• Natisni

Tale preprost zapis je mišljen kot izziv. V njem sem zapisal tisto, v kar trdno verjamem, a vendar tebi prepuščam oceno ali to, kar pravim, drži tudi za tvoje življenje. Na tem mestu se bom zatekel k besedam sv. Frančiška: »Jaz sem naredil, kar je mojega; kar je vašega, pa naj vas pouči Kristus…«  (2 Cel).

Morda se ti zdi tokratni naslov malce pretiran. Kaj je res potrebno postaviti užitek in ljubezen na nasprotna pola? Je užitek nekaj tako slabega, da se ga je potrebno na vsak način izogibati?

Če hočeš, lahko raziščeva skupaj…

Da ta najina »raziskava« ne bi bilo zgolj letanje v oblakih, stopiva najprej na trdna tla. Kot poskusno polje sem izbral medmrežje (internet) – svet, v katerem tudi mnogi med nami preživijo vsak dan kar precej časa. Zdi se mi, da kar dobro odraža utrip tega sveta – in malce slabše onega, po katerem hrepenimo.

Površen pregled prvih nekaj zadetkov pod geslom »uživati« prinese tole: pijem in uživam, v kuhinji uživam, uživam v seksu, uživam v življenju, smučam, lepo mi je in uživam, uživam v majhnih stvareh v življenju, uživam v popolnem brezdelju, uživam na sprehodih, uživam v svojem ljubem miru,… Precej pestra paleta, se ti ne zdi?! Dobro bi bilo, da se še enkrat sprehodiš skozi prejšnji stavek in v mislih obkrožiš trditev, ki je po tvojem najboljši opis tega, kar je uživanje zate.

No, mislim, da je prišel čas, da se vrnem k naslovu: LJUBITI UŽIVANJE ALI UŽIVATI V LJUBEZNI?!

Bistvena razlika, ki jo v naglici lahko spregledamo, je v tem, kaj postavimo v središče svojega življenja. Kaj je tisto osnovno merilo, po katerem presojam vsak trenutek, vsak korak? Kaj iščem: uživanje ali ljubezen?

Da ne bo pomote, užitki niso nekaj slabega. Če bi bili, jih Oče ob stvarjenju ne bi položil v našo naravo. Žal pa v današnji potrošniško-uživaški družbi prav nagnjenost k uživanju, morda še bolj pogosto kot drugi vidiki našega življenja, postaja polje skušnjav, poligon za delovanje »nasprotnika človeške narave« (beri: hudiča). Vsem nam je namreč lažje delati »tisto, kar mi paše«, kot pa z odpovedjo in samoobvladovanjem stopiti na pot ljubezni.

V času, ko sem v bival v študentskem naselju v Rožni dolini v Ljubljani sem imel pet let priložnost v živo in tudi na lastni koži izkušati kako pogubna je pot, ki se začne s povsem »nedolžnim« »ker mi paše«. Težko je verjeti, koliko čudovitih mladih ljudi si povsem uniči življenje, ker naivno postavi enačaj med tem, kar jim paše in tem, kar je dobro.

Ker sva tudi midva poklicana, da postajava vedno bolj podobna Gospodu Jezusu, dovoli, da ti pred oči prikličem podobo križane Ljubezni in te vprašam: »Je Jezus užival, ko je visel na križu?«. Ne, seveda ni užival! Trpel je! Odgovor na tisto drugo vprašanje, ki v tem primeru sodi zraven : »Ali je ljubil?«, pa tako že sam/a poznaš.

Naj ti Gospod na poti ljubezni nakloni obilo užitkov!



[1] Op. avt. Ob rubriki »uživanje v denarju« mi na misel prihaja predvsem stric Skopušnik, ki je pred leti razveseljeval bralce Mikijevega zabavnika. Kopal se je v svojem, denarja polnem trezorju, medtem ko so se njegov nečak racman Jaka in njegovi sinovi Žak, Pak in Mak komaj prebijali skozi življenje.