(nagovor pri sveti maši v cerkvi sv. Štefana LJ - Štepanja vas)

-          Na današnji praznik smo se pripravljali s preprosto devetdnevnico ob mislih dr. Primoža Krečiča zbranih pod naslovom Lepa, ker ljubi.

-          Ker pa je letos praznik Brezmadežne zaznamovan z začetkom leta usmiljenja (papež Frančišek je dopoldne po slovesni sveti maši odprl vrata usmiljenja v baziliki sv. Petra v Rimu in tako označil začetek svetega leta), bom skušal v teh nekaj minutah osvetliti lepoto brezmadežne z vidika velikega Božjega usmiljenja.

-          Najgloblja resnica Marijinega brezmadežnega spočetja je, da je delo Božjega usmiljenja. Morda se sprva to sliši nekako čudno, ker usmiljenje povezujemo predvsem s padcem človeka v greh in naknadnim Božjim dejanjem sočutnega sklanjanja h grešniku. Pa vendar Božje usmiljenje prehiteva vsako človeško dejanje, celo vsak človeški obstoj. Vse kar je, vse kar obstaja, je sad brezmejne ljubezni usmiljenega Boga.

-          Kaj usmiljenje pravzaprav je?

SSKJ pravi pod geslom usmiliti se – iz sočutja narediti komu kaj dobrega; usmiljenje – dobrohoten, prizanesljiv odnos do koga;

»Usmiljenje« je stara beseda. Tekom svoje dolge zgodovine je pridobila zelo bogat pomen. V grščini, jeziku Nove zaveze, je beseda za usmiljenje eleos. Ta beseda nam je znana iz molitve Kyrie eleison, ki je klic po Gospodovemu usmiljenju. V grški verziji Nove zaveze je eleos običajen prevod za hebrejsko besedo hesed. Hesed je ena najlepših besed v Svetem pismu. Pogosto je prevedena preprosto kot ljubezen.

Hesed, usmiljenje ali ljubezen, je del besednjaka zaveze. Z Božje strani pomeni neomajno ljubezen, zmožnost obdržati odnos živ za vedno, ne ozirajoč se na to, kaj se zgodi: »moja milost pa se ne bo odmaknila od tebe« (Iz 54,10). Ker je Božja zaveza z njegovim ljudstvom zgodba o prelomljenih obljubah in ponovnih začetkih (2 Mz 32-34), je jasno, da ta brezpogojna ljubezen vključuje odpuščanje in mora nujno biti usmiljena.

Eleos se uporablja tudi kot prevod druge hebrejske besede, rachamim. Ta se pogosto uporablja skupaj z besedo hesed, a je čustveno bolj nabita. Dobesedno pomeni črevesje – je množinska oblika besede rechem, maternica. Usmiljenje ali sočutje v tem primeru pomeni ljubezen, ki jo čutiš, globoko naklonjenost matere do svojega majhnega otroka (Iz 49,15), nežnost očeta do svojega potomca (Ps 103,13), močno ljubezen med brati in sestrami (1 Mz 43,30).

Usmiljenje v svetopisemskem pomenu je mnogo več kot samo en vidik Božje ljubezni. Usmiljenje je na neki način Božje bitje. Bog Mojzesu trikrat pove svoje ime. Prvič mu reče: »Jaz sem, ki sem« (2 Mz 3,14). Drugič: »Izkazoval bom milost, komur hočem biti milostljiv, in usmilil se bom, kogar se hočem usmiliti« (2 Mz 33,19). Usmerjenost stavka je ista, toda milost in usmiljenje sta zamenjana z bitjem. Za Boga biti to, kar je, pomeni biti milostljiv in izkazovati usmiljenje. To se potrdi v tretji razglasitvi Božjega imena: »Gospod, usmiljen in milostljiv Bog, počasen v jezi in bogat v dobroti in zvestobi« (2 Mz 34,6)…

Usmiljenje je, kar je v Bogu najbolj božje, in tudi, kar je najbolj vzvišeno v človeških bitjih. »On te krona z dobroto in usmiljenjem,« pravi Psalm 103. Ta vrstica bi morala biti prebrana v luči vrstice iz Psalma 8, kjer je rečeno, da Bog krona človeška bitja »s slavo in častjo«. Ustvarjena po Božji podobi so človeška bitja poklicana, da z Bogom delijo slavo in lepoto. A to, da smo lahko resnično deležni Božjega življenja, nam omogočata dobrota in usmiljenje.

Jezusove besede »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče« (Lk 6,36) odmevajo staro zapoved »Bodite sveti, kajti jaz, Gospod, vaš Bog, sem svet« (3 Mz 19,2). Jezus je Božji svetosti podelil obraz usmiljenja. Usmiljenje je najčistejši odsev Boga v človeškem življenju. »Prek usmiljenja do svojega soseda si podoben Bogu« (sv. Bazilij Veliki). Usmiljenje je Božja človečnost. In je tudi Božja prihodnost človeških bitij.

-          Po tem kratkem potovanju po lepoti in bogastvu usmiljenja se ponovno ozrimo na Devico Marijo. Ko jo angel v evangeliju pozdravi: »Zdrava, milosti polna, Gospod je s teboj!«, z izrazom »milosti polna« ne pove v bistvu nič drugega kot »v polnosti deležnega Božjega usmiljenja«! Milost in usmiljenje sta samo dva različna izraza, ki označujeta čudovito stvarnost Božje zastonjske, nezaslužene, prizanesljive, dobrohotne, naklonjene ljubezni do vsega, kar obstaja – še posebej pa do nas ljudi.

-          V primeru Brezmadežne še posebej močno zasijejo besede pisma Efežanom, ki smo jih slišali v drugem berilu: »nas je pred stvarjenjem sveta v njem izvolil, da bi bili sveti in brezmadežni pred njim; v ljubezni nas je naprej določil, naj bomo po sklepu njegove volje zanj posinovljeni po Jezusu Kristusu in naj slavimo veličastvo njegove milosti, s katero nas je oblagodaril v Ljubljenem…« Ta vnaprejšnja izvolitev v Kristusu, o kateri govori apostol Pavel, se je v Mariji, ki je bila izbrana že pred stvarjenjem sveta za Božjo Mater, čudovito uresničila v njeni brezmadežnosti. Marija je vsa čista, vsa lepa, ker je bila v moči Jezusove odrešenjske daritve vnaprej obvarovana vsakega madeža greha. Papež Frančišek je danes pri sveti maši dejal: »Praznik Brezmadežnega spočetja izraža veličino Božje ljubezni. Bog ni le tisti, ki odpušča greh, ampak v Mariji celo prepreči izvirno krivdo, ki jo vsak človek prinese s seboj, ko prihaja na ta svet. Prav Božja ljubezen prepreči, prehiteva in rešuje.«

-          Obstajajo tri vrste lepote: telesna lepota, intelektualna ali estetska lepota ter moralna in duhovna lepota… Lepota Marije Brezmadežne pa se uvršča na tretjo raven, na raven svetosti in milosti in pomeni – takoj za Kristusom – njen vrh. To je notranja lepota. Ustvarja jo luč, harmonija, popolno ujemanje med resničnostjo in podobo, ki jo je imel Bog, ko je ustvarjal žensko. Ona je Eva v vsem njenem sijaju in popolnosti, je »nova Eva«.

-          Ko torej zremo lepoto Brezmadežne, se veselimo velikega Božjega usmiljenja, ki ji je bilo izkazano. Veselimo pa se tudi tega, da ima Gospod Bog tudi za nas pripravljeno obilje svojega usmiljenja. Ko gledamo Brezmadežno devico Marijo, nas njena lepota vabi k posnemanju. Saj se dobro zavedamo, da nismo brezmadežni kot ona – še predobro poznamo resničnost greha, a je pred nami kljub temu čudovit izziv: sprejeti Božjo milost oziroma usmiljenje, ki se nam ponuja v Jezusu Kristusu, in dopustiti, da nas preoblikuje, očiščuje in posvečuje.

-          Morda se nam sicer zdi, da smo preveč zaznamovani z grehom, da bi lahko stopili na pot svetosti, na katero nas s svojo lepoto vabi Brezmadežna. A ne preslišimo besede angela: »… pri Bogu ni nič nemogoče!«

-          Naj sklenem z besedami velikega častilca Brezmadežne sv. Maksimiljana Kolbeja. Takole pravi: »Človekov cilj je, da postaja svojemu Stvarniku vedno bolj podoben. Naj bodo ljudje še tako dobri, krepostni, sveti – nihče ni brez nepopolnosti. Edino Brezmadežna in samo ona od prvega trenutka svojega bivanja ni poznala nobenega, niti najmanjšega greha. Samo če jo posnemamo, če se ji vedno bolj bližamo, postajamo njena lastnina, moremo doseči vrhunec človeške popolnosti. Kdor vedno ljubi Brezmadežno, si želi postati njena last. Postati njen služabnik, njen otrok, njen suženj – to je bilo za mnoge vodilo življenja. Izražali so ga z besedami, ki jih naš razum ne more razumeti, tega je sposobna samo ljubezen. Z drugimi besedami: popolnoma pripadati Njej – to je bilo za mnoge sonce njihovega srca in njihovega življenja.«

Viri:

Taize, Usmiljenje: https://www.taize.fr/sl_article7118.html

R. Cantalamessa, Vsa si lepa, o Marija!: https://www.kapucini.si/brezmadezno-spocetje-device-marije-b-vsa-si-lepa-o-marija/

Sv. Maksimilijan Kolbe, Vsak ima svojo pot, Ognjišče, Koper 1982.