Ker v svetu ljubezen tolikokrat ni ljubezen, velja zanjo rek: ljubezen je slepa. Toda če duša začne ljubiti, kakor uči Bog - Bog, ki je ljubezen - bo kmalu spoznala, da je ljubezen luč. Sicer pa Jezus pravi: "Kdor me ljubi, ga bo ljubil moj Oče, pa tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodel".
Našo dušo često preplavlja vrtinec najrazličnejših glasov, zlasti tedaj, ko še ne ve, kaj pomeni ljubiti Boga. To so neslišni, vendar močni glasovi: glasovi srca, glasovi razuma, očitkov vesti, glasovi obžalovanja, glasovi strasti... in mi poslušamo zdaj tega, zdaj onega in napolnjujemo svojo dlan z dejanji, ki nam jih ti glasovi narekujejo ali vsaj na neki način določajo.
Zato pa - čeprav živimo v božji milosti - sonce le redko posije v naše življenje. NAvadno je potopljeno v dolgočasje in neki glas, močnejši od drugih, ga pogosto obsoja, kakor da to ne bi bilo pravo življenje, polno življenje.
Če pa se duša obrne k Bogu in ga začne ljubiti vsak trenutek s pravo, stvarno ljubeznijo, bo med mnogimi glasovi, ki spremljajo življenje, zdaj pa zdaj zaznala glas, ki je bolj luč kakor glas in si blago utira pot v zamotani koncert duše. To je skoraj nezaznavna misel, ki se ponuja duši, morda bolj nežna kot druge.
To je včasih božji glas.
Tedaj duša, ki se je odločila za Gospoda in ne baranta z Njim, ampak mu hoče dati vse, zajame iz močvirja ta bistri in čisti curek; kakor safir med kamenjem je, kakor zlato med prahom.
Zajame ga, očisti, postavi na svetlo in prevede v življenje.
In če se je ta duša po naključju odločila, da bo hodila k Bogu z drugimi - da bi se Oče veselil bratovske ljubezni med svojimi otroki - se gre posvetovat s tistim, ki ji na zemlji predstavlja Boga, nato pa razsodno posreduje svoj zaklad drugim, da bi dobro postalo skupna last, da bi to, kar je božjega, krožilo in bi kar tekmovali v tem, da se drug od drugega nauče, kako bolje ljubiti Gospoda. Če je duša ravnala tako, je dvojno ljubila: ljubila je, ko je spolnjevala božjo voljo, in ljubila je tudi, ko je to posredovala bratom. In Bog, ki je zvest svojim večnim besedam, se ji bo polagoma še naprej razodeval.
Vsega tega si nadvse želimo, dokler ne bo naše srce ves dan potopljeno v misli, ki izvirajo iz nebes, do te mere, da bodo kipele iz nas in da bo naše življenje, hranjeno z zakramenti, zaradi tega bolj božje.
Boga lahko dajemo, če ga imamo; imamo pa ga, če ga ljubimo.
Tedaj se bodo v temnem in pustem svetu lahko vžgala majhna sonca in bodo mnogim kazala pot. Ogrevala bodo v popolni ponižnosti svojega življenja, v celoti žrtvovanega Gospodu, ko ne bodo več govorila ona sama, ampak bo govoril On, ko ne bodo več živela ona sama, ampak bo živel On.
(Chiara Lubich)