OPOMBE K ODLOMKU 2 Mz 19,1 - 20,21
19. poglavje
1–24,11 K sklenitvi sinajske zaveze sta bila usmerjena izhod iz Egipta in dosedanje potovanje po puščavi (prim. 3,12; 5,1–3; 6,7; 7,16). Sklenitev zaveze spominja na uradno urejanje odnosov med vladarjem in vazali. Mojzes je pri tem posrednik, ki ljudstvu prenaša Božjo ponudbo in njegove zahteve. Zavezni zakonik (»knjiga zaveze«) je zajet v 20,22–23,33. Na koncu je še pristanek ljudstva in obredna sklenitev zaveze z daritvenim obedom.
1 prav ta dan: ni jasno, kateri dan v mesecu je mišljen. Morda je pisec hotel nakazati datum binkoštnega praznika (gl. op. k 23,16).
2 Sinajsko puščavo: zemljepisno sicer nedoločeno področje označuje raven prostor v bližini gore Sinaj oz. Horeb, na kar kaže tudi določilo nasproti gori.
5 zavezo (hebr. berít): na starem Vzhodu je zaveza utemeljevala odnose med človeškimi skupinami. Našli so besedila političnih pogodb, sklenjenih bodisi med enakopravnima vladarjema bodisi med vladarjem in njegovim vazalom. Pisec je lahko uporabil te politične izkušnje, ko je ubesedil Izraelovo vez z Bogom in hkrati medsebojno povezavo med rodovi. Zaveza sicer Izraelu omogoča pogovor z Bogom, vendar udeleženca nista na isti ravni. Smisel zaveze je predvsem Izraelov odgovor na popolnoma nezasluženo Božjo pobudo. Izpolnjevanje zaveznih zahtev ni toliko vir zasluženja kakor zahvaljevanje in priznavanje tega, kar je Bog storil za Izraelce. – posebna lastnina: izraz, ki v 1 Krn 29,3 in Prd 2,8 pomeni kraljevski zaklad, SZ večkrat uporablja za izraelsko ljudstvo; prim. 5 Mz 7,6; 14,2; 26,18.
6 kraljestvo duhovnikov navadno razumemo, da pomeni, kako je Bog celotnemu ljudstvu zaupal duhovniško vlogo; posredovalo naj bi med Bogom in svetom. Pomen izraza pa je lahko tudi ta, da Izraelci ne bodo podložni kralju kakor druga ljudstva, temveč da jih bodo vodili duhovniki. To se je uresničilo, ko so se vrnili iz babilonskega izgnanstva; prim. 1 Pt 2,9; Raz 1,6; 5,10.
9 oblaku: oblak je znamenje Božjega prihoda in navzočnosti, sicer prikrite, vendar dejavne (prim. 13,21–22; 40, 34–38; 1 Kr 8,10; Ps 18,10; 97,2). V 3 Mz 16,2.13 besedilo to Božje znamenje povezuje z dimom kadila, ki v bogoslužju predstavlja skrito Božjo navzočnost; prim. Mt 17,5.
10 posvečuj jih: posvečevati v tem sobesedilu pomeni pripravljati na sodelovanje pri obhajanju verskega praznika.
25 in jim govoril db. in jim rekel; stavek sicer uvaja premi govor, toda besedilo je tu verjetno prekinjeno in v 20,1 je drug uvod v besede, ki jih tudi ne govori Mojzes, temveč Bog.
20. poglavje
1–17 Deset Božjih zapovedi – »deset besed«, kakor je rečeno v 5 Mz 4,13; 10,4; od tod beseda dekalog – je ohranjenih v dveh oblikah: tu in v 5 Mz 5,6–21.
2 ki sem te izpeljal: spominjanje na Božja dela v prid Izraelu daje smisel zahtevam, ki sledijo.
3 poleg mene db. proti mojemu obrazu; Izrael naj se odpove češčenju drugih božanstev; prim. Oz 13,4.
4 O verskem pomenu podobe gl. op. k 32,1.
5 ljubosumen Bog gl. op. k 34,14. – obiskujem: z glag. obiskati se tradicionalno prevaja hebr. glag. paqád. Označuje bodisi Božji poseg človeku v prid bodisi Božjo kazen. Sobesedilo v tem primeru kaže, da gre za kaznovanje; prim. 32,34; 34,7; 4 Mz 14,18; 5 Mz 5,9. – na sinovih, na tretjih in na četrtih: večina razlagalcev razume to naštevanje kot vrsto rodov (generacij). Nekateri domnevajo, da nedoločna oblika na tretjih in na četrtih meri na istočasno živeče rodove. V tem primeru bi starši še doživljali posledice svojih grehov na več rodovih svojih potomcev. Mnogi razlagalci sklepajo, da z »obiskovanjem« v štirih rodovih potomcev ni mišljena kazen, ki bi zadela tudi nič krive potomce, temveč da Bog preverja, ali potomci ostajajo v grehih očetov ali ne; torej ne kaznuje tistih, ki so zapustili greh in živijo skladno z Božjo postavo. Tudi iz besed tistih, ki me sovražijo lahko sklepamo, da Bog kaznuje samo tiste, ki vztrajajo v grehih očetov.
7 Ne izgovarjaj po nemarnem imena GOSPODA, svojega Boga db. Ne vzdiguj imena GOSPODA, svojega Boga zaradi nevredne stvari; Bog je Izraelu razodel svoje ime, da bi ga klicali, hvalili in oznanjali narodom (prim. 3,15); ne sme ga uporabljati za krivo priseganje, magijo, preklinjanje itd.
10 znotraj tvojih vrat: mišljena so mestna vrata; zapoved torej velja tudi za tujce, ki stalno živijo v izraelskem mestu.
11 Kakor v 1 Mz 2,1–3 pisec tu razlaga počitek sedmega dne kot dopolnitev stvarjenja. Drugačna je razlaga v 23,12 in spet drugačna v 5 Mz 5,15.
12 Spoštuj db. Slávi. Slaviti koga pomeni priznavati mu njegovo resnično vrednost in dostojanstvo. Častiti starše pomeni, da jih otroci v dejanjih priznavajo kot orodje Boga, ki je vir življenja. Ta zapoved otroke zavezuje, da ostarelim staršem tudi gmotno pomagajo; prim. Mal 1,6; Sir 3,1–16.
14 Ne prešuštvuj: v ožjem smislu Bog s tem prepoveduje samo vdor moškega v tuj zakon. Za to dejanje je predpisana smrtna kazen (prim. 3 Mz 20,10; 5 Mz 22,22). Zakonolom pa je postal tudi podoba za odpad od Boga (prim. Ezk 16; Oz 1–3).
15 Ne kradi: na osnovi 21,16, najstarejših midrašev in Rašijeve judovske eksegeze nekateri razlagalci menijo, da je prvoten smisel teh besed prepoved, da bi kdo ugrabil človeka in ga zasužnjil. Vendar upravičeno razumemo, da gre tudi za splošno prepoved kraje premoženja drugih.
16 Tu gre za lažno obtoževanje ali za krivo pričevanje pred sodiščem.
17 Prepoved poželenja po ženi drugega moža je tu zajeta v eno s prepovedjo hlepenja po »hiši«, ki pomeni tudi služabnike in živino. Vendar število deset ostaja, saj se prepoved izdelovanja podob šteje kot posebna zapoved. V 5 Mz 5 je ta del prve zapovedi, poželenje po ženi bližnjega pa je prepovedano posebej pred prepovedjo pohlepa po »hiši«.
21 temnem oblaku gl. op. k 19,9.
MISLI OB ODLOMKU 2 Mz 19,1 - 20,21
Apodiktično in kazuistično pravo
V Svetem pismu se nahajajo različne literarne vrste pravnih besedil. Biblično pravo praviloma sledi vzorcu ostalih bližnjevzhodnih pravnih zbirk, s to razliko, da Sveto pismo vsebuje številne različice pravnih oblik, ki se med seboj razlikujejo. Le-te lahko po A. Altu razdelimo na dve temeljni kategoriji starozaveznega prava: kazuistično in apodiktično. Apodiktično pravo, ki se pojavlja v bolj splošnih zapovedih in še večkrat v prepovedih, primera ne definira v podrobnostih, temveč izraža temeljne prepovedi ali zapovedi, ne da bi bilo pozorno na posamezne okoliščine – lep primer predstavljajo pripovedi, ki jih najdemo v dekalogu. Svoje ime je dobilo po brezpogojnem, velelniškem slogu, ki je v drugi osebi, negativni formulaciji in brez določene kazni. Kazuistično pravo, na drugi strani, je izraženo v pogojniku, in ga je mogoče prepoznati po značilni uvodni besedi “če”. Denimo 2 Mz 22,24: “Če posodiš denar … ne bodi kakor oderuh.” Takšno ime izvira iz pogojne oblike, ki označuje specifične pravne primere. V kazuistični obliki so podana splošna pravila, kakor tudi pravila za posebne situacije, ki jih lahko izpeljemo iz glavnega primera. Zakoni v kazuistični obliki urejajo najširše polje življenja v skupnosti.
Dekalog – apodiktično pravo
Ker so zapovedi v dekalogu zapisane v obliki kategoričnih imperativov, kar pomeni, da veljajo absolutno, tj. ne glede na okoliščine, in ker so (pogosto) podane brez sankcij in brez natančne definicije, je na mestu vprašanje: kaj ima npr. zapoved v mislih s “prešuštvom”? Kakšne so sankcije zoper prešuštnika? Podobna vprašanja lahko zastavimo tudi za druge zapovedi. Vendar takšna vprašanja niso relevantna, saj dekalog ni zbirka detajlnih zakonov. Namen dekaloga je namreč v formulaciji pogojev za članstvo v zavezni skupnosti − specifični zakoni in zbirke določb, ki razjasnjujejo pomen posameznih zapovedi, so raztreseni po celotnem Peteroknjižju in ne spadajo v dekalog.
Nedefinirane zahteve …
Predlagana interpretacija vloge desetih Božjih zapovedi ne razkrije, kako naj bodo le-te v družbi uresničene (prim. zgoraj, Ne prešuštvuj!). Ob sebi namreč potrebujejo ostale zakone in določbe, ki služijo le-tem kot definicija. Če sedma zapoveduje “Ne prešuštvuj!” (2 Mz 20,14 = 5 Mz 5,18), pa ničesar ne pove o tem, kakšna je sankcija za tistega, ki je pri svojem delu bil zaloten. Če jo hočemo pravilno razumeti, moramo poznati vsa pravila, ki se nanašajo npr. na temo prešuštvovanja. “Tako moramo vedeti, da se je sedma zapoved vedno nanašala le na prešuštvo in nikoli na nečistovanje. Vedeti moramo, da je v starodavnem Izraelu obstajalo močno razlikovanje med možem in ženo, kar zadeva prešuštvo. Vedeti moramo, da je zaročena deklica, ki so jo šteli za poročeno ženo (prim. 5 Mz 22,23−24), ali poročena žena storila prešuštvo, če je imela spolne odnose s komerkoli, razen svojim možem ali zaročencem (prim. Ezk 16,32). Moški pa je storil akt prešuštvovanja le, če je imel spolne odnose z ženo, ki je bila zaročena (prim. 5 Mz 22,23−27) ali poročena z drugim moškim (prim. 3 Mz 18,20; 20,10; 5 Mz 22,22). Tako npr. poročen moški, ki je obiskal prostitutko, ni prekršil zapovedi. Prav tako mu ni bilo prepovedano imeti spolnih odnosov s sužnjami svoje hiše itd.”
… oz. temeljna načela
Zapovedi, izražene v obliki prepovedi, ne podajajo nobenih natančnih informacij, zato morajo biti razumljene kot temeljna načela. A ne v smislu nadrejenosti nad ostalimi zakoni. Na nekaterih mestih v rabinski literaturi sicer lahko beremo razprave rabinov, ki dekalog hierarhično postavljajo nad ostale zapovedi (mitzvot), vendar nikoli v smislu ekskluzivnosti. V Midrash Rabbah najdemo zanimivo prispodobo odnosa med desetimi zapovedmi in ostalimi določbami: vsaka od desetih zapovedi je predstavljena kot poljub. Vprašanje, ki ga vsaka od zapovedi v obliki poljuba zastavi Izraelcu, se glasi: se zavedaš, da hkrati z menoj sprejemaš še nešteto drugih določil? Vprašanje razkriva, da deset “načel” ne smemo razumeti ekskluzivno, saj dekalog ne predstavlja detajlnega zakonika, temveč temeljna vodila in zahteve, pogoje zaveze. Vprašanje razkriva, da, če ga želimo razumeti v judovskem okviru, moramo preučiti in upoštevati “nešteto drugih določil”, pri čemer besedna zveza ne zajema “le” celotne množice pravil in določb, raztresenih po celotni Postavi, temveč Postavo samo.
POSEBNOST DEKALOGA
Vsako zapoved dekaloga je v bolj ali manj podobnih formulacijah mogoče najti tudi na drugih mestih Pentatevha. Prepovedi malikovanja in krivega priseganja, zapovedi spominjanja sobotnega dne in spoštovanja staršev, prepovedi ubijanja, prešuštvovanja, kraje in krivega pričanja – vse te zapovedi so v takšni ali drugačni obliki ponovljene v različnih zbirkah določb v Svetem pismu.
Tako npr. Knjiga zaveze, ki se nahaja le nekaj vrstic za dekalogom, prične s prepovedjo malikovanja: »Ne delajte srebrnih bogov, da bi bili poleg mene, in ne delajte si zlatih bogov!« (2 Mz 20,23) In nadaljuje s ponovitvijo skoraj vseh zapovedi, ki se nahajajo v dekalogu: sobotno zapovedjo (23,12), zapovedjo spoštovanja staršev (21,15.17), prepovedjo ubijanja (21,12), kraje (osebe in lastnine) (21,16; 22,1–3) in krivega pričanja (23,1).
Posebnost dekaloga?
Na mestu je torej vprašanje, v čem je posebnost dekaloga? Kako je prišlo do tega, da je bil v procesu srečavanja Boga in človeka v zgodovini odrešenja povzdignjen na posebno mesto? S čim upravičuje Svetopisemske besede, da je bil izrečen neposredno od Boga (prim. 2 Mz 20,1), da je bil napisan z božjim prstom na kamnite plošče (prim. 2 Mz 31,18; 32.16)?
Če kot odgovor za zgornje vprašanje predlagamo njegovo starost, moramo odgovoriti, da za to trditev ni nobenih dokazov, ki bi kazali na to, da so Božje zapovedi starejše od drugih zakonov v Svetem pismu. Ne po vsebini, kakor tudi ne po lingvistični plati tega ni mogoče dokazati. Podobne določbe po obliki prepovedi najdemo tudi v 3 Mz 19,11.13 in drugje. V 3 Mz 19 najdemo celo zelo podobno zbirko tisti iz Eksodusa in Devteronomija.
Obvezni minimum
Posamezne zapovedi dekaloga torej niso edinstvene v Svetem pismu, najdemo jih raztresene in drugače formulirane po vsej Stari zavezi. A po drugi strani je dekalog kot celota dosegel poseben status v tradiciji, ki kot celota ne najde nobene vzporednice, ki bi ustrezala njegovi celostni obliki. Poseben status dekaloga izvira iz dejstva, da zapovedi obvezujejo vsakega člana zavezne skupnosti, ne glede na družbeni položaj in v vseh okoliščinah.
Mnoge določbe in zbirke zapovedi so bile, za razliko od dekaloga, odvisne od posebnih okoliščin. Izvedba le-teh je bila odvisna od konkretnih okoliščin v življenju posameznikov oz. od razmer v njegovem družbenem okolju. Tako so npr. daritve za greh variirale glede na to, kdo je greh storil (prim. 3 Mz 4 sl.).: maziljeni duhovnik je daroval »v daritev za greh mladega neoporečnega junca«, Izraelova skupnost je darovala »mladega junca«, knez pa je pripeljal »kot svoj dar kozla, neoporečnega samca«. Če se je pregrešil kdo izmed ljudstva, je pripeljal »kot svoj dar kozo, neoporečno samico« »ali »jagnje, tj. neoporečno samico«. Če pa je bil kdo reven in predpisane daritve ni premogel, je daroval »kot spravni dar za svoj greh grlici ali dva golobčka, enega za daritev za greh in drugega za žgalno daritve« (3 Mz 5,7−10).
Zapovedi dekaloga so v nasprotju z zgoraj omenjenimi primeri, ki so zadevali le posameznike, ki so se znašli v določeni situaciji, obvezovale vsakogar. Celotno skupnost, do zadnjega. Vsak posameznik je, ne glede na njegovo družbeni položaj (prim. maziljeni duhovnik, knez, kdo izmed ljudstva, Izraelova skupnost) ali okoliščine v katerih se je znašel in živel (revež), bil obvezan, da jih upošteva. Sleherni Jud je bil zavezan, da ne bo častil malikov, da bo na sedmi dan počival, da bo spoštoval svoje starše, da ne bo ubijal, varal, kradel, lažno pričal in hlepel po lastnini bližnjega. To so (bili) temelji in pogoji za življenje (v zavezi z Bogom in) v skupnosti. Včeraj … in danes.
(Samo Skralovnik)
Sodoben človek pogosto ne dojame zapovedi. V njih vidi samovoljne Božjeprepovedi, nesprejemljiveomejitve, ki se postavljajo na pot njegovi svobodi. V resnici pa so Božje zapovedi izraz njegove ljubezni in njegove očetovske skrbi za človeka. »Naročam ti, da vestno izpolnjuješ zapovedi, da ti bo dobro in da se zelo pomnožite v deželi« (prim. 5 Mz 6,3; 30,15 sl.): to, in ne kaj drugega, je namen zapovedi.
Zapovedi bi lahko primerjali tudi z nasipom ali pa jezom. Mnogi se spominjajo ali pa so vsaj slišali, kaj se je zgodilo v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je reka Pad predrla nasipe v deželi Polesine, ali pa, kar se je zgodilo, ko je leta 1963 popustil jez v dolini Vajont in je cele vasi zalila voda in blato. Primerjava se ne zdi pretirana. Sami vidimo, kaj se dogaja v družbi, ko se načrtno teptajo nekatere zapovedi, kot recimo: ne ubijaj, ne kradi …
Na temelju desetih zapovedi je Bog zasnoval svojo zavezo z Izraelci in iz njih naredil »kraljestvo duhovnikov in svet narod« (2 Mz 19,6). Ko jim je Mojzes prinesel z gore deset zapovedi, je vse ljudstvo v en glas odgovorilo: »Vse, kar je Gospod govoril, bomo storili!« (2 Mz 19,8). Odločitev, da hočemo pripadati Božjemu ljudstvu in vstopiti v zavezo z njim, je sama po sebi lastna krstu, danes pa nam je ponujena priložnost, da se kot odrasli osebno odločimo, na kateri strani hočemo biti.
Jezus je povzel vse zapovedi, pravzaprav vse Sveto pismo, v eno samo zapoved, ki je ljubezen do Boga in do bližnjega. »Na teh dveh zapovedih,« je rekel, »stoji vsa postava in preroki« (Mt 22,40). Če ljubim Boga, ne bom hotel imeti drugega boga poleg njega, ne bom izgovarjal po nemarnem njegovega imena, tj. ne bom preklinjal, in bom posvečeval njegove praznike. Če ljubim bližnjega, bom spoštoval očeta in mater, ki so med bližnjimi najbližji, ne bom kradel, ne bom pričal po krivem. Sv. Avguštin je upravičeno rekel: »Ljubi in delaj, kar hočeš.« Kajti če nekdo zares ljubi, bo vse tisto, kar bo storil, v dobro. Tudi če bo grajal in opominjal, bo zaradi ljubezni, v dobro drugemu.
(br. Rainero Cantalamessa)
VZPOREDNA MESTA 2 Mz 19,1 - 20,21 (Reference)
19. poglavje
1 4 Mz 1,1 3,14 33,15
2 3,1 17,1 19,17 4 Mz 33,15 5 Mz 5,2–4
3 3,4
4 5 Mz 4,34 29,2 32,11 Joz 24,7 Iz 31,5 40,31 46,5 Raz 12,14
5 9,29 15,26 34,9 1 Mz 17,9 5 Mz 6,3 10,14–15 Jer 7,23 1 Kor 10,26
6 5 Mz 7,6 26,19 28,9 Iz 61,6 62,12 1 Pt 2,5.9 Raz 5,10
7 4,30 3 Mz 9,1 1 Sam 8,10
8 5 Mz 5,27 Joz 24,16–24
9 14,31 19,16 20,21 24,15–16 5 Mz 4,11 Ps 99,7 Sir 45,5
10 19,14.22 1 Mz 35,2 Heb 10,22 Raz 22,14
11 19,16 24,16 Neh 9,13
12 19,23 Heb 12,20
13 34,3 1 Krn 15,28 Heb 12,20
15 1 Sam 21,5–6
16 1 Sam 2,10 14,15 Iz 29,6 Ps 99,1 Heb 12,18–19.21
17 19,2 5 Mz 4,11
18 20,18 5 Mz 4,11.33.36 5,2–5.25–31 Sod 5,5 2 Sam 22,8 Iz 64,1
Jer 4,24 Nah 1,5 Hab 3,6.10 Ag 2,6 Ps 18,8 68,9 104,32 Heb 12,18
Raz 9,2
19 19,9 5 Mz 4,33 Ps 81,8
21 19,12 24,10–11 33,20 4 Mz 4,20
22 3 Mz 10,3 2 Krn 29,5
23 19,12
24 24,1.9
20. poglavje
1 34,10–28 5 Mz 5,6–22 Jer 7,9 Oz 4,2 Mt 19,16–22 Rim 13,9
2 6,6 16,12 1 Mz 15,7 3 Mz 19,2 20,7 Iz 43,3 Ezk 20,6.19
3 20,23 34,14 5 Mz 6,4.14 13,14 2 Kr 17,35 Jer 1,16 7,6.9
11,13 19,4 25,6 35,15 Oz 13,4 Ps 44,21 81,10
4 20,23 32,8 34,17 3 Mz 19,4 26,1 5 Mz 4,15–19.23 27,15
1 Kr 14,9 2 Kr 17,12 Iz 40,19 42,8
5 23,24 34,7.14 3 Mz 26,39 4 Mz 14,18 5 Mz 4,24 7,9–10
Joz 24,19 2 Kr 17,35 Iz 44,15.17.19 Jer 32,18
6 34,7–10 5 Mz 7,9 Lk 1,50
7 3 Mz 18,21 19,12 24,11.16 Ezk 39,7 Job2,5.9
8 16,23–29 31,13–16 35,3 3 Mz 19,3.30 26,2 Iz 56,2
Jer 17,21–27 Ezk 22,8
9 23,12 31,13–17 34,21 35,2 3 Mz 19,3 23,3 Lk 13,14
10 31,14 1 Mz 2,3 5 Mz 5,12–15 Iz 56,2 Ezk 20,12.20 Lk 13,14
11 31,17 1 Mz 1,3–2,1.2 Heb 4,4
12 3 Mz 19,3 5 Mz 5,16 6,2 11,9 25,15 Jer 35,7 Mt 15,4 19,18
Mr 7,10 10,19 Lk 18,20 Ef 6,2–3
13 1 Mz 4,8.23 Mt 5,21 19,18 Mr 10,19 Lk 18,20 Rim 13,9
Jak 2,11
14 3 Mz 18,20 20,10 4 Mz 5,12.13.29 Prg 6,29.32 Mt 5,27 19,18
Mr 10,19 Lk 18,20 Rim 13,9 Jak 2,11
15 3 Mz 19,11 Mt 19,18 Mr 10,19 Lk18,20 Rim 13,9
16 23,1.7 3 Mz 19,11 5 Mz 5,20 Mt 19,18 Mr 10,19 Lk 18,20
17 Mih 2,2 Lk 12,15 Rim 7,7 13,9 Heb 13,5
18 19,16–19 5 Mz 4,36 Heb 12,18–19
19 5 Mz 5,23–31 18,16 Ps 29,3–4 Job 37,4.5 40,9
20 1 Mz 15,1 22,1 5 Mz 4,10 6,2.24 8,2 10,12 Iz 8,13 Ps 111,10
Job 1,8 2,3 Prg 1,7 3,7 Prd 12,13
21 19,9 5 Mz 5,22 Ps 18,10 97,2