ozrle tja, so videle, da je kamen odvaljen; in bil je zelo velik. 5 Stopile so v grob in zagledale mladeniča, ki je sedèl na desni strani, ogrnjen z belim oblačilom, in so se zelo začudile. 6 On pa jim je rekel: »Ne čudite se! Jezusa iščete, Nazarečana, križanega. Bil je obujen. Ni ga tukaj. Poglejte kraj, kamor so ga položili. 7 Toda pojdite in povejte njegovim učencem in Petru: ›Pred vami pojde v Galilejo; tam ga boste videli, kakor vam je rekel.‹« 8 Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.

Jezus se prikaže Mariji Magdaleni

9 Ko je prvi dan tedna navsezgodaj vstal, se je najprej prikazal Mariji Magdaleni, iz katere je izgnal sedem demonov. 10 Šla je in to sporočila tistim, ki so bili prej z njim in so žalovali ter jokali. 11 Ko so slišali, da živi in da ga je ona videla, niso verjeli.