Poslanica svetega očeta Frančiška za obhajanje 49. svetovnega dneva miru
1. januar 2016


Premagaj brezbrižnost in osvoji mir

1. Bog ni brezbrižen! Bogu je človeštvo pomembno, Bog ga ne zapušča! To svoje globoko prepričanje bi ob začetku novega leta rad pridružil voščilu obilnega blagoslova in miru, v znamenju upanja v prihodnost vsake ženske, vsakega moškega, vsake družine, ljudstva in naroda sveta ter državnih in verskih voditeljev.  Upajmo, da bomo v letu 2016 na različnih ravneh z gotovostjo in vero udejanjali pravičnost in delali za mir – dar Boga in delo ljudi. Mir je dar božji, vendar zaupan vsem ljudem, ti pa so poklicani, da ga uresničijo.

Ohranjati razloge upanja
2. Preteklo leto so od začetka do konca zaznamovale vojne in teroristična dejanja s tragičnimi posledicami, ugrabitve, preganjanja iz etničnih in verskih razlogov, goljufije, tako da bi lahko govorili o »tretji svetovni vojni po koščkih«. Toda mnogi dogodki preteklih let in iztekajočega se leta me ob začetku novega leta vabijo, da obnovim spodbudo, naj ne izgubimo upanja v sposobnost človeka, da s pomočjo milosti božje premaga zlo in se ne vda v usodo ali prepusti brezbrižnosti. Dogodki, na katere mislim, predstavljajo sposobnost človeštva, da se v kritičnih situacijah obnaša solidarno, da presega individualistične interese, otopelost in brezbrižnost.  

Med njimi bi rad omenil napor, ki je bil v okviru srečanja svetovnih voditeljev COP 21 vložen v podporo iskanju novih poti za soočenje s podnebnimi spremembami in ohranitev zdravja Zemlje, našega skupnega doma, in dva predhodna dogodka na svetovni ravni: vrh v Addis Abebi, namenjen zbiranju sredstev za trajnostni razvoj sveta, in Agendo 2030 za trajnostni razvoj, ki jo je sprejela Organizacija združenih narodov, po kateri naj se do leta 2030 zagotovi bolj dostojno življenje vsem, posebno revnim ljudstvom sveta.

Leto 2015 je bilo za Cerkev posebno tudi zato, ker je obeležila petdeseto obletnico objave dveh dokumentov drugega vatikanskega koncila, ki na zelo zgovoren način izražata čut solidarnosti  Cerkve s svetom. Papež Janez XXIII. je na začetku koncila želel na stežaj odpreti okna Cerkve, da bi bila njena komunikacija s svetom bolj odprta. Ta dva dokumenta, Nostra aetate (Izjava o razmerju Cerkve do nekrščanskih verstev) in Gaudium et spes (Pastoralna konstitucija Cerkev v sedanjem svetu), sta značilna izraza novega odnosa dialoga, solidarnosti in spremljanja, ki ga je Cerkev želela začeti s človeštvom. V izjavi Nostra aetate je bila Cerkev poklicana, da se odpre dialogu z nekrščanskimi verstvi. Ker »je veselje in upanje, žalost in zaskrbljenost današnjih ljudi, posebej revnih in vseh trpečih, tudi veselje in upanje, žalost in bridkost Kristusovih učencev,«[1] je Cerkev s pastoralno konstitucijo Gaudium et spes želela s človeško družino, v znak solidarnosti in spoštljive ljubezni, začeti trajen dialog o problemih sveta.[2]

Prav pod tem vidikom želim z izrednim svetim letom Usmiljenja povabiti Cerkev k molitvi in delu za to, da bi srce vsakega kristjana lahko zorelo v ponižnosti in sočutju in bi zmoglo oznanjati in pričati za usmiljenje, »odpuščati in darovati«, odpreti se »tistim, ki živijo na najrazličnejših bivanjskih obrobjih, ki jih pogosto na dramatičen način ustvarja moderni svet«, in da ne bi podlegli »ponižujoči brezbrižnosti, naveličanosti, ki mrtviči dušo in preprečuje odkrivanje novosti, ter rušilnemu cinizmu«.[3]

Imamo več vzrokov za vero v zmožnost človeštva, da deluje skupaj v solidarnosti, z najbolj krhkimi člani in skrbjo za skupno dobro v srcu, v priznavanju medsebojne povezanosti in soodvisnosti. V tej drži solidarne soodgovornosti je zakoreninjena temeljna poklicanost k bratstvu in skupnemu življenju. Dostojanstvo in medosebni odnosi nas vzpostavljajo kot človeška bitja, ki jih je Bog hotel po svoji podobi in sličnosti. Kot ustvarjena bitja, obdarjena z neodtujljivim dostojanstvom, živimo v razmerju s svojimi brati in sestrami, do katerih imamo odgovornost, in s katerimi delujemo v solidarnosti. Zunaj tega razmerja bi bili manj človeški. In prav zato je brezbrižnost grožnja človeški družini. Vse vabim, da pred vstopom v novo leto priznamo to dejstvo, da premagamo brezbrižnost in osvojimo mir.

Nekatere oblike brezbrižnosti
3. Jasno je, da drža brezbrižneža, ki zapre srce, da ne bi upošteval drugih, ki zapre oči, da ne bi videl, kaj ga obdaja, ali se umakne, da se ga ne bi dotaknile težave drugih, kaže na človeške značilnosti, ki so dokaj razširjene in prisotne v vseh zgodovinskih obdobjih. Vendar je ta drža v naših dneh odločno presegla okvir individualnega in dobila globalne razsežnosti ter ustvarila pojav »globalizirane brezbrižnosti«.       

Prva oblika brezbrižnosti v človeški družbi je brezbrižnost do Boga, iz katere izvira tudi brezbrižnost do bližnjega in stvarstva. To je ena od hudih posledic lažnega humanizma in praktičnega materializma ter relativistične in nihilistične misli. Človek misli, da je stvarnik samega sebe, svojega življenja in družbe; čuti se samozadostnega in skuša nadomestiti Boga ter celo shajati popolnoma brez njega; misli, da ne dolguje ničesar nikomur, razen samemu sebi, in trdi, da ima samo pravice.[4] Proti temu zmotnemu samorazumevanju osebe je Benedikt XVI. navedel, da si niti človek niti njegov razvoj sama ne moreta pripisati lastnega dokončnega pomena;[5] in pred njim je Pavel VI. zatrdil, da  je »pravi humanizem le tisti, ki se odpira Absolutnemu v hvaležnosti za poklicanost, ki daje pravo pojmovanje človeškega življenja«.[6]

Brezbrižnost do bližnjega ima več obrazov. Nekateri ljudje so dobro obveščeni, poslušajo radio, berejo časopise, gledajo televizijo, vendar mlačno, iz navade: ti ljudje na splošno poznajo težave, ki mučijo človeštvo, vendar se ne čutijo odgovorni, z njim ne sočustvujejo. To je drža tistega, ki ve, vendar svoj pogled, svoje misli in dejanja obrača le na samega sebe. Žal moramo ugotoviti, da porast informacij, lastnost našega časa, sama zase ne pomeni večje pozornosti do problemov, če informiranosti ne spremlja vzgoja vesti za solidarnost.[7] Nasprotno, lahko celo prinese neko zasičenje, ki človeka uspava in do neke mere težo problemov relativizira. »Nekateri se enostavno zadovoljijo s tem, da s krivičnimi posplošitvami obtožujejo reveže in revne države za njihove težave in hočejo najti rešitev v ’izobraževanju‘, ki naj jih pomiri in jih spremeni v udomačena in nenapadalna bitja. To postaja še bolj moteče, če izključeni vidijo, kako narašča korupcija, ki je kot rakasta tvorba globoko zakoreninjena v mnogih državah – v vladah, v poslovnem svetu in ustanovah – ne glede na politično ideologijo oblastnikov«.[8]          

V drugih primerih se brezbrižnost kaže  kot pomanjkanje pozornosti za stvarnost, ki nas obkroža, posebno bolj oddaljeno. Marsikdo raje ne išče, se ne pouči in uživa svojo blaginjo in udobje, gluh za krik bolečine trpečega človeštva. Skoraj neopazno smo postali nesposobni sočutja do drugih, sočustvovati z njimi v njihovih tragedijah, nočemo se brigati zanje, kot da bi za to, kar se jim dogaja, ne bili prav nič odgovorni, in kot da se nas to ne tiče.[9] »Ko se počutimo dobro in udobno, gotovo pozabimo na druge (nekaj, česar Bog Oče nikoli ne naredi), ne zanimajo nas njihove težave, trpljenje in krivice, ki se jim dogajajo … In naše srce podleže brezbrižnosti: medtem ko se sam počutim dobro in udobno, pozabim na tiste, ki se ne počutijo dobro«.[10]

Ker živimo v skupnem domu, ne moremo, da se ne bi  spraševali, kakšno je njegovo zdravstveno stanje, kot sem to poskušal v okrožnici Hvaljen, moj Gospod (Laudato si). Onesnaževanje vodá in zraka, neomejeno izkoriščanje gozdov, uničevanje okolja so pogosto sad brezbrižnosti človeka do drugih, kajti vse je povezano. Tako tudi človekovo obnašanje do živali vpliva na odnose z drugimi ljudmi,[11] da ne govorimo o tistih, ki si dovolijo počenjati drugje, česar si ne upajo doma.[12]

V teh in v drugih primerih je posledica brezbrižnosti predvsem zapiranje vase in izguba zavzete angažiranosti, kar vodi v izgubo mirú z Bogom, z bližnjim in s stvarstvom.

Globalizacija brezbrižnosti ogroža mir
4. Brezbrižnost do Boga presega intimo in duhovnost posameznika ter sega na območje družbenega in javnega. Kot je trdil Benedikt XVI., »obstaja tesna povezava med slavljenjem Boga in mirom ljudi na zemlji«.[13] Resnično,  »brez odprtosti v presežno človek postane lahek plen relativizma in mu je potem težko delovati pravično in se zavzemati za mir«.[14] Pozaba in zanikanje Boga, ki pripravita človeka do tega, da ne prizna več nobene norme nad seboj in da ima za normo samo samega sebe, sta privedla do krutosti in nasilja preko vsake mere..[15]

Brezbrižnost do bližnjega, hči brezbrižnosti do Boga, na individualni in občestveni ravni preide v pasivnost in neangažiranost, ki ohranjata krivice in hudo družbeno neravnovesje, kar lahko ob danem trenutku pripelje do konfliktov, v vsakem primeru pa ustvarita vzdušje nezadovoljstva, ki lahko prej ali slej izbruhne v nasilje in negotovost.

V tem smislu brezbrižnost in pomanjkanje družbene angažiranosti, ki iz nje izhaja, resno ogrožata občutek dolžnosti vsakogar, da po svojih močeh in v skladu s svojo vlogo v družbi prispeva k skupnemu dobremu, posebej k miru, ki je ena najdragocenejših dobrin človeštva.[16]

Ko brezbrižnost do drugega, njegovega dostojanstva, njegovih temeljnih pravic in njegove svobode, doseže institucionalno raven, tedaj skupaj s kulturo, usmerjeno v dobiček in uživaštvo, daje prednost in včasih opravičuje dejanja in politične ukrepe, ki na koncu predstavljajo grožnje míru. Taka drža brezbrižnosti lahko celó opravičuje nekatere obsojanja vredne ukrepe gospodarske politike, nosilke krivic, delitev in nasilja, ki zasledujejo le lastno blaginjo ali blaginjo lastne države. Neredko je cilj gospodarskih ali političnih projektov pridobitev ali ohranitev oblasti in bogastva, tudi za ceno teptanja pravic in osnovnih potreb drugih. Ko se ljudstvom odreka njihove osnovne pravice, kot so hrana, voda, zdravstveno varstvo in delo, se jih vpeljuje v skušnjavo, da si jih sami zagotovijo s silo.[17]

Brezbrižnost do naravnega okolja, ki podpira uničevanje gozdov, onesnaževanje in naravne katastrofe, ki izkoreninjajo cele skupnosti iz njihovega življenjskega okolja in jih spravljajo v negotovost, ustvarja novo revščino, nova krivična stanja z zloveščimi posledicami za varnost in družbeni mir. Koliko vojn je že bilo in koliko jih še bo zaradi pomanjkanja virov ali za to, da bi zadostili nenasitnemu povpraševanju po naravnih virih?[18]

5. Ko sem se pred enim letom v Poslanici za mednarodni dan miru »Ne več sužnji, ampak bratje« skliceval na prvo svetopisemsko podobo človeškega bratstva, podobo Kajna in Abela (prim. 1 Mz 4,1–16), sem to storil, da bi opozoril na to, kako je bilo prvo človeško bratstvo izdano. Kajn in Abel sta brata. Oba prihajata iz istega naročja, sta enaka po dostojanstvu in ustvarjena po božji podobi in sličnosti;  vendar se njuno bratstvo razbije. »Kajn, ne le, da ne more prenašati svojega brata Abela, ampak ga iz zavisti ubije«.[19] Bratomor postane oblika izdaje, Kajnova zavrnitev Abelovega bratstva pa je prvi prelom družinskih odnosov bratstva, solidarnosti in vzajemnega spoštovanja.

Tedaj posreduje Bog in pozove človeka k odgovornosti do sočloveka, kot je storil, ko sta prva starša Adam in Eva prelomila edinost s Stvarnikom. »Tedaj je Gospod rekel Kajnu:’Kje je tvoj brat Abel?’ Odgovoril je: ’Ne vem. Mar sem jaz varuh svojega brata?’ Pa je dejal: ’Kaj si storil? Glas krvi tvojega brata vpije k meni z zemlje’” (1 Mz 4,9–10).

Kajn pravi, da ne ve, kaj se je zgodilo njegovemu bratu, da on ni njegov varuh. Ne čuti se odgovornega za njegovo življenje in za njegovo usodo. Ne čuti se vpletenega. Do svojega brata je brezbrižen, čeprav sta povezana s skupnim izvorom. Kakšna žalost! Kakšna drama, bratska, družinska, človeška! To je prvi izraz brezbrižnosti med brati. Bog pa ni brezbrižen: Abelova kri ima v njegovih očeh veliko vrednost in hoče, da se Kajn tega zaveda. Bog se torej že od začetkov človeštva razodeva kot Tisti, ki mu je mar za človekovo usodo. Ko so pozneje Izraelovi otroci v egiptovskem suženjstvu, Bog spet posreduje. Reče Mojzesu: »Dobro sem videl stisko svojega ljudstva v Egiptu in slišal njegovo vpitje zaradi priganjačev; da, poznam njegove bolečine. Zato sem stopil dol, da ga rešim iz rok Egipčanov in ga popeljem iz te dežele v dobro in prostrano deželo, v deželo, v kateri teče mleko in med” (2 Mz 3,7–8). Pomembni so glagoli, ki opisujejo božji poseg: On vidi, sliši, pozna, stopi dol, reši.  Bog ni brezbrižen. Je pozoren in deluje.

Tako je v svojem Sinu Jezusu Bog stopil dol med ljudi, se utelesil in se pokazal solidarnega s človeštvom v vsem, razen v grehu. Jezus se je istovetil s človeštvom: »prvorojenec med mnogimi brati« (Rim 8,29). Ni le učil množic, ampak se je zavzemal zanje, posebno, ko jih je videl lačne (prim. Mr 6,34-44) ali brez dela (prim. Mt 20,3).Njegov pogled ni zajemal le ljudi, ampak tudi ribe morja, ptice neba, rastline in drevesa, majhne in velike; objemal je celotno stvarstvo. On vidi, vendar se pri temne ustavi, ljudi se dotika, govori z njimi, deluje v njihov prid in dela dobro tistim, ki to potrebujejo. Prepusti se tudi ganjenosti in joče (prim. Jn 11,33-44). In deluje, da naredi konec trpljenju, žalosti, bedi in smrti.

Jezus nas uči biti usmiljen kot Oče (prim Lk 6,36). V priliki o dobrem Samarijanu (prim Lk 10, 29-37) obsodi opustitev pomoči v sočlovekovi nujni potrebi: “videl ga je in šel mimo” (prim Lk 10, 31-32). Istočasno s tem zgledom vabi svoje poslušalce in posebej svoje učence, naj se naučijo,kljub svoji veliki zaposlenosti, ustaviti se pred trpljenjem sveta in ga lajšati, pred ranami drugih in jih zdraviti z razpoložljivimi sredstvi, začenši s svojim časom. Brezbrižnost pogosto išče izgovore: v spoštovanju obrednih predpisov; v količini stvari, ki jih je treba narediti; v nasprotjih, ki nas medsebojno oddaljujejo; v predsodkih vseh vrst, ki nam ne dopuščajo približevanja.

Usmiljenje je srce Boga. Mora pa biti tudi srce vseh, ki se prepoznavajo kot člani enkratne velike družine njegovih otrok; srce, ki močnó bije, kjerkoli je v igri človeško dostojanstvo – odsev Božje podobe v njegovih stvareh. Jezus nas opominja: ljubezen do bližnjih – tujcev, bolnih, zapornikov, brezdomcev, celo sovražnikov – je Božja merska enota za presojo naših dejanj. Od tega je odvisna naša večna usoda. Ni čudno, da apostol Pavel vabi rimske kristjane, naj se veselijo s tistimi, ki se veselijo, in jokajo s tistimi, ki jočejo (prim. Rim 12, 15), ali da tistim iz Korinta priporoča nabirke v znak solidarnosti s trpečimi člani Cerkve (prim. 1 Kor 16,2-3). In sv. Janez piše: “Kako more biti božja ljubezen v človeku, ki ima premoženje in vidi, da je brat v pomanjkanju, pa zapira svoje srce pred njim?” (1 Jn 3,17; prim. Jak 2, 15-16).

Zato »je za Cerkev in za verodostojnost njenega oznanila odločilno, da v prvi osebi živi usmiljenje in zanj pričuje. Njen jezik in kretnje morajo sevati usmiljenje, da prodre v srce oseb in jih izzove, da spet najdejo pot nazaj k Očetu. Prva resnica Cerkve je Kristusova ljubezen. Cerkev je služabnica in posrednica te ljubezni, ki doseže odpuščanje in podaritev samega sebe. Kjer je torej prisotna Cerkev, tam mora biti razvidno Očetovo usmiljenje. V naših župnijah, skupnostih, združenjih in gibanjih, skratka, povsod, kjer so kristjani, mora vsakdo najti oazo usmiljenja«.[20]

Tako smo tudi mi poklicani iz ljubezni, sočutja, usmiljenja in solidarnosti narediti resničen življenjski program, slog obnašanja v medsebojnih odnosih.[21] To zahteva spreobrnitev srca: da bi torej božja milost spremenila naše kamnito srce v meseno srce (prim. Ezk 36, 26), sposobno odpreti se drugim s pristno solidarnostjo. Ta je v resnici mnogo več kot »čustvo nejasnega sočutja ali površna ganjenost ob nesrečah mnogih bližnjih ali oddaljenih oseb«.[22] Solidarnost »je trdna in trajna odločitev, da se bomo zavzemali za skupno dobro, za dobro vseh in vsakogar, kajti dejansko smo vsi odgovorni za vse,«[23] saj sočutje izvira iz bratstva.

Tako razumljena solidarnost je moralna in socialna drža in najboljši odgovor na zoženje zavesti o ranah današnjega časa in na očitno vedno večjo soodvisnost, posebej v globaliziranem svetu, soodvisnost med življenjem posameznika in njegove skupnosti v nekem določenem kraju in med skupnostjo drugih ljudi v preostalem svetu.[24]

Pospeševati kulturo solidarnosti in usmiljenja za zmago nad brezbrižnostjo
6. Solidarnost kot moralna vrlina in družbena drža, sad osebnega spreobrnjenja, terja vnemo od mnogih odgovornih za vzgojo in izobraževanje. 

Moja prva misel gre družinam, ki so poklicane k prvotnemu in nezanemarljivemu vzgojnemu poslanstvu. So prvi kraj, v katerem se živijo in posredujejo vrednote ljubezni in bratstva, sožitja in vzajemne delitve, pozornosti in skrbi za drugega. So tudi privilegirano okolje za posredovanje vere, začenši s tistimi prvimi izrazi pobožnosti, katere matere učijo otroke.[25]

Vzgojitelji, ki imajo v šoli ali v različnih središčih zahtevno dolžnost vzgajati otroke in mlade, naj se zavedajo, da so odgovorni tudi za vzgojo moralne, duhovne in družbene razsežnosti. Vrednote svobode, medsebojnega spoštovanja in solidarnosti se lahko prenašajo od najnežnejših otroških let. Ko se je Benedikt XVI. obračal na odgovorne v ustanovah z vzgojnimi nalogami, je ugotovil: »Vsako vzgojno okolje je lahko kraj odpiranja za presežno in za druge; kraj pogovora, zbliževanja in poslušanja, kjer se mladostnik čuti cenjenega v svojih zmožnostih in notranjem bogastvu, in se nauči spoštovati brate. Lahko se nauči okušati veselje, ki izvira iz tega, da dan za dnem živimo ljubezen in sočutje do drugih, in iz tega da dejavno sodelujemo pri gradnji bolj humane in bratske družbe«.[26]

Tudi kulturni delavci in delavci v sredstvih družbenega sporočanja imajo odgovornosti na področju vzgoje in izobraževanja, posebno v sodobnih družbah, v katerih je dostop do sredstev obveščanja in sporočanja vedno bolj razširjen. Njihova naloga je biti v službi resnice in ne posebnih interesov. Sredstva obveščanja v resnici »ne samo informirajo, ampak oblikujejo duha njihovih naslovnikov in tako lahko znatno prispevajo k vzgoji mladih. Pomembno je zavedati se, da je vez med vzgojo, izobraževanjem in sporočanjem zelo tesna: do vzgoje pride s sporočanjem, ki dobro ali slabo vpliva na oblikovanje osebe«.[27] Delavci v kulturi in v medijih morajo budno paziti, da je način pridobivanja in širjenja informacij vedno pravno in moralno dopusten.

Mir: sad kulture solidarnosti, usmiljenja in sočutja
7. Zavedajoč se grožnje globalizacije brezbrižnosti, je treba priznati, da so v sodobnem svetu tudi številne pozitivne pobude in dejanja, ki pričajo o sočutju, usmiljenju in solidarnosti, ki jih je zmožen človek. Rad bi spomnil na nekatere primere hvalevrednih naporov, ki kažejo, kako lahko vsakdo premaga brezbrižnost, ko se odloči, da ne bo odvrnil pogleda od bližnjega, in ki predstavljajo dobre prakse na poti proti bolj človeški družbi.           

V Cerkvi in zunaj nje je mnogo nevladnih organizacij in dobrodelnih skupin, katerih člani se v primeru epidemij, nesreč ali oboroženih spopadov pogumno spoprijemajo z napori in nevarnostmi, zdravijo ranjene in bolne ter pokopavajo umrle. Poleg njih bi rad omenil posameznike in združenja, ki pomagajo migrantom, ki prečkajo puščave in preplujejo mórja v iskanju boljših življenjskih pogojev. Ta dejanja so dela telesnega in duhovnega usmiljenja, po katerih bomo sojeni ob koncu življenja.

Moja misel gre tudi k novinarjem in fotografom, ki obveščajo javno mnenje o težkih situacijah, ki trkajo na našo vest, in spodbujajo tiste, ki se trudijo za obrambo človekovih pravic, posebno pravic narodnih in verskih manjšin, domorodcev, žensk in otrok, in pravic vseh tistih, ki živijo v pogojih večje ranljivosti. Med njimi je tudi mnogo duhovnikov in misijonarjev, ki kot dobri pastirji ostajajo ob svojih vernikih in jih podpirajo kljub nevarnostim in težavam, posebno v času oboroženih spopadov.

In koliko družin se sredi velikih težav z delom in v družbi konkretno in za ceno mnogih žrtev trudi za vzgojo svojih otrok in se bori 'proti toku', za vrednote solidarnosti, sočutja in bratstva! Koliko družin odpira svoja srca in domove potrebnim, kot so begunci in migranti! Na poseben način se želim zahvaliti vsem posameznikom, družinam, župnijam, verskim skupnostim, samostanom in svetiščem, ki so se nemudoma odzvali na moj klic, da naj sprejmejo begunsko družino.[28]

Na koncu bi želel omeniti mlade, ki se združujejo, da bi uresničili projekte solidarnosti, in vse tiste, ki odpirajo roke, da bi pomagali bližnjemu v potrebi, v svojih mestih, svoji deželi ali v drugih delih sveta. Rad bi se zahvalil in opogumil vse, ki se trudijo s takimi deli, tudi če javnosti niso znana: njihova lakota in žeja po pravici bo nasičena, za svoje usmiljenje bodo usmiljenje dosegli  in kot delavci za mir bodo postali božji otroci (prim. Mt 5, 6-9).

Mir v znamenju jubileja Usmiljenja
8. V duhu jubileja Usmiljenja je vsakdo poklican prepoznati, kako  se brezbrižnost kaže v njegovem življenju in se konkretno zavzeti za izboljšanje stvarnosti, v kateri živi, začenši v lastni družini, soseski ali svojem delovnem okolju.

H konkretnim gestam, dejanjem poguma v odnosu do oseb, ki so v svojih okoljih najbolj krhke, kot so zaporniki, migranti, brezposelni in bolni, so poklicane tudi države.

Kar zadeva zapornike, je v mnogih primerih nujno konkretno delo za izboljšanje njihovih življenjskih pogojev v zaporih, pri tem pa je treba posvečati posebno pozornost tistim, ki jim je odvzeta prostost in čakajo na sodbo.[29] Zavedati se je treba vzgojnega namena kazni in razmišljati o možnostih vključenja alternativnih kazni v nacionalne zakonodaje. V tej zvezi želim obnoviti poziv državnim oblastem, da odpravijo smrtno kazen, kjer je še v veljavi, in upoštevajo možnost amnestije.

V zvezi z migranti bi rad naslovil vabilo, da se ponovno razmisli o migracijskih zakonodajah, da bi bile glede na recipročne dolžnosti in odgovornosti prežete z voljo po sprejemanju, in bi olajševale integracijo migrantov. Pod tem vidikom mora biti posebna pozornost posvečena pogojem bivanja migrantov, zavedajoč se tveganja, da jih potepuštvo potegne v kriminal.

V tem jubilejnem letu glasno kličem voditeljem držav, naj  sprejmejo konkretne ukrepe v prid našim bratom in sestram, ki trpijo, ker nimajo dela, zemlje in strehe. Mislim na ustvarjanje človekovemu dostojanstvu primernih delovnih mest kot odgovor na družbeno rano brezposelnosti, ki prizadeva veliko družin in mladih ter ima zelo hude posledice za celotno družbo. Pomanjkanje dela močno načenja občutek dostojanstva in upanja, kar se s sicer potrebnimi podporami za brezposelne in njihove družine lahko le delno popravi. Posebno pozornost bi bilo treba posvetiti ženskam, ki so žal še vedno diskriminirane na področju dela, in nekaterim kategorijam delavcev, ki delajo v negotovih in nevarnih pogojih, in katerih  prejemki ne ustrezajo pomenu njihovega družbenega poslanstva.

Končno bi rad povabil k učinkovitim ukrepom za izboljšanje pogojev življenja bolnikov, da bi vsi imeli zagotovljen dostop do zdravljenja in do za življenje nujno potrebnih zdravil ter do domače oskrbe.

Če pogledamo onkraj lastnih mejá, so tudi voditelji držav poklicani prenoviti svoj odnos do drugih narodov, in omogočiti vsem učinkovito soudeležbo in vključenost v življenje mednarodne skupnosti, da se uresniči bratstvo tudi znotraj družine narodov.

Pod tem vidikom želim  nasloviti trojni poziv: da bi se izogibali tega, da bi potiskali druge narode v spopade ali vojne, ki jim ne uničijo le materialnega, kulturnega in družbenega bogastva, ampak tudi – in to dolgoročno – moralno in duhovno integriteto; k odpisu ali vzdržnemu upravljanju z dolgom najrevnejših držav; k sprejemu političnih ukrepov, ki naj se ne klanjajo diktatu ideologij, ampak naj spoštujejo vrednote lokalnega prebivalstva in naj v nobenem primeru ne škodujejo temeljni in neodtujljivi pravici do življenja še nerojenih otrok.

Ta razmišljanja skupaj z najlepšimi voščili za novo leto zaupam v priprošnjo Presveti Devici Mariji, Materi, pozorni na potrebe človeštva, da bi izprosila pri svojem Sinu Jezusu, Knezu miru, uslišanje naših ponižnih prošenj in blagoslov našega vsakodnevnega prizadevanja za bratski in solidaren svet.

Iz Vatikana, 8. decembra 2015
Na praznik Brezmadežnega spočetja Blažene Device Marije
Ob odprtju izrednega jubileja Usmiljenja

 

Dodatne informacije