Kaj nagne človeka k pokori in zatajevanju? Ali obstaja kak smisel ali razlog za odpoved in askezo? Kako lahko nekdo objame bolečino ločitve kot način življenja? Frančišek je vedel, da so ljudi prešinjala takšna vprašanja, ko so srečevali brate. Še posebej jim ni dalo miru, ko so bogati ljudje, kot Bernard Kvintavalski ali pravnik Peter Katani, zapustili svojo službo in imetje ter se pridružili Frančišku.
Čeprav ni bilo mogoče razložiti, so bratje slutili, da gre za obnovitev harmonije v sebi, s soljudmi in s Stvarnikom. Bilo je kot iskanje edenskega vrta pred prvim padcem. Raj je bila končna postaja potovanja in bratje so vedeli, da cilja ni lahko dopseči. Ali pač? To je bilo vprašanje, vsakdo je v srcu nosil sanje, da bo v sebi odkril skrivni vir moči. Prisotnost, ki bo preoblikovala njegovo življenje in obnovila skladnost rajskega vrta.
Še vedno so bili le ljudje, podvrženi skušnjavam in boleznim, grehu in smrti, toda prisluhnili so Njemu, ki je stal pri vratih duše in trkal. Odprli so vrata srca in izkusili božansko navzočnost, ki je napolnjevala središče njihovega resničnega jaza. In tam so se sprehajali z Bogom v svežini večernega vetriča. Bili so združeni z njim v novih razsežnostih zavedanja in razumevanja.
Bolečina odpovedi je bila le sredstvo za dosego združitve. Bila je način umiritve vsega, kar jih je oviralo, da bi slišali prijetno trkanje Boga v notranjosti biti. Zato je Frančišek zapustil očeta. Petrov svet, njegove vrednote in vse, za kar je živel, je polnilo Frančiškova ušesa, da ni mogel slišati glasu v srcu svojega resničnega jaza. Zato je bil pripravljen in sposoben prenesti vse posmehovanje in izžvižgavanje asiških meščanov. V sebi je zaslišal Glas, ki je bil močnejši in resničnejši od meščanskega hrupa vsega sveta. Zato je pokoril svoje telo, kadar je tako kričeče zahtevalo pozornost, da je grozilo izgnati mir notranjega glasu.
Vse, kar so Frančišek in bratje naredili in pretrpeli, so storili zato, da bi se združili z Bogom, ki je bival v njih. Žrtvovali so vse, , da bi se njihova ljubezen moglapoužiti tam, v vrtu radosti. In res se je! Pot ni bila zaman, sanje jih niso prevarale.
»O, moj ljubljeni, moj Gospod, moj Bog in moje vse! Kako strašne in temne so bile ulice do tebe. Kakšen labirint smo pretekli podolgem in počez!Toda našli smo te, pravzaprav si ti našel nas. Čalali smo pri vratih, ko si potrkal, in vstopil si v nas in v vrtu je vzcvetelo življenje.
Obzidje vrta se je streslo in sesulo, kajti nismo bili več ujetniki lažnih potreb in sebičnega prisvajanja stvari, ki bi jih morali kopičiti in varovati. Prijeten vonj je prodiral iz novega vrta, nas obkrožil in pritegnil vedno več ljudi na notranjo pot. Bili so prepričani, da lahko tudi oni najdejo vrata, kjer trkaš, da bi vstopil in se sprehajal z njimi v svežini potovanja skozi vrt.«