Obličje spremenjenega Kristusa

 

14. Evangeljski temelj posvečenega življenja je treba iskati v tistem posebnem odnosu, ki ga je imel Jezus z nekaterimi svojimi učenci, ki jih ni le povabil, naj sprejmejo božje kraljestvo v svoje življenje, ampak naj vse svoje življenje postavijo v službo evangeliju, pustijo vnemar vse drugo in zvesto posnemajo njegov način življenja.

Takšno kristusovsko ́ življenje, ki ga je v teku stoletij sprejelo toliko krščenih, je mogoče živeti le iz posebne poklicanosti in v moči svojskega daru Svetega Duha. V tem življenju uspe krstno posvečenje dati korenit odgovor v hoji za Kristusom s tem, da privzame evangeljske svete, med katerimi je prva in bistvena sveta vez čistosti zaradi božjega kraljestva.

To edinstveno hojo za Kristusom v njenih začetkih vedno zaznamuje Očetova pobuda; zatorej ima temelj te hoje že po naravi kristološke in pnevmatološke poteze, obenem pa naznanja še posebno močan trinitarični značaj krščanskega življenja. Na neki način ta hoja tudi nakazuje njegovo eshatološko dopolnitev, h kateri teži vsa Cerkev.

V Kristusovem evangeliju lahko najdemo mnogo besed in dejanj, ki pojasnjujejo pomen te posebne poklicanosti. Da pa bi kot z enim pogledom zaobjeli vse njene bistvene poteze, kaže, da je zelo koristno upreti oči v bleščeče Kristusovo obličje med skrivnostjo spremenjenja. Na to ikono ́ se nanaša vse starodavno izročilo, kadarkoli povezuje kontemplativno življenje z Jezusovo molitvijo na gori ́.

Poleg tega je nanjo mogoče usmeriti na neki način tudi dejavne ́ razsežnosti posvečenega življenja, saj spremenjenje ni le razodetje Kristusove slave, ampak je tudi priprava na soočenje s križem. Spremenjenje namreč vsebuje vzpon na goro ́ in sestop z gore ́. Učenci, ki so bili tesno povezani z Učiteljem, za hip obdani s sijem trinitaričnega življenja občestva svetih in skorajda odneseni v obzorja večnosti, so se takoj vrnili v vsakdanje življenje, kjer niso videli nikogar razen Jezusa v ponižni človeški naravi. Opomnil jih je, da se morajo vrniti v dolino, kjer bodo z njim prenašali napore po sklepu Boga samega in pogumno stopili na pot križa.

 

Vpričo njih se je spremenil... ́

 

15. Šest dni potem vzame Jezus s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih povede na visoko goro, na samo. Vpričo njih se je spremenil. Njegov obraz se je zableščal kakor sonce in njegova obleka je postala bela kakor luč. Naenkrat sta se jim prikazala Mojzes in Elija in se pogovarjala z njim.

Peter pa se je oglasil in rekel Jezusu: »Dobro je, da smo tukaj, Gospod! Če hočeš, postavim tu tri šotore; tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.«

Ko je še govoril, jih je svetal oblak obdal s senco in iz oblaka se je zaslišal glas:

»To je moj ljubljeni Sin, zelo sem ga vesel; njega poslušajte!«

Ko so učenci to zaslišali, so se silno prestrašili in padli na obraz. Jezus pa je stopil k njim, se jih dotaknil in rekel: »Vstanite in ne bojte se!«

Povzdignili so oči, pa niso videli nikogar razen Jezusa. Medtem ko so šli z gore, jim je Jezus zapovedal: »Nikomur ne povejte, kar ste videli, dokler Sin Človekov ne vstane od mrtvih!«

(Mt 17,1-9).

 

Dogodek spremenjenja je odločilni trenutek Jezusovega poslanstva. Gre za razodetje, ki utrdi vero v srcu učencev, jih pripravlja na dramo križa in napoveduje slavo vstajenja. Ta skrivnost se nenehno ponavlja v življenju Cerkve, ljudstva, ki potuje proti eshatološkemu srečanju s svojim Gospodom.

Kakor trije izbrani apostoli tudi Cerkev zre obličje spremenjenega Kristusa, da bi se utrdila v veri in ne zapadla v zmedo pred njegovim izmaličenim obličjem na križu. V tem in onem primeru pa Nevesta stoji vpričo ženina, je deležna njegove skrivnosti in oblita z njegovo lučjo.

Ta luč dosega vse njene otroke, ki so vsi enako poklicani, da hodijo za Kristusom, tako da vanj polagajo najvišji smisel svojega življenja in morejo reči z apostolom: ªZakaj živeti je zame Kristus ́ (Flp 1,21). Vendar pa poklicani v posvečeno življenje zagotovo doživijo enkratno izkustvo luči, ki proseva iz učlovečene Besede. Zaobljuba evangeljskih svetov jih namreč pokaže skupnosti bratov in samemu svetu kot preroško znamenje. V njih morajo zagotovo odmevati vznesene Petrove besede: ªDobro nam je tukaj biti ́ (Mt 17,4). Te besede razkrivajo kristocentrično napetost vsega krščanskega življenja. Še posebej zgovorno pa izražajo vseprevladujoči značaj poklicanosti k posvečenemu življenju in njen globoki dinamizem.

Kako lepo je biti s teboj, se tebi posvetiti, samo k tebi usmerjati svoje življenje. Resnično, kdor je prejel dar tega posebnega ljubezenskega občestva s Kristusom, čuti, da je skorajda zamaknjen od njegovega sijaja. On je »najlepši med človeškimi sinovi ́ (Ps 45(44),3), njemu ni enakega.

 

»To je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!« ́

 

16. Očetov poziv spodbuja tri zamaknjene učence, naj vse zaupanje postavijo vanj in ga naredijo za središče svojega življenja. V besedi, ki prihaja od zgoraj, dobiva novo globino tisto vabilo, s katerim jih je Jezus ob začetku svojega javnega življenja poklical, naj hodijo za njim, in jih iztrgal iz vsakdanjih opravil in sprejel v svojo bližino. Prav iz te posebne milosti njegovega prijateljstva izhaja v posvečenem življenju možnost in zahteva popolne podaritve samega sebe z zaobljubo evangeljskih svetov. Ti niso predvsem odpoved, pač pa svojski sprejem Kristusove skrivnosti, do katerega pride znotraj Cerkve.

V enotnosti krščanskega življenja so različne poklicanosti kakor žarki ene luči, Kristusa, »ki sveti na obličju Cerkve«.

Laiki po naravi svoje poklicanosti v svetu odsevajo skrivnost učlovečene Besede, ki je alfa in omega vsega sveta, temelj in merilo za veljavo vsega ustvarjenega. Posvečeni služabniki so na drugi strani žive podobe Kristusa, glave in pastirja, ki vodi svoje ljudstvo v času med »že in še ne«, ko to pričakuje njegov prihod v slavi.

Posvečenemu življenju je zaupana naloga, da kaže na učlovečenega Božjega Sina kot na eshatološki cilj, h kateremu vse teži, na sijaj, vpričo katerega zbledijo vse luči, na neskončno lepoto, ki edina more v polnosti zadovoljiti človekovo srce. V posvečenem življenju se torej ne zahteva le tega, da vsakdo hodi za Kristusom z vsem srcem, tako da ga ljubi »bolj kot oËeta in mater, bolj kot sina in hčer ́ (prim. Mt 10,37), kakor se to zahteva od vsakega učenca. Še več, posvečeni mora živeti tako, da bo z vsem življenjem izražal svoj pristanek, ki ga priliči Kristusu v vseobsegajoči napetosti, ki vnaprej nakazuje, kolikor je pač mogoče v času in v skladu z različnimi karizmami, eshatološko popolnost.

Z zaobljubo svetov namreč posvečeni ne le najde v Kristusu smisel svojega življenja, ampak se trudi, kolikor more, v sebi povzeti ªtudi obliko življenja, kakršno je privzel Božji Sin, ko je prišel na svet ́.

Ko se oprime devištva, si prisvoji deviško ljubezen Kristusa in ga priznava kot edinorojenega Sina, ki je eno z Očetom (prim. Jn 10,30; 14,11). Ko posnema njegovo uboštvo, ga izpoveduje kot Sina, ki vse prejema od Očeta in mu vse v ljubezni vrača (prim. Jn 17,7.10). Ko žrtvuje svojo voljo in se oklene skrivnosti njegove sinovske pokorščine, ga na neskončen način izpoveduje kot ljubljenega in ljubečega, ki se veseli samo Očetove volje (prim. Jn 4,43), se z njim v polnosti združi in je od njega v vsem odvisen.

Posvečeno življenje s tem »priličenjem« in »upodobljenjem« Kristusovi skrivnosti na poseben način izpoveduje vero v Trojico, vero, s katero je zaznamovano sleherno krščansko življenje. Priznava namreč vzvišeno in čudovito lepoto Boga Očeta, Sina in Svetega Duha in z veseljem pričuje o njegovi blagohotni naklonjenosti do vsakega človeka. To pričevanje pa je treba bolj kot z besedami posredovati z govorico spremenjenega življenja, ki more prebuditi občudovanje ljudi.

 

(sv. Janez Pavel II., Posinodalna apostolska spodbuda Posvečeno življenje, 14 - 16)

 



Dodatne informacije