2 Mz 1 - 2 MOJZESOVO ROJSTVO
OPOMBE K ODLOMKU 2 Mz 1 - 2
1. poglavje
1–5a Knjiga se pričenja s povzetkom besedila v 1 Mz 46,8–27.
5 sedemdeset duš prim. 1 Mz 46,27; 5 Mz 10,22. Gr. in eden od kumranskih rokopisov imata petinsedemdeset. To število je tudi v Apd 7,14. Pet dodanih oseb so verjetno Jožefovi vnuki, katerih imena navaja gr. v 1 Mz 46,20.
7 Namnožili so se: uresničila se je ena od dveh obljub očakom (prim. 1 Mz 15,5). Obljuba o posesti kánaanske dežele se je izpolnila po rešitvi iz Egipta.
8 nov kralj: zaradi spremenjenega odnosa do Izraelcev smemo misliti na zgodovinsko spremembo dinastij v Egiptu.
11 stiskali s težkimi deli: 19. dinastija (13. st. pr. Kr.) je morala utrjevati Nilovo delto pred nevarnostjo Hetitov in zaradi uporov v Kánaanu. Za ta dela je uporabljala polnomadske delavce. Besedilo poudarja faraonovo nasilje nad Izraelci, ker uvaja pripoved o osvoboditvi. – skladiščni mesti: ta izraz je tudi v 1 Kr 9,19. – Pitóm in Ramesés: arheologi so kraja izkopali na vzhodnem robu Nilove delte pri današnjih naseljih Kantir in Tel ed Daba. Njuno gradnjo so postavili v čas Ramzesa II. (ok. 1295–1225). Nanj kaže že ime drugega mesta.
16 Hebrejkam: v sobesedilu o zatiranju in osvobajanju Izraelcev se ti pogosto imenujejo Hebrejci (prim. 2,11), čeprav ima to ime širši pomen; gl. op. k 1 Mz 14,13. – glejta na spol db. glejta dva kamna; izraz pomeni ali moški spol ali pa označuje stolček, ki so ga uporabljali za porod.
21 naredil hiši: gre za potomstvo, ki sta ga babici dobili kot Božjo nagrado, ker sta onemogočili faraonov zločinski načrt. O hiši gl. op. k 1 Mz 15,2.
2. poglavje
1–10 Pripoved o rešitvi malega Mojzesa spominja na babilonsko pesnitev o Sargonu Akadskem, vélikem mezopotamskem osvajalcu iz 25. st. pr. Kr. Tudi Sargona je mati izpostavila v zasmoljeni košarici v reko in otrok je ostal živ. V Sargonovi zgodbi ni jasen motiv, zakaj ga je mati skrivala, pri Mojzesu pa imamo ozadje faraonovega ukaza iz 1,22. Čeprav ga besedilo ne omenja, se čuti, da Bog s tem, ko reši prihodnjega voditelja, začenja svoje rešilno delo za osvoboditev ljudstva.
3 košaro: ista hebr. beseda označuje tudi Noetovo ladjo (prim. 1 Mz 6,14 in gl. op.) in je SP sicer ne uporablja.
4 Njegova sestra: iz v. 1 bi lahko sklepali, da je bil Mojzes prvorojenec; tu nastopi sestra, pozneje pa izvemo še za starejšega brata Arona (prim. 4,14; 7,7).
10 Mojzes hebr. mošéh: razlaga z glag., ki pomeni ›izvleči‹, je ljudska etimologija, ki povezuje ime z zgodbo o rešitvi. Dejanski izvor imena je verjetno egiptovska oblika iz glag., ki pomeni ›spočeti, roditi‹; nastopa kot drugi del imena več faraonov, npr. Tutmozis, Ahmozis, Ramzes.
15 v midjánski deželi: Midján označuje nomadska plemena, ki so živela vzhodno in južno od Kánaana; prim. 1 Mz 25,2; 37,28.
18 Reguélu: njegovo drugo ime je Jitro; prim. 3,1.
22 Tujec sem: razlaga imena Geršóm se nanaša na hebr. glag. gur ›prebivati kot tujec, tujčevati‹. S sinovim imenom Mojzes nakazuje, da se ni udomačil v Midjánu, da torej njegove zgodbe še ni konec; gl. op. k 12,43–49.
23 umrl egiptovski kralj: ta podatek pove, da je vmes preteklo precej časa (prim. 1,8). Če velja domneva, da je bil faraon, pred katerim je Mojzes pobegnil v Midján, Ramzes II., potem je zdaj zavladal Merneptah (ok. 1225–1215).
25 in Bog se je zavzel zanje db. in Bog je vedel; gr. in se jim je razodel; hebr. stavek je videti nedokončan, zato so prevodi različni.
2. MOJZESOVA KNJIGA (EXODUS)
Eksodus je eden osrednjih tekstov Stare zaveze in ima povezavo z Novo zavezo. Odrešitev ljudstva iz Egipta je namreč predpodoba odrešenja. Judovska Pasha je predokus krščanske evharistije. Ko se spominjamo, smo že prisotni pri dogodku. V tem delu je tudi deset (10) božjih zapovedi, ter prilika o zlatem teletu.
Ime knjige je Eksodus (2 Mz sploh ni ime knjige) in izhaja iz dveh besed: eks = ven; ter hodos = pot ime pomeni »izhod ven«. V hebrejščini se ta knjiga imenuje shemot, kar pomeni 12 rodov, ki sestavljajo ljudstvo Izrael.
Knjiga se deli na sedem (7) delov:
1. del: 1 – 7,7 mladi Mojzes, ki ga Bog pokliče, poslanstvo
2. del: 7,8 – 11,10 Egiptovske nadloge, »šibe«
3. del: 12 – 18 Pasha, izhod, prehod čez morje, začetek puščave
4. del: 19 – 24 Zaveza na gori Sinaj
5. del: 25 – 31 Navodilo o izdelavi, ureditvi svetega (shodnega) šotora
6. del: 32 – 34 Zlato tele, obnova zaveze
7. del: 34 – 40 Izdelava in posvetitev šotora
V 2 Mz 40, se Bog v obliki oblaka nastani v svetem šotoru. Bog na ta način lahko potuje z ljudstvom (šotor je prenosljiv) proti obljubljeni deželi. Na koncu knjige še niso v deželi, so še vedno na poti.
1. – 15,21. poglavje; vse je usmerjeno k izhodu iz Egipta. Pomembna je oseba Mojzesa ki bo ljudstvo vodila po naročilu Boga; v prvem poglavju je razložen kontekst v katerem so Izraelci živeli v Egiptu;
a) (1. – 2.); opisuje Mojzesovo rojstvo, prvo obdobje njegovega življenja in njegov poklic
b) (3. – 4.) faraon zavrne Božje naročilo: »Pusti moje ljudstvo!« ; ne posluša
c) (5. poglavje) neuspeh bratov
d) ( 7. – 14.); pripoved o desetih nadlogah
e) (12; 13 pogl.); opisana je pasha - izraelski praznik, v okviru pashe se uresniči
izhod Izraelskega ljudstva
f) (14. poglavje); prehod čez Rdeče morje
g) (15,1-21. poglavje); pesem o rešitvi
RAZLAGA ODLOMKA 2 Mz 1 -2
1.1. Izrael v Egiptu (2 Mz 1,1-7)
Ta del je uvod, ki povezuje Genezo in Eksodus. Druga polovica Geneze je družinska knjiga (Abraham, Izak, … Jožef). Z Jožefom so Izraelci prišli v Egipt. Tu je bilo takrat lažje živeti. Jožefa so v Egiptu pokopali začasno, Izraelci pa so ga po eksodusu pokopali v KANAANU. Jožef je naročil naj njegove kosti vzamejo s seboj, ko jih bo Bog popeljal iz Egipta.
Jožefova generacija umre, ljudstvo se namnoži in postane močno. Množijo se, ker je Bog tako obljubil tako Adamu kot Abrahamu. Z besedami, da so vsi pomrli, hoče povedati, da je preteklo veliko let.
Napolnili so deželo – pretiravanje. V nekaj 100 letih so se razmnožili na svojem področju. Izraelci v tehničnem smislu niso sužnji. So le drugorazredno ljudstvo, ki nima vseh pravic in jih Egipčani lahko izkoriščajo. So bili »poceni« delovna sila, ki je bila »okrog prenesena«.
Izraelovi sinovi (v.7; v.1) ima dva različna pomena. V v.1 pomeni to konkretne ljudi, v v.7 pa to pomeni že narod.
1.2. Egipčani stiskajo Izrael (2 Mz 1,8 – 2,10)
Tu se pojavi mali Mojzes, ki bi moral umreti, a se mu kasneje obeta lepa prihodnost. Mojzesa mati zaradi nevarnosti »izpostavi«. Nad Mojzesovo glavo je bil faraonov odlok, da se Izraelske dečke vrže v Nil. Košaro z malim Mojzesom je mama položila v ločje – košara ni plula.
Iz odloka v 1. poglavju vemo zakaj mama to stori, saj v 2. poglavju o odloku nič ne govori.
LITERARNI VIDIK:
Včasih so življenja vladarjev radi prikazali legendarno. Tako so pokazali, kako je začel iz nič. Imamo eno zelo podobno zgodbo. O Sargonu Akadskem. Mati ga izpostavi, voda ga odnese, neki uslužbenec ga najde in postane kralj. Pri Sargonu je bila mati duhovnica, ki (predvidevamo) ni smela imeti otroka.
Pri Mojzesu je bil povod drugačen, starši pa »poročeni« – otrok zakonski. Ta zgodba o faraonovem poboju je verjetno dodana pozneje. Mojzes ni postal kralj, temveč voditelj ljudstva.
Motiv se težko razbere iz odlomkov, ki so dvoumni. Domneva se, da njen položaj v tistem času ni dopuščal otroka medtem, ko je pri Mojzesu motiv popolnoma drugačen. Obstaja možnost, da je avtor Mojzesove zgodbe prevzel motive iz drugih virov in je le-ta zgodba nastala pozneje.
Bog je sicer omenjen pri babicah, a se ga ne omenja kot sodelujočega pri Mojzesovem reševanju. Tu najdemo vzporednico: tudi mali Jezus je bil izpostavljen življenjski nevarnosti … ironično: Jezus najde rešitev v Egiptu, medtem ko Mojzes v Egiptu doživlja življenjsko nevarnost.
Faraon nima imena. Iz podatkov o graditvi dveh mest (Rameses in Pitom), ki sta arheološko že izkopani, se domneva, da ta zgodba sega v čas RAMZESA II. (13. st. pr.n.št.).
1.2.1. Razlaga 2 Mz 1,8-14
- v. 8 se nanaša na v. 6 očitno je preteklo veliko časa, a se ne pove koliko.
- Kralj pomeni predmet režima do Izraelcev (odnos).
- Poznati Jožefa pomeni imeti rad, spoštovati Izrael.
- Faraon tu nima imena, kar je tipično za ljudsko pripovedovanje.
- Tu je tudi pretiravanje. Izraelcev nikoli ni bilo več kot Egipčanov. To pretiravanje izraža tudi sovražnost … tistega, ki ga hočeš »napasti« pokaži kot negativnega.
- V v.10 se kaže ironija: vsak vladar mora biti moder že zaradi odgovornosti do ljudstva.
- Odšlo iz dežele: napoved dogodka, ki šele sledi.
- Pitom in Rameses skladiščni mesti dokazani tudi arheološko.
- v.13 pove isto kot v.11, le z drugimi besedami.
- v.12 poda rezultat še bolj so se namnožili – prvi faraonov ukrep se ni uresničil.
1.2.2. Razlaga 1,15 – 21
- v.15: gre za nižjo socialno plast in se včasih zdi kot bi šlo za govor faraona (hebrejskima babicama). Odpira se tudi vprašanje ali sta bili le 2 (premalo za tako velik narod) in ali sta po narodnosti Hebrejke ali sta le določeni za taki strah božji je odločilen za pomen le-tega. Možno je, da sta ti dve imeli velik vpliv na druge, zato sta bili kot predstavnici ostalih.
- v.16: gre za to, da se takoj po PORODU ubije le dečke. Deklice niso nevarne za nadaljnje razmnoževanje. Kaže se potreba po deklah, sužnjah. Strah božji je v tem, da je Boga treba poslušati bolj kot človeka navidezno sta sicer sprejeli ukaz, a ga nista izvrševali.
- v.18: gre za izgovor prideta prepozno, da bi otrok bil prikazan kot mrtev pri porodu … prepozno, da bi otrok bil umorjen neopazno (možen pomen bi bil, da so žene bile same sebi babice). Faraon je izgovor sprejel. Odprto je vprašanje zakaj: zato, ker je resnično bilo tako, ali zato, ker je bil neumen. Imamo pa še eno odvečno težavo: vprašanje greha v laganju. Pisec namreč govori o tveganju življenja babic in o višjem cilju – rešitvi.
- v.20: nevidna modrost proti faraonu. Zarod v nekaterih prevodih se piše »hiša«, ne pomeni pa materialnosti, temveč dom, družino. Ženska užene sovražnika v tem se kaže božje delovanje, saj je žena kot taka slabotna.
- v.22: pomeni tretji faraonov poskus. Pisec se ne trudi več skrivati namena; stvar postane očitna. Pri prevodu manjka svojemu ljudstvu, torej ukaži svojemu ljudstvu – Egipčanom. Prekruto bi bilo ukazati Izraelcem naj morijo svoje otroke. Manjka tudi hebrejska dečka, sicer se to domneva iz konteksta in se da pravilno zaključiti.
1.2.3. Razlaga 2 Mz 2,1-10
V tem odlomku gre za krajevno zoževanje: pokrajina – mesto – hiša – družina – Mojzes (tudi npr. po narodu).
- v.1: omenja se moški, a nima vloge. Ne omenja se določena oseba, vendar rod Levijev rod. otrok o katerem je zgodba je iz tega rodu.
- v.2: gre za Mojzesa, a je napakica v pripovedovanju – lahko se misli, da gre za enega sina, a se šele pozneje izve, da je bilo troje otrok. O tem izvemo v 2 Mz 6,20, kjer je podan rodovnik v katerem zvemo, da se je oče poročil s svojo teto to je sicer prepovedano šele s Postavo, ki pa je do tu še ni. Pridevnik lep pomeni, da je deček dober, zdrav, krepak. Ni razlage, zakaj ga je skrivala tri mesece (če ne bi brali prvega poglavja, ne bi vedeli) to je v ozadju in tudi zakaj ga je v košari nesla v vodo. Glede košare v hebr. isti izraz pomeni Noetova barka.
- v.5: ljudsko pripovedovanje, kot faraonova hči bi si lahko privoščila vsaj kakšen bazen. Pomembna je tu materina preračunljivost Božja previdnost ne nadomešča človekove pameti, temveč le poskrbi, da se dober načrt uresniči. Faraonova hči je predstavljena kot radovedna, pametna in usmiljenega srca.
- v.6: deklica je že razumela, da se je faraonovi hčeri otrok priljubil in jo ogovori v pravem trenutku. Po drugi strani pa bi faraonova hči že lahko razumela, da je vse zrežirano. S tem otrok ni več hebrejski.
- V.9: tu je vrhunec ironije. Mati dobi plačilo za dojenje lastnega otroka, pa še kljubovala je faraonovemu ukazu.
- v.10: otrok je dovolj star, da se ga odstavi od prsi. Takrat naj bi imel okoli 2 – 3 leta. Hebrejski glagol gadal pomeni postati velik, tudi Moše (Mojzes) pomeni, da ga faraonova hči posvoji in mu da ime Mojzes. Ime je egipčanskega izvora, na to kaže koren besede –mosis (Tutmosis, Ahmosis), ki je lahko tudi samostojna beseda in pomeni sin, rojenec, tisti, ki je rojen od. Tu gre za dva pomena: faraonov (človek, ki hoče narediti škodo božjemu ljudstvu) in božji (nevidni).
- Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal. Vsi ljudje so uspešni, ker jim Bog pomaga, so pa vseeno aktivni. Bog pripravlja odrešenika (Mojzes je predpodoba Kristusa).
1.2.4. Razlaga 2 Mz 2,11-25
Ta odlomek je PREHOD, ki odgovarja na vprašanje, kako je Mojzes prišel do gorečega grma. Pripovedno ga je treba postavit v drugo deželo, kjer ga bo v puščavi Bog poklical.
V tem odlomku se skrivata dve zgodbi.
Prva zgodba (2 Mz 2,11-22): v njej Mojzes odraste, ubije Egipčana, je izdan in zbeži v puščavo, kjer spozna Reguela, se oženi in dobi sina (2 Mz 2,22). Sinu da ime Geršom, kar pomeni tujec, Mojzes se ne more sprijazniti s tem, da živi v tujini.
- v.11: Mojzes je že odrasel mož, star je okoli 40 let (za čas vmes, ne vemo kaj je počel). V zgodbi je miselni preskok za 37 let. Pisatelj si ni belil glavé s stvarnostjo, poznejši popravljalci pa so razdelili Mojzesovo življenje na tri dele: 40 – ubije Egipčana; 80 – goreči grm; 120 – smrt; in vse je postavljeno v poznejši čas, malo pred Kristusom (?). Tako pozno je nastopil, ker ga mlajšega ne bi sprejeli za učitelja. Bog zelo budno spremlja vse. Boleča skrivnost pa je zakaj čaka toliko časa. Mojzes se je začel angažirati in če je bilo to pametno so druga vprašanja. Bog ga pozneje pokliče na diplomatsko misijo. V 2 Mz 1, ko je opisan prvi faraonov ukrep uničenja, je tisti vzrok iz katerega je vse sledilo. Imamo poskus genocida, ki se v naslednjih delih ne omenja, ampak edino kar se omenja je težko delo, tlaka. Zanimivo vprašanje je, kako je Mojzes vedel kdo so njegovi rojaki? Ali je vzdrževal stike, ali mu je krušna mati demokratično pustila stike. Sklepamo, da se je šolal, ker je bil na dvoru.
- Videl kako težko delajo pomeni, da je začutil njihovo trpljenje.
- Videl kako Egipčan tepe »brata«, naredi preračunano dejanje, ko vidi da ni nikogar, Egipčana ubije in ga zakoplje v pesek (pretepati je včasih tudi moriti, ubijalsko pretepel). To naredi iz sočutja in tu se verjetno pojavi, da se odloči pomagati bratom.
- Drugi dan (prispodoba) vidi dva Hebrejca, ki se prepirata. Posluša in reče tistemu, ki nima prav, zakaj tepe svojega bližnjega. To je v bistvu graja.
- Kdo te je postavil za sodnika, poglavarja nad nami? Retorično vprašanje, saj Mojzes res ni imel pooblastil. Na Mojzesov napad odreagira z napadom. Naslednje vprašanje že zveni kot opazka – da ga ovadi. Mojzes se ustraši in to upravičeno, saj ve, da če se je razvedelo sledi smrtna kazen.
- Preden je prišla »policija« je Mojzes zbežal. Egipt je segal do tam, kjer je namakanje, potem je puščava.
- Zbežal je izpred faraonovega obličja (faraon Ramzes II.) in se ustavil v midjanski deželi. Konec in začetek bega imamo v eni povedi.
- Usedel se je ob nekem vodnjaku – zanimivo mesto, ker so se ob njem srečevali, večinoma je bilo izven mesta. Tujec je pri vodnjaku lahko vprašal za delo. Zbudi se prepir med pastiricami in pastirji.
- Midjanski duhovnik – ne pomeni nujno samo duhovnik, ampak kakšen »šejk«, ki je opravljal vse funkcije. Ima sedem (7) hčera. To govori o stanju v ozadju.
- Prišle so zajemat vodo za drobnico – jemale vodo in nalivale v korita za živali. Težaško delo, vendar verjetno ni imel sinov in so morala to delati dekleta. Bili pa so tudi močni in nesramni pastirji, ki želijo svojo čredo napojiti z vodo, ki so si jo one pripravile. Hoteli so odpoditi pastirice. To bi lahko bilo hudo tudi, ker vodnjak ni imel vedno vode na pretek (zaradi tega so nastajale celo vojne).
- Mojzes reši pastirice – tretji poseg Mojzesa v spor (zavzame se za šibkejše). Pokaže se kot pravičnik. In celo kavalirsko pomaga oz. sam natoči vodo dekletom.
- Oče dekleta vpraša kako to, da so prišle tako hitro – mogoče so fantje vedno nagajali. Tu se kaže ironija: ubil je Egipčana, bežal pred Egipčani, sam pa je bil označen za Egipčana.
- Hčere so navdušene nad njim. Oče »očita« kje so ga pustile – ni pravi očitek, ampak retorično vprašanje, ker ženske niso smele na lastno pest vabiti gostov.
- Mojzes je privolil, da se naseli, čeprav povabila za to nimamo. Dobi ženo Ciporo – vendar tudi tu nimamo podatkov kako ali kaj.
- Ko je rodila, da sinu ime (ki je pomembno) GER (tujčevati) ŠON (tujec tam)
- Ker je bil tako nagnjen k pravičnosti, se vidi, da je človek primeren, da ga Bog pokliče, a še prej mora iti skozi preizkušnje, da ne postane nek junak, ampak da bi izpolnil božji načrt – ponižen služabnik a hkrati voditelj.
Druga zgodba (2 Mz 2,23-25): gre na goro, kjer dobi položaj, faraon v tem času umre. Izraelci trpijo, Bog se jih spomni in napove rešitev.
Ta odlomek je širša podoba. Tu lahko dobimo vtis, da je Bog naglušen in da sliši samo vzdihovanje. To ni Jahvist, zato ni tako naivno. Razlog je, da je Bog sam občutljiv na trpljenje in se je spomnil svoje zaveze, ki je bila prvič omenjena z Abrahamom. Zaveza v duhovniškem smislu, da Bog enostransko sklene, da bo dober do ljudi.
PRIMERJAVA Z APOSTOLSKIMI DELI
V Apd so podana leta Mojzesova, tistega, ki ga je Mojzes napadel je krivičen; v.25 poudarek je na nesporazumu v Apd; Mojzesa vojak odrine. V Apd poteze, ki delajo Mojzesa »manjšega« ni (ni zakopavanja v pesek, ni strahu, ni hitrosti dejanj), rojaki ga niso razumeli in so ga zavrgli.
Apd so namenjena Judom (ta govor konkretno, ko Štefana Judje niso razumeli, so ga zavrgli). Tu se vidi, da ima Izraelska zgodovina en cilj = Jezus Kristus. Rahlo je čutiti anti-judovski poudarek. Mojzes prihaja z ljubeznijo k svojim bratom, le-ti ga zavržejo. Mojzes kot predpodoba Jezusa.
PRIMERJAVA S PISMOM HEBREJCEM
Tu je drugačen kontekst, ki govori o veri (na podobah SZ). Ti ljudje so imeli vero, na podlagi te se odločajo v življenju.
v.24: nov vidik (2 Mz 2,11) Mojzes ni zatajil svojega naroda, Mojzes prekine vezi med dvorom in seboj. Prikazani so kot razumski razlogi za odklonitev – zavestno se zaradi višjih idealov odpove vsemu dobremu na dvoru. 2 Mz 2 – zaradi strahu pobegne.
Če ima človek močno vero ima moč, da se odpove sladkostim tega sveta in gre za nekim ciljem, ki ima vrednejše cilje (gledati stvari v luči vere).
v.25: dvor je prikazan kot greh (pretiravanje).
v.26: razprava o veri; lestvica vrednot se spremeni, maziljenec pomeni Kristus.
MISLI OB ODLOMKU 2 Mz 1 - 2
Mojzesovo osebno zgodovino delimo v tri etape po 40 let; to je podoba potovanja človeka na zemlji, človekovega življenja.
- etapa: PRVIH 40 LET V EGIPTU
Tu se je Mojzes rodil. Bil je lep pred Bogom. Izobrazil se je v egipčanskih modrostih. To je Mojzesova mladost, v kateri doseže vse, kar človek lahko doseže.
- etapa: POSEG V JAVNOST
Mojzes pri 40-ih, na višku svojih moči, obišče Izraelove sinove. Ko vstopi med svoje ljudstvo, se zave krivičnosti, vstopa v življenje. Zave se prepada med resnico in med tem, kar je.
Kako s svojo močjo preživeti v svetu, ki me lahko pohabi? Kljub svoji lepoti, modrosti, moči ne morem sam spremeniti sveta. Nekaj se mora zgoditi, zlomiti.
Ko je Mojzes s svojo močjo hotel vstopiti v svet, se mu zalomi. Odpove se vsemu faraonovemu udobju, ki mu zagotavlja varnost in se poistoveti z brati, sužnji… pa prav pri njih doživi največji odpor.
Frustracija njegovega življenja pripelje do tega, da ubije Egipčana. Zbeži v madijansko deželo, kjer se mu rodita dva sinova.
- etapa: OBDOBJE SLUŽENJA IZRAELU
Mojzes ni več pogumen bojevnik za pravico, ampak služabnik. Ni bilo moža, ki bi bil tako ponižen kot Mojzes.
Bog ga pripravlja, ko ga vzgaja v ponižnosti preprostega življenja. Potem se mu razodene in mu pokaže njegovo poslanstvo.
Mojzes – človek ali mit?
MOJZESU so takoj po rojstvu stregli po življenju. Člani njegovega ljudstva so bili potomci skupine nomadskih družin, ki so se z očetom Jakobom oziroma Izraelom nastanili v Egiptu, da bi ubežali lakoti. Desetletja so živeli v miru s svojimi egipčanskimi sosedi. Nato pa se je zgodila strašna sprememba. Priznano zgodovinsko poročilo pravi: »Nastopi pa v Egiptu nov kralj [. . .]. Ta reče ljudstvu svojemu: Glejte, ljudstvo sinov Izraelovih je številnejše in mogočnejše od nas. Dajte, pametno ravnajmo proti njemu, da se ne razmnoži.« In kakšen je bil načrt? Izraelce so nadzirali z neusmiljenim nalaganjem dela, potem pa so še hebrejskima babicama naročili, naj usmrtita vsakega novorojenega fantka. (2 Mz 1:8–10, 13, 14) Izraelci so zaradi poguma svojih dveh babic, ki nista želeli ubogati tega ukaza, vseeno postajali vse številnejši. Zato je egiptovski kralj ukazal: »Vsakega dečka, ki se rodi, vrzite v Nil.« (2 Mz 1:22)
Neki izraelski par, Amram in Johebeda, ‚se ni bal kraljevega ukaza‘. (Heb 11:23) Johebeda je rodila sina, ki je bil kasneje opisan kot »prijeten Bogu«. (Apd 7:20) Morda sta nekako sprevidela, da je Bog naklonjen temu otroku. Kakor koli že, nista pustila, da bi ga usmrtili. Odločila sta se, da ga bosta skrila, s tem pa sta tvegala tudi svoje življenje.
Po treh mesecih Mojzesa nista mogla več skrivati. Ker nista imela več druge izbire, sta ukrepala. Johebeda je otroka položila v košaro iz papirusovega trstja in jo spustila po Nilu. (2 Mz 2:3, 4)
Verodostojni dogodki?
Danes mnogi strokovnjaki menijo, da so ti dogodki izmišljeni. »Dejstvo je,« piše v Christianity Today, »da ni bilo odkritega niti enega samcatega neposrednega arheološkega dokaza [za leta], ki so jih izraelski otroci preživeli v Egiptu.« Čeprav neposrednih fizičnih dokazov morda res ni, pa obstaja veliko posrednih dokazov za verodostojnost biblijskega zapisa. Egiptolog James K. Hoffmeier v svoji knjigi Israel in Egypt piše: »Arheološki dokazi jasno kažejo, da so v Egipt pogosto prihajali Levantinci [prebivalci vzhodnih sredozemskih držav], še posebej zaradi sušnih vremenskih razmer [. . .] Zato je bil Egipt nekje od leta 1800 do 1540 pr. n. š. privlačno področje, kamor so se selili semitsko govoreči ljudje iz zahodne Azije.«
Vrhu tega je dolgo veljalo, da je biblijski opis egipčanskega suženjstva točen. Knjiga Moses—A Life poroča: »Videti je, da biblijsko poročilo o zatiranju Izraelcev potrjuje pogosto ponovljena poslikava na grobnici iz staroveškega Egipta, kjer je zelo jasno vidna skupina sužnjev, ki izdelujejo glineno opeko.«
Dejstva potrjujejo tudi biblijski opis košare, ki jo je uporabila Johebeda. V Bibliji piše, da je bila narejena iz papirusa. To rastlino so glede na zapis iz Cookovega Commentaryja »Egipčani pogosto uporabljali za lahke in hitre čolne«.
Vendar ali ni težko verjeti, da bi državni voditelj odredil hladnokrven pomor otrok? Strokovnjak George Rawlinson nas spomni: »Pomor otrok je [. . .] zelo razširjen v različnih časih in krajih, nanj pa se gleda kot na nekaj povsem običajnega.« Zares, tudi danes ni težko najti enako grozljivih primerov množičnega pobijanja. Biblijski zapis je morda presunljiv, a je na žalost zelo verodostojen.
Rešitev Mojzesa – poganska legenda?
Mojzes kot dojenček
Kritiki pravijo, da je rešitev Mojzesa iz Nila neverjetno podobna staroveški legendi o kralju Sargonu iz Akada. To je zgodba, za katero pravijo, da je starejša od Mojzesove. Enako govori o otroku v košari in njegovi rešitvi iz reke.
Vendar je zgodovina polna naključij. In to, da bi otroka spustili po reki, niti ni tako nenavadno, kot je morda videti. V Biblical Archaeology Review piše: »Zavedati se moramo, da sta Babilonija in Egipt rečni kulturi. Položiti otroka v košaro, ki ni prepuščala vode, je bila mogoče malce sprejemljivejša metoda, da bi se znebili otroka, kot pa da bi ga vrgli na kup smeti, kar je bilo običajnejše. [. . .] Najdenček, ki si pridobi visok položaj, je morda tema legend, a tako je prav gotovo zato, ker se to znova in znova pojavlja v resničnem življenju.«
Nahum M. Sarna v svoji knjigi Exploring Exodus opaža, da res obstaja nekaj podobnosti, vendar pa se Mojzesova zgodba v »mnogih pomembnih pogledih« razlikuje od »Legende o Sargonu«. Zato trditve, da biblijsko poročilo izvira iz poganske legende, niso prepričljive.
Posvojen v faraonovo družino
Usoda Johebedinega otroka ni bila prepuščena naključju. Ona »položi dečka vanjo [v košaro] in jo dene v ločje na Nilovem bregu«. To je bil najbrž kraj, za katerega je upala, da bodo tam košaro našli. Tja se je morda redno prihajala kopat faraonova hči. (2 Mz 2:2–4)
Košaro so kmalu opazili. »Ko jo je [faraonova hči] odprla, je zagledala otroka, dečka, ki je jokal. Zasmilil se ji je in je rekla: ‚To bo kak hebrejski otrok!‘« Egipčanska princesa se je tako odločila, da ga posvoji. Ime, ki so ga dečku dali njegovi starši, je že zdavnaj pozabljeno. Danes je po vsem svetu znan po imenu, ki mu ga je dala njegova krušna mama – Mojzes. (2 Mz 2:5–10, SSP)
Ali ni to, da bi egipčanska princesa sprejela takšnega otroka, malce privlečeno za lase? Ne, saj je egipčanska religija učila, da so dobra dela pogoj za vstop v nebesa. Glede same posvojitve pa arheologinja Joyce Tyldesley pravi: »Egipčanke so dosegle enakopravnost z Egipčani. Imele so enake pravne in ekonomske pravice, vsaj teoretično, in [. . .] lahko so posvojile otroka.« V nekem staroveškem posvojitvenem papirusu pravzaprav piše, kako je neka Egipčanka posvojila svoje sužnje. Kar se tiče najema Mojzesove mame kot dojilje, pa v The Anchor Bible Dictionary piše: »To, da je Mojzesova biološka mati prejemala plačilo za to, da ga je vzrejala [. . .], nas spominja na podobne dogovore v mezopotamskih posvojitvenih pogodbah.«
Ali bo Mojzesu sedaj, ko so ga posvojili, hebrejska dediščina prikrita kot temačna skrivnost? Nekateri hollywoodski filmi to tako prikažejo. Sveto pismo pa pravi drugače. Mojzesova sestra Mirjam je spretno uredila, da je otročiča dojila njegova mama Johebeda. Ta bogaboječa ženska pred svojim sinom gotovo ni skrivala resnice! Otroke se je v teh davnih časih pogosto dojilo več let, zato je imela Johebeda veliko priložnosti, da je Mojzesa učila o ‚Abrahamovem, Izakovem in Jakobovem Bogu‘. (2 Mz 3:6) Kasneje, ko je živel pri faraonovi hčeri, se je moral ‚izobraziti v vsej egipčanski modrosti‘, vendar mu je v rani mladosti dobljeni duhovni temelj zelo koristil. Trditve zgodovinarja Jožefa, da je Mojzes dosegel položaj pomembnega vojskovodja v vojni z Etiopijo, ni mogoče potrditi. Vendar pa v Bibliji piše, da je »bil silen v besedah in dejanjih«. (Apd 7:22)
Mojzes je bil pri svojih 40-ih letih nedvomno pripravljen, da postane pomemben egiptovski vodja. Moč in bogastvo bi lahko bila njegova, če bi ostal v faraonovi družini. Zgodilo pa se je nekaj, kar je spremenilo njegovo življenje.
Izgon v Midjan
Nekega dne Mojzes »vidi moža Egipčana, da tepe moža Hebrejca, izmed njegovih bratov«. Mojzes je več let užival ugled tako pri Hebrejcih kot Egipčanih. A ko je videl, kako pretepajo Izraelca, čigar življenje je bilo morda celo v nevarnosti, ga je to navedlo k dramatični odločitvi. (2 Mz 2:11) »Branil [se je] imenovan biti sin hčere faraonove, ker je rajši hotel zlo trpeti z ljudstvom Božjim.« (Heb 11:24, 25)
Mojzes je hitro in odločno ukrepal: »Ubije Egipčana in ga zagrebe v pesek.« (2 Mz 2:12) To ni bilo dejanje nekoga, ki »je nagnjen k nenadnim izbruhom jeze«, je izjavil neki kritik. Bilo je skoraj gotovo dejanje vere – čeprav zmotno – v Božjo obljubo, da bo Izrael rešen iz Egipta. (1 Mz 15:13, 14) Morda je Mojzes naivno verjel, da bo s svojimi dejanji ljudstvo spodbudil k uporu. (Apd 7:25) Na njegovo razočaranje pa Izraelci niso želeli sprejeti njegovega vodstva. Ko je novica o uboju prišla do faraona, je bil Mojzes prisiljen pobegniti. Nastanil se je v Midjanu in se poročil z Ciporo, ki je bila hči nomadskega poglavarja Jitra.
Štirideset dolgih let je Mojzes živel kot preprost pastir, njegovo upanje, da bo osvoboditelj, pa je vse bolj plahnelo. Nekega dne je privedel Jitrove črede blizu gore Horeb. Tam se mu je v gorečem grmu prikazal Gospodov angel. Predstavljajte si prizor. »Popelji moje ljudstvo, sinove Izraelove, iz Egipta,« zapove Bog. Ko Mojzes odgovarja Bogu, je neodločen, plah in negotov. »Kdo sem jaz,« se brani, »da naj grem k faraonu ter popeljem sinove Izraelove iz Egipta?« Kako drugačen je Mojzes od junakov starih mitov in legend! Po štiridesetih letih pastirjevanja je ta mož postal ponižen in blag. Čeprav Mojzes ni verjel vase, je Bog prepričan, da je primeren za vodja! (2 Mz 3:1–4:20)
VZPOREDNA MESTA 2 Mz 1- 2 (Reference)
1. poglavje
1 1 Mz 46,8–27
4 1 Mz 35,25–26
5 1 Mz 46,26 5 Mz 10,22
6 1 Mz 50,26 Apd 7,15
7 1,9 1 Mz 12,2 5 Mz 7,13 26,5 Ps 105,24–25
Jdt 5,10–11 Apd 7,17–19 13,17
9 1,7 1 Mz 26,16
10 Ps 71,10 83,3 105,24–25 Apd 7,17–19
11 2,11 1 Mz 15,13 47,11
13 5 Mz 26,6
14 5 Mz 26,6 Iz 14,3
16 1,22
17 1,21 1 Sam 22,17 Prg 16,6 Dan 3,16–18
Apd 5,29
20 1,17 1 Sam 2,35 2 Sam 7,11.27–29 1 Kr 11,38
22 1,16 Apd 7,19
2. poglavje
1 6,20 1 Mz 29,34 4 Mz 26,59
2 1 Mz 39,6 Apd 7,20–29 Heb 11,23–27
3 1 Mz 6,14
4 15,20
5 7,15
10 1 Sam 1,20 2 Sam 22,17 Apd 7,21
11 Apd 7,23 Heb 11,24–27
13 1 Mz 13,8 Apd 7,26
14 Apd 7,27.35
15 4,19 Apd 7,29 Heb 11,27
16 3,1 18,1 1 Mz 24,11 30,38
17 1 Mz 29,10
18 4 Mz 10,29
21 4,25 18,2 4 Mz 12,1
22 18,3 1 Mz 23,4 Sod 18,30 Heb 11,13
23 1,14 3,7.9 6,5 4 Mz 20,15–16
5 Mz 26,7 Sod 2,18 1 Sam 12,8 Ps 5,2 Jak 5,4
24 6,7 32,13 1 Mz 9,1 17,4 22,16–18
26,3 28,13–15 2 Kr 13,23 Jer 14,21
Ps 105,10.42
25 3,7 4,31