2 Mz 3,1 – 4,17 GOREČI GRM
OPOMBE K ODLOMKU 2 Mz 3,1 – 4,17
3. poglavje
1 Božji gori prim. 4,27; 18,5; 24,13; 1 Kr 19,8. Mogoče je, da se je neka gora ali vzpetina tako imenovala že pred Mojzesom, ker so tam častili kako božanstvo. Druga možnost pa je, da je naziv nastal v zvezi z dogodkom iz tega poglavja. – Horeb je ime svete gore v izročilih severnih rodov; južna izročila isto goro imenujejo Sinaj.
2 GOSPODOV angel pomeni v teh starih besedilih, kakor kaže tudi nadaljnji potek pripovedi, Boga samega, kolikor se razodeva ljudem. – grm je gorel: to ni bil naraven vžig suhega grma, saj bi sicer grm hitro dogorel, temveč je ogenj tu znamenje Božje navzočnosti (prim. 19,18); ta grm je omenjen še v 5 Mz 33,16.
6 bal se je: v SZ je srečanje z Bogom doživetje strašnega tveganja, ki se ga človek kot grešno bitje boji, obenem pa je to milost, ki kliče v novo življenje (prim. 1 Mz 28,17). Isti strah je pretresel priče Jezusove slave (prim. Mr 9,6).
8 se cedita mleko in med: izraz, ki pomeni blaginjo, je znan že iz kánaanskih mitov. Pogosto je uporabljen v 5 Mz; prim. 5 Mz 6,3; 11,9 itd.
12 to ti bodi znamenje: Bog daje Mojzesu znamenje v potrditev, da ga je res poklical in da ga bo res podpiral v njegovem poslanstvu. Iz nadaljevanja vrstice se vidi, da je to znamenje dogodek v prihodnosti, ko bo izraelsko ljudstvo po osvoboditvi iz egiptovske sužnosti pod Horebom opravljalo bogoslužje. Ker pa Božji izbranec znamenje potrebuje takoj (prim. Sod 6,36–40), nekateri mislijo, da je treba razumeti kazalni zaimek tako, da je kot znamenje mišljen goreči grm, prihodnje bogoslužje rešenega ljudstva pa je napovedano povrhu. – boste častili Boga: služiti svojemu Bogu v svobodi je cilj rešitve iz služenja faraonu v sužnosti. Zahteva, naj faraon odpusti ljudstvo, da bo služilo GOSPODU (JHVH) (prim. 7,16; 8,16; 9,1.13; 10,7.26) vsebuje veliko več kakor namen praznovati z živalskimi daritvami; prim. Mt 6,24; 1 Pt 2,16.
14 JAZ SEM, KI SEM: gre za nekakšno razlago Božjega imena, ki je zapisano v v. 15 (gl. op.). Skrivnostna je, kakor da Bog svojega imena ne bi hotel razodeti (prim. 1 Mz 32,30; Sod 13,18). Izjava je nekakšna besedna igra, ki Božje ime (JHVH) povezuje s hebr. glag. hajáh ›biti, biti prisoten, postati‹. Gr. ima JAZ SEM BIVAJOČI, kar je tudi najpogostejša razlaga te opredelitve. Bog je tisti, katerega bivanja nima ne začetka ne konca (prim. Raz 1,4.8). Novejše razlage pravijo, da sobesedilo bolj govori za naslednji pomen: Jaz sem tisti Bog, ki sem tu za vas, da vas rešim. Zdi se, da je stavek tako razumel prerok v Oz 1,9.
15 GOSPOD je beseda, ki jo pišemo namesto Božjega imena Jahve (tradicionalno Jehova), ki je tu navedeno v hebr. Pribl. v 4. st. pr. Kr. je prišlo v navado, da svetega imena niso več izgovarjali, ampak so namesto njega uporabljali besedo ´adonáj ›gospod‹. Gr. ima zato dosledno kýrios, kar je prevzela NZ in večina prevodov SZ (gl. op. k 1 Mz 2,4b). V hebr. se je ohranila pisava štirih soglasnikov jhvh (»sveti tetragram«), ni pa mogoče z gotovostjo reči, kateri samoglasniki spadajo zraven. Krajše oblike kot Jah in Jahu so uporabljali v vzkliku halelú-jah ›hvalite GOSPODA‹ in kot sestavino v številnih lastnih imenih, npr. ´elijáhu ›moj Bog je GOSPOD‹ (Elija) ali jehošúa` ›GOSPOD rešuje‹ (Józue, Jezus). Po teoriji o »virih« E tu in P v 6,2 menita, da je Bog prvič povedal svoje ime, ko je poklical Mojzesa, pri J pa so Boga častili s klicanjem tega imena že zdavnaj prej; prim. 1 Mz 4,26. – to je v spomin name db. to je moje spominjanje; prim. Oz 12,6. Ob tem imenu se ljudje spomnijo, kdo je Bog, in s klicanjem tega imena Boga spominjajo nase.
22 boste oplenili Egipčane: v v. 21–22 se prvič oglaša posebna stranska tema v poročilu o izhodu Izraelcev iz Egipta (prim. 11,2–3; 12,35–36). Težko je določiti njen pravi pomen. Z ene strani poudarja, kako so bili Egipčani naklonjeni Izraelcem, z druge pa govori o teh dragocenih predmetih kot o plenu. Mišljena je lahko pravična odškodnina za delo in trpljenje Izraelcev v Egiptu. Glag., ki pomeni ›opleniti‹, je vzet iz vojaškega besednjaka, saj je bil plen pravica zmagovite vojske; prim. 1 Mz 15,14.
4. poglavje
1 me ne bodo poslušali: Mojzesova trditev nasprotuje Božji iz 3,18. V dogodkih, ki so sledili, se je uresničila tako prva kakor druga; prim. 4,31; 6,9.
2–9 Ti čudeži naj bi bili Mojzesovo spričevalo pred rojaki, da ga v resnici pošilja Bog. V pogl. 7 skušata Mojzes in Aron z njimi prepričati faraona; čudež z vodo, ki se spremeni v kri, pa je tam že prva »nadloga«.
13 pošlji koga drugega db. pošlji, po komer boš poslal.
14 levit tu ne pomeni, da je Aron iz Levijevega rodu, tako kot je Mojzes, temveč vnaprej označuje njegovo duhovništvo, ker je pozneje postal začetnik levitskega duhovništva; prim. 28,1.
16 Aronov položaj v odnosu do Mojzesa se tu primerja s položajem preroka v odnosu do Boga (prim. Jer 1,9). V naslednjih dogodkih Mojzes kljub temu večkrat nastopa sam.
RAZLAGA ODLOMKA 2 Mz 3,1 -4,17
V tem odlomku Mojzes dobi pooblastila in Bog ga pošlje. Najprej je moral imeti 40 let vaj v puščavi.
Literarna vrsta preroškega poklica je, da mora najprej poklicani reči, da ne bi šel. Tudi med sodniki, preroki najdemo to literarno vrsto. Bog mu ukaže, da mora iti in mu da še znamenje (čudežno znamenje, videnje).
Tu v tem primeru imamo 5 ugovorov. Mojzes se ne da hitro prepričat. Bog je rekel: Jaz sem s teboj. Ni važno, kakšen si, važno je, da sem s teboj. Zadnja Mojzesova beseda je: Pošlji kogar pač moraš poslati, ali daj pošlji koga drugega. Na koncu Bog ukaže, da naj vzame palico in dela znamenja.
Imamo dve literarni vrsti, ki se med seboj prepletata. To sta legenda o nastanku svetega kraja (2 Mz 3,1-12) – etimologija, zakaj je ta gora sveta. Druga literarna vrsta pa je teofanija – božje razodetje (oblak, goreč grm). Stikanje dveh literarnih vrst je znamenje – 2 Mz 3,12. Znamenje je v tem, da ko bodo odhajali iz Egipta, bodo na tej gori častili Boga.
Razlaga 2 Mz 3,1-6
Mojzes je socialno podrejeno bitje. Njegova služba pa ga vpelje v naslednja dogajanja.
- Puščava – kraj kjer je možna tudi paša; ne misli se na popolnoma opustošeno pokrajino
- Horeb – drugo ime za goro Sinaj; Božja gora. Na splošno so Izraelci poudarjali svete čase in ne toliko svete kraje; možno, da je pisatelj vnaprej imenoval ta kraj Božja gora, kasneje je pa le obveljala kot taka.
- Gospodov angel – Božje ime, ki je razodeto kasneje kot Jahve; angel se omenja zaradi indirektnosti.
- v.2: Mojzes ni videl angela ... le grm je videl; ta vrstica nam pove celo zgodbo, potem pa gre v podrobnosti. Mojzesa pritegne ta grm, ki gori in ne izgori; to je vse kar vidi. Pripoved je o Mojzesovem povsem navadnem dnevu, ki pa ga popestri dogodek z grmom.
- v.4: dve imeni za Boga v eni vrstici. Jahve in Elohim oz. Gospod in Bog. Če Bog pokliče dvakrat (2x) je to znamenje, da je Bog zares poklical. Če bi poklical le enkrat bi klic obveljal kot prisluh.
- Tukaj sem – izraža pripravljenost, na poslanstvo, na izvrševanje nalog.
- Sveta zemlja – zato, ker je Bog navzoč na tem kraju (ogenj = prasimbol)
- Biti bos – od nekdaj pomeni biti spokoren, ponižen v svoji majhnosti. Ne gre za originalno muslimansko zadevo; še danes se je potrebno sezuti pred vhodom v kapelo sv. grma (cerkev sv. Katarine na Sinaju). Biti bos je spoštovanje do Boga, ki je navzoč in ne do zemlje kot take.
- Jaz sem Bog tvojega očeta…
- Boga gledati – je smrtno nevarno; sonce gledati je nevarno vsaj za oči. Bog je neskončen, popoln; človek pa je grešen in nepopoln in tega bi se pred Bogom moral zavedati.
Razlaga 3,7-10
- v.7 in v.9 sta vzporedni … možnost dveh virov v eni pripovedi
- v.8 in v.10 sta vzporedni … gre za poslanstvo rešitelja
- v.7: Bog pozna bolečino Izraelcev in mu ni vseeno; spodbudno razodetje.
- Stopil dol – Bog se poniža na človeško raven s tem, ko Mojzesu zaupa reševanje
- v.8: pove kam naj popelje Izrael
- v.10: pa tega ne omenja, le da jih odpelje ven, stran iz Egipta. V tej vrstici je direktno poslanstvo … ni konkretnega (zunanjega) nasprotja, saj je Izrael rešil Bog po Mojzesu.
- Mleko – simbol za živino; deželo dobre paše in s tem veliko živine, razkošja … veliko koz
- Med – Izraelci so poznali sirup iz dateljnov, ne pa čebeljega medu, kakršnega poznamo danes … kjer pa se omenja čebelji med v SP, je mišljeno le na med divjih čebel (prim.: Janez Krstnik je jedel »divji med«). Sem spada tudi vsakršno sladko sadje.
- Naštevanje ljudstev je splošna značilnost 5 Mz (Devteronomija) pomeni pa prostor za izbrane. Ni zgodovinskega dejstva, a se lepo sliši; prvenstvo Izraela; prednost pred Bogom.
- Zdaj torej pojdi! – Mojzes s tem dobi pooblastila, ki jih prej ni imel. Ni govora o oboroženem boju; zgleda, kot bi faraon moral dovoliti (četudi pod prisilo) - legitimna pot.
Razlaga 2 Mz 3,11-12
- Mojzes Bogu ugovarja in se zaveda svoje nepomembnosti kdo sem jaz – retorično vprašanje.
- Možno, da se Mojzes tudi boji, saj še ne ve, da je prejšnji faraon, pred katerim je pobegnil, umrl.
- Jaz bom s teboj: s tem, da je Bog z njim Mojzes izgubi vse (proti) argumente; s to obljubo postane Mojzes le orodje.
- v.12: napoveduje znamenje. Lahko bi razlagali tudi kot »to kar imaš trenutno pred seboj« je znamenje.
Razlaga 2 Mz 3,13-15
- Ali je Mojzesov ugovor, vprašanje iskreno?! Mojzes išče izgovor, da bi Bog uvidel, da ni pravšnji.
- Je pa odprta možnost, da bi se Mojzes z Božjim imenom legitimiral.
- Jaz sem, ki sem – v nadaljevanju pa pove ime z eno besedo – JHVH. To je lahko vnaprej povedana razlaga imena, ki ni tako lahko razumljivo. To je ime z eksistencialnim pomenom: jaz sem, ki bom. Bog bo vedno s svojim ljudstvom.
- Razodetje imena je tesno povezano z rešitvijo, z Božjim delom. Po ekzilu so Izraelci nehali uporabljati to ime, zaradi svetosti. Obstajal je strah pred nevarnim izgovarjanjem Božjega imena: ADONAI je izgovorjava za JHVH. Zakaj nekateri danes rečejo »Jahve« je le ugibanje. Morda iz besede HALELUJAH … »slavite GOSPODA«; pesniška okrajšava za Božje ime. V današnjem prizadevanju, da bi Kristjani imeli dobre odnose z vernimi Judi, se izogibamo izgovarjavi »Jahve«. Gre namreč za spoznanje, da je Bog prevelik, da bi ga z nekim imenom lahko izrazili.
- Bog odgovori Mojzesu in pove še več kot je Mojzes hotel.
Razlaga 2 Mz 3,16-22
- v.16: uporabljena je že vednost o imenu iz v.15. Prvič je uporabljen naziv starešine. Če hoče kdo govoriti celemu ljudstvu je dovolj že, če se obrne k starešinam (=poglavarjem).
- v.18: odhod le za 3 dni, četudi v v.10 govori o odhodu za vedno. Izraelcem je v Egiptu nemogoče darovati svojemu Bogu zaradi »nečistosti« Egipta s svetimi mačkami, krokodili, kravami itd. Ko pa se zagovarjajo pred faraonom dajo kot razlog to, da bi Izraelci s svojim načinom darovanja žalili Egipčane, zato se želijo umakniti.
- v.19: V božjem načrtu je tudi že faraonovo upiranje. Bog v naprej predpostavlja, da se bo faraon upiral in Izraelcev ne bo zlahka pustil – zato jim je potrebna »močna roka«, ki jih bo spremljala.
- v.21-22: tu je motiv oplenitve Egipčanov. Pripisujejo ga Elohistu, pojavi se že v 11. pogl. In v 12. pogl. (2 Mz 12,36) isti glagol opleniti, gre za vojaško izrazoslovje; plen vojakov je bila njihova nagrada, plača. Izraelci so prikazani kot zmagoslavna vojska (poraženci nimajo plena), zmagovalec pa je JHVH.
- Pomembna je napoved, ko Bog reče, da jih faraon ne bo pustil, a jim bo Bog v pomoč.
- Tudi Mojzes je le človek in potrebuje Božje tolažilne besede: Jaz sem s teboj!
Razlaga 2 Mz 4,1-17
V tem odlomku so naslednji ugovori. Opazen je dialog pred gorečim grmom, četudi le-ta ni direktno omenjen. Mojzes ne verjame, da bi ga njegovi rojaki sploh sprejeli, potrdili za njihovega voditelja.
Mojzesov ugovor je razumljiv le, če vnaprej poznamo zgodovinska dogajanja. Mojzes se je moral prepirati s svojim ljudstvom, jim ugovarjati, vendar pa to zvemo pozneje.
Tu se pojavijo tri (3) znamenja, ki naj bi jih Mojzes uporabil v prepričevanju ljudstva:
- palica se spremeni v kačo
- roka se spremeni v gobavo
- prva egiptovska nadloga
Prvi dve znamenji Mojzes tudi neposredno začuti. V drugem znamenju ne gre za gobavost kot tako, ampak na splošno nekakšno kožno bolezen. Takrat so jih vse označevali z besedo »gobavost«. Kožne bolezni so ljudi zelo strašile in to je bilo zelo prepričljivo znamenje.
Tretje znamenje je v bistvu prva egiptovska nadloga, ko se voda spremeni v kri. Mojzes je tudi sam rabil znamenje, da bi verjel. Čeprav je njegovo znamenje goreči grm.
Njegov ugovor o slabem govorniku je v svojem bistvu nesmiseln, kajti ni pomembna slabost na nekem področju, če te pošilja Bog. Mojzes bo neposredno od Boga dobil sporočilo, Aron pa bo govornik, ki bo prejemal vsebino od Mojzesa.
Duhovniški vir je tisti, ki poudarja Aronovo vlogo.
Bistvo celotnega odlomka je: če sem jaz Bogu zvest, bo Bog še bolj zvest. Bog me obdrži živega ob sebi in me ne pusti umreti.
VZPOREDNA MESTA 2 Mz 3,1- 4,17 (Reference)
3. poglavje
1 2,16.18 4,27 17,6 18,5 19,2 33,6 5 Mz 1,6 1 Kr 19,8
2 19,18 5 Mz 33,16 1 Kr 19,12 Mr 12,26 Lk 20,37
Apd 5,19 7,30–35
3 19,1–6
4 4,5 19,3 3 Mz 1,1
5 19,12 1 Mz 28,16.17 Joz 5,15 Jer 30,21 Apd 7,33
6 4,5 6,2–13 33,20 Sod 13,22 1 Kr 19,13 Iz 6,5 Job 13,11 23,16 Mt 22,32 Mr 12,26 Lk 20,37 Apd 3,13 7,32
7 3,16 1 Mz 16,11 1 Sam 9,16 Ps 106,44 Neh 9,9 Apd 7,34
8 3,17 13,5 33,3 1 Mz 12,7 15,18–21 3 Mz 20,24 4 Mz 13,27
5 Mz 1,25 6,3 8,7–9 11,9 26,9 27,3 Joz 5,6 11,3 Sod 3,3
Jer 11,5 32,22 Ezk 20,6
9 1,14 4 Mz 10,9
10 4,12 6,13 7,1–15 12,41.51 1 Sam 12,8 Mih 6,4 Ps 105,26
Apd 7,34
11 4,10 6,12.30 Sod 6,15 1 Sam 9,21 15,17 18,18 2 Sam 7,18
Iz 6,5 Jer 1,6
12 1 Mz 26,3 Joz 1,5 Iz 7,14 Jer 44,29 Ps 86,17 Apd 7,7 Rim 8,31
13 1 Mz 32,29 Sod 13,17
14 Iz 42,8 Jn 8,24–28.58 17,6.26 Heb 13,8 Raz 1,8 4,8
15 6,2–8 15,3 34,5–7 5 Mz 28,58 Iz 42,8 Jer 16,21 33,2 Oz 12,6
Jl 3,5 Ps 45,18 72,17 83,19 96,2 97,12 102,13 135,13 145,21
16 4,29 4 Mz 11,16 Ps 33,18
17 3,8 6,6 5 Mz 7,1–5
18 4,1.8.23.31 5,1.3 6,11.12 7,16 8,16.23 9,13 10,9.26
19 4,21 6,6 11,9 5 Mz 4,34
20 4,21 6,1.6 11,1.9–10 12,31–33 5 Mz 3,24 4,34 6,22
Jer 32,20 51,25 Neh 9,10 Ps 72,18 78,43 135,9
21 11,3 12,35–36 Ps 106,46
22 11,2 12,35 1 Mz 15,14 Ezk 39,10 Ps 105,37 Ezr 1,4.6 7,16
4. poglavje
1 3,18
2 4,17.20 7,19 8,1.12 14,16.21 17,5–6.9 4 Mz 20,8 Sod 6,21
3 7,8–12
5 3,6 4,31 14,31 19,9
6 3 Mz 13,2.11 4 Mz 12,10 2 Kr 5,1.27 2 Krn 26,21
7 2 Kr 5,14 Mt 8,3 Lk 17,12–14
8 4,30 Sod 6,17 1 Kr 13,3 Iz 7,14 Jer 44,29
9 7,17–21
10 Jer 1,6–10
11 Ps 94,9 146,8 Mt 11,5 Lk 1,20.64 Jn 10,21
12 3,10 4,15–16 4 Mz 23,5 5 Mz 18,18 Iz 50,4 51,16 Jer 1,9
Mt 10,19–20 Mr 13,11 Lk 12,12
13 Iz 6,8 Jon 1,1–3
14 4,27 7,1 4 Mz 12,9 22,22
15 4,30 7,1–2 4 Mz 23,5.12.16 5 Mz 18,18 Iz 51,16 59,21 Jer 1,9
16 7,1–2 Jer 15,19
17 4,2.20 7,9–21 8,1.12 17,5.9