OPOMBE K ODLOMKU Joz 1
Poglavje zlahka razdelimo na tri dele: 1. Božji govor (v. 2–9); 2. Józuetova naročila (v. 10–15); 3. odgovor ljudstva (v. 16–17).
1 Vrstica je nadaljevanje 5 Mz 34,5–8. – GOSPODOVEGA služabnika: izraz je značilnost devteronomističnega sloga in je v SZ skorajda vedno prihranjen Mojzesu.
3 vam dajem: hebr. izvirnik na tem mestu uporabi t. i. »preroški preteklik«. Bog je svojo obljubo že izpolnil. Uresničena bo, ko bodo rodovi, podrejeni delovanju Božje volje, osvojili deželo.
4 vso hetejsko deželo: izraz manjka v gr. in vzporednem besedilu 5 Mz 11,24; gre za poznejši naziv in v neobabilonskih dokumentih označuje Sirijo in Palestino.
7 po postavi: devteronomističen slog; uspeh je vezan na življenje po postavi (prim. 5 Mz 29,8).
9 bo s teboj GOSPOD, tvoj Bog db. GOSPOD, tvoj Bog, s teboj; obljuba pomoči, ki velja za sedanjost in prihodnost.
12 V. 12–15 nam prikličejo v spomin 4 Mz 32 in 5 Mz 3,18–20. Transjordanski rodovi so dolžni pomagati drugim rodovom pri osvojitvi dežele. Gre za primer vzajemnega sodelovanja vsega ljudstva pred postavo. V 22,1–8 bo Józue transjordanske rodove odposlal nazaj v njihov delež.
UVOD V JOZUETOVO KNJIGO
Jozuetovo knjigo navadno skupaj s Sodniki, Prvo in Drugo Samuelovo knjigo ter Prvo in Drugo knjigo kraljev štejemo med zgodovinske knjige, judovski svetopisemski kanon pa jih uvršča med t. i. »zgodnje preroke«. Literarna kritika 20. st. jih na osnovi notranje povezanosti v luči Pete Mojzesove knjige (Devteronomija) opredeljuje kot »devteronomistično zgodovino«. Če pa se ozremo na njeno vsebino, vidimo, da je Jozuetova knjiga tudi neke vrste nujno dopolnilo k dogodkom, ki so povezani z izhodom iz Egipta ter hkrati »kronika« osvajanja Palestine in prihoda Izraelcev v »obljubljeno deželo«. Po mnogih letih egiptovske sužnosti in po štiridesetih letih tavanja po puščavi je Izraelcem končno dovoljeno stopiti v deželo, ki jo je Bog obljubil očakom. Abraham, večni popotnik, ni nikoli prejel v last dežele, v katero ga je Bog pošiljal; vendar je svojim potomcem zapustil zavezo z Bogom, po kateri jim je bila obljubljena kánaanska dežela (prim. 1 Mz 15,18; 17,8). Józuetu je bila zaupana naloga, da bi obljubo v svojem času uresničil.
Zgradba in vsebina knjige
Ob branju knjige dokaj lahko prepoznamo kratek uvod (pogl. 1) in dva dela: osvajanje obljubljene dežele (pogl. 2–12) in razdelitev ozemlja med dvanajst rodov s seznamom zavetnih in levitskih mest (pogl. 13–22). Knjiga ima dva konca: Józuetov govor (pogl. 23) in slovesni shod ter obnova zaveze v Sihemu (pogl. 24).
1. Uvod poveže novo obdobje, nastalo po Mojzesovi smrti, z Božjo obljubo Józuetu, in napove nekaj glavnih tem, povezanih z osvojitvijo dežele: dežela je Božji dar; ta dar zahteva zvestobo Božji postavi in sodelovanje vsega ljudstva. Osvojitev dežele je zato Božje delo. GOSPOD, Izraelov Bog izpolni svoje obljube. Ena vojska: Božje ljudstvo, en junak: Józue, katerega ime pomeni ‘GOSPOD rešuje’, ena vera in eno upanje: Bog ostane zvest svojim obljubam.
2. Uvodnemu poglavju sledi opis osvajanja dežele: Józue odpošlje v Jeriho oglednika. Neka vlačuga po imenu Rahába jima ponudi gostoljubje in ju zavaruje pred zasledovalci. Po vrnitvi oglednikov Józue pripravi ljudstvo za nadaljnje posege. Sledi opis prehoda čez Jordan pri Jerihi in bivanje v Gilgálu, kjer opravijo obrezo in prvič v kánaanski deželi obhajajo pasho. Pravo osvajanje dežele se začne z zavzetjem Jerihe in Aja. Brž ko so o usodi dveh mest v osrednji Palestini izvedeli prebivalci Gibeóna, so si izmislili temu primerno zvijačo in sklenili zavezo z Józuetom. To ima za posledico maščevanje južnih kraljev, ki pa jih je Józue premagal. V severni Palestini so se Izraelci morali soočiti z novo zvezo, ki jo vodi kralj v Hacórju. Tudi Hacór so Izraelci po zakletvi pokončali. Ob koncu prvega dela knjige je v poglavju 12 seznam premaganih kraljev in zavzetih mest.
3. Drugi del opisuje delitev dežele med rodove. Rúbenovci, Gádovci in polovica Manásejevega rodu so že dobili svoj delež vzhodno od Jordana; na zahodni strani pa so si ozemlje najprej razdelili Judovi in Kalébovi sinovi, za temi pa Efrájimovi in druga polovica Manásejevih sinov. Po vnovičnem pregledu dežele je v Šilu dobilo svoje deleže preostalih sedem rodov: Benjamin, Simeon, Zábulon, Isahár, Aser, Neftáli in Dan. Tej razdelitvi sledi seznam zavetnih in levitskih mest ter odslovitev transjordanskih rodov. Ti so na vzhodni strani reke postavili oltar, kar je vznemirilo druge rodove; ti se pomirijo šele, ko jim stvar pojasnijo.
4. Dva konca: Zelo pomemben del knjige je v poglavju 23, ki prinaša Józuetov poslovilni govor in zadnja priporočila. Nekak dvojnik tega poglavja je zaveza, ki jo je Józue sklenil v Sihemu (pogl. 24), in t. i. zgodovinski »credo«, s katerim se ljudstvo zaveže zvestobi Bogu. Knjiga na koncu omenja še Józuetov pokop, pokop Jožefa in duhovnika Eleazarja.
Pisec in čas nastanka knjige
Glavna osebnost vseh pripovedi je Nunov sin Józue iz Efrájimovega rodu (prim. 4 Mz 13,8.16). Na Józueta in na pripovedi, ki jih knjiga omenja, pogosto gledajo kot na poročilo, kako so Izraelovi rodovi zavzeli Kánaan. Zato tudi zgodnje talmudsko izročilo (prim. Baba Batra 14a) pripisuje avtorstvo Józuetu, razen zadnjega dela, ki poroča o njegovem pokopu. Ta del Talmud pripisuje Aronovemu sinu Eleazarju. Zadnja vrstica pa bi bila tako dodatek poznejšega redaktorja.
Čeprav v pripovedih odsevajo stara poročila in jih lahko brez težav povežemo z Józuetovim obdobjem, pa je vendar več razlogov (npr. sončni čudež, prim. 10,13, in večkrat ponovljen izraz do tega dne, prim. 4,9; 6,25; 7,26; 8,29), da nastanek knjige, kot jo poznamo danes, prestavimo na poznejši datum.
To dejstvo pa nam končno tudi narekuje, da knjige ne smemo brati kot zapisnik, ki bi po točkah predstavljal potek dogodkov. Józue npr. še zdaleč ni iztrebil vseh Kánaancev, saj so bili Izraelci pogosto prisiljeni prebivati s Kánaanci, ki so se obdržali na ravnini (prim. 15,63; 16,10; 17,12.18) in so prebivali v deželi še v Davidovem času.
Zgodovinska vrednost
Francoski biblicist, dominikanec R. de Vaux, je zapisal: »Za svetega pisca zavzetje Kánaana ni sveten, marveč teološki dogodek.« To pa pomeni, da Jozuetova knjiga gleda na zgodovino z drugega zornega kota kakor moderne zgodovine. Pred očmi imamo predvsem versko, shematsko in z epskimi potezami obarvan opis dogodkov, ki so povezani z Józuetovo osebnostjo. Tak literarni način opisovanja pa knjigi ne odvzame njene zgodovinske vrednosti. Tudi arheološka raziskovanja, ki so potrdila obstoj in lego številnih mest, omenjenih v knjigi, ter odkrila začetek izraelske civilizacije na omenjenih ozemljih, nas silijo, da podatke v besedilu jemljemo zares. Zastoj kulture in tehnike na prehodu iz pozne bronaste dobe v železno (13. st. pr. Kr.) na tem področju je gotovo povezan z osvajanjem mest, kot so Betel, Lahíš, Eglón, Debír in Hacór. Da so Kánaanci prebivali v utrjenih mestih in da so za vojskovanje že v Józuetovem času uporabljali konje in bojne vozove, pa poleg arheoloških izkopavanj na starih naseljih, kot so Megído, Bet Šeán in Gezer, in katerih v Józuetovem času niso mogli zavzeti, poročajo tudi nekateri drugi nesvetopisemski pisni viri. Nasproti tem ljudstvom so se tako Izraelci večkrat znašli kakor David pred Goljatom, z bornim in nezadostnim orožjem. Toda njihova moč se je izražala v popolni veri in zaupanju v Božjo pomoč, pa tudi v prekanjenosti, zvijačnosti in pripravi presenečenj (prim. 8,4–23). Ko so se tako enkrat polastili plena severnih kraljev, seveda niso vedeli kaj storiti z bojnimi vozovi in konji, zato so konje ohromili, bojne vozove pa zažgali (prim. 11,9).
Nazadovanje civilizacije v tem obdobju pa si je mogoče razložiti tudi z miselnostjo teh rodov, ki so prišli iz puščave. Civilizacija in verska kultura, s katero so se srečali Izraelci ob prihodu v Kánaan, bi lahko predstavljali marsikatero nevarnost za njihovo verovanje. Zato so poganska svetišča, njihove šege in navade pač morali odpraviti ter na neki način izbrisati iz svoje srede. Tako tudi ta nota potrjuje neutajljivo dejstvo, da so Izraelci zasedli Kánaan in da so bili spomini na te dogodke tesno povezani z izročili posameznih rodov.
Verski vidik
Jozuetovo knjigo pa bomo še bolje razumeli po njeni verski zasnovi. Osvajanje dežele ima predvsem verski pomen. Izraelci so se srečali s svojim Bogom v puščavi in mu s sklenitvijo zaveze obljubili zvestobo. Za zvestobo jim Bog obljubi deželo in jo po svojem služabniku Józuetu razdeli med rodove. Bog sam pa je pri osvajanje dežele tudi dejavno navzoč, bojuje se v prid svojega ljudstva, tako sta osvajanje in delitev prikazana kot liturgično bogoslužno dejanje.
Bolj kot Józue je zato osrednja misel knjige obljubljena dežela. To, kar je bilo v Peteroknjižju le predmet obljube, se je tukaj uresničilo. Dežela je kraj Božje zvestobe do svojega ljudstva in kraj zvestobe ljudstva do svojega Boga. Osvojitev Kánaana in razdelitev dežele med Izraelove sinove zato samo izpolnita obljubo, ki je bila dana že očakom in svoj čas Mojzesu. Naj nas zato ne odbija suho naštevanje krajev ali oseb, temveč se veselimo s piscem, ki nam tako podrobno prikaže dediščino, ki jo je Bog dal temu ljudstvu.
Jozuetova knjiga končno pouči vernika, da mu je obljubljena dežela že podarjena, mora pa jo tudi osvojiti. Zato je čutiti nekakšno napetost med sedanjostjo in prihodnostjo, ki pa je ni mogoče odstraniti, saj je prav v tem bistvo obstoja Božjega ljudstva.
MISLI OB ODLOMKU Joz 1
Potovanje skozi puščavo je končano. Mojzes je umrl in pred novim voditeljem Jozuetom in vsem Izraelom je reka Jordan. Za njo je obljubljena dežela, ki jim jo je Gospod že dal v last, a si jo morajo še vzeti v posest, s tem da premagajo nasprotnike, ki prebivajo v njej.
VODITELJ
V trenutku, v katerem se začenja ta nova etapa v zgodovini Izraela, je Jozue poklican, da vodi svoje ljudstvo. Ta izredni človek se v Svetem pismu prvič pojavi v 2 Mz 17, ob boju z Amalečani, in ta opis nam daje temeljne poteze njegovega značaja. Medtem ko Mojzes v času bitke stoji na gori in moli, spodaj v ravnini, Jozue vodi vojsko v boj. Nastopi pa tudi med ogledniki, ki so bili poslani, da si ogledajo Kanaan. Samo on in pa Kaleb, izmed dvanajstih oglednikov, sta v veri v Gospoda ostala prepričana, da lahko osvojijo deželo, ki je pred njimi. Ostali pa so prepričali ljudstvo, da je to dežela, ki žre svoje prebivalce in posledica Izraelove upornosti je bilo štiridesetletno tavanje po puščavi.
MEJE DEŽELE
Ljudstvo pod Jozuetovim vodstvom stoji na bregu Jordana. Potrebno ga bo prekoračiti, da vzamejo podarjeno deželo v posest. Gospodova obljuba je močna: »Vsak kraj, kjer bo hodilo stopalo vaših nog, vam dajem…« in neizpodbitna. Obstaja samo ena »težava«: dežela je naseljena, obstajajo torej nasprotniki, ki jih je potrebno premagati. A Božja obljuba vsebuje tudi zmago nad nasprotniki, potrebna je le vera v Božjo moč in zaupanje v njegovo spremstvo. Gospod sam pravi Jozuetu: »Nihče se ti ne bo mogel ustavljati vse dni tvojega življenja…«.
»Zmaga!«, bi moralo vzklikniti izraelsko ljudstvo… Pred njimi je obširna dežela, Božji dar njim, ki so izvoljeni. Mejniki dežele so velika puščava, velika gora, velika reka in veliko morje.
POTREBNE LASTNOSTI ZA VSTOP V OBLJUBLJENO DEŽELO
Glavna misel Jozuetove knjige je povzeta v tem stavku, ki ga Bog spregovori Jozuetu, kar štirikrat v prvem poglavju, ko reče: “bodi krepak in odločen.” Odločen, da zaupaš popolnoma Bogu, ko te vodi v bitko za obljubljeno deželo in krepak, da boš vse vestno izpolnjeval, kar ti je Bog naročil! To so besede, ki jih je že Božji služabnik Mojzes naročil Jozuetu (Tedaj je Mojzes poklical Józueta in mu pred očmi vsega Izraela rekel: »Bodi krepak in odločen! Kajti ti boš šel s tem ljudstvom v deželo, za katero je Gospod prisegel njihovim očetom, da jim jo bo dal, in ti jim jo boš razdelil v dediščino. Gospod hodi pred teboj; on bo s teboj; ne bo te pustil samega in ne bo te zapustil. Nikar se ne boj in se ne pláši!« (5 Mz 31)). Vera in zaupanje v Božje obljube bosta Jozuetu omogočila, da se bo hrabro postavil na čelo svojega ljudstva, kljub vsem nevarnostim, ki jih osvajanje obljubljene dežele prinaša. Jozue bo za vse svoje ljudstvo izvir poguma in moči, bo posrednik Božje moči za svoje sonarodnjake. Princip zaupanja v Boga kot vir moči za izvrševanje velikih del je bistvenega pomena. Kdor zaupa vase, je že na poti v poraz.
(Nelson Mandela: »Naučil sem se, da pogum ni odsotnost strahu, ampak zmaga nad njim. Pogumen človek ni tisti, ki se ne boji, ampak tisti, ki strah premaga.«)
Druga pomembna Jozuetova lastnost pa je poslušnost. Kot Mojzesov služabnik od mladih nog se je Jozue naučil poslušnosti. Tisti, ki je določen biti voditelj, se na svojo službo najbolje pripravlja kot služabnik. Poslušnost je vedno v tesni zvezi z Božjo besedo. Bog daje Jozuetu moč, da bo zvesto izpolnjeval vso postavo, ki jo je Bog poveril Mojzesu. Poleg te duhovne moči, potrebne za poslušnost, pa je potrebno še več. V vrstici 8 je zapisano: »Naj knjiga te postave ne zapusti tvojih ust, temveč jo premišljuj dan in noč, da boš storil povsem, kakor je zapisano v njej. Le tako boš imel uspeh na svoji poti, le tako boš uspeval.« Poleg Božje milosti je torej potrebna neprestana zavzetost za premišljevanje Božje besede, da bi si osvojili Božjo miselnost. Gospod pravi: premišljuj jo, da jo boš lahko ubogal.
V 9. vrstici najdemo zadnje načelo: »Ali ti nisem ukazal, krepak in odločen bodi? Ne boj se in se ne plaši; kjer koli boš hodil, bo s teboj GOSPOD, tvoj Bog.« Kakšno moč nam da Božji ukaz in obljuba! Vsaka neodločnost, vsaka preplašenost, vsak strah pred nasprotnikom izginejo.
To so torej načela, ki naj vladajo v srcih tistih, ki se pripravljajo vstopiti v obljubljeno deželo. Dragoceno jih je videti predstavljene prav na začetku Jozuetove knjige, preden je Izrael naredil en sam korak v obljubljeni deželi. Bog jim z njimi daje v roke mogočno orožje, ki jim bo prineslo zmago.
TISTI, KI BODO VSTOPILI V KANAAN
V vrsticah 10 do 18 so predstavljeni tisti, ki bodo vstopili v obljubljeno deželo. Gre za izvoljeno ljudstvo vključno z Rubenovci, Gadovci in polovico Manasejevega rodu, ki bodo prebivali sicer na vzhodnem bregu Jordana, a so poklicani, da skupaj s svojimi brati iz drugih rodov osvojijo obljubljeno deželo.
VZPOREDNA MESTA Joz 1 (Reference)
1 2 Mz 17,9 5 Mz 34,1–9
2 1 Mz 12,7 5 Mz 1,25
3 14,9 5 Mz 11,24sl.
4 5 Mz 1,7
5 1,9.17 3,7 6,27 1 Mz 28,15 2 Mz 3,12 5 Mz 4,31 7,24 31,6–8
Heb 13,5
6 5 Mz 1,21 3,28 31,23
7 5 Mz 5,32 29,8
8 5 Mz 28,61 Ps 1,1–3
9 5 Mz 31,6–8 Jer 1,8
10 5 Mz 1,15 16,18
11 4 Mz 33,53
12 4 Mz 32 5 Mz 3,18–20
13 2 Mz 33,14 Iz 28,12 32,18
15 22,1–6
18 5 Mz 17,12