PADEC JERIHE
OPOMBE K ODLOMKU Joz 5,13 – 6,27
5. poglavje
13 mož z izdrtim mečem v svoji roki: podoben opis imamo v 4 Mz 22,23.31 in ga lahko primerjamo tudi z drugimi svetopisemskimi besedili, kot sta 2 Sam 24,16 in 1 Krn 21,16.
15 Sezuj si obuvalo ...: ukaz Józuetu je popolnoma enak tistemu, ki ga prejme Mojzes na gori Sinaj (prim. 2 Mz 3,5). Kraj, kamor je stopilo ljudstvo, je svet, in dežela je sveta zemlja. V tem ukazu so pozneje videli utemeljitev za postavitev svetišča.
6. poglavje
Ta pripoved se veže na poročilo oglednikov in pogodbo z Rahábo (prim. pogl. 2). Zavzetje Jerihe je kompleksna zadeva in tudi tukaj imamo najmanj dve poročili. Prvo je vojaško-verske narave, in ima za posledico t. i. hérem ›pokončati vse z zakletvijo‹. Drugo poročilo pa je nastalo v duhovniških krogih in hoče pokazati, da so Izraelci osvojili deželo s pomočjo skrinje zaveze. Kar zadeva gr. različico tega poglavja, opazimo, da je precej krajša, vendar vsebinsko ne predstavlja bistvenih razlik.
4 sedem ovnovih rogov: ti rogovi so služili predvsem kot znak za začetek jubilejev in tudi pri bogoslužju; prim. 3 Mz 25,9; 2 Krn 15,14.
5 ovnov rog: hebr. izraz za isto glasbilo je na tem mestu qéren hajjobél. – krik (hebr. teru`áh) združuje tukaj vojaški in bogoslužni vidik (prim. 3 Mz 23,24; 4 Mz 29,1; 2 Sam 6,15; Ezr 3,11).
12 zgodaj vstal: izraz srečamo že v 3,1 in pomeni v Joz ›jutro dneva velikih dogodkov‹; prim. 7,16; 8,10.
15 Po ukazu: tako tukaj prevajamo hebr. izraz mišpát, ki navadno pomeni ›sodba, pravica, navada‹.
17 predmet zakletve (hebr. hérem) etimološko pomeni ›ločeno, posvečeno stvar‹ (prim. arab. izraz hárem). Po zmagoslavnem koncu v sveti vojni pripada vse Bogu in človek ne sme ničesar obdržati zase. To navado so poznala tudi druga ljudstva, še posebej Moábci, kakor beremo na steli kralja Meša (9. st. pr. Kr). Kljub strogim naročilom (prim. 5 Mz 13,16–19; 20,16–18) so zakletev le redkokdaj izvedli v celoti. Po Joz 8,2.27 in 11,14 so Izraelci lahko zase ohranili živino in plen osvojenega mesta.
19 Navedeni predmeti so bili plen, posvečen Bogu, zato so ga dali v tempelj.
23 Po 5 Mz 23,15 je Izraelovo šotorišče veljalo za sveti kraj. Rahábin rod so sestavljali tujci in zaradi druženja z njimi bi Izraelci lahko postali nečisti.
26 Gr. dodaja tako je storil Ozan iz Betela; na svojem prvorojencu Abirámu je zgradil njene temelje in na najmlajšem, ki je ostal pri življenju, je postavil njena vrata. Izpolnitev Józuetovega prekletstva najdemo v 1 Kr 16,34 v času izraelskega kralja Ahába.
MISLI OB ODLOMKU Joz 5,13 – 6,27
Pred zavzetjem Jerihe je Jozue srečal moža, ki se je predstavil kot »poveljnik Gospodove vojske«. Jozuetu je ukazal: »Sezuj si obuvalo svojih nog, kajti kraj, ki na njem stojiš, je svet« in pripovedovalec konča: »In Jozue je storil tako.« Odlomek Joz 5,13-15 je samostojna enota, vendar služi kot uvod k zgodbi o zavzetju Jerihe. Poudarjene so Božja avtoriteta, bojna zavzetost in Jozuetova brezpogojna pokorščina. Ta prizor potrjuje Jozuetovo odvisnost od Mojzesa, saj je očitno replika nenavadnega srečanja med »Gospodovim angelom« in Mojzesom, o katerem piše v 2 Mz 3,1-6.
Enako nenavadno kot Jozuetovo srečanje z nebeškim poslancem je zavzetje Jerihe (Joz 6,1-26). Ker hoče pripovedovalec poudariti, da je bilo zavzetje Božje delo, zanemari zgodovinska dejstva: zdi se, da je bila Jeriha ujeta v liturgični proces. Preživela je samo Rahaba s svojo družino, mesto so razdejali (herem = zakletev) in Jozue je preklel tistega, ki bi ga na novo postavil.
Zdaj bi se lahko upravičeno vprašali: »Je mogoče, da je bilo prekletstvo Jerihe, ker je vrhunec tega poglavja, od vsega začetka cilj tega bojnega pohoda in torej pojasnjuje celo zgodbo?« Takšna razlaga najbolje razloži, zakaj je bil herem tako brezobziren, hkrati nam pomaga razumeti, zakaj je prekletsvo Jerihe edinstveno v Stari zavezi, čeprav se v drugačni obliki pojavi tudi 1 Kr 16,34: »V njegovem času je Hiél iz Betela pozidal Jeriho. Za ceno prvorojenca Abiráma ji je položil temelje, za ceno svojega najmlajšega, Segúba, pa je postavil njena vrata, po besedi, ki jo je bil GOSPOD govoril po Nunovem sinu Józuetu.« Poleg tega pa zgradba in literarna funkcija prekletstva v Jozuetovi knjigi terjata, da ga moramo razumeti v absolutnem pomenu…
Kolikor bolj pripovedovalec poudarja neprizanesljivo uničenje Jerihe, ki mu sledi prekletstvo, toliko očitnejši je pomen, zakaj je bilo Rahabi in njeni družini prizaneseno. To ne velja samo za povezavo z Jozuetovo knjigo, temveč tudi za širši kontekst Svetega pisma. Njihovo izvzetje iz splošnega uničenja ima vzporednice v vseh drugih primerih, v katerih je bilo preprečeno popolno uničenje: poročila o vesoljnem potopu, Sodomi in Gomori itn. Zdi se, da v okviru hebrejskih teoloških predpostavk popolno uničenje ni verjetno. Kadar je v nevarnosti večina, vedno obstaja razlog, da se prizanese manjšini. S pomočjo Rahabine zgodbe je mogoče doumeti protislovje med absolutnostjo zapovedi herem in dejstvom, da bo treba Jeriho pozneje spet obnoviti (Joz 18,21; 2 Sam 10,5). Tiste, ki so preživeli, bi lahko imenovali za Rahabine potomce.
IZRAELOVE SVETE VOJNE
Osvajanje Kanaana je bilo povezano z dolgim agresivnim vojskovanjem. Toda pripovedi o svetih vojnah prvenstveno zadevajo temeljna vprašanja: razlago svete vojne in opravičilo zanjo. Vse pripovedi odsevajo vero, da je bila dežela Izraelcem obljubljena in dana, ne glede na zasluge ali pravičnost, ki je bila vedno pomanjkljiva. Toda suveren Božji načrt je zadel na prazne predstave narodov. Njihov odpor se ne presoja v zvezi z navadnimi človeškimi strastmi . Preroški pisci so prodrli do skritega bistva tega odpora: do slepega upora proti Božji volji. Tako svetopisemske svete vojne ne odsevajo predvsem spopada Izraela z drugimi narodi, temveč bolj spopad med pravicami Božje avtoritete in pretirano človeško samozavestjo. Božji »zbor« zavrača neomejene človeške pravice, zagotavlja pa Božjo svobodo in suverenost. Navsezadnje se pripovedi ukvarjajo s temeljnim vprašanjem pokorščine ali nepokorščine. Odziv narodov določa samovolja, ki dejansko izziva Božji odgovor in sodbo…
Pripovedi o vojskovanju pod Jozuetom so povzete v Joz 11,20: »Kajti od GOSPODA je bilo sklenjeno, da zakrkne njihovo srce za boj z Izraelom, da jih izroči zakletvi, ne da se jim izkaže milost; resnično, da jih pokonča, kakor je GOSPOD zapovedal Mojzesu.« Ni naključje, da je odziv vseh Izraelovih glavnih sovražnikov poimenovan kot najslabša oblika upora: kot svojeglavost in trdovratnost.
Posebno pozornost zbujajo redki primeri popolne poslušnosti med Kanaanci. Bileam dela samo to, kar mu veleva Jahve; namesto da bi preklel Izraelce, jih blagoslovi ob sklicevanju na Božjo suverenost in zanesljivost: »Bog ni človek, da bi lagal, ne sin človekov, da bi se kesal. Ali morda reče in ne stori, govori in ne izpolni?«(4 Mz 23,19) Rahaba, hotnica v Jerihi, izpoveduje vero pred Jozuetovimi ogledniki: »Vem, da vam je GOSPOD dal deželo. Tudi nas je popadel strah pred vami in zaradi vas trepetajo vsi prebivalci dežele. Slišali smo namreč, kako je GOSPOD pred vami posušil vode Trstičnega morja, ko ste šli iz Egipta, in kaj ste storili dvema amoréjskima kraljema Sihónu in Ogu onkraj Jordana, ki ste ju pokončali, kakor ste se zakleli. To smo slišali, in upadlo je naše srce, in ni več duha v nikomer zaradi vas. Resnično, GOSPOD, vaš Bog, je Bog zgoraj v nebesih in spodaj na zemlji.« (Joz 2,9-11)
Pripovedi o osvajanju dežele odsevajo vero v brezpogojno Božjo obljubo, da bodo Izraelci dobili deželo. To je temeljni vzrok, zakaj človeški udeleženci nikoli ne morejo odločilno vplivati na dogodke.
UNIVERZALNI MORALNI RED IN IZRAELOVA POSEBNOST
S stvarjenjem je Bog postavil kozmični in duhovno-moralni red ter omejitve vsem drugim bitjem. Božje gospostvo ima torej ontološke temelje. Enako velja za vse druge poglavitne vrline, kakršne so pravičnost, zvestoba in ljubezen. Vse to omogoča zavezo s človeštvom in Izraelom in je hkrati zagotovilo, da bo Bog ostal brezpogojno zvest ustvarjenemu svetu in zaveznemu ljudstvu. Tudi vse, kar je na voljo človeštvu in Izraelu je v bistvu Božji dar, zato ni upravičena nobena zahteva, ki temelji na človeških pravicah ali zaslugah. Vsako nagrado ali kazen je potrebno presojati predvsem v razmerju do te teološke podlage.
Kljub Božji suverenosti se pojavljajo v vseh dobah človeške in nadčloveške sile zla in se na različne načine upirajo Bogu. Božja kazen pomeni razodevanje Božje moči in suverenosti, hkrati pa ponovno uveljavitev reda in prava. Načelo Božje suverenosti ne prizadeva svobodne izbire. Ker je odrešenje mogoče le ob strogem upoštevanju Stvarnika in Gospodarja zgodovine, se zaradi neupoštevanja grožnje pojavljajo popolne odtujitve in uničenja posameznikov ali celo skupin. Vsa človeška bitja, Izrael kot izvoljeno ljudstvo in tudi posamezne osebe bodo obstajali le. če bodo svobodno pravilno izbirali. V luči stvarjenja je popolnoma upravičeno trditi, da Izrael »že dolguje svojo svobodo in svoje življenje Bogu, s katerim je vedno bil v večni zavezi, ki je bila razglašena in o kateri ni bilo nikoli nobenega pogajanja.«
(Jože Krašovec, NAGRADA, KAZEN IN ODPUŠČANJE)
HEREM = ZAKLETEV
Beseda »herem« prihaja iz besede »haram«, ki pomeni odsekati, ločiti, prekleti in kaže, da mora biti to, kar je prekleto in obsojeno odsekano oziroma iztrebljeno. Lahko gre za osebo ali stvar. Posledično je prepovedano, da bi se s tem zmagovalec okoristil. 5 Mojzesova knjiga govori o zakletvi takole: »Ko te GOSPOD, tvoj Bog, pripelje v deželo, v katero greš, da jo vzameš v last, in pred teboj prežene mnoge narode: Hetejce, Girgašéjce, Amoréjce, Kánaance, Perizéjce, Hivéjce in Jebusejce, sedem narodov, številnejših in močnejših od tebe, in ti jih GOSPOD, tvoj Bog, izroči in jih boš premagal, jih odločno pokončaj z zakletvijo! Ne sklepaj z njimi zaveze, ne prizanašaj jim in ne stopaj v svaštvo z njimi: svoje hčere ne dajaj njegovemu sinu in njegove hčere ne jemlji za svojega sina! Kajti to bi tvojega sina odvrnilo od hoje za menoj in bi služili drugim bogovom; tedaj bi se vnela GOSPODOVA jeza proti vam in bi vas hitro pokončal. Temveč tako ravnajte z njimi: podrite njihove oltarje, razbijte spominske kamne, posekajte svete kole in v ognju sežgite njihove rezane podobe! Kajti sveto ljudstvo si GOSPODU, svojemu Bogu; GOSPOD, tvoj Bog, te je izbral, da boš ljudstvo njegove osebne lastnine izmed vseh ljudstev, ki so na površju zemlje.
GOSPOD se ni nagnil k vam in vas izbral zato, ker bi bili številnejši od vseh drugih ljudstev, saj ste najmanjši izmed vseh, temveč zato, ker vas GOSPOD ljubi in hoče držati prisego, ki jo je dal vašim očetom, vas je GOSPOD izpeljal z močno roko in vas rešil iz hiše sužnosti, iz roke egiptovskega kralja faraona.
Vedi torej, da je GOSPOD, tvoj Bog, Bog, zvesti Bog, ki ohranja zavezo in dobroto tistim, ki ga ljubijo in izpolnjujejo njegove zapovedi, do tisočega rodu, toda plačuje tistemu, ki ga sovraži, v njegov obraz, da ga uniči; ne daje odloga tistemu, ki ga sovraži, v njegov obraz mu poplača. Zato izpolnjuj zapoved, zakone in odloke, ki ti jih danes zapovedujem izpolnjevati!« (5 Mz 7,1-11)
VZPOREDNA MESTA Joz 5,13 – 6,27 (Reference)
5. poglavje
13 4 Mz 22,23.31 1 Krn 21,16
15 2 Mz 3,5 Apd 7,33
6. poglavje
4.6 Raz 8,2
5 6,20 Iz 42,13
17 3 Mz 27,28–29 5 Mz 20,16–17 Iz 34,2
18 7,12.25–26
19 4 Mz 31,54
20 Heb 11,30
21 Sod 1,25
22 2,1–21
23 2,13
24 4 Mz 31,10.54 5 Mz 13,16–17
26 1 Kr 16,34